Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 2. 02. 2019

Kateheza

Vsako tretjo soboto v mesecu bom imel na Radiu Ognjišče katehezo o bolnikih. Kdor je oddajo zamudil, jo lahko najde v avdio arhivu Radia Ognjišče ali pa ji prisluhne na naslednji povezavi: http://radio.ognjisce.si/sl/210/utrip/29044/

 

PRVA KATEHEZA: PO SLEDEH BOŽJEGA SAMARIJANA V SPREMLJANJU BOLNIH

12. januar 2019

 

Vsako jutro iz svoje sobe blagoslovim vse vas z besedami patriarha Kirila:

»Blagoslovi vas Oče, ljubezen, ki križa; Sin, križana ljubezen; Sveti Duh, zmagoslavna moč, ki izhaja iz Očeta in Sina!«

Ne spominjam se, koliko let jutro za jutrom pošiljam na vse vas ta blagoslov!

Povezuje me z vsemi vami, ki ste prisluhnili najini katehezi. Z vami, s katerimi sem se srečeval v bolnišnicah in domovih. Na župnijah, kjer sem bil kaplan, v Sodražici, Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Mnogi ste z menoj poromali v Lurd z vlakom ali letalom. Ali že zjutraj ob petih, ko skupaj molimo rožni venec na valovih radia Ognjišče. Med letom prisostvujem različnim župnijskim srečanjem za starejše in invalide po različnih župnijah naše lepe Slovenije. S pogumnimi pa leto za letom poromamo v najvišje svetišče k Mariji Snežni na Kredarico. Prepričan sem, da kdo od vas dobi po vaših dobrih duhovnikih ob prvih petkih list z naslovom Beseda starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim ali pa kaj prebere v Prijatelju ali kje drugje.

Spominjam se moža nad osemdeset jih je imel, ki sem ga obiskal v bolnišnici. Z veseljem me je sprejel in se pohvalil, da me pozna. Ko sem ga vprašal od kod, mi je rekel: »Iz časopisov in televizije.«

Ko sem se pripravljal na katehezo, je bil moj pogled usmerjen k jaslicam ob pisalni mizi. Preproste, v enem kosu, ki jih je izdelal kartuzijan p. Wolfgang Kogler. Namesto mahu so ob Novorojenem voščilnice mnogih od vas, ki ste želeli z menoj deliti veselje ob prihodu Božjega Sina na svet in zaželeti v novem letu zdravja, miru in sreče. Pri molitvi ob jaslicah vzamem vsakič eno od voščilnic, preberem, v duhu stisnem roko in zmolim zdravamarijo za pošiljatelja.

Pa vas povabim, da zdajle skupaj zmolimo zdravamarijo drug za drugega, da bi naša srečanja ob katehezah nagovorila vsakega od nas. Tiste, ki prestajate bolezni, invalidnost in preizkušnje vseh vrst; tiste, ki so ob vas, tako domače kot zaposlene v zdravstvu in v vseh ustanovah, kjer kot možje in žene opravljajo samarijansko službo. Spomin naj pohiti tudi do vseh vaših duhovnikov, redovnikov, redovnic, pa tudi laičnih delavcev in prostovoljcev, ki vas duhovno oskrbujejo doma, v bolnišnicah, domovih in drugod, tako v Sloveniji kot tudi vas v zamejstvu, izseljeništvu in zdomstvu.

Po tem dolgem uvodu, v katerem sem vsakemu posebej stisnil roko ter mu zaželel blagoslovljeno božično praznovanje in srečno novo leto, naj povem, o čem se bomo pogovarjali na katehezah. Računam, da bom kdaj v studio pripeljal še koga, ki bo z osebno izkušnjo povabil k pogumni hoji skozi življenje. Prav tako prosim vas, drage poslušalke in poslušalci, da me v teh mesecih in dnevih naših katehez pokličete ali pišete, če bi želeli kakšen odgovor na vaša vprašanja ali bi želeli dopolniti moje besede. Predvsem pa molite zame in drug za drugega. Kateheze bodo tako »za vas«, »vaše«, da boste lahko še komu pomagali pri zapletenih vprašanjih, s katerimi se borite v življenju. Če imate pri sebi pisalo in papir, si lahko zapišete moj telefon: 031 613 378. Lahko tudi po e-pošti na naslov: miro.slibar@rkc.si. Naj vam povem, da boste našli katehezo tudi na moji spletni strani: www.miro-slibar.rkc.si. Upam, da ob zaključku današnje kateheze ne bom pozabil ponoviti podatkov, vi pa si boste medtem priskrbeli papir in pisalo. Sicer pa jo boste lahko slišali v ponovitvi oddaje, ko boste imeli čas.

Nisem profesor, niti ne strokovnjak za odgovore na težka vprašanja, kot so: srečanje z boleznijo, ki doleti človeka osebno, ko bolezen pride v družino. Kakšno poslanstvo naj ima bolnik v družini, župniji, v Cerkvi? Kako naj na vse to odgovarjam? Tolažim? Zanašam se tudi na osebno izkušnjo, na srečanje z boleznijo pri sebi in v domači družini.

Upravičeno kdo misli, da je trpljenje nezaželen obiskovalec. Kadar že pride, je prezgodaj, tudi če so že visoka leta. Kaj šele, če se morajo z boleznimi in drugimi težavami srečati otroci in mladi! V katehezah se bomo preprosto pogovarjali o tem, kar muči človeka. V uvodni katehezi navajam nekaj tem:

Kako osmisliti trpljenje? Kako prihaja Cerkev naproti preizkušanim z zakramenti, posebno spovedjo, bolniškim maziljenjem, obhajilom, tudi duhovnim obhajilom in s sveto popotnico? Kako sprejeti Marijo, ko smo kot Jezus na križu? Kako razumeti Božjo besedo, kako težko je moliti? Je težko v takem stanju tudi romati?

V katehezah se bomo skozi leto dotaknili tudi spremljevalcev. Spregovorili bomo o komunikaciji, to je pogovoru, zlasti o poslušanju in pravem odnosu do trpečega. Ne bomo obšli tudi srečevanj z boleznimi, kot so alkoholizem, narkomanija, aids, mamila, kajenje, sploh zasvojenosti vseh vrst. O tem smo veliko slišali na Mednarodni konferenci v Vatikanu konec minulega leta, ko nas je na avdienci nagovoril papež Frančišek in sem mu smel stisniti roko. Pri tem sem mislil tudi na vas, ki me sedaj poslušate.

Seveda bo beseda v katehezah tudi o bolnikih z rakom, z akutnimi in težkimi boleznimi. Pa tudi o bolnikih s kroničnimi boleznimi, invalidih, umirajočih. Iskali bomo odgovore, kako biti bolniku v duhovno pomoč in biti blizu vsem, ki se poslavljajo od svojih dragih in žalujejo.

Med nami je vedno več starih in tudi veliko duševno prizadetih. Beseda bo o vsakokratnem svetovnem dnevu bolnikov na god Lurške Matere Božje, 11. februarja, ter o junijskem romanju v slovensko narodno svetišče na Brezje ter v druga škofijska svetišča po Sloveniji.

Z veseljem se bomo spominjali župnijskih srečanj za starejše in bolne po župnijah, ali jih na novo vpeljati. Nekateri se udeležujete duhovnih vaj, se srečujete na mesečnih srečanjih ali pridete skupaj ob raznih prilikah za starejše in bolne. Zgledno je srečanje starejših v Bizoviku enkrat na mesec.

Spomnil bom na revijo Prijatelj, ki je v preteklem letu (2018) obhajala petdeset let izhajanja.

V radijskih katehezah se boste našli prostovoljci in vi iz mnogih združenj, skupnosti in gibanj. Kot rečeno, bom vesel vaših odmevov, da bi kateheze nagovarjale vas in spodbujale tudi mene.

Spominjam se Polnočnega kluba pred skoraj desetimi leti. Voditeljica je vsakega od nas udeležencev, odgovornih za duhovno oskrbo v vojski, policiji, zaporih in bolnišnici, prosila za tako imenovani »avizo«, glavno misel v enem stavku. Izgovoril sem »kot iz topa«: »Bolniki me bogatijo!« Želim, da bodo tudi pričujoče kateheze bogatile vse nas.

V dolgem uvodu sem se sprehodil po približni vsebini naših katehez. V nadaljevanju pa stopimo še nazaj, v jaslice in božični dogodek, ter se ob Otroku z veliko začetnico in otroku z malo začetnico učimo spremljati te, ki nas potrebujejo.

V pripravi katehez se bom poleg 33-letnega spremljanja bolnikov, kakor tudi osebne bolezni, o čemer bom še spregovoril, poslužil še ustrezne literature. Pri tem ne bom pozabil Koncilskih dokumentov in drugih, ki so jih zapisali v središču Cerkve, misli iz nagovorov papeža Frančiška in drugih, pa še česa. Nekaj od tega omenjam že danes.

Ker smo še tako blizu božiča, v nadaljevanju navajam knjigo z naslovom SMISEL TRPLJENJA avtorja Piusa E. Sammunuta. Pod naslovom Dva otročička (str. 57) sem prebral prijeten dogodek, ki ga delim z vami.

»V božičnem času sta dva mlada misijonarja v neki moskovski sirotišnici učila verouk skupino otrok, ki so bili zlorabljeni in zapuščeni. Veliko izmed njih dotlej še ni slišalo božične zgodbe. Zato sta jim začela pripovedovati o Mariji in Jožefu, ki v Betlehemu nista našla prostora v nobenem prenočišču in sta se zato nastanila v hlevu. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli.

Otroci in osebje sirotišnice so ju poslušali odprtih ust. Nekateri so sedeli na robu stola in požirali vsako besedo. Po končani zgodbi sta misijonarja otrokom razdelila lepenko in koščke blaga ter jih povabila, naj izdelajo jaslice. Nato sta se med njimi sprehajala in opazovala njihovo delo.

Ustavila sta se pri šestletnem fantku, ki je prekrižanih rok sedel pred svojim izdelkom. 'Ko sem od bliže pogledal njegove jaslice,' pripoveduje eden od misijonarjev, 'sem presenečen opazil, da v njih ni ležal eden, ampak dva otročka. Po prevajalcu sem fanta prosil, naj mi to pojasni. Pobič je smrtno resno začel pripovedovati božično zgodbo. Glede na svoja leta in dejstvo, da jo je le enkrat slišal, je pripovedoval zelo natančno – vse do trenutka, ko Marija položi dete v jasli.

Od tam naprej pa je otrok z imenom Miša zgodbo zaokrožil po svoje tako:

'Ko je Marija položila otroka v jasli, me je Jezus pogledal in me vprašal, ali imam kje stanovati. Povedal sem mu, da nimam ne mamice ne očka in zato tudi stanovanja ne. Nato mi je Jezus rekel, da lahko ostanem pri njem. Jaz pa sem mu odgovoril, da ne morem, ker nimam zanj nobenega darila. Ker pa sem si močno želel ostati z Jezusom, sem pomislil, da bi ga lahko obdaril tako, da bi ga pogrel. Zato sem Jezusa vprašal: Ali bi bilo zate dovolj dobro darilo, če bi te pogrel? In Jezus je navdušeno vzkliknil: Če me pogreješ, bo to najlepše darilo, kar sem jih kdaj dobil! Zato sem zlezel k Jezusu v jasli in on mi je rekel, da lahko ostanem pri njem – za vedno.'«

To je zgodba, ki zelo dobro povzema bistvo božiča. V življenju se večkrat počutimo izdane, zlorabljene, nemočne – če ne telesno, pa čustveno, duhovno … Bog je postal človek, da bi imeli nekoga, ki nas nikoli ne bo izdal. Nekoga, ki nas nikoli ne bo zlorabil. NIKOLI. Nekoga, ki bo vedno z nami in za nas. VEDNO. Njegovo ime je Jezus. Zaupajva mu, kot nisva še nikomur.

Zato ne preseneča, da je bil sv. Janez Pavel II. v svojih zadnjih dneh vesel, čeprav je bil ujet v telesu, ki je počasi umiralo.

To veselje bo tudi tvoje, če boš povezan z Gospodom, kakor je on povezan z nami. Povezan pa tudi z bližnjim, ki te potrebuje.

Čestitam vam, ko vsakdo od vas piše svojo zgodbo življenja, v katero je vtkano tudi veliko trpljenja. Predlagam, da si kaj zapišete. Tudi, če ne boste objavili v knjigi, boste imeli zase, za najbližje. Pa še meni lahko pošljete. Tako bo nastajala kateheza iz vseh vas, drage poslušalke in poslušalci. Prepričan sem, da lurški romarji in tudi drugi hranite lepe spomine. Zapišite.

