"Četrta božja zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!"

20. junij 2020

Prav lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Z veseljem vas pozdravljam v nocojšnjem večeru, ko se po štirimesečnem premoru spet slišimo ob katehezi, ki jo še posebej posvečamo bolnim in preizkušanim. Tudi nocoj je z mano msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer.

Dober večer.

 

Uro našega skupnega druženja začenjamo z molitvijo.

Gospod Jezus! Prosimo te za družine, posebno tiste njene člane, ki so v naši domovini in po svetu zaznamovani z boleznijo, starostno oslabelostjo ali drugačnimi omejitvami. Prav tako ti izročamo vse druge člane teh družin. Razlivaj nanje Svetega Duha, da jim preizkušnje ne bodo le breme, pač pa tudi dar.

Naj začutijo, kako jih skrb za preizkušane družinske člane utrjuje v potrpežljivosti, velikodušnosti, zaznavanju majhnih stvari in obvladovanju samega sebe.

Hrepenenje in težave, pa tudi veselje in tolažbo zaupajmo Mariji in usmerjajmo k njej svojo molitev, da obrne k nam svoje milostljive oči, predvsem v trenutkih bolečine, ter nas napravi vredne zreti Obličje usmiljenja – svojega Sina Jezusa – danes in na veke. Amen.

Nocojšnjo katehezo bomo posvetili 4. božji zapovedi, ki pravi Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Ampak, preden se razgovorite o nocojšnji temi, bi vas rada vprašala, gospod Šlibar, kako ste vi osebno preživeli ta nenavaden čas, čas epidemije, karantene, fizične oddaljenosti … Kako ste ga doživljali?

Ja, zanimivo bi bilo tudi slišati, kako so ta čas doživljali najini poslušalci … sam sem v prvih tednih sem v pogovoru z nadškofom Zoretom omenil, da že dolgo nisem imel toliko obiskov bolnikov. Razumljivo je, da me je vprašal, kako to? Z rožnim vencem v svoji sobi, velikokrat pred računalnikom na spletni strani iz Lurda in na moji poti po gozdu.  Torej z molitvijo sem hodil s tolikimi, ki so in ste preživljali težke čase.

Saj ste razumeli, z molitvijo sem obiskoval bolnike, pa tudi zaposlene v zdravstvu, politiki in drugod. Vrh temu je bila vsakdanja sveta maša, ki sem jo daroval sam v kapeli samostana Marijinih sester na Dobrovi. Z molitvijo sem bil povezan tudi z vami, ki ste se odločili prisluhniti nocojšnji katehezi. Z nekaterimi sem se pogovarjal po telefonu, tudi s tistimi, ki so se zdravili v bolnišnici.

Če sem prej omenjenemu početju teh tednov rekel obiski, dodajam drugi »obisk«, to je bila moja pot v naravo, tlakovana z molitvijo tudi za vas. Tema dvema »obiskoma« – bolnikov in narave – sem dodal še tretjega. Več sem se trudil narediti zase in postoriti, kar ni bilo v rednem času mogoče. Med drugim sem kaj zapisal, tako tudi tedensko pismo redovnicam, Marijinim sestram na Dobrovi, ki jim ob nedeljah nisem pridigal. Pa še kaj sem prebral in se veselil, da bomo zopet skupaj v radijski katehezi. Skratka, čas sem skušal dobro uporabiti. Bila mi je podarjena priložnost, da se tudi malo ustavim.

 

Ja, pravzaprav je bil to na nek način bogat čas ...  Zagotovo bo vse, kar je epidemija prinesla, še odmevalo v naših življenjih; kako in na kakšen način, pa bomo še videli. Midva se zdaj ozriva nekoliko nazaj, v februar, ko ste v katehezi predstavljali božjo služabnico Cvetano Priol.

V Božji služabnici Cvetani Priol smo že v davni februarski katahezi občudovali, kako zares je vzela Jezusovo povabilo, ki ga je zapisal evangelist Matej in je tudi vodilna misel letošnje poslanice bolnikom (2020): »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

Ta »počitek« ste nekateri tudi danes dobili pod plaščem Marije Pomagaj na Brezjah ob 52. romanju bolnikov, starejših in invalidov. Zaradi znanih razmer pa ste ostali mnogi doma in ste spremljali slavje prek TV ali radia Ognjišče. Vse sem vas nosil s seboj.

