Ko zdravniki dvignejo roke

V zadnji fazi neozdravljive bolezni, kot je denimo rak, se zelo spremeni način življenja bolnika, kar ima velik vpliv tudi na njegove svojce. Šok je, ko bolnik spozna, da se ne more več sam umivati, da komaj še pride do stranišča ali pa tudi to ne več, ko je neprestano utrujen in se nikakor ne more odpočiti … Pojavi se vprašanje, kdo bo skrbel za takega bolnika in tudi kako. O možnostih, ki so na razpolago in o tem, kaj je v tem obdobju primerno, smo se pogovarjali z specialistko šolske in družinske medicine Heleno Drašker, ki dela tudi v Hospicu in z bolniškim duhovnikom, ki je hkrati tudi duhovni asistent združenja slovenskih katoliških zdravnikov in odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci, Mirom Šlibarjem.

KO se bolnikovo stanje drastično poslabša….

Zdravnica Helena nam je razložila, da je za bolnika glede nege in zdravljenja v domu starejših, v celoti  poskrbljeno. Dodala je: »Če svojci sprejmejo domov, npr. iz bolnice, svojega družinskega člana, ki je težko bolan, se lahko obrnejo na njegovega izbranega zdravnika. Skupaj z njim se naredi predlog za pomoč in postrežbo. Na mojem terenu ( Vrhnika) družinski zdravniki še obiskujemo bolnike, ki ne morejo priti v ambulanto, na domu. Takrat se s svojci pogovorimo o tem, koliko bodo sposobni nuditi pomoči skupaj s patronažno sestro, ki bo prihajala na dom in svetovala vse glede nege in oskrbe. Če smo pripravljeni plačati, lahko za bolnika doma, najamemo tudi negovalko iz bližnjega doma za starejše. Stroške zanjo v precejšnji meri povrne občina. V primeru poslabšanja bolezni se na domu lahko oglasi tudi dežurni zdravnik in ukrepa.« 

Svojci se pogosto boje, da ne bodo zmogli nege in soočenja s težko boleznijo bližnjega. Ob službah, ki se zaključijo šele pozno popoldan, je poleg družinskih obveznosti težko poskrbeti še za hudo bolnega človeka. Prisoten je tudi strah pred smrtjo.  Veliko bolnih sprejme realno danost današnjega časa, so pa med njimi tudi taki, ki jim je edini cilj in želja umreti doma. V tem primeru poiščejo vse možnosti pomoči na domu. Pri tem lahko pomagajo sorodniki, sosedje, znanci, prostovoljci…  Center za socialno delo nudi laične negovalce in enkratne ali večkratne finančne pomoči v primeru večjih finančni težav.

Ko se bolnikovo stanje tako poslabša, da specifično zdravljenje ne pride več v poštev, je bolnik nameščen v paliativno oskrbo bodisi v bolnišnici, v domu starejših ali pa v Hospicu. Takrat naj bi zdravnik tudi organiziral družinski sestanek ter dobil soglasje za nadaljnje ukrepe od bolnika, če je tega še sposoben; sicer pa od svojcev. Ti rabijo veliko razlag predvsem o smiselnosti hospitalizacije v takem stanju ter o vseh ostalih stvareh. »Zlasti rabijo razlago o prehrani in infuzijah, ki v terminalnem obdobju niso potrebne in so prej ovira kot pa kaj dobrega,« je poudarila zdravnica Helena. Povedala je še: »Svojce opozarjamo na čustvene stiske. Svetujemo, da svojci v pogovorih z bolnikom, dokler so še možni, rešijo kakšne zamere in nesoglasja. To bolniku zelo pomaga, da se umiri; s tem pa se umirijo tudi svojci in potem tudi odhod iz tega sveta ne bo tako težak. Bolniku lahko povemo, da ga imamo radi, da nam veliko pomeni, da nam je npr. v svojem življenju veliko dal s tem, da je z nami živel. Če pa ni bilo vse lepo in prav v tem življenju, mu lahko povemo, da ga razumemo in mu odpuščamo ter mu s tem pomagamo, da se bo v miru poslovil od tega sveta. Taki bolniki potrebujejo izjemno veliko miru, saj v mislih potujejo skozi vse svoje življenje. Skušajmo jim prisluhniti in izpolniti še kakšno željo, če jo imajo. Če smo poleg, ni nujno, da se pogovarjamo z njimi. Lahko jih le držimo za roko in jim povemo, da smo z njimi, da nam je bilo lepo z njimi in da se tudi naše misli sprehajajo po njihovem življenju. V primernih razmerah se bolnik, ki nima bolečin, umiri. Do bolnika moramo biti spoštljivi, po pameti seveda lahko ustrežemo njegovim željam«.

Če svojci ne dobijo namestitve v domu starejših ali če bolezen tako napreduje, da je svojci sami doma ne zmorejo obvladovati, se bolnika sprejme tudi v Hiši Hospic. Ta se nahaja v lepem okolju, pod Golovcem. V hiši je na razpolago 12 sob; vsak bolnik ima svojo. Trudijo se ustvariti domače vzdušje tudi s tem, da sami pečejo kruh in pripravljajo hrano. Poleg tega so odprti tudi za obiske vrtcev, prirejajo prireditve za oskrbovance… Tim strokovnjakov v celoti poskrbi tako za bolnika kot tudi za svojce. Prizadevajo si, da bolnik in svojci zadnje ure preživijo skupaj in povežejo niti, ki jih je življenje raztrgalo. To jim uspeva tako, da prisluhnejo bolniku in svojcem, se jim posvetijo in preko razgovorov, odkrijejo zavore, ki so preprečevale dobro komunikacijo. Ko ta steče, je tudi preostanek življenja lep.

Duhovnost v zadnjem obdobju človekovega življenja 

»Celo naše življenje je v Božjih rokah,« je že v začetku pogovora dejal duhovnik Miro Šlibar. O tem, da je duhovnik pomemben tudi pri paliativni oskrbi, potrjuje Miro Šlibar in drugi bolnišnični duhovniki.  Radi se pogovarjajo z medicinskimi sestrami in zdravniki  po bolnišnicah, da lažje osmislijo pogosto srečevanje s smrtjo. Tretjo soboto ima na Radiu Ognjišče katehezo za bolnike prav zato, da osvešča vse poslušalce o bistvenem v tem obdobju. Mimogrede je predlagal, da bi bilo tudi za birmance močna izkušnja, če bi v pripravi na birmo večkrat šli v Dom starejših in obiskali katerega od bolnikov ter drug drugemu podelili, kaj so tam doživeli.

 Verjame, da je pomembno, da je bolnik tudi v bolnici ali pa v domu starejših ali v času rehabilitacije po hujši poškodbi deležen tudi duhovne oskrbe v obhajanju zakramentov, kot je spoved, obhajilo in bolniško maziljenje. Vse to krepi človeka v bolezni in mu prinaša smisel ter poglablja njegov odnos z Bogom, s seboj in tudi z bližnjimi. Bogata so zapisana pričevanja bolnikov in njihovih svojcev v Besedi, glasilu Bolniške župnije, pa tudi drugod. To potrjuje tudi Miro sam, saj je že sedem krat prejel bolniško maziljenje, kajti tudi sam se je srečal z rakom in večimi operacijami. Največkrat mu bolniki po spovedi in prejemu drugih zakramentov priznajo, da se počutijo razbremenjeni, mirni in se ne bojijo umreti, saj so Gospodu izročili svoje stiske.

Moč zakramentov je Miro razložil takole: »Ko bolnik prejme zakrament, se poveže s Kristusom in ni več sam. Trpi skupaj z Njim. Tako bolniška soba postane kapela. Bolnik na postelji je kot Jezus na oltarju, ob njem pa zdravstveno osebje in svojci, ki z ljubeznijo opravljajo svoje delo in prisostvujejo zdravljenju in tudi poslavljanju.  Saj za  vsakega nastopi enkrat trenutek smrti. Verjamemo. Če smo bili z Jezusom v življenju, posebno ko je bil tako prisoten križ, bomo tudi z Njim večno živeli.

V zgibanki, kjer je razloženo vse o bolniške maziljenju, piše:  »Ta zakrament je zdravilo za telo in duha:

- posreduje milost Svetega Duha, ki človeku pomaga k ozdravljenju

- je tolažba in moč za bolnika kot enovito telesno in duševno bitje

- je luč, ki razsvetljuje skrivnost trpljenja in smrti

- je upanje, ki človekovo sedanjost odpira za prihodnost Bogu

- utrjuje zoper skušnjave hudega duha in zoper strah pred smrtjo.

Bolnik evangelizira, je apostol s svojim življenjem

Po njegovem mnenju imajo bolniki zelo veliko poslanstvo. V trpljenju so namreč še bližje Jezusu, ki jih vabi, da zrejo Vanj, daje jim moč. »Bolnik evangelizira s svojim življenjem in je poklican, da s prenašanjem trpljenja in vseh nevšečnosti dopolnjuje kar manjka Kristusovim bridkostim.  Jezus vabi, da hodimo za njim, čeprav se kdaj tudi spotikamo, padamo in težko sprejemamo težo življenja …. Cerkev kot skrbna mati, tudi po slabotnem  duhovniku, pomaga bolniku sprejemati sebe in vse težave. Bolniku je blizu z besedo upanja, bližino in mu omogoča prejeti zakramente …«,   je povedal duhovnik Miro. Bolnike obiskuje že nad trideset let, uči se jim prisluhniti in jih slišati ter pustiti, da bolniki povedo, kar nosijo v sebi, pogosto tudi jezo, celo do Boga. Sam pa poskuša, velikokrat tudi molče, odgovoriti na težka vprašanja. Kot pravi ga bolniki bogatijo in od njih se vsak dan znova uči, kajti vsak od njih čisto nov svet. Najpomembnejše njegovo poslanstvo je biti poleg bolnika. Velikokrat tudi ob umirajočem. Temu, kolikor je mogoče pomaga, da premaguje strah in vliva upanje. Zagotavlja mu, da ga ima Jezus rad, saj je imel celo življenje rad ljudi, Boga, je molil, prejemal zakramente, hodil k maši, v slabostih pa znal odpuščati, kakor mu je Gospod odpuščal v zakramentu spovedi. Seveda duhovnik ne zanika, da je smrt »največja sprememba v življenju«, ko mu je zaupala osebe ob koncu življenja, in zato ni brez bolečin. Miro trdno verjame, da je cilj našega zemeljskega romanja prav to, da se vrnemo domov v Očetov objem. Ustvarjeni smo za nebesa. Z Njim smo rojeni, z Njim trpimo, da bomo večno živeli. Saj vemo, kako se glasi ena od šestih resnic: » Da se je Bog Sin učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.

Svojce spodbuja, da preprosto so poleg bolnika, da so mu blizu, da ga ljubeče sprejemajo, da so odprti, da povprašajo za nasvet še koga, če se ne znajdejo v novi situaciji, ko gre bolezen svojo pot, da bolnika spremljajo do cilja. Zgled nam je vsem lahko Marija, ki je malo govorila pod križem, a je bila ves čas zraven. Tako kot v Kani Galilejski učencem tudi nam naroča: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Marija ve za našo bolečino tako kot je vedela za stisko v Kani Galilejski. Zato je prav, da se ji priporočamo in tudi kaj zmolimo pred obiskom bolnika, da nas Sveti Duh razsvetli, da bo naša beseda bolnika pomirila, ohrabrila, nahranila. Z obžalovanjem duhovnik Šlibar gleda svojce, ki preveč razmišljajo, kaj bi nesli bolniku ob obisku, kot da ne bi vedeli, da so prav oni najdragocenejši dar. Ob tem pa naj ne pozabijo, da predolgo ne utrujajo bolnika. Bolnik bo vesel, če sliši kaj je novega v družini, kaj se dogaja v župniji, kaj lepega so prebrali v Družini in drugod. Pri tem pa naj ne pozabijo povedati, da v bolniško sobo pride lahko tudi bolnišnični duhovnik, ki z njim moli in prinese zakramente, ki jih je prejemal v domači cerkvi. Nič pregrešnega ne bo, če obiskovalec z bolnikom zmoli kratko molitev in obljubi, da bo pozdravil domačega duhovnika. Ta naj ga rad tudi obišče v bolnici ali če je bolnik in starejši v domu, saj je vsak bolnik »apostol« za celotno župnijo, in ne nazadnje za vso Cerkev.