Skupaj na poti k Mariji v Lurd

Udeležili smo se 13. romanja bolnikov v Lurd, ki je trajalo od 14. do 20. junija 2018. Romanje je v organizaciji združenja U.N.I.T.A.L.S.I. vodil bolniški duhovnik Miro Šlibar. U.N.I.T.A.L.S.I. je združenje, ustanovljeno leta 1903 v želji, da bi bili »instrument« v rokah Boga in bi živeli evangelij v vsakodnevnem življenju skupaj z ljudmi, ki jih prizadenejo bolezen, invalidnost in trpljenje. Spremljajo jih na romanjih do krajev, kjer je zlasti občutiti prisotnost Device Marije. Združenje je sestavljeno iz prostovoljcev, ki služijo najšibkejšim. Letos mineva 160 let od prikazovanj Lurške Matere Božje, romanje pa je potekalo pod vodilom: »Karkoli vam reče, storite!« (Jn 2,5b).

Vseskozi so nam bile blizu besede, ki jih je zapisal ljubljanski nadškof Zore in smo jih prebrali na vlaku ter izrekli kot prošnje pri maši: »Naj doživetje Božje in Marijine bližine v Lurdu okrepi vašo vero v njegovo milostno bližino in pomoč. Po Mariji izročite Bogu tudi prošnjo in molitev za vero v našem narodu, saj preveč ljudi živi, kot da bi Boga ne bilo. Prosite za naše družine, naj bodo ognjišče ljubezni, medsebojnega spoštovanja in vere. Prosite za našo Cerkev, da bo še naprej zvesto oznanjala Jezusov evangelij vsem, ki iščejo Luč in Resnico. In molite tudi za vse tiste bolnike, ki ostajajo doma, da bodo tudi oni deležni Božje nežnosti.«

V Lurd smo poromali z letalom ali vlakom, v družbi Italijanov in Bolgarov; na vlaku nas je bilo okrog 400 romarjev. Iz Lurda se je vračala z nami tudi romarica Izidora, ki se je odločila, da poroma v Lurd peš. V Lurd je pešačila v treh etapah. Zadnji del poti je bil dolg 500 km, pričela je 28. maja in prišla v Lurd 12. junija 2018. Svoje pešačenje je namenila v pokoro zase, svojim domačim, nam romarjem in vsem Slovencem.

Za dobro fizično počutje bolnikov in ostalih romarjev je bilo dobro poskrbljeno: dve zdravnici, medicinske sestre, spremljevalci bolnikov in ostali prostovoljci. Na vlaku so se pričele spletati vezi med bolniki, spremljevalci in ostalimi udeleženci romanja. Zaupali smo si osebne življenjske preizkušnje in trpljenje, ki nas je pripeljalo na pot k Mariji. Med vožnjo z vlakom smo se pripravljali na srečanje z Marijo z molitvijo rožnega venca, hvalnic in večernic, darovanjem svete maše in celonočnim češčenjem sv. Rešnjega telesa. Tiha pričakovanja romarjev so bila skrita za njihovimi spokojnimi, nasmejanimi obrazi. Besede zdravnice ob spremljanju našega dobrega počutja so bile: »Ti romarji so tako zadovoljni in njihovi obrazi nasmejani, le kdo bi pomislil, da so to bolniki.«

V Lurd smo prispeli v petek, 15. junija, in se skupaj z romarji, ki so prišli  z letalom, namestili v hotelu-bolnišnici Salus, kjer so poskrbeli za naše dobro počutje. Slovenskih romarjev je bilo petdeset. V petek popoldan smo se pridružili pripravi na sveto spoved in sveto mašo v italijanščini.

Soboto smo pričeli s sveto mašo, ki jo je daroval škof Metod Pirih ob sodelovanju ostalih duhovnikov, g. Mira Šlibarja, g. Maksa Kozjeka in lazarista g. Jožeta Zupančiča. Cistercijanski brat Matevž je skrbel za ubrano petje romarjev pri mašah in ostalih slovesnostih. V soboto smo bili še posebej povezani z bolniki v Sloveniji, ki so imeli svoje srečanje pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Po maši smo si ogledali mogočno cerkev v Lurdu. Vstopili smo v vse tri etaže cerkve in si ogledali cerkveno pročelje, na katerem je pater Rupnik upodobil vseh pet skrivnosti svetlega dela rožnega venca.

V soboto popoldan je bila v Pijevi podzemni baziliki procesija sv. Rešnjega telesa, ki jo je vodil škof Metod Pirih. Nepozaben je bil blagoslov bolnikov in ostalih romarjev. V nedeljo se je v tej baziliki odvijala maša narodov, ki se je lahko udeleži od 25 do 30 tisoč romarjev.

Nedeljo smo začeli s sveto mašo pri votlini, kjer se je Marija prikazovala Bernardki. Maševal je škof Pirih ob sodelovanju slovenskih duhovnikov in dveh duhovnikov s Poljske in Slovaške. Nedeljski večer smo sklenili z evharistično procesijo z lučkami, z molitvijo rožnega venca in Marijino pesmijo.

V ponedeljkovem sončnem dopoldnevu smo se romarji odpravili v kopel za očiščenje duha in telesa, ker pa se tja vedno odpravi veliko romarjev, smo dveurno čakanje obogatili s slovensko molitvijo in pesmijo. Tudi v ponedeljek smo se udeležili slovenske maše pri votlini v družbi ostalih slovenskih romarjev, ki so prišli v Lurd z duhovnim vodstvom in v organizaciji Aritursa. Popoldan smo opravili mimohod votline ob duhovnikovem pokrižanju vsakega romarja in nadaljevali z molitvijo križevega pota za bolnike. G. Šlibar je vsako postajo križevega pota obogatil z osebnimi zgodbami romarjev. Na zelenici, kjer poti oblikujejo križ, pa so posamezni romarji izpovedali svoja doživetja in jih delili s poslušalci. Naš zadnji dan v Lurdu smo sklenili z veselim večerom.

Tako kot smo poromali v Lurd, smo se z letalom ali vlakom vrnili domov. Dolgo pot domov smo si krajšali s pričevanji, z molitvijo, s prijetnimi spomini na preživete dni v Lurdu in z mislijo na dom in svoje domače. Domov smo se vrnili v sredo, 20. junija 2018.

Zahvala vsem, ki ste romali v Lurd, saj je prav vsak položil kamenček v mozaik našega romanja. Če bi samo eden ostal doma, mozaik ne bi bil popoln. Hvala duhovnikom za duhovno vodstvo, g. Šlibarju še za organizacijsko vodenje. Zahvala zdravstvenemu osebju, spremljevalcem in prostovoljcem, saj smo se tudi zaradi vas romarji tako dobro počutili v Lurdu. Hvala vsem in za vse. V zahvalo pa dodajmo tudi prošnjo, da še kdaj poromamo skupaj.

VTISI ROMARJEV V LURD

»Odločitev za obisk romarskega svetišča Lurd v južni Franciji je bila 160-letnica Marijinega prikazovanja štirinajstletni Bernardki in moje male pomoči bolnikom, ki so to pomoč potrebovali. Letošnji obisk Lurda je bil moj peti in tretji, ko sem romal z bolniško skupino. Najbolj mi bo ostal v spominu križev pot, kjer smo se ob vzpenjanju na bližnji hrib ob umetelno izdelanih bronastih figurah v naravni velikosti poglobili v Jezusovo trpljenje. Duhovnik, ki je vodil križev pot, je zelo doživeto povezoval razmere današnjega časa s časom, v katerem je živel Jezus.« – Jože B.

»V Lurdu sem imel možnost spoznati ne le vso zgodovino kraja, cerkva, znamenitosti, marveč tudi dobre krščanske ljudi, s katerimi smo odkrivali duhovne in fizične dimenzije tega kraja. Posebej mi je bilo všeč, da smo zaradi spremstva škofa Metoda Piriha bili deležni tudi škofovskih pridig ob slovenskih mašah ter da sta nas škof Pirih in lurški kaplan g. Miro Šlibar v skupnih mednarodnih mašah in bogoslužjih povezovala v svetovno vesoljno katoliško Cerkev. Ta vidik enosti Cerkve v več narodih je v Lurdu ob procesijah in mednarodnih mašah še posebej poudarjen.« – Žiga L.