V nadaljevanju kateheze, tako današnje kot prihodnjih, bom večkrat »legel« k Jezusu tudi takrat, ko ne bo več jaslic. Na ta način, da bom molil, se udeležil svete maše ali pa z večjo ljubeznijo opravljal svoj poklic, morda v bolnišnici, v domu ali doma. Mnogi od vas pa se boste potrudili bolj potrpežljivo sprejemati vsak dan.

Povedano v prispodobi, navdihe bom dobival tudi iz knjige DUHOVNO SPREMLJANJE BOLNIKOV. Avtor knjige je p. Angelo Brusco, kamilijanski redovnik. Ustanovitelj reda kamilijancev je italijanski duhovnik sveti Kamil de Lellis. Za »vmes« nekaj iz življenja tega svetnika. Rodil se je 400 let pred menoj (1550). Zanimiv je njegov stavek: »Če ne bi bilo ubogih na svetu, bi jih morali izkopati iz zemlje.« In še: »Na bolnika moramo gledati v njegovi celoti, kot bitje z dušo in telesom. Potrebuje pomoč ne samo za telo, tudi za dušo.«

Kamilijanska karizma, to je posebno poslanstvo te redovne družine, je dejavna pomoč in skrb za bolnike. Omenjeni redovnik, avtor knjige, je predavatelj na Mednarodnem inštitutu za pastoralno teologijo v Rimu. Knjiga je pri nas izšla pred petimi leti po veliki zaslugi bolnišničnega duhovnika in profesorja dr. Jožeta Štupnikarja, ki je študiral na omenjenem inštitutu in je umrl malo pred izdajo te knjige, ki jo je pripravljal. Knjiga danes bogati mnoge duhovnike, redovnike in redovnice ter laike, ki poklicno ali občasno spremljajo bolnike. Za komaj 60-letnega umrlega Štupnikarja sem še s tolikimi, ki ste ga poznali, hvaležen, da je po njegovi zaslugi, znanju in izkušnjah, tudi kot zdravstveni tehnik, veliko prispeval za duhovno oskrbo bolnikov in za pristnejše odnose med Cerkvijo in državo glede bolnih in zaposlenih v hišah zdravljenja in spremljanja.

Za lažje nadaljevanje današnje kateheze vas spomnim, da smo na začetku po blagoslovu, molitvi in voščilu postali domači. V drugem delu smo se sprehodili po približni tematiki, ki jo bomo odkrivali pri katehezah. V tretjem delu pa odpiram že omenjeno knjigo Duhovno spremljanje bolnikov, ki nam bo v naših katehezah stalni priročnik.

Danes se ustavim pri prvem poglavju z naslovom PO SLEDEH JEZUSA, BOŽJEGA SAMARIJANA. Potem ko smo obhajali že toliko božičev, velikih noči, prejeli toliko zakramentov, marsikam poromali, prebrali morda celotno Sveto pismo (jaz žal ne), želimo vstopiti v svet bolnih, ki jim Cerkev zaupa veliko poslanstvo in so del Cerkve, kakor sem razmišljal z vami v radijskem misijonu leta 2018.

Morda imaš potrpljenje z menoj pri posredovanju teh misli. Hvala, da nisi izključil radijskega sprejemnika ali obrnil postajo drugam. Slišala bova nekaj zanimivih številk iz omenjene knjige.

Zanimiv je podatek, ki ga navaja avtor. Če boš prebral evangelije, boš videl, da se od 3.779 vrstic, kolikor jih evangeliji obsegajo, 727 vrstic nanaša izrecno na temo o ozdravitvah od telesnih in duševnih bolezni ter na temo vstajenja od mrtvih. Poleg tega lahko v teh delih zaslediš 31 splošnih omemb čudežev, ki vključujejo ozdravitve.

Prva krščanska skupnost je sprejela zapoved, ki jo je Kristus izrekel svojim učencem: »Oznanjajte evangelij in ozdravljajte bolne«, pri čemer je to zapoved spremenila v mnogotere pobude, v katerih se pokažejo naslednje vrline: da je človek solidaren z drugimi kakor brat z bratom, da deli z drugimi to, kar je in kar ima, da izkazuje drugim pozornost ob njihovem veselju ali trpljenju (prim. Apd 2,42-48). »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli,« je zapisal sv. Pavel v pismu, namenjenem korintskim kristjanom (1 Kor 12,26).

Te kratke omembe zadostujejo, da prepoznaš, kakšno pozornost namenja Gospod v Svetem pismu bolniku. Pa še to ne spreglejmo, da to »ni nekaj dodatnega, neobveznega, nekaj, kar bi bilo rezervirano za elito …« S tem smo poslušni Kristusovi zapovedi ljubezni. Ta ne velja le pastoralnim delavcem v odnosu do bolnikov, pač pa tudi njihovim svojcem, z namenom, da so po svojih močeh, iznajdljivosti in talentih ob ljudeh, ki doživljajo težke življenjske preizkušnje. Ob tem pa naj bi tudi prepoznali, da ob tem delu in spremljanju sami postajajo boljši in močnejši.

Dragi poslušalec in poslušalka te kateheze, gotovo so te omenjene besede spomnile na kakšno stisko, ki te je naredile močnejšega. Zahvaliva se Bogu za to. Pa tudi prosiva, da bi pogumno sprejemala vse, kar pride nad nas in nad naše bližnje.

V omenjeni knjigi avtor z dvema prispodobama ponazori poslanstvo, ki sledi iz krsta, da sem namreč spremljevalec. Prva prispodoba je PLITVINA. To je kraj v reki, ki ga je običajno mogoče prebresti s konjem, z vozom ali kar peš. Tudi stvarstvo in človeška bitja se kaj hitro vidimo v tem.

V življenju je veliko različnih in nepričakovanih dogodkov in situacij. Plitvina lahko kar na lepem postane kraj, skozi katerega dere grozeča voda, ki odnaša s seboj vse mogoče. V tem primeru moramo nujno zgraditi most, če hočemo premostiti to deročo vodo in priti na drugo stran reke.

Čas bolezni in druge preizkušnje, ki tako hitro pridejo, lahko primerjamo s plitvino, ki jo je treba prebroditi. Včasih prehod ni težak. Ljudje se v takih primerih vrnemo v stare tirnice ter živimo naprej tako kot dotlej. V drugih primerih pa se pokaže, da je prehod na drugi breg težaven. Kaj lahko pride tudi do tega, da se pot na drugo stran reke prekine.

Kaj vse takrat predstavlja za nas most? Lahko je to obisk pri bolniku, molitev zanj, telefonski klic, ponujena pomoč pri romanju …

Druga prispodoba pa je HOJA SKUPAJ. Pove ti, da si ti, ki spremljaš nekoga, in tisti, ki ga spremljaš, nekako delita človeško usodo. Večkrat se bosta našla pred skušnjavo, da bi zapadla v malodušje in površinskost, uživala v trenutkih postankov in premagovala nove etape na poti ter odkrivala znamenja prisotnosti Gospoda.

Ko tvojo hojo skupaj s tistim, ki trpi, izvajaš tako, kot se spodobi, postane ta hoja znamenje prisotnosti Boga, ki spremlja človeka na vsakem koščku njegove življenjske poti.

Poglejmo si nekaj primerov iz Svetega pisma, kjer beremo, da je Gospod vodnik, ki hodi pred nami (5 Mz 1,33); vodi nas k vodam počitka in nam na zelenih pašnikih daje ležišče (Ps 23,2); ves čas je z nami, tudi v primeru, če bi hodili po globeli smrtne sence (Ps 23,4); tako kot na poti v Emavs pomaga razložiti svojo izkušnjo s svojo besedo, ki je luč na poti življenja (Ps 119,105); prek svojega angela ponudi utrujenim in obupanim okrepčilo v obliki kruha in vode (1 Kr 19,6) in se tako kot Božji Samarijan duš in teles ustavi na poti – človekovi poti, ki se spušča iz Jeruzalema v Jeriho, da bi ublažil rane, žrtev vsakega trpljenja (Lk 10,29-31). (Prim. Angelo Brusco, Duhovno spremljanje bolnikov, 11-15.)

Sklenimo današnjo katehezo z neke vrste ponovitvijo, hkrati pa naj bo kot želja, da bi nekaj od tega uresničili v življenju.

* Vsem in sebi želim, da se ob Novorojenem Otroku, umrlem in vstalem Gospodu, navzočem pri vsaki sveti maši in v oltarnem zakramentu, ob drugih zakramentih in molitvi, radi »grejemo« ali – če hočete – »sončimo«, da bomo zmogli sprejemati svoje življenje, posebno takrat, ko pride bolezen. Naše srečanje z Njim naj bo kot ono srečanje dečka v Rusiji, ki se je ulegel v jasli k Jezusu. Njegova bližina naj nam da moči, da bomo zmogli spremljati druge v naših družinah, župnijah, Cerkvi na Slovenskem in v svetu.

* Naj se vsi zavedamo, da je pastoralno spremljanje bolnika poslanstvo, ki poleg pridiganja, bogoslužnih obredov in učenja zavzema posebno mesto. Ni nujno, da to poslanstvo opravlja posvečeni duhovnik, razen v primerih, ko se vključi zakrament spovedi.

* Potrebno je, da je pastoralni delavec ali laik kot spremljevalec v bolezni in trpljenju močno ukoreninjen, povezan s člani domače družine, z župnijsko skupnostjo in s prijatelji. Le tako bo kos prenašanju kalvarije vseh vrst in ne bo nevarnosti, da bi »pregorel«, kot je to tako pogost pojav.

* Ne pozabimo, da je pastoralno spremljanje bolnika religiozni proces, v katerem bolnik po posredovanju pastoralnega delavca izkusi Boga, ki ga odrešuje, ozdravlja, pomirja in spodbuja k celovitemu zdravju.

* Tako kot pri verouku – tudi radijska kateheza je neke vrste veroučna ura – saj se spomnite, da smo takrat na začetku molili, tako bomo tudi sedaj na koncu, prej pa predlagam še »domačo nalogo«. Naredite jo po možnosti do prihodnje februarske kateheze, ki bo kot vsak mesec drugo soboto ob 21. uri. Takrat bo datum 9. februar.

Naloga za zdrave: enkrat v tem mesecu bom obiskal bolnika ali starejšega. Če pa tega ne zmorete, zmolite v tem mesecu daljšo ali krajšo molitev za bolnika ali starejšega. In naloga za vas, ki ste bolni ali kakor koli preizkušani: z večjo potrpežljivostjo preživite vsaj en dan v tem mesecu in bolečine »junaško« darujte za domačo družino, župnijo, duhovnike, škofe in papeža. Ob tem pa se ne bojte, saj domače naloge ne bom ocenjeval.

Kaj smo že slišali v katehezi? Pozdrav in blagoslov ter molitev na začetku. Napovedal sem približno vsebino katehez. Spremljanja se učimo ob Jezusu, kot otrok, ki se je ulegel k Jezusu v jasli. Pa tudi ob Svetem pismu, po Cerkvi – papežu, škofih, duhovnikih … po vas, poslušalcih, drugih ljudeh, pa tudi iz napisanih knjigah.

Dolgujem vam še telefonsko številko: 031 613 378. In e-pošta: miro.slibar@rkc.si ter spletna stran: www.miro-slibar.rkc.si.

Čisto za konec z vami zmolim molitev (za 21. svetovni dan bolnikov, 2013)

 

Vsemogočni, večni Bog,

Ti si temelj, ki nas nosi,

Upanje, ki nas nikdar ne razočara,

Ljubezen, ki se podarja v Jezusovem trpljenju, križu in vstajenju.

Naj Tvoje obličje sije nad vsemi bolnimi, trpečimi in umirajočimi.

Bodi jim milostljiv.

Pošiljaj vedno znova usmiljene Samarijane,

ki rešujejo bolno, trpeče in umirajoče življenje,

ga negujejo in se nesebično zavzemajo za zapostavljene.

Sveta Marija, Mati Božja,

danes prihajamo k Tebi in Te prosimo:

Ti poznaš bolečino nemočnih,

ko ni mogoče storiti ničesar več, da bi preprečili trpljenje.

Ko si stala pod križem, si s svojim materinskim trpljenjem

postala za nas zdravje bolnikov.

S svojo priprošnjo nam podeli moč in pogum,

da bomo gledali na Križanega,

se mu izročali in pogumno nosili svoje bolečine. Amen.