Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 28. 02. 2021

»Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje« (Mt 23,8)

KATEHEZE RADIO OGNJIŠČE 2021

Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan.

DRUGA KATEHEZA 2021 (23): »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje« (Mt 23,8). Odnos zaupanja je temelj nege bolnikov. - Ob poudarkih papeža Frančiška iz poslanice bolnikom za 29. svetovni dan bolnikov in zapovedi medsebojne ljubezni, se učimo ponižnega služenja bolniku, ob katerem se ustavimo, ga poslušamo in čutimo z njim.

20. februar 2021

 

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke ob začetku februarske kateheze za bolnike.

Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer.

V današnji katehezi se bomo še posebej posvetili Lurdu, temu milostnemu kraju; svetovni dan bolnikov, ki ga obeležujemo 11. februarja je namreč ravno na god Lurške Matere Božje. Ob svetovnem dnevu bolnikov pa papež tudi vedno objavi posebno poslanico za bolnike. Letošnja ima naslov  »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje« (Mt 23,8) - ki jo bomo tudi omenili nocoj.

Najprej pa naše skupno srečanje začnimo z molitvijo.

 

Gospod Jezus, zahvaljujemo se ti za vse milosti, ki jih po Materi Mariji rosiš na svoje proseče in trpeče ljudstvo. Naj bomo tudi mi sami na priprošnjo Lurške Matere Božje deležni teh dobrin, da bi te bolj ljubili in ti služili. Amen.

Lurška Mati Božja, Devica Brezmadežna, prosi za nas.

Lurška Mati Božja, tolažnica žalostnih, prosi za nas.

Lurška Mati Božja, ki si na zemlji odprla izvir vode, ki krepi množico romarjev, prosi za nas. (Prim. Devetdnevnice ob težkih dneh, 123)

 

Preden se lotimo nocojšnje teme, se na hitro ozrimo nazaj, v prejšnjo, januarsko katehezo. Katera misel želite, gospod Šlibar, da ostane z nami še od zadnjega srečanja?

Poudarek je bil na treh začetkih. V nicejsko-carigrajski veroizpovedi, mašni veri molimo: »da je Bog Oče, vsemogočni, Stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari«. - Opravičujem se vam za napako, ko sem zadnjič rekel, da je to »kratka« vera. Kratko – tako ji rečemo zaradi krajšega besedila – molimo pri rožnem vencu.

Ne pozabimo! O, ko bi priznali sebi in drugim, da se lahko kdaj zmotimo! Pa saj sem to že povedal v katehezi. – V nadaljevanju veroizpovedi priznavamo začetek druge Božje osebe, ko govorimo: »Verujemo v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega; ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki … in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek …« - Kot tretji veliki začetek je naše, moje in tvoje življenje človeka in Božjega otroka. – Vprašujem vas, ste se spomnili na kak pomemben začetek, ki se je posebej »usedel« v vas? – Kaj pa pripovedi o orlu se še spomnite iz  prejšnje kateheze, pa še česa? – Priznam, da mi zelo hitro mineva čas, tudi v teh posebnih časih. Kaj pa vam? Vam je dolgčas? Če vam je dolgčas, »vzemite škarje in ga dajte na pol ...« – tako mi je hudomušno rekel starejši mož.

 

Gospod Šlibar, tretje leto ste že naš gost v radijskih katehezah. Dvakrat ste tako že pripravili februarske kateheze. Spomnite nas, o čem ste govorili lani in predlani.

Rad se spominjam preteklih katehez, posebno februarskih. Ne bodite hudi, če kdaj kaj ponovno povem, kot tisto uganko o »lunci v soncu in v lunci je kruh«. Upam, da ste uganili, da je to monštranca. - Zakaj sem omenil, da se februarskih rad spominjam? Veste, da je v tem mesecu na god Lurške Matere Božje, 11. februarja, svetovni dan bolnikov. - Ko sem gledal prejšnji dve katehezi v februarju, sem videl, da smo se vsakič dlje časa zadržali ob papeževi poslanici bolnikom. Slišali smo tudi, zakaj obhajamo svetovni dan bolnikov, pa o Lurdu in mojem osebnem srečanju z Lurdom, o romanjih ... O aktualnem 29. svetovnem dnevu bolnikov bo tudi beseda v nocojšnji katehezi. – Se spomnite, da smo v lanski, februarski, spoznavali Božjo služabnico Cvetano Priol? Zanimiv je bil predlog enega od bratov kapucinov, da bi bila njena predstavitev lahko del molitvene knjižice. Med drugim je zapisal zelo aktualne besede za ta čas. Dovolite, da nekaj od zapisanega preberem:

»Čas, v katerem smo, je čas preizkušnje. A prav preizkušnje so priložnost, da se osvobodimo zanašanja zgolj na svoje lastne moči in da priznamo, da sami ne zmoremo. Upam si reči, da je vsaka preizkušnja na neki način Božje povabilo, da se ponovno obrnemo k njemu, ki je Začetek in Konec vsega, kar je, in ga prosimo, naj se nas usmili.«

V nadaljevanju je priznal, da je prav, da se s prošnjami za pomoč obračamo na Božjo Mater Devico Marijo in na mnoge druge brate in sestre v nebesih. Primerno bi bilo tudi prositi naše svetniške kandidate, tudi častitljivo Božjo služabnico Cvetano Priol, ki je s Kristusom šestindvajset let nosila križ trpljenja zaradi težkih bolezni in svoje življenje spremenila v dar za svoje brate in sestre. - Ob koncu nas pater kapucin spodbudi, da je še kako primerno, da se ji priporočamo tudi v tem času pandemije.

Upam, da ob patru kapucinu tudi vi pridno pišete misli, ki jih slišite ali preberete, pa tudi tiste, ki se porodijo v vas. - Mi zaupate, kako ste naslovili zvezek, v katerega pišete? Upam, da ste si zapomnili moj naslov na zvezku (Utrinki). - Kaj pa »hrana« po kuharskem receptu, vam uspeva? Vesel sem ene od vas, dragi poslušalci in poslušalke, ki je prosila, naj ji recept pošljem na dom. Rad bom to storil tudi vam, če boste želeli imeti »dobro hrano«, ne le na žlico in vilice, ampak tudi v osebnem počutju in odnosu do drugih. Vesel bom vašega klica; tudi takrat, ko vam kaj ne gre, kot bi si želeli, me kar pokličite.

 

To je zares zelo dragoceno vabilo; predvsem zavedanje, da nismo sami, da so ljudje, ki jim je mar za nas; da je čisto v redu, če prosim za pomoč, ko se znajdemo v stiski  - res hvala za to vaše vabilo in nasploh za vse vaše spodbude. Na kaj naj bomo pozorni v tem času, kaj nam prinaša cerkveni koledar?

Za nami je nekaj dni po pepelnici in jutri bomo obhajali 1. postno nedeljo. Upam, da vam je bilo mogoče prisluhniti v dveh nedeljah postno pastirsko pismo naših škofov. – Bodimo pozorni na to, da nas papež pri vsakem nedeljskem opoldanskem nagovoru in ob drugih priložnostih prosi, da molimo zanj. Upam, da to delate. Zanj bomo še posebno molili v ponedeljek (22. februarja), ko bomo obhajali praznik Sedeža apostola Petra. Se strinjate, da bi bil to prvi sklep nocojšnje kateheze? Torej: molitev za papeža Frančiška. - Ker vem, da boste to vzeli zares, vam obljubim, da bom papežu osebno povedal, da zanj molite. Upam, da se srečava, če ne pri nas v Sloveniji, pa mogoče v Vatikanu. - Razlog za molitev zanj, je tudi njegova odločitev, da bomo odslej vsako leto 4. nedeljo v juliju obhajali svetovni dan starih staršev in starejših. Zato nikar ne tarnajmo, da nismo potrebni in vredni pozornosti, če že nismo stari starši, smo pa starejši! Tako se veselim, da bom tudi sam, skupaj z vami, imel posebno nedeljo.

Ne pozabimo, da smo v letu sv. Jožefa, kateremu bomo večji poudarek namenili v prihodnji katehezi, ki bo dan za njegovim praznikom in to ponovno, kot danes,  20. marca. Ste že koga spomnili na našo katehezo?

 

Papež pa tudi s poslanicami pokaže, kako mu je mar za nas. Poslanico za bolnike je naslovil z besedami »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje« (Mt 23,8). Kateri so glavni poudarki?