 

Zdaj pa zares k nocojšnji temi, k 4. božji zapovedi, uvodni v drugi tabli božjih zapovedi.

V Katekizmu katoliške Cerkve (čl. 2197) piše, da je četrta zapoved, o kateri bomo danes govorili, uvod v drugo tablo desetih Božjih zapovedi. Bog je hotel, da – po treh zapovedih na prvi tabli – v četrti zapovedi spoštujemo svoje starše, ki jim dolgujemo življenje.

 

Kaj vas je vodilo pri izbiri nocojšnje teme. Zakaj ravno 4. zapoved?

V preteklih mesecih smo šli skozi veliko stisko ob pandemiji. Hvaležni smo zdravstvu, politiki, sociali in drugim službam, kakor tudi vodstvu Cerkve, da »še živimo«, da smo zmogli in zmoremo premagovati vse težave in živeti v tako spremenjenih razmerah, tako drugačnih, da so odpadle tudi naše redne kateheze za bolnike in še kaj drugega na radiu Ognjišče.

V teh tednih ste bili med seboj še bolj povezani, sicer drugače, zato posvetimo nocojšnjo katehezo staršem, starim staršem, odnosom mladih do njih in težav, ki pridejo v starosti in bolezni.

 

Pri obravnavi 4. božje zapovedi skoraj ne moremo iti tudi mimo vprašanja starosti, staranja, sobivanju različnih generacij. Tudi papež Frančišek je večkrat poudaril vlogo starejših v družbi.

Papežu Frančišku sem skupaj z vami hvaležen, da je kar sedemdeset dni daroval sveto mašo v Domu sv. Marte, v kapeli Svetega Duha v Vatikanu. Tako je bilo vsemu svetu omogočeno spremljanje svete maše. Mimogrede. Zapisal sem vse pridige teh maš in jih po želji dobite na vaš elektronski naslov.

Poglejmo, kaj je pred meseci (v petek, 31. januarja 2020) sveti oče spregovoril udeležencem prvega mednarodnega kongresa o pastorali starostnikov na temo Bogastvo let. V govoru je poudaril, da ostarele osebe predstavljajo sedanjost in prihodnost Cerkve, starost pa ni neka bolezen, ampak je privilegij. Dobesedno je rekel: »Bogastvo let je bogastvo oseb, vsake posamezne osebe, ki ima za sabo mnogo let življenja, izkušenj in zgodovine. Je dragoceni dar, ki se oblikuje na poti življenja vsakega moškega in ženske, ne glede na izvor, pripadnost, ekonomske in socialne pogoje. Kajti življenje je dar in njegova dolžina je privilegij, za nas same in za druge« (vir: Radio Vatikan).

Papež poudari, da je starost blagoslov. Bog nam s starostjo podari čas, da poglobimo poznavanje Jezusa, bližino z Njim, da še bolj vstopimo v njegovo srce in se mu izročimo. Pravi: »To je čas, da se pripravimo na dokončno izročitev svojega duha v njegove roke, z zaupnostjo otrok.«

 

In na tak način tudi osmisli starost; treba se je zavedati, da starost ni bolezen, ampak v resnici privilegij.

Tako je. Na omenjenem srečanju je papež Frančišek zbrane pozval, naj ne le oznanjajo evangelij starim staršem in ostarelim, pač pa jim je priporočil, kar priporoča tudi nam: »Pojdite jim naproti z nasmehom na obrazu in z evangelijem v rokah. Stopite na ulice vaših župnij in pojdite iskat ostarele, ki živijo sami. Starost ni bolezen, je privilegij! Osamljenost je lahko bolezen, a z ljubeznijo, bližino in duhovno tolažbo se jo lahko ozdravi.«

 

In kaj konkretnega sledi iz tega, gospod Šlibar?

Z veseljem povem, da rad prihajam, ko mi čas dopušča, »na kajžarsko« kavico v Bizovik pri Ljubljani. Tam starost »zdravijo« starejši sami, ki se vsak mesec zbirajo v stari mežnariji v Bizoviku. V dobrih dveh dopoldanskih urah se duhovno in telesno okrepijo, tudi ob gostu, ki jih običajno kratko spomni na pomembnost njihovega življenja in služenja. – Pa bi se dalo še kaj omeniti. Zakaj se na primer starejši ne bi zbirali kdaj na domu nekoga od njih ali v župnišču k molitvi, lahko tudi ob kavici!

 

Ja, veliko je možnosti, tudi izzivov pri ustvarjalnem načinu življenja v starosti, ukrepi za zajezitev novega koronavirusa nam seveda predstavljajo dodaten izziv. Seveda upam, da mu bomo kos. Katehezo pa nadaljujva z vprašanjem, komu je namenjena 4. božja zapoved.

V Katekizmu (2199) piše, da je četrta zapoved izrecno namenjena otrokom v njihovih odnosih z očetom in materjo, pa tudi sorodnikom do članov družinske skupnosti.

Ta zapoved zahteva spoštovanje in hvaležnost do starih staršev in do prednikov. Končno se razteza tudi na dolžnosti učencev do učiteljev, uslužbencev do delodajalcev, podrejenih do njihovih predstojnikov, državljanov do njihove domovine, do tistih, ki jo upravljajo ali ji vladajo.

Ta zapoved vključuje in predpostavlja, da povzamem, tudi dolžnosti staršev, varuhov, učiteljev, predstojnikov, vladarjev, vseh tistih, ki so odgovorni pri vodenju države, Cerkve in drugih ustanov.

 

Aha, torej precej širok krog. In kaj nam prinaša izpolnjevanje 4. božje zapovedi?

V četrti zapovedi je v nadaljevanju zapisano, »da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«; tako smo se učili. – Mimogrede, znate našteti vseh deset Božjih zapovedi? Potrudite se, da jih kdaj obnovite.

Vračam se k odgovoru na vprašanje, kakšno »plačilo« prinaša tistemu, ki spolnjuje to zapoved? V 2 Mz 20,12 beremo: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo da Gospod, tvoj Bog!« Nam je bolj poznano in bliže: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.« Spoštovanje te zapovedi prinaša skupaj z duhovnimi sadovi časne sadove miru in uspehov. Nasprotno pa ima neizpolnjevanje te zapovedi za posledico veliko škodo za skupnosti in za posamezne človeške osebe (2200).

Pa še nekaj je zanimivo. Sv. papež Janez Pavel II. je v cerkvenem dokumentu Pismo družinam (CD 54, 1994, 15, str. 35) zapisal, da je četrta zapoved v tesni povezavi z zapovedjo ljubezni. In nadaljuje, da je med »spoštuj« in »ljubi« globoka povezava. In še nekaj sem zanimivega odkril v omenjenem Pismu. »Spoštuj« pomeni: priznaj. Se pravi, vodi naj nas priznanje osebe, ko gre za starše ali druge. To imejmo pred seboj v nadaljevanju kateheze.

 

O, zanimivo, kaj vse se skriva pod to zapovedjo. Razumevanje je lahko zares široko. Omenjate družine, ki so bile v času epidemije tudi zelo preizkušane; karantena je bila za marsikatero družino velik izziv, še posebej so bile stiske v družinah, ki so jih pestile preizkušnje že pred koronakrizo.

Prav gotovo ta večer mislimo na družine. Tudi tiste, ki niso urejene, kjer je prišlo do ločitev, kjer mož in žena ne moreta imeti otrok, kjer so odvisnosti vseh vrst, kjer so se morda srečali tudi s koronavirusom … Na te še posebej mislimo in vabim tudi poslušalce, da jih vključujete v vaše molitve.

Že omenjeni Katekizem vabi družine, naj se njeni člani naučijo skrbeti in sprejemati nase odgovornost za mlade in stare, za bolnike ali prizadete in revne. Veliko je družin, ki so od časa do časa v takem stanju, da si ne morejo pomagati. V takem primeru je potrebno, da drugi ljudje, druge družine in družba poskrbijo za njihove potrebe (2204-2208).

 

Omenili ste da naj družinski člani pomagajo v družini, ko pride bolezen. Kako in na kakšen način?

Nisem vseved in težko odgovorim na vsako vprašanje, posebej, da bi bil odgovor vsem zadovoljiv. Tukaj si postavljam vprašanje, ki ga namenjam tudi vam: Kaj sploh pomeni skrbeti za nekoga? Nimam popolnega odgovora. Med drugim skrbeti za nekoga pomeni, zaznati njegovo potrebo po pomoči, mu nuditi oskrbo ali organizirati pomoč. Pri tem bodimo pozorni. Skrbimo z odgovornostjo, posebno še v teh časih … Pomembno je, da se poskušamo vživeti v čustva sogovornika, bolnika, starejšega, skratka, človeka, ki trpi. Pomemben je pogovor, pa tudi telesna bližina, dotik, držanje za roko, pogled … Kako smo in ste v preteklih mesecih tega pogrešali!

 

Včasih se je z bolnikom res težko pogovarjati. Kar ne najdemo teme pogovora. Kaj bi bil vaš nasvet, gospod Šlibar: o čem naj se pogovarjamo z bolnikom?

Z bolnikom se pogovarjamo o vsem, o čemer se želi pogovarjati. Nič narobe ni, da tudi »zdravi« spregovorijo o svoji stiski. Bolniku smo dolžni povedati resnico, vendar postopoma. Nikoli ne lažemo, povemo le toliko, kolikor želi bolnik vedeti.

Pomembno je, kako družina sprejme bolezen in tudi smrt. Zapomnimo si, da noben človek ne zboli sam, zboli vsa skupnost, v kateri živi. Prav tako tudi noben ne umira sam, ampak je v ta proces vključena vsa njegova družina, ki je zelo prizadeta in tudi potrebuje pomoč (Bernarda Ajlec, Bolnik in družina, diplomska naloga, 2011, str. 10).

 

Kako pa bolezen v družini doživljajo otroci?

Mama in oče se ob bolezni v družini zelo spremenita. Vznemirjenost, žalost, tiho govorjenje … To opazijo tudi otroci in to veliko prej, kot se zavedamo. Nagajivost, agresivnost, neješčnost ali tudi pretirana pridnost … nakazujejo, da je otrok v stiski. Če je v družini težko bolan družinski član, starši pogosto rečejo: »Saj otrok še ni dovolj star, da bi razumel, da …« Pomembno je vedeti, da vsi otroci, ne glede na starost, razumejo tudi tako stanje, seveda na svoj način. Celo dojenčki čutijo spremembe z vsem svojim bitjem. Čutijo, kdaj sta mama in oče prisotna, kdaj jim vračata nasmeh, kdaj sta nemirna (Ajlec, ibidem).

 

Tako se postavlja vprašanje, koliko otroku predstaviti stanje v družini, kdaj otroku posredovati informacije o bolniku. Kaj menite?

Ko otrok začne govoriti, mu moramo tudi z govorom posredovati informacije, ki jih potrebuje za razumevanje. Otrokom moramo dati možnost, da izrazijo občutke in sprašujejo, pri tem moramo naše prizadevanje, čas in tankočutnost prilagoditi starosti, razvoju in osebnosti otroka. Za to ni nihče bolj primeren kot starši.

 

Kdo lahko še pomaga staršem pri spremljanju otrok ob bolezni družinskega člana?

Kadar starša nimata ne časa ne moči, da bi otroku posvetila potrebno pozornost, je prav, da najdeta drugo možnost, kot so stari starši, teta, stric, sosedje, prijatelji … Podpora od zunaj je lahko veliko olajšanje staršem in v pomoč otrokom. Z otrokom se lahko pogovarjamo skoraj vse. Nimajo vseh tistih zavor, ki smo jih odrasli pridobili v času odraščanja (Ajlec, n. d., 16). Razumljivo je, da v teh spremenjenih časih obstajajo tudi drugačna merila in pravila.

 

In v pomoč je lahko tudi dobra knjiga … Npr. o vlogi starih staršev je Bogdan Žorž napisal knjigo Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo, ki jo tudi priporočate našim poslušalcem.

Drži. O starih starših je napisal knjigo Bogdan Žorž, ki je bil čudovit »katehet« tudi na radiu Ognjišče. Prav je, da se ga spomnimo. Sprašuje se: »Ali je dober stari starš dar?« In ugotavlja, »da je dobro staro starševstvo nekaterim podarjeno«. V isti sapi dodaja, »da jim ta dar ni 'padel z neba', ampak so jim ga v veliki meri pripravljali že njihovi starši in stari starši, v veliki meri pa so si ga oblikovali tudi sami s svojim življenjem … Marsičesa se je mogoče tudi prav načrtno naučiti« (Bogdan Žorž, Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo, 2008, 123).

 

In če še razširiva socialno mrežo; kako naj se družini z bolnikom približajo sosedje, soseska, sostanovalci, župnijsko občestvo? Marsikdaj smo zelo nevešči tega, nespretni in zadržani.

Družina z bolnikom je zelo ranljiva. Znajde se pred nečim novim, na kar ni pripravljena. Doživlja negotovost in meje svoje obremenitve, tako fizične kot psihične … Krščanska skupnost že od vsega svojega začetka daje posebno pozornost bolnikom in skrbi zanje (Mt 25).

Navedel bom primer, ki naj bi postal stalnica, navada, kako naj župnija spremlja bolnika. – V uvodu v sveto mašo (seveda v normalnih okoliščinah, ko ni več potrebna maska in razkužilo) naj bi duhovnik ali kdo od bralcev pozdravil prisotne. Poleg ustaljenih besed, ki se nas dostikrat ne dotaknejo, naj v uvodnih besedah pove, da nekateri župljani niso mogli priti k maši. Nadaljuje z novico, da so, recimo, trije iz župnije na zdravljenju v bolnišnici. Zbrane povabi, da zanje in druge, ki so zaradi bolezni ali starosti doma ali v domovih za ostarele, molijo. Lahko doda, naj jim domači izročijo pozdrave in povedo, da je župnija zanje molila.

 

Vemo, da pogosto skrb za bolnika presega zmožnosti domačih in je potrebno poiskati tudi institucionalno pomoč.

Res je. Včasih je potrebna zdravstvena nega in fizioterapija na domu, pogosto tudi patronažna služba, prevozi oseb na zdravniške preglede, spremstvo na preglede … Prepričan sem, da imate najboljše izkušnje. – Na tem mestu posebno pozdravljam tiste, ki nesebično pomagate v družinah in ste to v času pandemije še intenzivneje počeli. Vsem se iskreno zahvaljujem.

Pogosto pa je potrebno bolnišnično zdravljenje in tudi Hiša Ljubhospic, ki je namenjena bolnikom z napredovano neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, pri katerih se je zdravljenje zaključilo, potrebujejo pa skrbno blaženje simptomov bolezni in podporo v procesih zaključevanja življenja. V Ljubhospicu spremljajo posameznike celostno, ne sledijo zgolj fizičnim, ampak tudi čustvenim, duhovnim in socialnim potrebam. Podporo zagotavljajo svojcem in prijateljem, tako v času spremljanja kot po smrti bolnika.

 

In koliko je pri nas tovrstnih ustanov Hospica?

Le eden je v Sloveniji, pa bi jih moralo biti vsaj šest (toliko je škofij). Omenjeni Ljubhospic v Ljubljani, si je pred leti nadel to ime in to zato, ker je ljubezen osrednji motiv spremljanja.

Žal družine pogosto odlašajo z vključitvijo v tovrstne ustanove. Včasih tudi zaradi zanikanja neizbežnega stanja in v strahu pred smrtjo.

Prav tako odlašajo tudi z odhodom v dom za ostarele. Zato na tem mestu povabim vse, ki še čujete in sledite katehezi, da pravočasno poskrbite zase ali za vaše svojce, da dobite oziroma dobijo mesto v domu za starejše, ko bo to potrebno. In ne pozabite pravočasno napisati oporoko, testament! Ob tej priložnosti namenjam veliko zahvalo vodstvu domov in vsem zaposlenim za vso strokovnost in bližino oskrbovancem in razumevanje do svojcev. Prav tako svojcem, da so v preteklem času tako skrbeli za domače v domovih. Spomnimo pa se tudi vseh, ki so zaradi bolezni umrli.

 

Ob tej epidemiji se je razkrila tudi ranljivost domov za starejše, kar nas zavezuje k inovativnim načinom skrbi za starejše. Veliko dela nas še čaka, tudi družbo kot celoto. V nadaljevanju pa boste z nami delili tudi zapis mame 20-letnega Miha.

Upam, da nismo izgubili »rdeče niti« nocojšnje kateheze, ki nam obljublja, »da bomo dolgo živeli in nam bo dobro na zemlji«, če bomo spoštovali starše tudi takrat, ko zbolijo ali so starostno obnemogli.

Prosil sem mamo za kratek zapis o konkretnem ravnanju in spremljanju 20-letnega Miha, ki se mu je skupaj z bratom dvojčkom zelo mudilo na ta preljubi svet. »Hvaležni smo,« piše mama, »da je s toliko poguma in pozitivnosti jadral skozi viharje svojega življenja. Za sabo ima 38 operacij glave in skorajda inventarno bolnišnično številko. Sedaj že drugo leto obiskuje postrehabilitacijski program v CIRIUSu v Kamniku in med tednom biva v Kamniku. Mama še nadaljuje: »Corona čas je prinesel več skupnega časa vseh družinskih članov. Vsi smo bili skupaj in vse se je nekoliko umirilo. Miha je z našo pomočjo opravljal šolske obveznosti, prosti čas pa namenil poslušanju glasbe, igranju igric na tablici, kolesarjenju in uživanju na sončku. Ob izpolnjevanju šolskih obveznosti je ponovno presenečal s svojo globino in smislom za humor.

Vsaka stvar ali dogajanje ima vedno dve plati.« Svoje pisanje zaključi z mislijo, »da je od nas odvisno, katera stran nas bo pritegnila in vodila skozi situacijo. Mi, če se le da, izberemo pozitiven pogled.« Med drugim je zapisala, da mu je tudi bolnišnični duhovnik s svojimi obiski v bolnišnici prinašal mir, upanje in dobro voljo.

 

Izkušnje naših poslušalcev so zelo dragocene. V prihodnosti bodo zagotovo še priložnosti, ko jih bodo lahko delili z nami. Blagodejen pa je tudi zapis, za ovrednotenje lastnega doživljanja in zato, da doživljanje uide pozabi.

Prepričan sem, da imate veliko osebnih, družinskih in poklicnih izkušenj ob nocojšnji katehezi. Upam si reči, da ste ob strežbi in spremljanju naredili »fakulteto«, kot mi je pred več desetletji rekla zdravnica, ki je skrbela za mojo mamo, ob kateri sem se tudi sam »šolal« v strežbi in spremljanju.

 

Ne pozabimo tudi na duhovno pomoč bolniku in njegovi družini.

V življenju naletimo na mnoge težave, iz katerih večkrat sami ne vidimo izhoda. Če pride do težke bolezni ali invalidnosti, se človeku postavljajo vprašanja o smislu življenja, trpljenja in smrti. Zakaj zlo in trpljenje nedolžnega?

V teh trenutkih nam vera ponuja pomoč, da lažje prenašamo težave, da gojimo upanje in osmislimo trpljenje. Kdo nas v našem trpljenju lahko bolj razume kot Kristus, ki je nedolžen umrl na križu, vstal od mrtvih in danes po Cerkvi služi vsem preskušanim in bolnim doma, v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, ki so mu še posebej pri srcu.

 

ČESA NE SMEMO POZABITI

(to lahko izpustimo)

Ne zamahnite z roko in ne recite, da sem o tem že govoril, ali pa tako, kot so rekli apostolu Pavlu, ko jim je govoril o večnem življenju: »O tem te bomo poslušali drugič.« Ker vas imam rad, določene stvari ponavljam. Ne pozabite. Bolnik v bolnišnici ali v domu za ostarele, ki želi prejeti zakramente – spoved, obhajilo, bolniško maziljenje – ali želi pogovora z duhovnikom, lahko popolnoma svobodno izrazi željo, da ga obišče bolnišnični duhovnik, duhovnik iz župnije, ali tisti, ki prihaja v dom za ostarele. Teh je v Sloveniji 102.

Željo za obisk tako v bolnišnici kot v domu lahko poveste medicinskim sestram na oddelku ali pa sami pokličete duhovnika. To lahko storijo družinski člani, svojci ali prijatelji. Za tiste, ki nimajo nikogar, pa naj poskrbijo člani župnijskega občestva.

Svetujem in priporočam, da se o tej dolžnosti, kako smo dolžni poklicati duhovnika, pogovarjajo že pri osnovnošolskem verouku, kakor tudi v različnih skupinah in občestvih. Prosim pa tudi župnike in njihove sodelavce, da o duhovnem spremljanju bolnikov in starejših zapišejo večkrat v župnijskih listih in tudi povedo v oznanilih.

 

Skorajda pri koncu nocojšnje kateheze smo, gospod Šlibar. Veliko bogatih misli ste nanizali. Kaj bi še posebej poudarili?

Starejši, stare mame in očetje, dedki in babice, none in nonoti … Ne pozabite papeževih besed, da je starost blagoslov. Z njo nam podari čas, da poglobimo bližino z Jezusom. Mlajši in zdravi pa jim pojdimo naproti z nasmehom na obrazu in si vzemimo čas zanje, kot je povedal papež.

To naj bo tudi za domačo nalogo. Torej starejši in bolni »živite« s tem, kar vam je dano, mlajši in zdravi jim bodimo blizu.

Eni in drugi ne pozabimo, da spoštovanje vključuje tudi priznanje in ljubezen. Čez dober teden, na praznik sv. Petra in Pavla, bo šest diakonov posvečenih v duhovnike za celotno Slovenijo. Bogu hvala zanje! Molite pa tudi za nove duhovne poklice in dobre družine.

Ob prizadevanju za še več »bližine« potrebnim in za prenašanje njihovih tegob se ob Jezusovem Srcu učimo »biti srce« vsem odvisnim od nas. V naporih prenašanja in ljubečega služenja mislimo tudi na našo domovino ob dnevu državnosti 25. junija.

 

Tako, tudi nalogo imamo. V vsaki katehezi in tudi danes pa naj ne manjka drobtinica veselja. S čim nas boste nasmejali tokrat, gospod Šlibar?

Ta večer naj nas ob sklepu kateheze nasmeji papež svetnik, Janez Pavel II., ki je dvakrat obiskal Slovenijo in smo pred tedni obhajali njegov stoti rojstni dan.

Na srečanju s sestrami v Parizu je zamujal na oder. Duhovniki v ozadju so bili nemirni, mu dajali znamenje in mahali z rokami. Papež se za to ni zmenil. Sestram je rekel: »No, zdaj vidite, kakšno je moje življenje /.../ Tako je zmeraj. Vedno me preganjajo, pošiljajo naokoli in kričijo: 'Zopet si prekoračil čas! Zopet bomo prepozni!' Povejte mi, kako naj živim v takem hitenju, v taki prisili?« (Janusz Poniewierski, Cvetke Janeza Pavla II., 103)

 

… Celo papežu se to dogaja. Za konec pa vas prosim še za molitev.

SKLENEM Z MOLITVIJO, IN SICER Z NEKAJ BESEDAMI MOLITVE »HIŠNEGA ŽEGNA«. IMAM GA UOKVIRJENEGA NA STENI HODNIKA V  »HIŠICI« NA DOBROVI, KJER ŽIVIM.

»Bog! Blagoslovi vsakega, ki vstopa v ta dom, zaščiti in obvaruj slehernega, ki iz njega odhaja, in daj mir vsem, ki v njem prebivajo … Olajšaj trpljenje v naših družinah in ga spremeni v veselje …« Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta + in Sina + in Svetega Duha naj pride na vas in naj na vas vedno ostane.

Amen.

 

Prav lepa hvala, gospod Šlibar za vašo katehezo. Za vse, kar ste nocoj prinesli s sabo in delili z našimi poslušalci. Želim vam vsega dobrega in se veselim najinega julijskega srečanja.

Hvala tudi vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke, za pozornost in vašo družbo. Poguma in dobre volje želim v prihodnjih dneh, naj vas spremlja Božji blagoslov. Za nocoj pa se od vas poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

Lahko noč.