Trpljenje - nezaželeni obiskovalec

Lep dober večer, dragi poslušalci, drage poslušalke, dobrodošli ob začetku marčevske kateheze, ki jo posebej namenjamo vsem bolnikom in preizkušenim ter njihovim svojcem.

Z nami je tudi nocoj msgr. Miro Šlibar, odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

Lep dober večer, gospod Šlibar.

Nocojšnji katehezi ste dali naslov TRPLJENJE – NEZAŽELENI OBISKOVALEC. Nocoj torej beseda o trpljenju.

Naslov je kar pravšnji. Saj smo s pepelnico minulo sredo in preteklo prvo postno nedeljo začeli postni čas, ki nas želi »pripeljati« do velike noči. Ta večer smo pred 2. postno nedeljo. V evangeliju jutrišnje nedelje se bomo povzpeli na goro Tabor.
Kot izbrani učenci tudi mi v življenju doživljamo veliko lepih, osrečujočih trenutkov, ko lahko rečemo, da nam je lepo. Veliko pa je tudi »vračanj v dolino« vsakdana, ki je povezano s trpljenjem.
Predno začnemo z današnjo katehezo, vas vse lepo pozdravljam. Zahvaljujem se vam za opravljeno domačo nalogo. Vem, da niste pozabili. Pridružili smo se takratnim romarjem v Lurd in smo na željo nadškofa Zoreta molili za vero v našem narodu, za družine, za Cerkev in duhovne poklice, pa tudi za bolnike.
Mnogim, ki ste me poklicali, se zahvaljujem. Predvsem za vašo molitev, da bomo po naših druženjih bolj Jezusovi učenci, ne le takrat, ko nam je lepo, ampak tudi takrat, ko nas obišče ta »nezaželeni obiskovalec«: bolezen in trpljenje v tolikih oblikah.
Hvaležen sem, da smem s tako vzvišenega »ambona« in dobrega ozvočenja po valovih radia Ognjišče nagovarjati vas doma v Sloveniji, v zamejstvu in po svetu. K najinemu pomembnemu druženju me je nagovorilo tudi Pastirsko pismo za letošnji postni čas, ki smo ga poslušali dve nedelji, ko so škofje zapisali, da ob katehezi ne mislimo samo na osnovnošolski verouk, kot ga izvajamo po župnijah. Kateheza pomeni več. Beseda izvira iz grške besede katehein, kar pomeni »odmevati«, »oznanjati«, pa tudi »uvajati« in »poučevati«. Skupaj se za to trudimo.

Na radiu Ognjišče, z veseljem sodelujemo pri vašem oznanjevanju in poučevanju. Poslušalcem lahko predlagava, naj se dobro namestijo, vzamejo v roke tudi svinčnik in papir, če si bodo želeli kakšno misel zabeležeti ali se jim bo utrnilo kakšno vprašanje. Preden nadaljujemo pa še uvodna molitev.

Gospod Jezus, trpel si za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po tvojih stopinjah. Ti, ki nisi storil greha in ni bilo zvijače v tvojih ustih. - Ko so te sramotili, nisi vračal sramotenja, ko si trpel, nisi grozil, ampak si vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. Na svojem telesu si ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po tvojih ranah smo bili ozdravljeni. (Molitev tedna, Družina)
Zdrava Marija … Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.
Mnogi, tako sem prepričan, vsako jutro ali pa vsaj včasih zjutraj ob petih molite rožni venec. Mojo molitev v postnem času spremlja kar majhen obred. Na postelji, bolj kot ne v sedečem položaju, držim v eni roki rožni venec, v drugi pa lesen križ, brez Jezusa na njem. Spominja me na moža s Primorske, ki mi ga je naredil in podaril, potem ko se je vrnil z zdravljenja (prinesel sem ga tudi v »učilnico« večerne kateheze).
Omenil sem obred. Da. Molim. Kdaj tudi z mislijo zaidem drugam. Nič ne de, če je tako tudi z vami. V pomoč mi je križ, ki ne miruje v roki, pač pa ob omenjeni desetki ponazarja Jezusovo trpljenje. Ko je krvavi pot potil, ga stiskam ob sebi in se spominjam Jezusovega znoja in krvavega pota ob misli na vse trpljenje in na nas grešnike. Tako nadaljujem … Ob tretji, ga močno pritiskam na glavo, da bi razumel Jezusovo prebadanje s trnovo krono … Ob molitvi, povezan s tolikimi, ki že zjutraj molite, objemam vse, ki bolj ali manj pogumno sprejemate »nezaželenega obiskovalca«, trpljenje.
Tako, po uvodnih besedah in molitvi pa si oglejmo nekoliko pobliže tega nezaželenega obiskovalca, ki prepogosto prihaja v vseh oblikah preizkušanj in trpljenja.
V omenjeni knjigi Duhovno spremljanje bolnikov berem: Vsakič, ko trpljenje, ta »nezaželeni obiskovalec« potrka na vrata določene osebe ali družine, vzbudi v tistem, ki je v to vpleten, odzive, ki jim lahko podelimo različne nazive: žalost, strah, jeza … Priznate, da je tako tudi pri vas? Tam je zapisana spodbuda tudi spremljevalcem, nam, ki smo ob bolnih. Takole piše: Bolezni ne zadevajo le bolnike, ampak tudi njihovo družino, delo, medosebne odnose … Dialog, ko se srečuješ bodisi z bolniki bodisi z njihovimi svojci, je veliko bolj zahteven, kadar je pogovor osredotočen na njihovo trpljenje …
V knjigi, ki ste jo nekateri kupili, je omenjena še tretja oseba: Med tarčami, v katere človek usmeri svoje občutke in čustva, je pogosto tudi Bog. Nanj se obračajo tako ateisti kot verniki, prvi zato, da bi potrdili svojo nevero, drugi pa zato, da bi vprašali Boga, zakaj morajo biti deležni takšnega trpljenja, saj ne morejo razumeti smisla le-tega. (Duhovno spremljanje bolnikov, 239)
V knjigi je zapisana tudi pomenljiva misel Erika Schuchardta, ki pravi: »Kristjan ne pozna nikakršne poti, ki bi obšla bolečino, ampak pozna pot – skupaj z Bogom – pot, ki prečka to bolečino. Tema ne pomeni, da je Bog odsoten, temveč da se je skril, in v tej temi ga mi – s tem, ko mu sledimo – iščemo in ga ponovno najdemo.« Kako bi komentirali to misel, gospod Šlibar?
V našem spremljanju bolnikov srečujemo veliko oseb, ki v »temi« bolezni, trpljenja »naletijo« na Boga. V spominu mi je prinašanje obhajila mami štirih otrok. Ob njej je bila malo mlajša ženska. Sobolnici je zaupala, da je neverna. Ni nasprotovala mojemu obisku, molitvi in obhajanju. Počasi se je začela zanimati, z določene razdalje sodelovati v pogovoru in pri molitvi. Bolnici sta ostali povezani. Čas je prinesel, da je sprejela zakramente, prav tako njen šestletni otrok. Še vedno ohranjamo bolj ali manj tesno vez in se zahvaljujemo, da je bil »nezaželeni obiskovalec« ob srečanju s primerno osebo, lahko bi jo poimenoval misijonarko, pot k srečanju z Bogom.

Kakšen je pravzaprav smisel trpljenja, gospod Šlibar? Kako bi odgovorili na to vprašanje vi, ki ste se srečali z mnogimi, ki jih je trpljenje preizkušalo?

