Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 7. 12. 2019

Naprej

Sanjam, da svet,

naš mali planet,

skrijem v varno dlan.

Sanjam o tem,

da prav vsem ljudem

s soncem obarvam dan.

Sanjam, da

bolečino izbrišem s sveta,

da strah in obup

besedi pozabljeni sta.

 

Sanjam, da sem

svetilnik ljudem,

ki iščejo pot domov.

Sanjam, kako

odprto nebo

pošilja svoj blagoslov.

Sanjam, da

je ljubezen premagala noč,

preplavila svet

in temi odvzela je moč.

 

Vsak korak, ki ga v življenju naredim

vodi želja, da te sanje oživim.

 

Zato grem naprej!                

Zora za mano je, jaz pa korakam

naprej!                                   

Nič ne oziram se, stopam odločno

naprej!                                   

Proti soncu, proti svetlobi,

da napijem se večne Luči,

da za mano novi rodovi

bodo videli prave poti

in šli

pogumno naprej!

 

...

Gledam ljudi,

brez vsake moči,

ne vejo ne kod ne kam.

Gledam, kako

človek si bo

življenje uničil sam.

Gledam svet,

od svobode je lastne prevzet,

utaplja se v njej,

v samega sebe ujet.

 

Vsak korak, ki ga v življenju naredim  

vodi želja, da resničnost spremenim.

 

Zato grem naprej!                

Zora za mano je, jaz pa korakam

naprej!                                   

Nič ne oziram se, stopam odločno

naprej!                                   

Proti soncu, proti svetlobi,

da napijem se večne Luči,

da za mano novi rodovi

bodo videli prave poti ...

 

Naj strah mi biča obraz,

naj strupene besede hromijo me,

naj kriči in preganja me čas,

naj trgajo dvomi srce,

jaz grem naprej!                   

Zora za mano je, jaz pa korakam

naprej!                                   

Nič ne oziram se, stopam odločno

naprej!                                   

Proti soncu, proti svetlobi,

da napijem se večne Luči,

da za mano novi rodovi

bodo videli prave poti

in šli ...

 

Naprej!

Naprej!

(Marjan Bunič)