Evangeljski stavek »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje« je iz Matejevega evangelija. Prav je, da se spomnimo še nekaj vrstic iz omenjenega besedila. Jezus neposredno pred tem obtožuje pismouke in farizeje, ker govorijo, pa ne izpolnjujejo. Nalagajo bremena, sami pa ne delajo. Želijo pozornosti od ljudi. Tik pred omenjenim stavkom Jezus svari, da se ne kličimo »rabi«, kajti »eden je vaš Učitelj, vi vsi ste pa bratje«.

Po omenjenem stavku, ki je dobil osrednje mesto v poslanici, nas papež vabi k strežbi in ponižnemu služenju.

 

Tako, poslušalcem pa lahko zaupava, da boste več o papeževi poslanici povedali v oddaji Vstani in hodi, zadnjo februarsko nedeljo. V nadaljevanju pa nam prosim povejte, kako je povezana papeževa poslanica z Lurdom. In zakaj je svetovni dan bolnikov ravno 11. februarja?

Ker je to spominski dan ali god Lurške Matere Božje, saj se je 11. februarja 1858 Bernardki prvič prikazala Marija.  - Svetovni dan bolnikov in Lurd nas vabita, da premislimo našo skrb za trpeče in nas vabita k »še več«, če se izrazim z besedami sv. Vincencija Pavelskega.

Naštejem nekaj razlogov, ki so papeže vodili, da so uvedli svetovni dan bolnikov. Prvega je razglasil sv. Janez Pavel II. leta 1993.

S svetovnim dnevom bolnikov je želel vzbuditi v ljudeh in krščanskem občestvu čut za probleme v času bolezni in trpljenja in jih napraviti »občutljive« za to. – Cerkev želi pomagati bolnikom pravilno ovrednotiti njihovo trpljenje. Svetovni dan bolnikov naj bo pomoč za skupno in enotno sodelovanje med škofijami, župnijami, redovnimi skupnostmi na pastoralnem področju zdravstva. – Prispeva naj k pospeševanju prostovoljnega dela krščanskih laikov. – Naj pomaga k nenehni duhovni in moralni vzgoji zdravstvenih delavcev. – In končno: svetovni dan nas vzgaja, kako je potrebno poudarjati pomembnost versko-duhovnega spremljana bolnikov. Ne pozabimo in poskrbimo – še zlasti v teh časih pandemije – za obisk duhovnika pri bolniku v bolnišnici, v domu za starejše ali doma! – K temu bi vas res rad povabil. Preprosto, vprašajte bolnika, če želi in pokličete bolnišničnega duhovnika. Če pa ne more odgovoriti in če bolnika poznate, vseeno mirno pokličite duhovnika. V potrdilo obiska, bo duhovnik pustil ob njem podobico. – Hvala vam, da sem imel kot duhovnik v UKC veliko, tudi vaših klicev.

 

Zaupali ste mi, gospod Šlibar, da se nekateri v Lurdu počutijo kot doma. Tudi vi?

Kaj me vprašate. Seveda, odgovarjam pritrdilno. To tudi zato, ker lurška sporočila ne vsebujejo grožnje, so zgolj povabilo. Tu ni nobene prerokbe o prihodnosti, nič takega, kar bi lahko zbujalo radovednost ali razvnelo domišljijo.

Nič drugega ni v Lurdu kot evangelij v svoji preprostosti in radikalnosti, ki ga je ponižna Bernardka predajala vse do umika v samostan v Nevers. Evangelij je v Lurdu razsvetljen z materinsko, svetlo, pomirjajočo navzočnostjo Brezmadežne, kot živi studenec za naše revno človeštvo. (Prim. Lurd od A do Ž, str. 287.)

 

Sama še nisem bila v Lurdu - obisk tega svetega kraja me - upam vsaj - še čaka. Vi pa ste bili v Lurdu že velikokrat. Kako je tam? Zakaj je Lurd tako zelo poseben kraj?

Na tem mestu bi lahko omenil, kaj vse smo in kaj še bomo doživeli v Lurdu: evharistična srečanja pri maši, procesije z Najsvetejšim, z lučkami, križev pot, spoved, lurška voda, spreobrnjenje, izkazovanje ljubezni potrebnim ...

Omejil se bom na svetlobo, luč, na sveče, svečo, tudi zato, ker smo v začetku meseca februarja na svečnico ob sveči začutili, da naj kot sveča svetimo, oddajamo toploto in se darujemo. Ne na zadnje, sveča je bila prisotna ob našem krstu, drugih zakramentih ... pri sklenitvi svetega zakona in pri našem duhovniškem posvečenju. Prav je, da tega ne pozabimo. Le prižgijte jo, če jo še imate.

Kdor pride v Lurd, ga preseneti število sveč vseh velikosti, ki dan in noč skozi vse leto gorijo pred votlino. Seveda je to razširjena praksa po mnogih romarskih središčih in cerkvah, tudi pri nas.

Zakaj tako velik poudarek sveči v Lurdu? Kriva je Bernardka, ki je 19. februarja 1858 na četrto prikazovanje prišla s prižgano svečo, ki jo je potem na prošnjo Gospe pustila v votlini. Odtlej je plamen sveče vedno spremljal njeno molitev rožnega venca in tiho premišljevanje. Od tedaj so romarji, ki posnemajo Bernardko, prevzeli navado, da prižgejo svečo pri votlini, ki je vedno mračna in temna, na ta način pa se razsvetli. Kakor velik goreč grm pred kipom iz neštetih sveč, ki so zaupane svečarjem.

Sveča je luč, ki razsvetljuje, in je plamen, ki žge in očiščuje. - Ne bo odveč pogled na dogodke v Svetem pismu, kjer je tako prisotna svetloba. Ta je v stvarjenju sveta prvo dejanje: ločitev svetlobe od teme. Svetloba v temi prežene strah in vrne pogum. To je doživelo Božje ljudstvo, ko je šlo iz Egipta in ga je ponoči vodil ognjeni steber.

Pa še skok v Novo zavezo. Svetloba Jezusa, spremenjenega na gori Tabor, svetloba vstalega Jezusa: »Jaz sem luč sveta.« Pravi pa tudi: »Vi ste luč sveta.«

Romar, tako tudi sam, rad prižge svečo in jo pospremi z molitvijo, ki je včasih brez besed. Razume, da je prišel zase in za druge in želi živeti kot otrok luči, zvest svojemu krstu.

Prinesti svečo v votlino pomeni tudi prositi, da bi imeli srce, ki bi gorelo v ljubezni do bratov. Luč naj osvetljuje temna področja mojega življenja, in plamen, ki žge in očiščuje. - Romar je pogosto tudi nosilec namenov, s katerimi so ga obložili domači in drugi ... Ko bi sveče, ki vedno gorijo pred votlino, mogle spregovoriti. Koliko prošenj in zahval!  - Romarjev dan se v Lurdu konča z marijansko procesijo z lučkami. Se še spominjate, kako je bilo lepo? S temi vtisi naj bi se vsak romar vračal domov z željo v srcu: »Marija, tale sveča pa naj še gori v mojem imenu in se kot molitev dviga k tebi.« (Prim. Lurd od A do Ž, str. 303.)

 

O moči Lurda, pa na simpatičen način govori tudi naslednji utrinek: Malo za šalo in malo za res. ...

Nič ne de, če ste že slišali. Morda je tudi kdo od vas storil kaj podobnega. Prisluhnite. – Zakonski par ni mogel imeti otrok. Duhovnik jima je svetoval, naj gresta v Lurd in prižgeta svečo. Ubogala sta. Marija ju je uslišala. Rodil se je otrok, potem še drugi, tretji … Pri petem je žena naročila možu, naj gre ponovno v Lurd, sam, da bo ona pri otrocih, on pa naj tam upihne pred leti prižgano svečo.

 

Lurd pušča obiskovalcem neizbrisen pečat. Tudi sami ste to že doživeli in slišali mnogo pričevanj, kajne gospod Šlibar. Lahko katerega od njih delite tudi z našimi poslušalci?

Mnogi ste že bili v Lurdu. Upam, da se teh srečanj z Bogom, Marijo in med seboj radi spominjate. - Omenim mlado dekle, ki še ni imelo osemnajst let, je pravi: »Dovolj, da tukaj stopiš v ograjen prostor in se sprehodiš vzdolž trat, pa se ti osveži srce.« Najbolj pogost prizor, ki se tu ponuja, je trpljenje, tako veliko, da se ga ne vidi nikjer toliko skupaj. A vidi se tudi veliko preproste svetosti, junaške zvestobe, ki živi vsak dan. (Prim. Lurd od A do Ž, str. 9.)

Pa še en, skoraj še svež primer. Po eni zadnjih sobotnih katehez mi je ena od poslušalk pisala takole: »Zadnje dni sem imela kar nekaj skrbi. Hčerka je tik pred porodom dobila korono. Na testu je bila pozitivna. Dan kasneje je že rodila zdravega Jakoba. Obrnila sem se k Mariji po pomoč z molitvijo in bila sem spet uslišana. Spomnila sem se tudi na lurško Gospo, odprla na računalniku Lurd in tam videla prijavo za prošnjo za molitev. Brž sem oddala prošnjo, ko sem pa prišla do tam, da bi po računu oddala dar za Lurd, pa nimam pravega računa. Ker vem, da za Lurd lahko oddam tudi preko vas, vas prosim za račun, kamor lahko nakažem denar …« Priložila je denar in mi zaupala, da bo z veseljem nadaljevala s poslušanjem katehez. Pozdravljena in vsi, ki z menoj ustvarjate katehezo! (Helena Klemenčič, 19. dec. 2020)

 

Kako so še Slovenci povezani z Lurdom?

Lurd, to malo mestece na francosko-španski meji, je znano po znamenitih čudežnih ozdravljenjih. Zato tja romajo tudi težki bolniki, tudi iz Slovenije. Dogajajo se čudeži telesnih ozdravljenj (priznanih je 70), pa tudi številni čudeži duhovne narave, duhovnih ozdravljenj. Kajti iz Lurda prihajajo ljudje boljši, tudi tisti, ki tam še niso bili uslišani.

Skrivnost razodetja neuki Bernardki, predvsem molitev za spreobrnjenje grešnikov in širjenje češčenja sv. Rešnjega telesa, ki je središče lurške liturgije, sta osvojili ves krščanski svet. Odmevajo pa širše, saj med obiskovalci Lurda srečamo tudi predstavnike drugih verstev

V mnogih cerkvah na Slovenskem najdemo njene upodobitve, ponekod celo molilne kapele na prostoru, ki posnemajo lurško votlino. - Cerkva, posvečenih Lurški Materi Božji je osem, dve sta župnijski, šest podružničnih, polega teh je še (vsaj) 23 večjih kapel, nekaj naravnih  votlin in številne kapelice. - Omenim po eno v vsaki škofiji: v ljubljanski nadškofiji župnijska cerkev na Polšniku; v koprski škofiji podružna cerkev Lurške Matere v Logu pod Mangartom; v novomeški škofiji je Lurški Materi Božji  posvečena 'južna' cerkev (v Rosalnicah ) Tri fare; v mariborski nadškofiji »lurška« kapela v Vel. Brebrovniku; največ cerkev Lurške Matere Božje je v celjski škofiji in sploh v Sloveniji, je božjepotna v Brestanici; v murskosoboški škofiji kapela v Beltincih. Kapele Lurške Matere Božje so tudi v novomeški in brežiški bolnišnici in v Domu Janka Škrabana v Beltincih. (Ognjišče, februar 2021, str. 99). - Vem, da katero od njih poznate in ste se med naštevanjem spomnili kakega vašega romanja.

- O, kako bi bilo lepo, da bi za vse nas veljalo, kot mi je povedala ena izmed vas, ki redno posluša radijsko katehezo, da bi bili vsi »Marijini ljubljenci«, pa tudi, če nismo bili in ne bomo nikoli v Lurdu.

»Marijini ljubljenci«! Priznam, da imam glede tega veliko srečo in milost. Hvaležen sem, da sem bil kaplan v župnijah z Marijinimi cerkvami: Sodražica – Nova Štifta, Šentjernej – Lurd, Zagorje – Sveta Planina, župnijska cerkev Imena Marijinega, Dobrova – Marijino vnebovzetje, Kredarica – Marija Snežna, Lurd ... lurški kaplan, kot me pogosto omenja naša voditeljica Damijana.

