»Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32)

DEVETA KATEHEZA (21): »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Besede, zapisane pred približno 2200 leti, odmevajo tudi v naš čas. Vabijo nas, da osredotočimo pogled na bistveno in ostanemo srčno srčni! Iztegnjena roka bližnjemu »rojeva kapljice upanja«. V adventni pripravi na Jezusovo rojstvo naj odmevajo besede sv. Matere Terezije: »Nič ni tvojega, vse ti je le zaupano.«

19. december 2020

...........................................................................................................

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Začenjamo z decembrsko katehezo za bolnike, ki bo odmevala v Miklavževem duhu in nosi naslov Ponudi svojo roko siromaku. V adventni pripravi na Jezusovo rojstvo bodo odmevale tudi besede sv. Matere Terezije: »Nič ni tvojega, vse ti je le zaupano.«

Najprej pa seveda prav lep pozdrav mojemu gostu. Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

Dober večer, gospod Šlibar.

Dober večer.

 

Katehezo začenjamo z molitvijo.

MOLITEV:

Gospod, povedal si nam, da bomo imeli uboge vedno med seboj. Danes še posebej molimo za brezposelne, brezdomce, otroke brez starševske skrbi, molimo za zasvojence vseh vrst, bolne, prizadete od pandemije, za vse, ki jim manjka duhovnikov, ki jim je odvzeta svoboda, ki so izrinjeni na rob družbe, za vse brez ljubezni. – Ne daj, da utonemo v brezbrižnosti, ampak nam daj sočutno srce in delavne roke, da jim jih podamo in jih sprejmemo v občestvo na poti v Božje kraljestvo. Zdrava Marija ... Slava Očetu ... (Prim.: Magnificat, november 2020)

 

Gospod Šlibar, vem, da ste za danes pripravili prav posebne besede ob začetku nocojšnje kateheze, tako da vam kar predajam besedo.

Dragi »veroučenci«, vsi, ki ste se namenili »vstopiti v veroučno učilnico« nocojšnje kateheze, čeprav ne na ZOOM-u, kot je v teh časih moderno. Zaupam vam, da sem ob koncu prejšnjega meseca novembra (28. nov.) tudi v vašem imenu naslovil čestitko radiu Ognjišče in radijcem, tudi vam, draga Damijana, vsem, ki ste tako lepo nagovorili poslušalce na Gala koncertu Radia Ognjišče.

Zagotovo niste slišali moje in tako tudi vaše čestitke radiu za rojstni dan. – Dovolite, da jo preberem: »Za 26. rojstni dan naj radijci prisluhnejo besedam nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je zapisal: 'Kristjan mora biti človek upanja in zaupanja, v zavesti, da ima končno vse svoj smisel, tudi če ga trenutno takoj ne uvidi.'«

Nato sem nadaljeval: »Najlepše želje in zahvala vsem, ki na radiu na različne načine 'ogrevate' Slovence doma in po svetu, posebno še starejše in bolne, pa tudi njihove domače in zaposlene.«

Tako pa sem končal: »Upanja in zaupanja ter priprošnje nadškofa Šuštarja, pa tudi letos umrlega Franca Boleta, želim vsem in vsakemu, posebno novemu direktorju Franciju Trstenjaku. V imenu najzvestejših poslušalcev, naših starejših in bolnih, bolniški duhovnik Šlibar.«

 

Prav lepa hvala za te besede – v imenu vseh radijskih sodelavcev. Ob tem pa zahvala tudi vam, ker ste vedno pripravljeni na sodelovanje in vas lahko že skoraj štejemo med radijce. Res hvala.

Za nocojšnjo temo kateheze ste izbrali  - lahko bi rekli – dobrodelnost. Zakaj ste se odločili za tak izbor?

Na vprašanje bi lahko odgovoril z osrednjim stavkom, ki je v naslovu teme in ga bomo slišali v starozaveznem sporočilu: »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Ali nam ni najbolj ljubečo roko ponudil Bog Oče, ki je poslal na svet svojega Sina?

Vprašali boste, kdaj bo osrednja tema večera, kot smo slišali v naslovu, če je tako dolg uvod. Vse to je že današnja kateheza. Reven in ubog sem sam, pa najbrž v vsej ponižnosti tako rečete tudi vsi vi. Ali nismo vsi prav na ta način podobni ubogim pastirjem, tudi tistemu, o katerem bomo slišali ob koncu kateheze?

Zato nadaljujem. Naj omenim moje spomine na mednarodno konferenco v Vatikanu od 15. do 19. novembra 2017. Odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK sem se rad udeležil do sedaj štirih srečanj škofov, duhovnikov in laikov iz vsega sveta v sinodalni dvorani v Vatikanu. Običajno sem povabil še koga, ki mu je bila blizu tematika tridnevnega srečanja. Nenazadnje tudi zato, da sem se lažje znašel v Rimu in na poti.

Zakaj omenjam to konferenco iz leta 2017? Ker smo v tistem letu prvič obhajali svetovni dan revnih (ubogih). S tega doživetega srečanja, ko nas je običajno pozdravil tudi papež, sem se vedno vračal domov po sobotnem dopoldanskem zaključnem predavanju. Takrat pa so nam ob koncu povedali razveseljivo novico, da bomo naslednji dan smeli somaševati s papežem. Nič nisem obžaloval, da sem imel že kupljeno karto za povratek.

Nepozabno je bilo naslednji dan somaševanje v baziliki sv. Petra na prvi Svetovni dan revnih. Ne spominjam se papeževe pridige, vem pa, da je bila bazilika polna, da nas je somaševalo veliko duhovnikov, ob papežu tudi kardinal Rode. Pa tudi to, da so bili prav blizu oltarja, kot šopek, predstavniki revnih. Z njimi je imel papež potem tudi kosilo v dvorani papeža Pavla VI., kjer smo že dan poprej občudovali slavnostno pogrnjene mize.

Z mladim zdravnikom Markom sva tisto nedeljo ponovno kupila vozovnice in se polna lepih spominov še s hitrejšim vlakom odpeljala proti Sloveniji.

 

O, kako dragoceno je, da spomine na take dogodke delite z nami, gospod Šlibar. Je morda še kakšen razlog za izbiro nocojšnje teme?

Ob navedenem prijetnem dogodku v Vatikanu ob prvem obhajanju Svetovnega dneva revnih bi lahko še nadaljeval, zakaj sem izbral temo nocojšnje kateheze, ko se bom z vami ustavil ob glavni misli letošnjega četrtega dneva revnih z naslovom »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). – Razlog za izbiro je bil tudi ta, da smo na praznik Kristusa Kralja vesoljstva, zadnjo nedeljo v cerkvenem letu (22. novembra), obhajali nedeljo Karitas, ki nas je vabila s stavkom »Si slišal?«, da bodimo odprti za lačne, žejne, tujce, nage, bolne in zapornike. Ali niso vsi ti revni, ubogi? – Še naštevam razloge za izbiro teme: Smrt mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja, ki je živel z veliko odprtostjo za revne in bil tudi sam zelo skromen. Omenim moje srečanje z njim v Kliničnem centru v Ljubljani. Tistega dne, ko je odhajal domov iz bolnišnice, sem mu pomagal pri urejanju stvari ob odhodu. Ob tem sem opazil zelo »ponošen« plašč. Ponudil sem mu, da bom, predno se odpelje iz Ljubljane, skočil v trgovino in kupil novega. Saj si lahko mislite, kaj mi je odgovoril. Sam pa sem dobil novo izkušnjo, da ni primerno nekomu nekaj vsiljevati. – Treba je vsakomur pustiti, da je to, kar je. Skratka, škof Smej je bil zelo preprost na zunaj, v sebi pa zelo globok, zasidran v Bogu. Pustil je človeku, da je to, kar je; nikomur ni nič vsiljeval. Dober nauk za prvi sklep nocojšnje kateheze.

 

Hvala, za ta topel spomin na škofa Smeja. Mogoče še kakšen razlog za izbiro nocojšnje teme?

Saj nama z Damijano še sledite? Ob razlogih za izbiro teme pravzaprav že ves čas govorim o revnih in ubogih. Pika na i bo svetopisemski odlomek, ki bo kmalu prišel na vrsto. Le potrpite. – Torej spodbuda za temo tega večera je bil tudi dobrodelni koncert Klic dobrote z vašo radodarnostjo do revnih. – Končno pa me navdihuje sam advent. Ne pozabimo, da je danes že 21. dan in nas vabi k večji odprtosti revnim in ubogim. – Čez štiri dni se bomo ob tridesetletnici domovine zahvaljevali in molili zanjo, za odgovorne in vse nas državljane. Tudi v naši domovini revščina ni izvzeta. Pa ne pozabimo, da je bilo rojstvo Novorojenega, ki ga bomo obhajali na sveti večer čez pet dni, v betlehemskem hlevu v vsej revščini. – Nenazadnje, tema o revnih je primerna, saj v tem času epidemije covida 19 na lastni koži občutimo vso nemoč in revščino. Zdaj pa sledi napovedani odlomek iz Stare zaveze.

