Rad bi ti povedal...
TVOJIM VERNIM, GOSPOD, SE ŽIVLJENJE SPREMENI, NE PA UNIČI … (pogrebni hvalospev)
»Ne boj se! Jaz sem prvi in zadnji in živi.
Bil sem mrtev, a glej živim na veke vekov
in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,18)
Nevsakdanjemu kosilu z moškim srednjih let v samostanu Marijinih sester na Dobrovi, je ob opoldanskem zvonjenju mrliču sledil pogovor. Ker se je omenjeni mož začudil vprašanju, kdaj bo meni in njemu zvonilo, se je razvil pogovor. Ker nisi bil prisoten, nadaljnje vrstice namenjam tebi, čeprav ne vem, koliko si star.
Vem, da ste se v teh dneh več srečevali s pokojnimi na pokopališču, zanje molili, šli k sveti maši, bolj zares vzeli priporočena telesna in duhovna dela usmiljenja. Med njimi posebno telesno delo usmiljenja »mrliče pokopavati« in duhovno delo »Za žive in mrtve Boga prositi«.
Dovoli, dragi bralec, bralka, upam, da nisi odložil branje. Nič čudnega ni, če se tudi midva bojiva smrti. Kdo pa se je ne? Povabim te, da še prej postojiva v najini realnosti življenja. Mojemu, nekaj nad štiridesetletnemu duhovniškemu življenju, je Gospod podaril poslanstvo spremljanja bolnikov, med njimi tudi umirajočih, pogosto tudi več na dan. Še posebno boleče je bilo slovo od mladih in otrok. Ne nazadnje. Že zelo zgodaj sem se poslovil tudi od najbližjih domačih. Rad bi ti rekel, da kristjani bolnega in umirajočega človeka ne smemo pustiti samega in mu pustimo oditi, ko pride čas. Ne trudi se, da bi ga za vsako ceno odpeljali v bolnišnico.
Zdravnica mi je pripovedovala, da preveč pogosto na urgenco pripeljejo bolnike v visoki starosti. In dodala. Kako je bilo včasih lepo, ko so se zbrali ob bolnem človeku, molili, se pogovarjali in pustili človeku, »da lahko umre v verskemu zaupanju, v dostojanstvu in miru. Molijo z njim in poskrbijo za to, da pravočasno prejme zakramente« - kakor je zapisano v Youcatu, katekizmu katoliške Cerkve za mlade.
Vem, da poznaš precej zajetno knjigo Katekizem katoliške Cerkve. Pod številko 1012 je zapisano »da je krščansko gledanje na smrt na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve: Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih«. Tudi pisatelj pisma Hebrejcem je zapisal da je 'Ljudem je določeno enkrat umreti' (Heb 9,27). Omenjeni katekizem še odločno pove, da »ni nikakršne 'reinkarnacije' (zopetnega utelešenja) po smrti«.
Opogumi naj naju sv. Frančišek, ki v Sončni pesmi med drugim zapiše »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, kajti druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega« (sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem). V že omenjenem Katekizmu pod 1020 še beremo: »Kristjan, ki svojo lastno smrt zedinja z Jezusovo smrtjo, gleda na smrt kot na prihod h Kristusu in vstop v večno življenje«.
Pred letii mi je bilo podarjeno, da sem na Teološki fakulteti v Ljubljani poslušal predavanje dr. Simona Špacapana, Slovenca, ki deluje kot onkolog in zdravnik v hospicu v Italiji. Ob priložnosti Tedna za življenje, je med drugim omenil pevovodjo v hospicu. Ta je zatrdil: »Ne bojim se smrti … mogoče me je malo strah trpljenja … »
»Mi vi lahko zagotovite smrt brez bolečin … »?
» Včeraj sem govoril s svojo ženo in sem ji izročil program pesmi za mašo na svojem pogrebu … Skrbno sem izbral pesmi … Verjamem, da je v onostranstvu lepo petje … »
Dragi bralec! Potem, ko sva se sprehodila po poti bolezni, ki pripelje v smrt, lahko pa pride tudi iznenada, in slišala, da moramo poskrbeti za prejem zakramentov, ti podarjam nekaj spodbud za bolj človeško in krščansko gledanje na poslavljanje in slovo od rajnih.
Ne vem kje sem dobil deset nasvetov neznanega avtorja o umiranju umirajočega, ki jih je namenil svojemu spremljevalcu. Omenim le nekatere. »Vse uredi tako, da umrem v domači okolici. - Bodi ob meni ob umiranju. Prehod v smrt je daljši, kot misliš. Slišim, čeprav molčim in imam zaprte oči. - Povej mi, da boste zmogli živeti brez mene. Bodi pogumen in sprejmi resnico o slovesu. – Vlivaj mi optimizem s kratkimi citati iz Svetega pisma. Če slabo slišim, mi povej na uho. – Drži me za roko. Obriši mi pot s čela. Ostani ob meni. To je zakrament umiranja. Če govorijo le znamenja, jih pusti govoriti. – Veliko se boš naučil ob mojem umiranju. Moli ob meni. Ne jezi se na Boga in ga ne obtožuj. Kmalu ga bom gledal iz obličja v obličje. Nekoč bo tudi tebi to podarjeno. – Ne skrbi preveč za osmrtnico, tudi stroški ob pogrebu naj te ne vznemirjajo preveč. – Ne žaluj preveč za menoj. Mnogo žalovanj na svetu je samo druga stran naše nevere. – Ohrani kot dediščino, kar smo lepega skupaj doživeli. Naj ti bo moja smrt, kot je bila Jezusova, zate dobiček. Živi odslej svoje življenje malo bolj zavestno, kot pred mojo smrtjo. Lepše, zrelejše in globlje bo, bolj ponotranjeno in bolj veselo, kot je bilo prej, pred mojo zadnjo uro, ki je moja prva.
Še nekaj bi ti rad povedal, kar najbrž ne veš, ker ti tudi ne povedo. V nekaterih slovenskih bolnišnicah, vsaj v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, imajo poslovilno sobo. Imaš vso pravico, da se z domačimi posloviš od pokojnega, preden ga odpeljejo na Žale. Primerno je, če to želiš, da pride tudi duhovnik. V obredniku za pokopavanje (Krščanski pogreb, 293) je zapisano: »Obred opravimo na izrecno željo domačih, seveda, če ga je mogoče opraviti brez večjih težav. Opravimo ga na domu pokojnega (pokojne), preden ga (jo) odpeljejo upepelit, ali pa v posebnem prostoru pred krematorijem«.
In še. Povabljen/a si k telesnemu delu usmiljenja: Mrliče pokopavati. Rekel boš, da to delajo pogrebni zavodi. Res. Oni opravijo samo tehnično delo. Pri pokopavanju mrličev pa je potrebno skrbeti še za duhovno dimenzijo. Za bližino svojcem, za udeležbo pri pogrebu, za primerno skrb za grobove, in nepretirano veliko sveč, za primerno obnašanje na pokopališču, kakor je zapisal murskosoboški duhovnik Lojze Kozar ml. Isti avtor ob duhovnem delu usmiljenja: Za žive in mrtve Boga prositi, vabi vse, da v vseh človeški krhkosti, povezani med seboj in z Bogom, lažje vztrajamo, dosegamo cilje in lažje dosežemo glavni cilj, nebesa. Zato drug za drugega molimo, tudi za rajne, darujmo zanje in za žive svete maše …
Že omenjeni predavatelj dr. Špacapan je ob koncu predavanja, spomnil na smrt sv. Frančiška. Zvečer, 3. oktobra 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: » Z Bogom bratje, ostanite v Božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam.« Nato je izdihnil, star komaj 44 let.
Miro Šlibar, bolniški duhovnik in voditelj Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja pri SŠK