Tudi sam se z vami, drage poslušalke in poslušalci, sprašujem, kakšen smisel ima, da trpimo? Kako pomagati pri iskanju odgovora na to vprašanje? Zelo si prizadevam, da se izogibam oguljenim frazam. Tudi sam s pisateljem Angelom Bruscom v omenjeni knjigi zatrjujem, da bi »postal jalov tolažnik«, tako kot so bili Jobovi prijatelji. Niti se ne spuščam v velike teološke razprave ali v pridige. Trudim se, kar je rekel kardinal Veuillot na smrtni postelji: »Znati moramo izrekati lepe stavke o bolezni. Jaz sam sem o bolezni govoril z zanosom. Povejte duhovnikom, naj o njej ne povedo nič: mi ne vemo tega, kar je. Jokal sem zaradi tega.«
Ko sledimo temu nasvetu, smo zmožni poslušanja in empatije ter postajamo sopotniki bolnih oseb in njihovih svojcev. Skupaj z bolnimi naj bi poiskali odgovor na vprašanje: »Zakaj trpljenje?« Temu vprašanju se ni mogoče izogniti. Težavnost takšnega iskanja lepo ponazarja dogodek, v katerem se bojujeta Jakob in angel in je zapisan v Prvi Mojzesovi knjigi (1 Mz 32,23-32).
Jakob se vrača v Palestino, kjer ga ni bilo že dolgo časa. Sredi noči, v kateri prenočuje v taboru Mahanajim, vstane, vzame svoji ženi, dekli in enajst sinov ter gre prek reke Jabok, ki je eden od glavnih pritokov reke Jordan. Vzame jih in jih spravi čez reko, čez pa spravi tudi svoje premoženje. Ko ostane sam na rečnem bregu, se proti koncu noči začne bojevati z nekim skrivnostnim možem. Ker ta Jakoba ne more premagati, ga udari v kolk, tako da se Jakobov kolčni sklep izpahne in Jakob začne šepati. Ko se noč počasi končuje in že vstaja zarja, mož prosi Jakoba, naj ga izpusti, toda Jakob mu odgovori, da ga bo spustil šele takrat, ko ga bo ta blagoslovil.
Vzgojna simbolika tega dogodka je boj Izraelovega ljudstva z Božjo skrivnostjo, še posebej z njegovim potekom v odnosu do človeškega trpljenja. Zakaj bolečina? Kako bolečino uskladiti z vsemogočnostjo in dobroto Gospoda? Ta boj se zgodi sredi skrivnostne noči in traja toliko, kolikor traja noč. Bolečina je tudi postavljena v zvezo s temo noči. Pri čemer noč ni mišljena kot negativna vrednota, temveč kot skrivnost, katere odgovor pozna le Bog. Noč je čas, ko Bog v največji možni meri zgosti svoje skrivnostno delovanje. Toda vsaka noč ima svojo zarjo. (Duhovno spremljanje bolnikov, 252)
Ali se zavedate, da smo vsi, ne le duhovniki, da smo vsi dejavno udeleženi v tem iskanju odgovora »Zakaj trpljenje?« Pri tem ne pozabite, da moramo ves čas ohranjati pravšnjo razdaljo, ki omogoča, da bolniku učinkovito pomagaš. Z besedo in predvsem s svojo prisotnostjo lahko prenašaš na bolnika gotovost tiste zarje ter mu pomagaš ugotoviti, od kod prihaja to svetlikanje.
V številnih primerih se pot, ki vodi bolnika k temu, da nazadnje da smisel svoji bolezni, začne pri odnosu s tistim, ki bolnika spremlja. Nekdo je pravilno rekel, da je »trpljenje pomenljivo šele takrat, ko ga trpeči človek doživlja iz ljubezni do … drugega od sebe« (Duhovno spremljanje bolnikov, 254).

Lahko z našimi poslušalci, gospod Šlibar, delite tudi misli upokojenega učitelja, ki je umrl pred nekaj tedni.

Pred tedni smo v 95. letu pokopali upokojenega učitelja, ki je nad 20 let skrbno prihajal dvakrat v tednu v prostore bolniške župnije ob cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Bil je tudi član ŽPS bolniške župnije. Še komu je lahko v spodbudo, da si je po smrti dobre žene z natančno pisavo zapisoval globoke resnice o življenju, tudi o prihajajočem, onostranskem, saj je bil z rajno ženo zelo povezan. Zanimiv bo delček iz njegovega zapisa ob naši katehezi:

* Kakor mora bolnik skozi posamezne stopnje doživljanja svoje bolezni, tudi ni izvzet, kdor ga sočutno spremlja.

* Četudi so šli čezme viharji, me niso dovolj utrdili, ne čas, ki zlagoma oddaljuje in brezdanjost neustavljivo približuje, da je ne bi nosil z ljubečo bolečino v srcu.

* Človek v svoji ponotranjenosti skozi trpljenje zori, odkriva pota, ki vodijo ob Njegovi pomoči k veri, zaupanju in mnogoterim odstrtim spoznanjem.

* Minljivost je neizbežna, doleti vsakega. Skušaj dojeti skrivnost življenja in trenutka, ko se ločimo od tukaj.

* Kaj naj bi bilo vrednejše kot spokojna duša in čisto srce. Človeku je dano rojstvo in s tem tudi smrt. Resnica je le ena neizprosna: kako jo razumeti, ko doleti ravno tebe?

In zdaj, spoštovani poslušalci, drage poslušalke, prehajamo v osrednji del nocojšnje kateheze, ko bomo pogled obrnili na Jezusa Kristusa, trpečega, umrlega in vstalega.

V nadaljevanju bi lahko z njim prehodili križev pot, kar vem, da ga pogosto v duhu prehodite. Greste od postaje do postaje, pa čeprav na bolniški postelji, brez slik, ki predstavljajo Jezusovo trpljenje. Morda na način, kot sem ga omenil v začetku, tudi vi »pestujete« križ.
Spominjam se pripovedovanja enega od duhovnikov, ki v 27-ih slovenskih bolnišnicah obiskujemo bolnike. Na zadnjem, januarskem srečanju me je nagovoril z osebno izkušnjo. V svojih prvih letih duhovništva je med drugimi obiskoval priletno bolnico. »V trdo« je ležala na domači postelji. Trudil se je, da bi jo potolažil. Po takem »matranju« mu je bolnica pokazala križ na steni. