Prijatelj gradi mostove

Prazniki utrjujejo povezanost

Z velikim veseljem smo se skozi adventni čas pripravljali na praznik Jezusovega rojstva, na božič. Prepričan sem, da ste doživeli lep sveti večer, božični praznik, v dobri družbi prestopili prag novega leta in obhajali praznik Gospodovega razglašenja, Svete tri kralje. Potem smo se spominjali na Jezusov krst in tu je že svečnica. Ni daleč tudi praznik Lurške Matere Božje, svetovni dan bolnikov, ki ga bomo letos obhajali že sedemindvajseto leto. Po poti cerkvenega leta bomo nato obhajali nedelje med letom vse tja do pepelnice in postnega časa.

Pred tedni me je po telefonu poklical urednik Prijatelja. Bil sem na poti na Vrhe nad Dobrovo, kamor se rad podam, in na mestu, kjer je slabši sprejem. Večkrat je bila zveza prekinjena. Končno sva se dogovorila o prošnji, ki jo izpolnjujem s tem zapisom. Hvaležen sem, da vam ob tej priložnosti stisnem roko in zaželim dober dan; ker ni daleč od božičnih praznikov, tudi uresničitev želja, ki smo si jih izrekli ob božiču in novem letu. »Prekinjene« zveze v naših medsebojnih odnosih naj »hranijo« pretekli in vsi prazniki.

»Bog je namreč svet tako vzljubil …« (Jn 3,16)

Še se vrnem k jaslicam. V kapeli Marijinih sester čudodelne svetinje na Dobrovi, kjer sem hišni duhovnik, je pod daritvenim oltarjem velika podoba Novorojenega. Nad njim pa velik napis Emanuel, Bog z nami. V sredi tega pa je na beli tančici veliko rdeče srce. Kaj zlahka v njem prepoznavam ljubezen, lahko zapisano tudi z veliko začetnico. Ta darujoča ljubezen nas objema s križa ob oltarju.

»Hvaljen Bog, Edinorojeni Sin, ki si se ponižal in postal človek in ozdravljal naše bolezni« – tako moli duhovnik ob obisku bolnika ob obhajanju zakramenta bolniškega maziljenja. Skrivnostno Božjo ljubezen doživljamo vsako leto ob praznikih in čisto navadnih dneh. Takrat, ko smo še v službi, ali ko nam je poslanstvo bolniška postelja ali invalidski voziček. Kdaj tudi bergla, očala, slušni aparat in druga pomagala v starosti, bolezni, invalidnosti in preizkušnjah vseh vrst. Božjo ljubezen doživljamo pri sveti maši, tudi samo po radiu in ob prejemu duhovnega obhajila. Duhovnikovo povabilo na koncu maše – »Pojdite v miru« – pomeni, da smo »poslani«, da živimo ljubezen tudi med različnimi združenji, skupinami, gibanji … In to ne le med samo vernimi in da sprejemamo tudi ljudi drugih veroizpovedi.

Mostovi na poteh življenja

Našo lepo deželo pod Triglavom povezujejo ceste in poti pa tudi mostovi.

Znana vam je tista pripoved, ko so se ljudje (kot tudi mi), pritoževali, da jim je Bog naložil pretežak križ. Gledali so druge, katerih križ je bil lažji in manjši. Nekdo med njimi je v svoji človeški preračunljivosti zmanjšal svoj križ, tako da je odžagal del navpičnega droga. V procesiji so nadaljevali pot. Ko so prišli do potoka, je vsak položil svoj križ in prečkal potok. A glej, križ tistega, ki ga je skrajšal, je bil prekratek, da bi po njem mogel čez potok.

Ob tej znani pripovedi, ki jo pogosto uporabim v pogovoru s kom, ki se kakor ti, ki to bereš, pritožuje, da mu je Bog preveč naložil, mislim na Prijatelja, verski list bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev. Dvomesečna revija povezuje ljudi, može in žene, dekleta in fante, otroke in starše, prostovoljce in zaposlene, redovnice, redovnike in duhovnike, laike in one v posvečen življenju, verne in neverne. Vsi naj najdejo mesto v njem. Eni in drugi naj se ob drugih spodbujajo in jemljejo življenjske zgodbe prizadetosti vseh vrst kot pogum in spodbudo za nadaljevanje osebne življenjske poti.