»Zahvala za vso skrb in pozornost vsemu osebju, posebno pa najmlajšim pomočnikom (Žigi, Filipu, Matevžu, Davidu in Teji), ki so nas vsak dan stregli in nam polepšali dneve. Hvaležne romarice.« – Danica K., Mira D., Lojzka P.

»Po 13 letih od spreobrnjenja v Lurdu in vseh težkih preizkušnjah sem ponovno pred Lurško Marijo, ki je obžarjena s svetlobo Božjega usmiljenja. Ljubezen je neizmerna, topla in polna sočutja. Ponesla jo bom s seboj v naš dom velike ljubezni. Hvala ti, Marija Lurška, za tvoj objem. Hvaležna romarica Veronika Š.«

»Najbolj mi je bila všeč Bernardkina pot, kjer smo hodili po mestu Lurd in si ogledali Bernardkino hišo, njihov mlin, krstni kamen in še druge znamenitosti. Najbolj pa sem ponosen, da sem dvakrat ministriral pri maši v lurški votlini!« – David M.

»Prvič, ko sem obiskala Lurd, mi je Marija pomagala, da sem se vrnila domov kot druga oseba, popolnoma vesela. Sedaj sem začutila, da me Marija zopet kliče, da grem po novih moči. Že v prvih dneh romanja sem opazila, da sem drug človek: vse sem delala z lahkoto, brez napora.« – Anica Z.

»Delam v zdravstvenem domu, kjer imamo tudi molitveno skupino. Ko sem omenila romanje v Lurd, se mi je vsak priporočil v molitev pred Lurško Materjo. Že nekaj let sem hotela v Lurd kot pomočnica in sedaj sem imela priložnost, da v Lurd peljem svojo mamo. Ona je velika Marijina častilka, tako da se ji je izpolnila velika želja. Doma so bili nekateri dvomi, kako bom zmogla z mamo v Lurd, če bom zmogla poskrbeti zanjo, vendar sem dobila zagotovilo, da je pomoči obilo, tudi zdravniško spremstvo, tako da težav ni. Pri maši narodov pa sem ugotovila, da smo sedele pod sliko sv. Marjete Marije Alakok, kateri se zelo priporočam; v Paray-le-Monial v Franciji sem že večkrat šla na duhovne vaje po njenem vodilu, kar vidim kot posebno Božje znamenje.« – Venčeslava P., Francka Š.

»S hčerko, ki je zaradi nesreče na vozičku, že osmič romava v Lurd. Hvaležna sem, da je možno iti v Lurd z vlakom z vozičkom in vesela, da so v Lurdu bolniki vedno obravnavani tako, da so na prvem mestu. Romanje mi da posebnih moči, da lahko zmorem to življenje, ki zahteva nenehno skrb za hčer. Ob evharističnem češčenju v baziliki Pija X. pa sem dobila od Boga posebno znamenje – gledala sem Jezusa v Najsvetejšem oltarnem zakramentu in mu rekla: “Tu sem, povej, kaj naj naredim?” Nato sem zaslišala glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj!” in začutila sem, kakor da se me je nekdo dotaknil po rami.« – Terezija O.

»Ob prihodu v Lurd sem takoj začutila poseben občutek miru, poseben blagoslov. In ta občutek je z mano tudi ostal. Na romanju sem bila vesela, da so bili okrog mene sami nasmejani ljudje in da so bili vsi brezpogojno pripravljeni priskočiti na pomoč. Imela sem občutek ljubljenosti v tej naši romarski skupini. Romanje so mi podarile in organizirale bivše sošolke. Moj namen romanja je bil, da bi pridobila tisti mir, ki je potreben, da sprejmeš to, kar moraš v življenju nositi, in ta mir sem tukaj tudi začutila. Ker sem na vozičku in nisem imela spremljevalke, sem se pred romanjem prepustila in se nisem obremenjevala s tem, ali bom spremljevalko dobila. Dobila pa sem ob prvem kosilu v Lurdu odlično spremljevalko, ki sem jo potrebovala, ona pa mene. Spodbujam vse bolnike, ki želijo romati, naj ne skrbijo, saj bodo za vse poskrbeli. Vsi pomagajo, da je že “preveč”. Hvala g. Šlibarju, ker se razdaja, je vedno poln energije in širi veselje med vse nas.« – Mirjana R.

»Že ko sem bila majhna, sem govorila, da bom šla v Lurd. Tako so mi letos domači rekli, da zdaj sem pa že dovolj “zrastla”, da končno grem na to pot. Šla sem kot pomočnica in sem potrebovala bolnico. V Lurdu sem dobila bolnico, za katero sem potem skrbela in s katero sem se odlično ujela. Tako da sva našli ena drugo na romanju in sva bili obe srečni, da sva se spoznali. Pri romanju sem se držala letošnjega gesla: “Karkoli vam reče, storite.”« – Ema

»Posebej sem si zapomnil to, kar je duhovnik poudaril, ko smo premišljevali križev pot: “Če tako – kot Jezus – večkrat pademo, je bolj kot to, da padec ponavljamo, pomembno, da vsakič znova vstanemo in nadaljujemo pot.”« – Matevž

PEŠ ROMANJE SENOŽEČE - LURD. »Ko sem lani zaključila romanje Lizbona-Fatima- Santiago de Compostela-Muxija-Fines Terre, sem bila povabljena: prosi in ti bo dano romati iz Senožeč v Lurd. Sama, peš, z velikim nahrbtnikom in pohodno palico, k Sveti Mariji lurški, Sveti Bernardki 1500 km, 60 dni v molitvi, zahvalah, petju premišljevanju……, pa tudi kakšni prošnji oviti v molitev. Sestavila sem priprošno molitev in povedala domačim: v treh etapah bom peš romala v Lurd, pričnem avgusta. Podprli so me: stara mama: »to pa je zelo daleč«, je rekla vnukinja Živa, ki je letos prejela prvo Sveto obhajilo.

Romati sem pričela 8. avgusta 2017. Prvih 600 km sem romala v prijetni vročini in eni hudi nevihti iz Senožeč preko Padove do Genove v 20-tih dneh. Druga etapa je bila malo krajša, iz Genove do Aix en Provence, 400 km sem prehodila v toplem oktobrskem času ob sredozemskem morju v 15-tih dneh.

Letošnja zadnja etapa 500 km od Aix en Provence do Lurda je trajala čudovitih 18 dni. Veliko sonca in veliko dežja, veliko milosti, veliko dobrih ljudi. Stvarnik je poskrbel, da sem dobila na poti vse kar sem rabila-nič več in nič manj. Vse kar so čutila vsa moja čutila, je Devica Marija ponesla brez smeti na nebeško tehtnico, molitve pa s samimi dobrimi željami na nebeški oltar za vse ljudi sveta. 12. junija sem pokleknila pred lurško votlino, poljubila sveta tla in po kolenih obhodila votlino, prav tako po kolenih prehodila cerkev Svet Bernardke od vhodnih vrat do glavnega oltarja za mojo razširjeno družino. Vsem ljudem sveta, posebej pa tistim, ki so najbolj potrebni božjega usmiljenja pa podarjam po kolenih prehojene stopnice do križa na Križevem potu in kopanje v Sveti lurški vodi.

Domov sem se vrnila z gospodom Šlibarjem, ki je z vlakom pripeljal v Lurd bolnike, invalide in ostarele. Še dolgo me bo nagovarjala pesem: Zvonovi zvonijo premilo lepo, pozdravljajo blaženo lurdsko Gospo, Ave,Ave,Ave Marija- Ave,Ave,Ave Marija« … - Izidora Darinka Škamperle

       (Zbrali in zapisali: Ana Gregl, Žiga Lenarčič, Izidora Darinka Škamperle, Miro Šlibar)