 

»Tudi siromaku ponudi svojo roko, da bo tvoj blagoslov postal popoln. Ljubezniva radodarnost naj doseže vse žive, tudi mrtvemu ne odrekaj ljubezni. Ne obračaj se proč od jokajočih, med žalujočimi žaluj. Ne obotavljaj se obiskovati bolnike, kajti zaradi takih del boš ljubljen. Pri vseh svojih delih misli na svoj konec, potem nikoli ne boš grešil« (Sir 7,32-36).

Tako beremo v Sirahovi knjigi. Besede, zapisane pred približno 2200 leti, odmevajo tudi v naš čas. Vabijo nas, da osredotočimo pogled na bistveno in ostanemo srčno srčni! Iztegnjena roka bližnjemu »rojeva kapljice upanja«.

Tako je. Po besedah Ane Rupar v Uvodniku novembrske Družine (št. 47, str. 2) smo med drugim brali: »Že samo pandemija naj bi v skrajno revščino pahnila do 115 milijonov ljudi.« In citira papeža Frančiška: »Svet je bogat, pa vendar je okoli nas vedno več revežev. Bogati svet mora narediti konec revščini.« Ruparjeva to prepoznava v trenutni krizi, ki je zajela ves svet in nam sporoča, da se bomo iz nje potegnili, če bomo stopili skupaj. In doda: »Ta čas je lahko priložnost za spreobrnjenje, preobrazbo, za ponovni razmislek o našem načinu življenja in o našem ekonomskem in socialnem sistemu.«

 

Še enkrat nocoj se bomo spomnili papeža Frančiška.

Drži. Mislim, da še večkrat. Ponovno se vračam k papežu Frančišku, ki poudari dragocene nasvete svetopisemskega pisatelja. Omeni številne konkretne položaje v življenju, med katerimi je tudi revščina. Vztraja na dejstvu, da je v stiski treba zaupati v Boga. Vzpodbuja: »Vzravnaj svoje srce in vztrajaj, ne prenagli se v trenutku spopada. Njega se drži in se ne umikaj, da boš nazadnje povišan. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči ponižanja. V bolezni in revščini se zanašaj nanj. Zanašaj se nanj, pa se bo zate zavzel, uravnavaj svoja pota in upaj vanj. Vi, ki se bojite Gospoda, pričakujte njegovo usmiljenje; ne oddaljujte se, da ne padete« (Sir 2,2-7).

 

Kaj je osrednji papežev poudarek v poslanici za 4. svetovni dan revežev?

Vrnimo se k osrednji misli papeževe poslanice revnim: »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes glasno odmevajo, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina kaže različne obraze, ki zahtevajo pozornost. V vsakem lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40).

To jasno kaže odlomek, iz katerega smo vzeli naslov tega sporočila (prim. Sir 7,29-36). Molitev k Bogu in solidarnost z ubogimi in trpečimi sta neločljivi. Za obhajanje bogoslužja, ki je všeč Gospodu, je treba priznati, da ima vsak človek, tudi najbolj reven in preziran, v sebi vtisnjeno Božjo podobo. Zato čas, ki ga je treba nameniti molitvi, ne more nikoli postati nadomestilo za zanemarjanje bližnjega v težavah.

 

 Spomnimo se na darovanje pri sveti maši.

Povzemam misli po Katekizmu katoliške Cerkve (1351). V poteku obhajanja evharistične skrivnosti je omenjeno, kako so na začetku kristjani prinašali s kruhom in vinom za evharistijo svoje darove, da so jih razdelili med tiste, ki so bili v potrebi. Podprli so sirote in vdove, tiste, ki jim je bolezen ali kaj drugega odtegnilo sredstva, jetnike, priseljence. Tiste, ki so bili v potrebi. – Prisluhnite. Če ste pozorni pri maši, opazite, da si še danes po darovanju hostije in vina duhovnik umije roke. Po navadi tistih časov, ko si je umazal roke ob sprejemanju materialnih darov. – Pa se z vami vprašam, kaj pa mi prinašamo na oltar? To je mogoče tudi sedaj, ko gre le preko spremljanja po radiu ali televiziji. - Pred dnevi sem slišal (Gregor Čušin, Duhovni pomislek), da ni dovolj, da prinašamo sebe, svoje težave … na oltar poleg hostije in vina. V hostijo in vino vse »potunkajmo«, da se »zlije« z Jezusom v sv. Rešnjem telesu in krvi. – Kako zgovorna so taka znamenja pri sveti maši. Toliko jih je, da bi lahko oblikovali kateheze za vse prihajajoče leto. Potem bi postajala sveta maša za nas, »revne in uboge«, bolj odrešenjska in ne bi bilo nobene nevarnosti, da bodo po koronavirusu cerkve ostale prazne.

 

Bog ve, kako se bo odvijalo življenje po koronavirusu. Kakšna bo njegova zapuščina in kakšen bo naš odziv … V navdih bomo v nadaljevanju nocojšnje kateheze slišali, kako se je za bližino revnim in ubogim usposobil mož in oče, ki se tudi službeno posveča njim.

Če nas poslušaš, Lojze, se ti v imenu moje »veroučne sobe« in radijskih poslušalcev zahvaljujem za pričevanje, ki ga bom prebral. Takole piše Lojze Štefan: »Moje karitativno delo se je z zgledom staršev začelo doma, predvsem njuna dobrota. Živa karitas se je nadaljevala v župniji, pri srčnem župniku Jožetu Mrvarju. Preko jezuitov me je pot pripeljala v Slovensko karitas, kjer še vedno poklicno delujem.

Karitas se prvič osebno zavem ob pomoči slepi gospe Ani, ki sem jo vodil po opravkih in obiskih. Moja župnijska karitas je tudi 40 let vodenja zborov in igranja pri mašah. V moji družini pa je karitas vpletena v življenje. Žena je dajala oporo meni, jaz pa mnogim doma in po svetu. Moja karitas je pričevanje veselega služenja: zadnjih 10 let odvisnikom in svojcem v komunah Skupnosti Srečanje.

Najtežja – in tudi najbogatejša – je karitas doma. Ko skrbim za ostarelo in bolno mamo, večkrat zares občutim, kaj je potrebno za dobro karitativno delo. Poslušaj in sliši; pridi in ostani; zanimaj se in spremljaj. Tisto, kar naredim je mala šala, to kar ob njej sem: to šteje. Marija, Mati upanja izprosi nam moč, da bomo ostali srčno srčni do konca.«​

Tako je. Papež Frančišek nas spominja na mnoge ponujene roke, ki jih kar hitro spregledamo ali smo zanje premalo hvaležni. Papež našteva: »Ponujena roka zdravnika, ki skrbi za vsakega bolnika in skuša najti pravo zdravilo. – Ponujena roka bolniške sestre, ki ostaja preko svojega delovnega časa, da bi negovala bolnika. – Ponujena roka tistega, ki dela v administraciji in skrbi za sredstva za rešitev čim večjega števila življenj. – Ponujena roka farmacevta, ki je izpostavljen tolikim zahtevam v tveganem stiku z ljudmi. – Ponujena roka duhovnika, ki blagoslavlja z muko v srcu. – Ponujena roka prostovoljca, ki pomaga tistemu, ki živi na cesti, in tistim, ki imajo streho, pa nimajo hrane. – Ponujena roka moških in žensk, ki delajo, da bi poskrbeli za osnovne storitve in varnost. Opisali bi lahko še druge ponujene roke, da bi sestavili litanije dobrih del. Vse te roke so kljubovale okužbi in strahu, samo da bi nudile oporo in tolažbo.«

 

„Ponudi svojo roko siromaku“ je torej povabilo k odgovornosti.

Res je. »Ponudi svojo roko siromaku« je povabilo, da si naložimo breme najbolj slabotnih, kakor pravi sv. Pavel: »Služite drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni sami zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. […] Nosite bremena drug drugemu« (Gal 5,13-14; 6,2). Apostol uči, da je svoboda, ki nam je bila podarjena s smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa, za vsakogar od nas odgovornost, da se postavi v službo drugih, zlasti najbolj šibkih. Ne gre za neobvezno spodbudo, ampak za enega od pogojev pristnosti vere, ki jo izpovedujemo.

 

Katera pa so konkretna dejanja za pomoč najbolj šibkim?

Sirahova knjiga nam spet prihaja na pomoč. Predlaga in uporablja tudi nekaj prepričljivih podob. Najprej poudari šibkost tistih, ki so žalostni: »Ne obračaj se proč od jokajočih« (7,34). Obdobje pandemije nas je prisililo v nehoteno izolacijo in nam onemogočilo celo to, da bi mogli tolažiti in biti blizu prijateljem in znancem, ki jih je prizadela izguba njihovih dragih. Sveti pisatelj tudi trdi: »Ne obotavljaj se obiskovati bolnike« (7,35). Izkusili smo nemožnost, da bi bili blizu trpečim, istočasno pa smo se zavedli krhkosti svojega bivanja. Skratka, Božja beseda nas nikoli ne pušča mirnih in nas kar naprej spodbuja k dobremu.

 

Kako se tega loteva mož z različnimi akcijami izkazovanja bližine revnim?

Tokrat naj nas navduši h konkretnemu, in sicer, da bi znali koga poklicati. K temu nas vabi z besedilom, ki ga je Peter Bergant zapisal v verzih:

»Ko primeži tesnobe stiskajo / in je mlečnost svetlobe ujeta v pajčevine strahov, / takrat najbolj rabi človek človeka. / Dovolj je samo klic in beseda. / In v zamrznjenih travah vsakdana / se zarosijo kapljice upanja. / Ej, sonce, vem, da se boš kmalu vrnilo. / In spet bodo zvončki pobelili zelenilo bregov. / In kukavice nam bodo priklicale denar v denarnice. / Še, še je življenje. (Peter Bergant, akcija Pokličimo se!)

 

Uau, kako navdihujoče in spodbudno besedilo – Še, še je življenje!

Papež Frančišek pa nam priporoča, da imejmo v mislih konec svojega bivanja.

Damijana je končala kratko starozavezno besedilo z besedami: »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec« (Sir 7,36). S tem izrazom Sirah zaključuje svoje razmišljanje. Besedilo ponuja dvojno razlago. Prva pokaže, da moramo vedno imeti v mislih konec svojega bivanja. Misel na skupno usodo nam lahko pomaga, da življenje živimo v znamenju pozornosti do tistih, ki so revnejši in niso imeli možnosti, kakršne smo imeli mi. – Obstaja pa tudi druga razlaga, ki bolj opozori na smoter, na cilj, za katerega naj si vsak prizadeva. Smoter našega življenja zahteva načrt, ki ga je treba uresničiti, in pot, ki jo je treba prehoditi, ne da bi se naveličali. No, smoter vsakega našega dejanja ne more biti nič drugega kot ljubezen. To je cilj, proti kateremu smo usmerjeni, in nobena stvar nas ne sme odvrniti od njega. Ta ljubezen je podelitev, predanost in služenje, začenja pa se z odkritjem, da smo najprej sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Smoter se pojavi v trenutku, ko se otrok sreča z maminim nasmehom in začuti, da je ljubljen zgolj zaradi tega, ker obstaja. - Tudi nasmeh, ki ga izmenjamo z ubogim, je izvir ljubezni in omogoča, da živimo v veselju. Ponujeno roko torej lahko vedno obogati nasmeh tistega, ki s svojo navzočnostjo in s pomočjo, ki jo nudi, ne obremeni, ampak se veseli zgolj zaradi tega, da živi v slogu Kristusovih učencev.

 

 In ne pozabimo, da Marija vedno ob nas in z nami.

Naj omenim še konec papeževe poslanice, ki je čisto adventni, saj niste pozabili, da nas še pet dni loči od svetega večera. Papež dobesedno zapiše: »Na poti vsakdanjega srečevanja z revnimi in ubogimi nas spremlja Božja Mati, ki je bolj kot katera koli druga Mati ubogih. Devica Marija od blizu pozna težave in trpljenje tistih, ki so odrinjeni, saj je morala sama Božjega Sina roditi v hlevu.« – Ob letošnjem svetem večeru bomo ponovno – čeprav drugače – začutili, kot piše v že omenjenem Katekizmu katoliške Cerkve (525), »da se je Jezus rodil v nizkosti hleva, v ubožni družini. Preprosti pastirji so prve priče dogodka. Prav v tem uboštvu se razodeva veličastvo nebes.«

 

In ker smo tako blizu Božiču, zdajle sledi zgodba o revnem pastirju.

Ne bodite začudeni, da ta večer že podoživljamo sveti večer. Naš pogovor je bil prav o tem, da bi Jezusova ponujena roka, ki se je sklonila preko Novorojenega do nas, tudi naše roke in srce usmerila na revne in uboge. Pa tudi, da bi si upali priznati svojo revščino in sprejemati pomoč od drugih.

Zgodba pripoveduje (nič ne de, če ste jo že slišali), da so tisto noč, ko se je rodil Jezus, angeli to veselo novico oznanili pastirjem. Med njimi je bil tudi zelo reven pastir, ki ni imel prav ničesar. Ko so njegovi prijatelji sklenili, da gredo na povabilo angelov v votlino in vzamejo s seboj kakšno darilo, so povabili tudi njega. Pastir pa je rekel: »Ne morem iti praznih rok, nimam kaj podariti.« Prijatelji so ga prepričevali in ga nazadnje le pregovorili.

Prispeli so na kraj, kjer je bil otrok s svojo materjo in z Jožefom. Marija je držala dete v naročju in se smehljala, ko je videla, kako velikodušno so pastirji prinašali svoje preproste darove: sir, volno, sadje … Zagledala je tudi pastirja, ki ni imel ničesar, in povabila ga je, naj stopi bliže. V zadregi se je približal. Da bi lahko sprejela darila pastirjev, je Marija nežno položila dete v naročje pastirju, ki je bil praznih rok. (Božo Rustja, Zgodbe s semeni upanja, Ognjišče 2004, 133).

 

Kako lahko živimo sporočilo te zgodbe, gospod Šlibar?

Revni vseh vrst so vedno bili in so tudi danes. Kot smo videli v zgodbi, so revnega pastirja, kljub temu da ni imel ničesar, povabili s seboj k Jezusu. Ni lahko biti drugačen. Če bi pastirji odnehali, bi pastir ostal doma. Ob srečanju z Jezusom, Marijo in Jožefom so se pastirji razveselili. Tudi zato, ker so Novorojenemu darovali darila. - Človek je vesel, ko lahko kaj podari. Nadvse pa je bil vesel pastir, ki ga je Marija povabila in mu v naročje položila dete. – Zgodba nas uči, da se kljub drugačnosti ne zapirajmo v svoj svet. Povezanost z drugimi prinaša nepričakovane darove. Tu ni mesta za nevoščljivost.

 

In tako se zdaj postavi vprašanje, če lahko tudi tisti, ki nima ničesar, kaj podari drugim?

Nekateri ste poznali Angelco Škufca, ki so jo pokopali pred dobrim mesecem (14. novembra 2020). Za Ognjišče in Prijatelja je prispevala svoje črtice in zgodbe. Te so bile zbrane v treh knjigah. V uvodu v tretjo knjigo z naslovom Moj apostolat, ki jo je izdala za svojo 80-letnico, sem zapisal: »Kot zrno 'joče' pod mlinskimi kamni, tako bo bralec v pričujoči knjigi odkril bolečino, premagano s pogumom in optimizmom, ki veje iz Angelce in nas po 'kruhu', pečenem iz moke dolgoletnih izkušenj z boleznijo, hrani v naših dneh sodobne lakote po pravi človečnosti, skrbi za sočloveka in veselju do življenja.« – Vem, da je toliko podobnih tudi med vami. Iz vaših telefonskih klicev to prepoznavam. To so vaše ponujene roke bližnjemu!

 

Lahko z nami delite gospod Šlibar, na kakšen način vi ponujate roke ubogim. V navdih in spodbudo vsem nam?

Veliko hodim. Koliko kilometrov sem naredil v tem letu, vam povem kdaj drugič. Na poti imam spremljevalca, ne psa, ampak molitev rožnega venca. V spomin prikličem marsikoga od vas, koga pa tudi zares pokličem. - Taka podana roka je mesečni listič, ki ga zapišem z naslovom: »Beseda starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim«. Če želite, da vam jo pošljem, mi sporočite. - V času covida 19 pišem kaj po e-pošti (ŽPS, sošolci – posvečeni isto leto, duhovniki bolnišnic). - Koga obiščem v Soči, mašujem pri Marijinih sestrah na Dobrovi ... In še nekaj, pa ne sebi v hvalo. Po končanih večernicah v kapeli pri sestrah rad še nekaj časa molim in to leže pred tabernakljem – kot ob mašniškem posvečenju. In takrat začutim najprej vso nemoč in revščino, posebno teh časov, potem pa veliko povezanost z vami vsemi. Obljubljam, da bom to še počel, vas pa prosim, da ste tam, kjer ste, velikokrat nemočni z bolečinami, telesnimi in duhovnimi, revni, ubogi. Take nas ima Jezus rad. Prav danes, na četrti dan božične devetdnevnice na kvatrno soboto pred četrto adventno nedeljo. Kvatrna, zakaj? Ker so štiri v letu. Ta adventna kvatrna je usmerjena v marijansko pobožnost.

 

Topla in spodbud polna je bila nocojšnja kateheza, gospod Šlibar. Kaj nam še posebej polagate na srce?

Za osnovo smo vzeli svetopisemske besede: »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7, 32). Besede, zapisane pred približno 2200 leti, odmevajo tudi v naš čas. Vabijo nas, da osredotočimo pogled na bistveno in ostanemo srčno srčni! Iztegnjena roka bližnjemu »rojeva kapljice upanja«. V adventni pripravi na Jezusovo rojstvo naj odmevajo besede sv. Matere Terezije: »Nič ni tvojega, vse ti je le zaupano.« In še: Molitev dosega svoj cilj, kadar jo spremlja služenje revnim, ubogim.«

Ostanimo srčno srčni do konca!

In za domačo nalogo? Obisk bližnjih z molitvijo, spominom ob jaslicah. Predlagam, da na listek zapišete imena vaših dragih in jih položite pred jaslice. Ne pozabite tudi name!

 

Tako, tudi nalogo imamo. Za slovo pa  tokrat besede zdravnice dr. Janje Ahčin.

Tako je. Nekateri jo poznate, še bolj ste poznali morda njeno sestro Natašo. Takole nam vošči: »Želim Božjega in Marijinega varstva, naj vas Mati Marija ogrne s svojim plaščem ljubezni, skozi katerega noben virus ne pride.«

In dodajam še besede iz uvoda adventnega koledarja o dr. Janezu Janežu za to leto: »Bog ni prišel med nas kot nekdo, ki gospoduje in ukazuje in katerega se moramo bati. Prišel je kot nebogljeno dete, ki ga je treba ljubiti in negovati. Majhnega deteta pa ni težko imeti rad, kajneda?«

Papež Frančišek, ki nam je bil v nocojšnji katehezi tako blizu, mi pa smo tik pred postavitvijo jaslic, spregovori z besedami, ki smo jih slišali 2. adventno nedeljo: »Jaslice so znamenja upanja, posebno še v teh časih. Napravimo pa to tako, da se ne bomo ustavili pri znamenju, ampak bomo šli k pomenu, to je k Jezusu, k ljubezni Boga, ki nam ga je On razodel, da bomo šli k neizmerni dobroti, zaradi katere je zasvetil na svetu. Ni pandemije, ni krize, ki bi lahko ugasnila to Luč. Pustimo ga vstopiti v svoje srce. Iztegnimo roko tistemu, ki je najbolj pomoči potreben, da se bo tako Bog ponovno rodil v nas in med nami«.

Kaj lepšega in več naj vam želim! Naj bo blagoslovljen praznik Jezusovega rojstva, ki naj vam da vsega potrebnega v novem letu pod mogočno roko naše Matere Marije!

 

Gospod Šlibar, prosim še za sklepno molitev in blagoslov.

Vrstica pred evangelijem se vsak dan devetdnevnice začne z vzklikom »O«. Danes je prav primerna ob vsebini kateheze: »O, Vzhajajoči, svit večne luči in sonce pravice; pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.«

 

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas …

 

Gospod Šlibar, tako sva prišla do konca tokratne, adventne kateheze, ki z razmišljanji in pričevanji spodbuja vsakega od nas, da ponudimo roko bližnjemu.

Hvala za vse, kar ste nocoj delili z našimi poslušalci. In obilo božjega blagoslova o bližajočih božičnih praznikih. Vesela sem najinega sodelovanja, gospod Šlibar in se ga veselim tudi v letu, ki prihaja.

 

Hvala tudi vam, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, da ste vztrajali z nami in katehezi prisluhnili. Od vas se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

 

Bodimo srčno srčni. Prižigajmo luč upanja in obdržimo primerno bližino. Dobre želje in voščila, posredujte prosim, tistim pri vas doma in drugim, ki so preslišali to katehezo. Lahko n