V slovo Marijanu Čonču (1924-2019)
V spoštljivih 94 letih in pol življenja Marjana Čonča se je nabralo doživetega za deset življenj, je ob pogrebu začel in nadaljeval sin Marijan. Domovino je imel kar v treh različnih državah na istem ozemlju. Rodil se je pod zelenim Bočem in kot štajerski pubec v Poljčanah preživljal brezskrbno in srečno otroštvo. Mama, razgledana, skromna, poštena, pokončna in globoko verna in oče, poštni uradnik. Po mami je podedoval vse njene vrline, po očetu pa zagotovo vsaj smisel za glasbo, ki ga je prelil v svojo harmoniko. Družinsko srečo je delil še s starejšim bratom. S prešolanjem v Maribor se je končalo brezskrbno otroštvo in prišle so prve življenjske preizkušnje.
Odraščal in dozoreval je v letih, ki so jih obeležili preselitev družine v Ljubljano, vpis na učiteljišče, pa vojna in okupacija. Še vedno kar vesela mladostniška dijaška leta mu je v letu 1943 neusmiljeno pretrgala aretacija in internacija v Dachau. Ob vrnitvi domov, je zaradi vsega doživetega zla menda za nekaj časa celo povsem pozabil govoriti, ne le svoj materni jezik. Po končanem učiteljišču je dočakal svojo prvo učiteljsko službo v Selu na Vipavskem. Ob izteku štiridesetih je spoznal svojo ljubljeno Ado in ustvaril družino s sinom edincem. Živel je izključno za družino in za službo. Bil je skrben, urejen, točen, dosleden, racionalen, natančen, zanesljiv, pošten, varčen, skromen - takšen je bil tako v službi, kot doma in v življenju nasploh.
Po nenadni smrti žene konec oktobra 1995 je ostal sam in želel je biti sam. Umaknil se pred svetom in se v osami v duhu že kar pridružil svoji ženi. Uteho in smisel nadaljnjega bivanja je našel v veri in svoje poslanstvo udejanjil v prostovoljnem sodelovanju v Bolniški župniji v Ljubljani, kjer je zgledno sodeloval v celih dveh desetletjih z bolniškim župnikom Šlibarjem. Leto dni po smrti ljubljene žene v lepem rokopisu zapisal pomembne resnice o bolezni, trpljenju ob ločitvi najbližje osebe, o smrti … Nekaj misli sledi ob koncu tega sestavka.
V zadnjih letih je sprva šel za krajši čas »na počitnice« v prelepo urejen dom Taber, v zelenem okolju podeželja pod Krvavcem, potem pa postal eden od taberske družine. Tretjo februarsko soboto je domače povsem presenetilo in presunilo nepričakovano, sicer pa s strahom pričakovano neizbežno obvestilo, da se je njegovo srce ustavilo, kljub požrtvovalnemu prizadevanju osebja pri poskusih oživljanja.
Njegovi najbližji so ob smrtni postelji ugotavljali in na nek način občudovali spokojen izraz na mrtvem obrazu, ki je sporočal, da je spravljen s seboj, z življenjem, s svetom in z Bogom, v katerega je tako iskreno veroval. Zazdelo se jim je, da mu je na ustih igral nasmešek - kot da sprejema ponujeno roko svoje ljubljene žene Ade, h kateri je hrepenel skoraj četrt stoletja.
Ob pogrebnem slovesu, ki ga je vodil Šlibar, ga je h grobu pospremila melodija, ki jo je tudi sam igral na harmoniko, Pastirček, njemu ljubih Avsenikov. Kot se je že zdavnaj v duhu, zdaj pa se je tudi z vsem bitjem pridružil svoji dragi Adi in vsem prednikom, ki združeni zrejo na nas in na tisto, kar so v nas zasejali. Verjamemo, da se nadaljuješ v nas, živiš skozi nas in ostajaš z nami, ki te imamo radi. Hvaležni smo Marjanovemu zapisu, ki ga je z njemu natančno pisavo podaril najbližjim. Med drugim je zapisal: »Kakor mora bolnik skozi posamezne stopnje doživljanja svoje bolezni, tudi ni izvzet kdor ga sočutno spremlja /…/ Četudi so šli čezme viharji me niso dovolj utrdili, ne čas, ki zlagoma oddaljuje in brezdanjost neustavljivo približuje, da je ne bi nosil z ljubečo bolečino v srcu /…/ Človek v svoji ponotranjosti skozi trpljenje zori, odkriva pota, ki vodijo ob Njegovi pomoči k veri, zaupanju in mnogoterim odstrtim spoznanjem /…/ Minljivost je neizbežna, doleti vsakega. Skušaj dojeti skrivnost življenja in trenutka, ko se ločimo od tukaj /…/ Kaj naj bi bilo vrednejše kot spokojna duša in čisto srce. Človeku je dano rojstvo in s tem tudi smrt. Resnica je le ena neizprosna: kako jo razumeti, ko doleti ravno tebe? (Zapisala: sin Marijan Čonč in Miro Šlibar)