ČETRTA KATEHEZA 2021 (25): Krščansko upanje. - »Upanje ni beseda, ni želja, ampak boj, življenje, volja in moč duha in evangelija, ki ga skušamo živeti v realnosti«. (Pedro Opeka). Verujemo, da se upanje ponovno rodi v Križanem in Vstalem.«

17. april 2021

..............................................................................................

 

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Dobrodošli ob začetku aprilske kateheze za bolnike. Tokratna bo posvečena upanju.

Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

 

Dober večer, gospod Šlibar

Pozdravljeni vsi, če vas nagovorim s pozdravom Vstalega Gospoda!

 

»Upanje ni beseda, ni želja, ampak boj, življenje, volja in moč duha in evangelija, ki ga skušamo živeti v realnosti« so besede Petra Opeke. Verujemo, da se upanje ponovno rodi v Križanem in Vstalem. Jezusova smrt in vstajenje sta srce našega upanja.

To bi bilo lahko geslo nocojšnje kateheze. Zdaj pa vam kar predajam besedo, gospod Šlibar.

 

Hvala. Najprej malo za »ogrevanje«. Upam, da ste dobro. - Jubilejno, 25. katehezo sem začel pripravljati na velikonočni ponedeljek, čeprav sem kakšno misel zapisal že na veliko soboto in tudi že prej. - Hvala Bogu, da ste pri uri »verouka« tudi vi, starejši in bolni, ki ne morete ali ne smete v domače veroučne učilnice.

Veste, da vsak mesec izhaja listič Beseda starejšim, invalidom bolnikom in ne samo njim. Nekateri ste me prosili, da vam jo pošiljam. Lahko jo pošljem tudi drugim, če mi sporočite naslov. – Zanimivo. Pred dnevi me je poklicala starejša oseba, ki ji že pošiljam ta mesečni list. Zahvalila se je in mi zaupala, da je začela pisati voščilo za veliko noč, pa ni zmogla, zato me je poklicala kar po telefonu. No, kasneje je zmogla tudi napisat. – Veliko vas je »veroukarjev«, cenjenih poslušalk in poslušalcev kateheze, ki me pokličete. Kar nekaj vas je bilo, ki ste želeli podobo sv. Jožefa. Vesel bom vaših klicev tudi v prihodnje. To sprejemam kot odgovore iz »veroučne učilnice«.

 

Katehezo začenjamo z molitvijo, tudi nocoj bo tako, le da bo tokrat to prav posebna molitev.

Res je, molitev lahko oblikujemo zelo različno. - Ob pripravi na praznike, ki so bili letos drugačni, sem prejel veliko voščil. V njih so besede upanja ob praznem grobu in Gospodovem vstajenju. Kot ste slišali, bo to tudi osrednja tema večera. Upanje. - Ker so vaša voščila in tudi druga, polna želja po uslišanju in želja po upanju, bom nekatera prebral. Vaša besedila naj izzvenijo kot molitev na začetku kateheze. Po vsakem zapisu bi lahko rekli: Prosimo te, usliši nas! Pa bomo raje ostali v tihoti. Začnem: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

- »Velika noč slavi zmago nad smrtjo, s čimer nam daje upanje, da bomo nekoč tudi mi stopili v Božje kraljestvo večne sreče. Tega upanja in veselja želim ...« (Janja Blatnik)

- »Svetloba vstalega Kristusa naj napolni naše srce in duha z veseljem in upanjem!« (Karitas Rovte)

- »Velika noč je praznik našega upanja. Nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni.« (Papež Frančišek)

- »Verujemo, da se vse preizkušnje stekajo v Kristusovo zmago nad smrtjo. Škof dr. Jožef Smej je zmeraj opogumljal: 'Skrivnosti trpečih src ne poznajo zatona. Odrešilne so in zato tudi večne'.« (Škof Štumpf)

- »Marije se oklenimo. Z njo za Kristusom hodimo. Trdno v Vstalega verujmo in z življenjem izpričujmo. Bati se nam treba ni. On, Kralj slave, Bog luči z nami je in bo vse dni!« (Sestre klarise)

- »Gospod, čakam na dan, ko bo nad tem svetom grobov in bolečine zadonela aleluja … tista dokončna aleluja, ko bodo vsi ti grobovi izpraznjeni smrti, ker bodo vanje položeni vstali v življenje.« (Nadškof Zore)

 

In zdaj še čisto posebno voščilo. Pozorno prisluhnite, dragi poslušalci, drage poslušalke!

Imate robček v rokah? To bo res posebno voščilo: »Obriši si solzne oči, Magdalena! Kristus je vstal! Obrišita si potno čelo, Peter in Janez! Kristus je vstal! Obriši se pod nosom, smrt! Kristus je vstal! Zares je vstal! Aleluja!«

Namesto amen na koncu vseh voščil, dodam: skozi vse dni naj bo Vstali vedno z nami!

 

Vajeni smo, da pogledamo tudi v cerkveni koledar. V minule dneve in dneve, ki so pred nami. Se spomnimo pomembnih dogodkov … Kaj nam prinaša ta rubrika kateheze, gospod Šlibar?

Vse nas je presenetila  smrt koprskega škofa msgr. Metoda Piriha. Tisti, ki smo romali z njim v Lurd, ga bomo pogrešali. Spominjam se besed, ki jih je ob enem od romanj, izrekel v votlini prikazovanj: »Češčenje Matere Božje tu v Lurdu ali kjerkoli, nam daje veliko moč in novo upanje za novo življenje. Marijo prosimo za sadove zveličanja: da bi zaslepljeni spregledali, da bi se izgubljeni  vrnili na pravo pot, da bi nastopila doba sloge, miru, sožitja, da bi našli in utrdili svojo vero«. Naj mu bo Bog bogat plačnik!

Ob pretekli Beli nedelji ste se s sv. Faustino gotovo veselili, da je Bog usmiljen. Da, tudi s tistimi, ki bi morali več pozornosti posvečati starejšim in bolnim. Nagovorile so me  besede, ki jih je izrekel jezuit p. Tomaž Podobnik na nedeljo Božjega usmiljenja: »Bo že kako, zaupam vate«!

Včeraj (16. aprila) je godovala sv. Bernardka Lurška. Tudi po radijskem romanu vsak četrtek zvečer spoznavamo, da je v življenju veliko prestala in je vse sprejemala z veliko upanja. – Vse omenjeno, tudi udeležba pri sveti maši prek radia ali TV, je »prepojeno« z upanjem. Bodite pozorni na besede tik pred obhajilom: »Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog, podari nam mir v naših dneh. Usmiljeno pomagaj, da se bomo varovali greha in bomo varni pred vsakim nemirom, ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa.« Upanja polna je tudi duhovnikova zahvala po sv. maši: »Gospod, pomagaj mi, da bo vse moje življenje prežeto z vero, ožarjeno z ljubeznijo in napolnjeno z upanjem«. (H. Daniel-Rops)

 

Na kaj pa bomo pozorni v dneh, ki so pred nami?

Prisluhnite in uresničujmo. - Jutri, na 3. velikonočno nedeljo, začenjamo pripravljalni teden pred nedeljo Dobrega pastirja, ki je tradicionalen dan za nove duhovne poklice. - Prav vsak kristjan, vsaka družina, župnija in vsa druga občestva, tudi starejši in bolni so in ste poklicani in odgovorni, da soustvarjamo ozračje, kjer se bo vsak lahko svobodno odločil za življenje v skladu z Božjo voljo.

Pomembna v tem tednu naj bo molitev. Tako ne mislim le jaz, tudi odgovorni za teden molitve prosijo bolne in ostarele v župnijah za sodelovanje. – Morda vas bo v teh dneh kdo poklical in vas povabil k molitvi in darovanju trpljenja v ta namen. Ker je v katehezi tudi naloga, naj bo naslednja naloga namenjena zdravim. Pokličite koga od starejših in bolnih in ga povabite, naj določen dan daruje trpljenje in molitev za nove duhovne poklice. – Velja pa tudi obratno. Tudi vi starejši in bolni lahko koga pokličete in ga spomnite na to nalogo. (Prim. Jure Ferlež, Sporočila slovenskih škofij 4, 2021, 75)

Ob vsem naštetem se spomnimo, da bomo prav hitro vstopili v mesec maj in bomo še bolj povezani z Marijo, ki jo po novem v lavretanskih litanijah kličemo: »Mati upanja!« Pa Binkošti niso daleč in Sveti Duh – velika moč za upanje. Tako počasi prihajamo v osrednji del kateheze.

 

Cerkveno leto nam res kar naprej daje navdih in priložnost za molitev, za premišljevanje in poglabljanje v duhovnost. V nadaljevanju pa sledi zanimivo razmišljanje Darje Šneberger Brežnik.

Omenjena Darja je odgovorna urednica revije Božje okolje. Z njo se tudi sam sprašujem, kam vse bi danes zavil Jezus, da bi v deželi potice in pomanjkanja pogovorov spet prebudil upanje. Bržkone bi z masko čez obraz pospešeno ozdravljal na intenzivnih oddelkih – če bi ga spustili tja. - Za hrbtom bi ga zaznali najstniki, ki ždijo za računalniki. Med ljudmi bi stoje spil kavo, preslišal nekaj krepkih, pomežiknil otroku. Kot v času svojega življenja bi se s sogovorniki (še vedno z masko na obrazu) večinoma pomenkoval po obrežjih, v gorah, hišah in na (spletnih) poteh … Verjetno bi mi pripovedoval o Abrahamu, ki je sanjal proti upanju, o Jožefu, ki je verjel; o apostolih, ki so se mu pridružili, ker so upali, da bo On obnovil izraelsko kraljestvo … (Darja Šneberger Brežnik, Božje okolje, leto 47, št. 1/2021, str. 3)

 

Zelo aktualne misli, prav res. Kaj pa nam o upanju pove Splošni religijski leksikon?

V njem berem, da je latinska beseda za upanje  »spes«. Prav ste slišali. Kaj hitro bi jo kdo razumel kot »špas«. - Pomeni zaupljivo pričakovanje, da se bo nekaj, kar je predmet želje, izpolnilo. Upanje je ena temeljnih človekovih bivanjskih verskih izkušenj, je druga od teoloških kreposti (poleg vere in ljubezni), ki spodbuja vernika, da samozavestno pričakuje Božje kraljestvo in večno življenje. - Nasprotje upanju sta ravnodušnost in obup. V Stari zavezi se upanje kaže predvsem kot skupinsko hrepenenje po miru, pravici in srečnem življenju. V Novi zavezi je upanje zazrto v drugi Kristusov prihod, vzpostavitev Božjega kraljestva in večno občestvo z Jezusom. Tako je zapisano v leksikonu. (Splošni religijski leksikon, 1290)

 

V nadaljevanju kateheze nam bodo v pomoč besede s. Marie Carmele Palmisano SL, biblicistke, gospe Silve Matos, Petra Opeke, p. Janeza Poljanška … Kaj prinašajo njihova razmišljanja?

Ko gledamo življenje kot dar, ki si ga sicer sami ne moremo dati, niti si ga zaslužiti, zaznavamo veliko lepoto, ki smo je vedno znova deležni, lepoto stvarstva, ki nas obdaja, čudež življenja, ki se v naravi poraja v najrazličnejših oblikah. - To je trenutek, ko si smemo reči, da imamo tudi sebe radi, takšne kot smo.

 

Od kod človekovo upanje, od kod v nas zaupanje, da kljub vsem težavam lahko dvigamo pogled k drugemu in v prihodnost?

Sveto pismo opisuje upanje z zelo bogatim besediščem in s široko paleto njegovih odtenkov, ki nam odkrivajo globino našega notranjega življenja. Nekaj odlomkov bom kasneje omenil. Najprej pa slišimo pomen upanja v svetopisemskem tekstu.

V Stari zavezi imamo vsaj štiri hebrejske glagolske korene (qwh, yḥl, ḥkh in sbr), ki opisujejo upanje: 1. prvi glagol opisuje upanje kot »težnjo od sedanjosti k prihodnosti«, kar je najbolj znana poteza upanja tudi v našem splošnem razumevanju, to je usmeritev v prihodnost; 2. drugi glagol poudarja človeško »pričakovanje, vztrajanje, biti na mestu«, kar označuje protiutežno držo, biti zelo ukoreninjeni v sedanjosti, tam, kjer smo; 3. tretji glagol, podobno kot drugi, podčrta pomen čakanja; 4. četrti glagol pomeni »gledati«, v določeni obliki pa »upati«. V tem pogledu je upanje vezano na držo človekovega telesa in na človeka, ki dviga pogled in gleda onkraj sebe in zunaj sebe.

Pomenljivo je tudi, da v hebrejskem Svetem pismu ne poznamo izraza za »obup«. Ni besede, ki bi izražala obup, saj svetopisemski jezik nasprotje upanja opisuje le kot pomanjkanje upanja, kar razodeva, da nam je upanje podarjeno kot dar, ki ga nosimo v sebi. Če ga ni, je zato, ker smo ga iz različnih razlogov izgubili. V temelju je upanje povezano z življenjem. Lahko bi rekli, da tam, kjer je življenje, je tudi upanje.

 

Kakšne prispodobe upanja najdemo v Svetem pismu?

O, veliko! Med zelo bogatimi prispodobami, ki izražajo upanje v Svetem pismu, ima pomembno mesto prispodoba drevesa, kajti tudi če se je drevo in njegovo deblo na videz posušilo, so bili in smo tudi danes ljudje presenečeni nad tem, da se iz njegove korenine še vedno lahko poraja nova mladika, novo drevo, novo življenje (dokaz: nedavna pozeba): »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine …« (Iz 11,1). Preroško besedilo je postalo močna prispodoba za novo življenje, življenje Mesija.

Ko v Izraelu izgleda, da ni več razlogov za upanje, ko je ljudstvo šlo na stranpoti, se zelo pregrešilo in oddaljilo od Božje ljubezni, ko zgleda že vse zaman, Bog sam prebuja – nepričakovano – novo življenje s svojim odpuščanjem in s tem obuja novo upanje, kakor se je zgodilo npr. takrat, ko je Bog pripeljal Izraelce nazaj iz izgnanstva in psalmist pravi, da »so bile naše ustnice polne nasmeha« (Ps 125,2). Bog se že v Stari zavezi razodeva kot Bog upanja.

 

Lahko navedete nekaj starozaveznih besedil o upanju?

Že prej sem vam obljubil. Torej. Stara zaveza razgrne pred nas mnoga besedila in dogodke, v katerih Bog izraža upanje za svoje ljudstvo ali za posameznika. - Da, prvi, ki upa, je v Svetem pismu Bog sam, še posebej v težjih ali nemogočih situacijah. Upa, da se bo iz ostarelega Abrahama in nerodovitne Sare rodilo veliko ljudstvo. - Pogosto, ko Bog že ve, da ga ljudstvo ne bo poslušalo in ne bo poslušalo niti preroka, ki mu ga pošilja, reče preroku: »Sin človekov, govori, morda te bodo poslušali!« Bog ne zavrne svojega ljudstva, ko se je pregrešilo, ne pozabi nobenega človeka, ampak upa, vedno znova, tudi proti upanju, upa, da bo v našem srcu njegova beseda vendarle našla prostor, da bomo prisluhnili šepetu njegovega glasu v naši notranjosti in se odprli priložnosti za osebno srečanje z njim, ki nam je pripravljen dati vse, saj je naš Oče.

 

Kaj pa nova zaveza?

Kako optimistična beseda med tolikimi: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8,32).

Nova zaveza nam resnico o upanju še bolj jasno razodeva, ko usmerja celo zgodovino odrešenja h Kristusu in nam odkriva, da je središče krščanskega upanja sam Kristus. Njegovo življenje razumemo kot en sam izraz Očetovega upanja ne le za izvoljeno ljudstvo, temveč za vse človeštvo. Kristus sam je naše upanje – pravi sveti Pavel (1 Tim 1,1). Pesem Slednica nam na Veliko noč posreduje vzklik Marije Magdalene: »Vstal je Kristus, upanje moje!«

 

Jezus nam je tako na svet prinesel novo upanje.

Poznani in priljubljeni duhovnik Ervin Mozetič iz župnije sv. Marka v Kopru postavlja pred nas nazorno prispodobo upanja. Pravi, da je Jezus prinesel na svet novo upanje, prinesel ga je v obliki semena. Postal je majhen kakor pšenično zrno. Zapustil je svojo nebeško slavo, da bi prišel med nas – ‘padel je v zemljo’. A to še ni bilo dovolj. Da bi obrodil sad, je Jezus živel ljubezen do konca, ko se je pustil razlomiti smrti kakor seme, ki se pusti razlomiti v zemlji. 

Ravno tam, na skrajni točki ponižanja, ki je tudi najvišja točka ljubezni, je vzklilo upanje. In to upanje je vzklilo ravno zaradi sile ljubezni, kajti ljubezen vse upa in vse prenaša. Ljubezen, ki je življenje Boga, je prenovila vse, kar je dosegla. Jezus je na veliko noč naš greh – s tem, da ga je vzel nase – spremenil v odpuščanje, našo smrt v vstajenje, naš strah v zaupanje. – To je tudi razlog, zakaj je na križu rojeno naše upanje in zakaj se vedno na novo rojeva; zakaj se z Jezusom vsaka tema lahko spremeni v luč, vsak poraz v zmago, vsako razočaranje v upanje – in to prav vsako, upanje vse premaga, ker se rodi iz ljubezni Jezusa, ki je postal seme v zemlji in je umrl, da bi dal življenje, polno ljubezni in upanja.

 

In tako se potem uresniči misel, da kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil …

 Ko se odločimo za Jezusovo upanje, počasi odkrijemo, da je zmagovalni način življenja način semena, način ponižne ljubezni. Ni druge poti za zmago nad zlom in za upanje na svetu. Morda bi kdo rekel, da je to logika poraza, kajti kdor ljubi, izgubi moč, kdor daje, se nečesa razlasti. V resnici pa je logika semena, ki umre, logika ponižne ljubezni, je pot Boga in samo ta da sad.

To vidimo tudi v nas samih: tisto, kar imamo, nas vedno žene, da hočemo nekaj drugega, pridobil sem si eno stvar in takoj želim imeti še drugo, večjo, in tako naprej – nikoli nisem zadovoljen. To je zelo slaba želja: več ko imaš, več bi rad imel. Kdor je požrešen, ni nikoli sit. Jezus o tem govori na zelo jasen način: ‘Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil.’ Kar pomeni, kdor ima rad svoje interese in živi za njih, se samo napihuje in izgubi. Kdor pa, nasprotno, sprejema, je razpoložljiv in služi, živi na način Boga, ta je zmagovalec, reši sebe in druge, postane seme upanja za svet. Lepo je pomagati drugim in jim služiti. Morda se včasih utrudimo, a srce se nam napolni z veseljem in upanjem. To pomenita ljubezen in upanje skupaj: služiti in dajati. – Le spomnite se, kolikim stvarem ste se morali v življenju odpovedati in koliko dobrega ste s tem storili. - O tem sem že govoril. Se spomnite, ko sem vas povabil, da se z veseljem spominjate lepih reči, ki ste jih v življenju storili, čeprav je to tudi »bolelo«.

 

Večkrat slišimo, da gre resnična ljubezen preko križa. Se strinjate s to mislijo, gospod Šlibar?

Ne le strinjam, to sem čutil pri sebi in tolikih, ki jih spremljam. Da,  resnična ljubezen gre prek križa, žrtvovanja, kakor pri Jezusu: križ je obvezna pot, vendar pa ni cilj. Cilj je slava, kakor nam to kaže velika noč. – Pri tem nam lahko pomaga še ena podoba, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem med zadnjo večerjo: ‘Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet’ (Jn 16,21). To je tisto, kar počnejo mame. - Vse mame, bodite zahvaljene za vse, kar ste ali storite za vaše družine. Mame dajo novo življenje, trpijo, a zatem so vesele, srečne, kajti dale so novo življenje. Torej: podarjanje življenja, ne pa posedovanje, daje veselje. Ljubezen daje življenje in celo dá smisel bolečini. Ljubim? Sem se naučil ljubiti? Se vsak dan učim še bolj ljubiti? Kajti ljubezen je motor, ki poganja naše upanje!

 

V teh dneh, 14 dni po veliki noči, ki so dnevi ljubezni, se pustimo oviti skrivnosti Jezusa, ki je kakor pšenično seme umrl, da bi nam dal življenje. On je seme našega upanja. Motrimo križanega, ki je vrelec upanja. In počasi bomo razumeli, da upati z Jezusom pomeni učiti se že sedaj videti rastlino v semenu, veliko noč v križu, življenje v smrti. Povabim vas, da se doma postavite pred Jezusa na križu in izgovorite: »S teboj ni nič izgubljenega. S teboj lahko vedno upam. Ti si moje upanje.« In še besede, že omenjenega p. Podobnika: »Zazrti v Vstalega, si upamo na Kalvarijo.«

 

Kje pa najti upanje danes, gospod Šlibar? Sedanji čas je poln izzivov in ni jih malo, ki so ob epidemiji in vseh ukrepih upanje preprosto izgubili ...

Veliko zahtevate od mene, gospa Damijana, da vam in poslušalcem povem, kje najti upanje. Pa vendar, lahko ga odkrivamo sredi izzivov, tekanja in zaskrbljenosti današnjega časa ter razmer pri nas in v svetu, tudi zaradi epidemije koronavirusa, koliko razlogov upanja imamo zaradi daru življenja in zaradi Jezusa Kristusa samega. - On nam je ta dar življenja ohranil sredi stiske, trpljenja in smrti in nas ni zapustil samih. On nas je globoko povezal s seboj, da bi mogel vsak oživeti v sebi razloge najglobljega upanja in veselja: »Vstal je Kristus, upanje moje!« Dar človeškega življenja postaja po Kristusu dar večnega življenja, ko njegovo življenje sreča naše življenje, njegov pogled sreča naš pogled, njegovo upanje naše upanje. (s. Maria Carmela Palmisano SL, biblicistka).

 

Sledi še nekaj znanih oseb in njihovo gledanje na upanje.

Kje dobiva upanje gospa Silva Matos?

Odprtost za več upanja vidi Silva Matos, diplomirana psihologinja in terapevtka v otroku in sozvočju s seboj in z drugimi. Pravi: »Upanje vidim v otroku, ki bere, odraslem, ki je poglobljen v branje.« Takrat, pravi Silva, »je v meni več upanja. Zaigra mi srce in mi daje več volje«. In nadaljuje: »Kar znaš, ti nihče ne more vzeti, mi je pred desetletji rekel oče. Tudi sozvočje s sabo in bližnjimi, drugimi, predvsem pa prisluškovanje Ljubezni. V vsakem človeku je nekaj svetega ... Le skupaj smo lahko ljudje. Ne morem brez drugih.«

Silva, avtorica več knjig, ki je tudi sodelovala na letošnjem radijskem misijonu, poudari človekovo enkratnost, dobesedno pravi: »Enkratnost človeka je čudovito, pravo bogastvo … Za to je potrebno dozorevati kot človek, začutiti sebe kot celoto … Ne dopovedujem si, niti drugim, da tako ali tako nič ne morem, da sem nemočna. Češ da je toliko slabega vsepovsod, toliko slabih informacij, ljudi. Raje razvijam občutek za razločevanje dobrega od zla in delam za lepo, dobro, za estetiko, za lepoto, za ljubezen, odgovorno, za Pot, Božjo bližino.«

Pravi, da je za upanje pomembno poslušati, slišati. Dobesedno: »Ko opazujem nekajmesečnega otroka, vidim v njegovih očeh pravi biser čistosti … Radovedno opazuje, posluša, poskuša slišati. Njegove oči živo, globoko segajo vame, do srca, in srkajo vase vse, kar je na mojem obrazu, v mojih kretnjah. Z vsakim otrokom je več upanja.«

Če povzamem, nas Silva želi spomniti, da smo odprti za upanje kot otrok, delamo za sozvočje s seboj in drugimi, se zavedamo enkratnosti, gojimo željo po opazovanju, poslušanju, pri tem smo pozorni, da tudi res slišimo. Omeni še pomembnost zgleda: »Največ govorimo z zgledom … Bistveno je, da hodim, tudi če padem, se potrudim in vstanem, grem naprej. Gojim odkritost. Ne obračam se k sočloveku s hinavščino, da ne bo potem tudi on, poln dvomov, skrival svojo resnico, se prilagajal praznim zahtevam okolja … Prav to, prav resnica daje več upanja …« Mimogrede, njene besede so prepričevalne, saj je pred kratkim umrl njen mož, s katerim je bila skoraj 50 let poročena.

 

Kaj pa Peter Opeka? Lahko bi rekli, da njegovo celo življenje pričuje za upanje, kajne.

Mimogrede. Duhovnika sva oba že 46 let in sva prijatelja. - V že omenjeni prvi lanski številki Božjega okolja (1/2021) Peter Opeka pove, da se je za upanje treba boriti. Pravi: »Kakor bojevnik pred bitko se mora tudi duhovnik odločiti, ali ga bo ponesla ta izjemna energija, ki je Božja milost, ali pa bo pobegnil. Če ostane, mu ne bo pomagalo stokanje, preklinjanje ali čakanje na domnevne rešitve. Edini izhod je delo. In vera.« Potem nadaljuje: »Upanje ni beseda, ni želja, ampak boj, življenje, volja in moč duha in evangelija, ki ga skušamo živeti v realnosti. Pogosto se ne zavedamo, da se je treba za življenje v upanju boriti vsak dan.«

Zanimivo je  tudi naslednje: Ko so ga vprašali, če je kdaj obupan, in kaj takrat narediti, je odgovoril: »Če verujem v Boga ljubezni, ne morem biti obupan. Seveda pa sem kdaj popolnoma iz sebe«. Še nadaljuje: »Največkrat sem jezen, ko zapravljamo priložnosti, da bi napredovali in gradili boljšo prihodnost. Ko sledimo Jezusu Kristusu, ne smemo obupati, vemo namreč, da je življenje boj na vseh področjih. Upam, da človek lahko postane boljši, pravičnejši, tak, ki bo znal deliti in bo usmiljen do drugih ljudi. Tega usmiljenja našemu času manjka. Vse preveč stavimo na denar, na imetje, na tehniko in vse to nas lahko hitro pahne v prepad.«

In kakšen bi bil njegov recept za upanje?

Vem, da bi ga radi zapisali, pa ne skrbite za to. - Misijonar Peter pravi: »Nobenih samodejnih receptov ni. Vsak človek mora iskati svojo pot in svoj življenjski cilj, kjer bo našel tudi druge ljudi in z njimi skupaj živel, si pomagal. Na tem svetu smo popotniki, nikdar gospodarji, še manj vladarji. Imejmo radi naše otroke, ker nam oni vedno dajejo novo upanje, da je boljši svet mogoč. Zanimivo, isto je povedala gospa Silva. Vzgajajmo jih za skupno dobro in si vsak dan prizadevajmo za edinost, kjer koli smo in živimo. Tako bomo hitro dobili veselje do življenja, otroci pa nam bodo dajali še večjo moč, da se borimo za boljši in bratski svet, kjer bomo vsi ljubljeni in bo vsak imel svoj prostor in dostojanstvo«. Tako sklene: »Cilj življenja je sreča. In ta sreča se začne danes, tam, kjer živim in delam. Vsi, ki živijo okrog mene, naj spoznajo, da jih spoštujem, jim pomagam, da sem njihov brat ali sestra in sem vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Srečni ne bomo nikdar sami, ampak vedno z drugimi. V takem duhu je upanje.«

 

Ali nam Bog obljublja upanje za ta svet ali le za onostranstvo? Je upanje enako optimizmu in kako naj se izurimo v upanju?

Na ta vprašanja pa odgovarja p. Janez Poljanšek v že omenjenem Božjem okolju (1/2021, 9), ki ga vsem priporočam. Na prvo odgovarja: »V tem svetu živimo upanje, ki gre prek groba. Naše upanje temelji na Božji obljubi 'vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku', kakor molimo na koncu veroizpovedi. Temelj vsega je Kristusovo vstajenje. Apostol Peter v svojem prvem pismu slavi 'Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa, ker nas je v svojem velikem usmiljenju po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje'. Brez tega upanja se naše življenje tako ali drugače odvija v znamenju strahu pred smrtjo. Vsak dan se lahko oprijemamo sidra upanja, ki vidi onkraj groba in nas osvobaja strahu zase; ki v duhu sv. Frančiška smrt naredi za našo ljubo sestro.«

Na drugo, če je upanje enako optimizmu? – p. Poljanšek odgovarja: »Optimizem lahko pomaga upanju, a v bistvu je upanje nekaj globljega od našega značaja. Božja obljuba je za vse ljudi, optimiste in pesimiste. Vsi smo povabljeni, da zaupamo v to obljubo. Bolj ko zaupamo, bolj rastemo v občestvu s tistim, ki nam daje obljubo«.

In še na tretje, kako naj se »izurimo« v upanju? – Pomembno je slišati. »Vsaka molitev je vaja v upanju, vsaka evharistija, zakrament sprave, vsakdanje izpraševanje vesti. Naše upanje raste tudi, ko se družimo z ljudmi, ki so polni upanja, s pokojnimi (svetniki, pisatelji, umetniki …) in živimi. Veliko upanja mi dajejo ljudje, ki jih imam rad … Govorijo mi, da je življenje smiselno, da bomo enkrat vsi v Bogu.«

Skoraj pri koncu kateheze smo in vem, gospod Šlibar, da ste pripravili nekaj čisto konkretnih spodbud za naše poslušalce.

Ob koncu kateheze te povabim, draga poslušalka, poslušalec, da premisliš, kako je s tvojim upanjem. Isto vprašanje postavljam tudi sebi in vam voditeljica Damijana. Pojdiva po korakih, čeprav si morda na vozičku ali v postelji.

- Ponovno poglej voščila, ki si jih prejel za veliko noč. Bodi pozoren na upanje, ki ti ga je pošiljatelj izrazil na različne načine.

- Čemu posvečaš več truda: upanju ali ravnodušnosti in obupu?

- Si pozoren ob prebiranju Svetega pisma na Božje obljube upanja? Sprejemaš tudi povabilo, da si »seme«, ki mora umreti in umirati na toliko načinov?

- Kaj ti pomaga v zaskrbljenosti sedanjega časa zaradi epidemije koronavirusa, da ohranjaš upanje?

- Kaj bi rekel ali napisal človeku, ki obupuje?

 

Vem, da imate za poslušalce pripravljeno še nalogo; omenili ste jo že na začetku oddaje, pa prosim spomnite nas še enkrat.

V katehezi sem na začetku omenil nalogo zdravim in bolnim. Namreč, da molimo v tem mesecu več za duhovne poklice in koga po telefonu ali elektronski pošti na to spomnimo.

- In še nekaj, kar se morda sliši nenavadno: OKUŽITE KOGA Z UPANJEM! Hvala, da ste sprejemali semena upanja. Naj raste! Zbogom.

Tako, sedaj pa sledi še zaključna molitev.

 Večni Bog, čigar usmiljenje je nedoumljivo in čigar zakladi dobrotljivosti neizčrpni, milostno poglej na nas in pomnoži v nas svoje usmiljenje in upanje, da v težkih trenutkih ne bomo obupovali in ne izgubljali poguma, marveč se z velikim zaupanjem izročali tvoji sveti volji, ki je ljubezen in usmiljenje samo. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.

Za nami je še ena duhovno zelo bogata kateheza, s sporočilom, ki ga res vsi zelo potrebujemo. Da ne bi obupali.

Najlepša hvala, gospod Šlibar za vaše bogate misli. Za ves vaš trud, ki ga vlagate v pripravo katehez.

Hvala tudi vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke za vašo pozornost.

Od vas se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.