Trije P-ji – za več povezanosti z različnih bregov

Papeža Frančiška poznamo po »trojkah«, ne mislim tistih pri košarki, pač pa poudarke, ki jih rad poda v treh točkah. Še pod vtisi zadnjega srečanja z njim pred prvo adventno nedeljo v Vatikanu ob Mednarodni konferenci za zdravje, ko sva si segla v roke (takrat sem mislil tudi na vas), navajam troje njegovih spodbud. Naj bodo kot most med nami. To so: pogum, povezanost in podaritev.

Papež pravi, da je danes čas poguma! »Poguma, da pospešimo omahujoč korak, da ponovno pridobimo okus, trošiti se za evangelij, da ponovno dobimo zaupanje v moč, ki jo samo poslanstvo vsebuje.« V nadaljevanju nas spomni na realnost, na naše življenje, ko pravi: »Četudi imaš pogum, še ne pomeni zagotovilo uspeha. Pogum je potreben za boj in ne nujno za zmago.« Ob priporočanju za pogum nadaljuje: »Pogum je potreben, da smo alternativa svetu, a da nikoli ne postanemo napadalni ali nasilni. Pogum je potreben, da se upremo neveri, ne da bi pri tem postali naduti.« Misel o pogumu podkrepi z dogodkom v templju. »Potreben je pogum cestninarja, ki si zaradi ponižnosti ni upal povzdigniti pogleda, ampak se je trkal na prsi in govoril: ʽBog, bodi milostljiv meni grešniku!ʼ«

Drugo, v kar nas spodbuja sveti oče, je povezanost. Najprej nas povabi na tesno povezanost z Bogom. Pravi: »Ni težav, stisk, nerazumevanj, ki bi nas prestrašile, če ostanemo povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto, če ne zapravimo prijateljstva z Njim, ampak mu damo v našem življenju vedno več prostora.« Priporoča pa tudi medsebojno povezanost: »Čeprav ubogi, slabotni, grešniki. Bog daje moč naši slabosti, bogastvo naši revščini, spreobrnjenje in odpuščanje našemu grehu. Z Njim lahko delamo velike reči in daje nam čutiti veselje, da smo njegovi učenci, pričevalci.«

Kot tretje nas papež Frančišek vabi k podaritvi. Spominja nas na evangelij. Vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu »nekoga«, ki »je pritekel« k njemu (prim. Mr 10,17) in vprašal Jezusa, kaj naj stori, da bo »deležen večnega življenja« (v. 17). Jezusov odgovor ga potre. Jezus se ozre vanj in ga vzljubi (prim. v. 21). (Vir: Radio Vatikan)

Naša medsebojna povezanost

Papež Frančišek še nadaljuje: »Jezus vabi tudi naju: ʽPridi, hodi za menoj!ʼ Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega … Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi, ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.«

Z vami, dragi bralci Prijatelja, se vprašam, kako je z našim pogumom, povezanostjo in podarjanjem, ko gre za povezovanje v Prijatelju. Mu pomagamo, da gradi most med nami?

Zaključek

Sklenem z mislimi kardinala Rodeta, ki jih je izrekel v lanskem oktobru v Rimu pri zahvalni maši po posvetitvi diakonov in novomašnika. Omenil je Cortesa, španskega osvajalca Kube. Z ladjami so pripluli na obale Kube in jo zasedli. Ker se je bal, da bi se kdo želel vrniti, je ukazal zažgati vse ladje.

Vse bolne, invalide, starejše, iz vseh gibanj in združenj povabim, da »zažgemo« vse ladje zamer, krivic in obsodb in naredimo vse in vsak po svojih močeh, da bo revija Prijatelj – z izkušnjo Abrahamovih let – gradila med vsemi nami mostove. Hkrati se vsem vam ob 11. februarju, prazniku Lurške Matere Božje in svetovnem dnevu bolnikov zahvaljujem za vaše poslanstvo pri gradnji mostov in pri vsem drugem delu.

Miro Šlibar, lurški kaplan in odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci