Spokorno bogoslužje

»Drug pogled«

PRIPRAVA NA SPOKORNO BOGOSLUŽJE

1. Ivan Cankar, Skodelica kave

V pripravo na spokorno bogoslužje naj nas uvede Ivan Cankar, kakor je zapisal v Skodelici kave.

»Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil…

 Rad bi človek lagal sam sebi v dušo: 'Saj ni bilo tako! … Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in tisoč vrši od jutra do večera!' …

Greh je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan …

 Tu ni srce katekizem, da bi razločevalo med malim in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih.

 Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved!

Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro.

'Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval: čista je moja duša!'

Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da si kradel, ubijal, prešuštvoval!

Prišel sem domov in ostal tri tedne … Prve noči sem spal v izbi; včasih sem se ponoči vzbujal, pa sem videl v temi, da je bila mati vstala iz postelje in da je sedela za mizo. Čisto mirno, kakor da je spala; dlani je tiščala k čelu, njen beli obraz se je svetil, tudi če je bilo okno zagrnjeno in ni bilo zunaj ne lune ne zvezd. Poslušal sem natanko in sem razločil, da to ni sopenje spečega, temveč mukoma zatajevano ihtenje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in tudi še v sanjah sem slišal njeno ihtenje …

Nekoč sem si zaželel kave … Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal …

Začutil sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: 'Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!'

Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala mojo besedo, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.

Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.

'Dajte, mati!'

Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice …«

(Ivan Cankar, Izbrano delo VI, Ljubljana 1973, str. 322)

2. Kdo sem pred teboj, moj Bog?

Za spremembo nisem v uvodu v pripravo na spokorno bogoslužje navedel kakega svetopisemskega odlomka, pač pa nam je v tem njegovem jubilejnem letu spregovoril sam Cankar, kakor je zapisal v Skodelici kave. Tudi ne bom našteval vprašanj, kot jih običajno slišimo v izpraševanju vesti.

Spominjam se malega semenišča v Vipavi v mojih gimnazijskih letih. V spominu mi je večerna molitev z izpraševanjem vesti. Molivec, ki jo je vodil, je postavljal vprašanja, kaj vse smo naredili narobe. Priznam, da sem se vsak večer nelagodno počutil. Pa tudi ta duhovna vaja ni kaj dosti pomagala za naše spovedi.

Vprašujem se, zakaj? Morda, ker je bil poudarek na vprašanju: Kakšne grehe sem storil? Ti pa so si tako podobni, kakor so si podobni dnevi.

Primernejše od vprašanja pred spovedjo, kakšne grehe sem storil, bi bilo po Carlu Martiniju: Kdo sem pred teboj, moj Bog? Kako živim svoj položaj pred teboj, o Oče? Predenj, pred Očeta prinašamo tako vso preteklost in sedanjost; starše, brate in sestre; sorodnike in prijatelje; družino, otroke, moža in ženo; sodelavce in življenjske spremljevalce; zdrave, bolne, slepe, gluhe, invalide in osamljene … skratka vse, kar prodira v našo, z molitvijo prežeto zavest pred Bogom. Potem pa poglejmo naše odnose do njih.

S kakšnimi mislimi, besedami in dejanji so bili »tlakovani« naši odnosi do Boga, do bližnjega in do sebe. Kako me vidi Gospod?

3. Pomoč za dobro spoved

       Delim izkušnjo z vami, nočem pa vam je vsiljevati. Morda se boste v času radijskega misijona ali pa pred veliko nočjo ob naslednjih besedah lažje odločili za prejem zakramenta svete spovedi.

       V radijskem misijonskem nagovoru sem večkrat omenjal tri korake, stopnje. Morda se spomnite. V bolezni in sploh moram imeti cilj, pot naj bo v družbi z drugimi, iti moram korak za korakom.

Tudi tu se vračam k trem stopnjam »izpraševanja vesti«.

V prvem delu se Bogu zahvaljujem za dan, ki mineva, ali čas od zadnje spovedi. Kaj vse lepega sem doživel? S tolikimi sem se srečal. Bil sem bližnji bolnim in osamljenim.

Misli, besede in dejanja »potopim« v eno samo zahvalo Bogu, ki me je ljubil, me ljubi in me bo ljubil. On je edini velik, usmiljen, mogočen, ki vlada svet s svojo močjo in modrostjo ter vodi Cerkev.

V drugem delu se »potapljam« v priznanju, da vsega nisem prav storil in si najvažnejše prikličem v spomin. Gospod nas pozna tudi take in ve vse o nas. Ko mu ponavljamo svoje slabosti, na neki način hvalimo njegovo dobroto. Pogled v ne prelepo stran življenja ni v grenkem kesanju, ne v samopomilovanju, v samoobtoževanju, ampak v besedah: Gospod, do zdaj si me ohranil v svoji ljubezni, jaz pa ti ne znam odgovarjati, nezmožen sem živeti kot Božji otrok.

Tukaj lahko izrazim vse, kar me teži, vse tisto, za kar bi želel, da ni v meni, kar me vznemirja, kar se mi zdi v neskladju z življenjem, ki naj bi ga uresničeval pred Bogom in pred ljudmi. To pa izražam v jeziku hvale, zaupanja, miru, čeprav gre za resnično kesanje nad grehi, vendar kesanje, ki meri razdaljo, ki trpi zaradi neskladnosti in je torej dejanje ljubezni.

Ostaja še tretji del. V kaj naj se pa tu »potopimo«? V prvem delu smo se v zahvalo za vse, kar prejemamo vsak dan ali smo prejeli od zadnje spovedi; v drugem delu v priznanju vsega, kar nisem prav storil.

Tu pa se »potapljam« v svetopisemske odlomke, ki so polni usmiljenja in odpuščanja: Peter objokuje svoj greh (Mt 26,69-75); Žena, ki mu je s solzami močila noge (Lk 7,36-50); Izgubljeni sin (Lk 15,11-32); Zahej v Jerihi (Lk 19,1-10) … Tu prepoznamo Jezusa Odrešenika, Boga, ki rešuje človeka greha.

(Carlo M. Martini, Pridigar pred ogledalom, Ljubljana, Družina 1988, str. 49).

4. Po besedah, ki ste jih slišali, ali vašem ustaljenem izpraševanju vesti, priporočam molitev pred spovedjo.

Tudi sam takole molim za vas.

Gospod, usmili se nas, ko v tvoji Cerkvi priznavamo svojo grešnost.

Na njeno priprošnjo nas reši vsakega greha,

da se bomo s prenovljenimi srci tebi zahvaljevali.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Pogumno se odloči za spoved, najdi primernega spovednika, se iskreno spovej, obudi kesanje, skleni poboljšanje in opravi pokoro.

S teboj molim zahvalno molitev.

Sveti Oče,

v svoji dobroti si nas prenovil,

da smo podobni tvojemu Sinu.

Ko smo dosegli tvoje usmiljenje, prosimo,

naj bomo vidno znamenje tvoje ljubezni v svetu.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

5. Z Anzelmom Grünom ti kličem,

da te Bog z milostljivo ljubeznijo nikoli ne zapušča. Božje odpuščanje zajema vso našo krivdo. Bog nas brezpogojno sprejema. Zato odhajaj od spovedi domov pokončno in svobodno, vesel, da nam je Jezus na veliko noč zvečer podaril zakrament spovedi.