Naprej
Sanjam, da svet,
naš mali planet,
skrijem v varno dlan.
Sanjam o tem,
da prav vsem ljudem
s soncem obarvam dan.
Sanjam, da
bolečino izbrišem s sveta,
da strah in obup
besedi pozabljeni sta.
Sanjam, da sem
svetilnik ljudem,
ki iščejo pot domov.
Sanjam, kako
odprto nebo
pošilja svoj blagoslov.
Sanjam, da
je ljubezen premagala noč,
preplavila svet
in temi odvzela je moč.
Vsak korak, ki ga v življenju naredim
vodi želja, da te sanje oživim.
Zato grem naprej!
Zora za mano je, jaz pa korakam
naprej!
Nič ne oziram se, stopam odločno
naprej!
Proti soncu, proti svetlobi,
da napijem se večne Luči,
da za mano novi rodovi
bodo videli prave poti
in šli
pogumno naprej!
...
Gledam ljudi,
brez vsake moči,
ne vejo ne kod ne kam.
Gledam, kako
človek si bo
življenje uničil sam.
Gledam svet,
od svobode je lastne prevzet,
utaplja se v njej,
v samega sebe ujet.
Vsak korak, ki ga v življenju naredim
vodi želja, da resničnost spremenim.
Zato grem naprej!
Zora za mano je, jaz pa korakam
naprej!
Nič ne oziram se, stopam odločno
naprej!
Proti soncu, proti svetlobi,
da napijem se večne Luči,
da za mano novi rodovi
bodo videli prave poti ...
Naj strah mi biča obraz,
naj strupene besede hromijo me,
naj kriči in preganja me čas,
naj trgajo dvomi srce,
jaz grem naprej!
Zora za mano je, jaz pa korakam
naprej!
Nič ne oziram se, stopam odločno
naprej!
Proti soncu, proti svetlobi,
da napijem se večne Luči,
da za mano novi rodovi
bodo videli prave poti
in šli ...
Naprej!
Naprej!
(Marjan Bunič)