- O romanju v Lurd je ganljivo zapisala upokojena medicinska sestra.

Damijana, prosim, preberite.

 

»Po težki življenjski preizkušnji sem želela obiskati Lurd. Da bi na tem svetem kraju prejela novo moč, da bi okrepila svojo vero, poglobila upanje, ljubezen do Boga in sočloveka; bila bolj potrpežljiva ter imela priložnost, da se vprašam o Božji volji glede mojega nadaljnjega življenja.

Prijavila sem se pri takratnem bolniškemu župniku Šlibarju. Kljub pripravam sem težko čakala na dan odhoda. Saj sem z veseljem sprejela poslanstvo, da bom kot medicinska sestra spremljala in bila v pomoč pri oskrbi bolnikov in invalidov na tej poti.

Dnevi so bili duhovno bogati, tako na poti, še bolj pa v času bivanja v Lurdu. Delo pomoči potrebnim je bilo čisto lahko in potekalo je brez zapletov, tudi pri nekoliko težjih bolnikih, ki smo jih imeli na skrbi tudi ponoči. Razbremenili smo tudi njihove svojce, ki so bili z njimi.

Neizmerno zadovoljstvo sem začutila in njihovo predanost in zaupanje v našo in Božjo pomoč.

Mariji pred votlino smo izročali vse. Lepo doživete so bile procesije z lučkami in Najsvetejšim, križev pot za bolnike ob reki Gavi, sv. maše v različnih cerkvah. Pa kopeli v lurški vodi, blagoslov bolnikov ...

Ob nepregledni množici bolnikov in invalidov na vozičkih s pomočniki in spremljevalci ter številnih romarjih sem spoznavala, da je naše življenje prepleteno z znamenji križa. V Lurdu se znamenja križa še in še množijo. Tam vidimo, da le v luči križa zmoremo prenašati bolezen, invalidnost, da tudi življenje, ki ga spremlja trpljenje, lahko postane samodarovanje, ki vodi iz trpljenja na pot odrešenja, ki se uresničuje, ko začutiš ljubezen do služenja bolnim bratom in sestram.

Prejela sem to milost, da sem kar šest let zaporedoma spremljala in doživljala ta romanja. Srečala, spoznala in spoprijateljila sem se z ljudmi, s katerimi se srečujemo ali pa si pišemo. Romanja so nas povezala med seboj, z Bogom, Marijo in sv. Bernardko. V moje življenje so vsi prinesli veliko radosti in veselja. Res, Bogu hvala! Ko premagamo epidemijo in če bo zdravje, imam še željo poromati v Lurd, kjer sem prejela obilo milosti.« (Milena Miklavc).

- Zdaj, ko smo slišali to pričevanje, pa me seveda zanima, kako ste vi teh koronskih časih povezani z Lurdom.

To pa vam rad povem. - Tisti, ki dobite v roko Prijatelja, revijo bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev, ste ali pa še boste prebrali tudi nekaj od tega, kar bom zdaj povedal. Prav me razumite. Nocojšnje besede, kakor tiste, zapisane v Prijatelju, nočejo biti v lastno hvalo, temveč v spodbudo in v dokaz, da mislim tudi na vas.

V že preveč dolgem obdobju pandemije covit – 19 zelo pogrešam srečevanja z bolniki, pa tudi redne svete maše v Soči. Moja »oddaljena bližina« je dobra misel, pozdrav po telefonu ali SMS sporočilo, spomin pri sveti maši, ki jo vsak dan darujem v kapeli pri Marijinih sestrah na Dobrovi … Rad tudi hodim po gozdu, največkrat na Vrhe nad samostanom (603 m). Zaradi trenutne situacije in priporočil grem običajno sam. Pa resnično sam? Pogosto me pokliče kdo po telefonu na melodijo pesmi Zvonovi zvonijo …

Moj »spremljevalec« na poti je rožni venec – kar na prste - ki ga je med drugim tako priporočala Marija v Lurdu in tudi ob drugih prikazovanjih. To je moj »dotik« z Lurdom, ki tudi v teh časih ni izključen. Ob hoji imam pogosto odprto spletno stran s prikazom lurške votline in spremljam molitev rožnega venca v različnih jezikih. Tako sem z vami v Lurdu tudi na ta način. Sredi poti na Vrhe je v naravni votlini tudi podoba Lurške Marije, tiste z lurško vodo. Vedno s to vodo blagoslovim na vse strani, ne le lurške romarje, vse, ki jih priporočam Božjemu in Marijinemu varstvu – tudi vas ... Marsikdaj med potjo po spletu spremljam tudi sveto mašo iz Lurda. – Lahko vam zaupam, kako boste na računalniku ali telefonu našli spletno stran Lurda. Zapišete TV Lourdes direct in že boste »preskočili« približno 1600 km.

Pa še nekaj vam zaupam. Te besede vzemite tako, kot sem prej omenil: v spodbudo in ne v hvalo. Veste, da zaradi trenutnih razmer prejšnje leto (2020) nismo romali v Lurd z bolniki, invalidi in starejšimi skupaj z UNITALSI iz Italije. Škoda, bilo bi jubilejno, dvajseto, in petnajsto z UNITALSI. Pa sem se odločil, da to oddaljenost od Dobrove do Lurda v Franciji naredim po tukajšnjih hribih. Vseh kilometrov iz Dobrove do Lurda je 1527, sam pa sem jih prehodil toliko, da sem približno na pol poti iz Lurda (okoli 2200 km). Pa še tole. Če seštejem približno premagano višinsko razliko v vzponih minulo leto do sedaj, bi jih bilo za goro na vrhu sveta, Everest, blizu 9000 m nad morjem, pri čemer ne štejem vzponov, ko mašujem na Kredarici. Če se tako malo pošalim, vas vse objemam z vrha sveta. Omenjeno sem povedal tudi zato, ker želim, da tudi vi naredite nekaj zase s hojo, pisanjem, poslušanjem, potrpljenjem … O, kako primerno postno delo!

Odkar sem od leta 2014 lurški kaplan, sem poklican k še večji ljubezni do bolnikov in Marije. K temu vabim tudi vas, ki se vas vseh spominjam in molim za vas, kakor sem tudi ob 29. svetovnem dnevu bolnikov, ki smo ga obhajali prav na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja.

 

Gospod Šlibar, skoraj pri koncu tokratne kateheze smo. Veliko bogatih misli ste nocoj delili z nami. Za katero želite, da se nam še posebej usede v srce? In kaj bo tokratna domača naloga?

Spomnili smo se papeževe poslanice ob svetovnem dnevu bolnikov. Več boste o poslanici slišali, kot ste povedali voditeljica Damijana, v oddaji Vstani in hodi, četrto nedeljo v februarju, čez teden dni ob 19. uri. Ob Lurdu smo se osredotočili na pomen sveče, luči, svetlobe, ki naj sije tudi v te dneve preživljanja epidemije in prinaša upanje.

Povabil sem vas, da molimo za papeža. Si kaj zapišemo. V spodbuda naj vam bo misel, ki sem jo pred kratkim prebral: »Imej pri sebi vedno beležnico in pisalo in si sproti zapisuj ideje; to zna pomagati pri zmanjševanju stresa«. (Jessie Richards, Misli za navdih, 7. februar). Večkrat se bomo spomnili  in prižgali kakšno spominsko svečo, posebno ob molitvi in spremljanju svete maše po radiu ali televiziji. Pa na kakšno postno delo, ko gre za več potrpljenja ali kaj drugega, ne bomo pozabili.

 

Tako. Pester nabor spodbud za ta postni čas. Zdaj pa vas prosim še za sklepni blagoslov.

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Bog, naš Oče, naj nas varuje nesreč in bolezni. Amen.

Vaša srca naj napolni z zaupanjem v svojo previdnost. Amen.

Spremlja naj vas na poti v večno domovino. Amen.

Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.

Slavimo Gospoda. Bogu hvala.

 

Gospod Šlibar, najlepša hvala za vse vaše besede. Za to, da smo lahko skupaj potovali v Lurd.

Hvala tudi vam, dragi poslušalci, spoštovane poslušalke, za vašo pozornost. Za nocoj se od vas poslavljamo. Poleg gospoda Šlibarja sva bila z vami še tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

Dovolim vam, da noč naredite prijetnejšo tudi z odpevi lurške pesmi: ave, ave ...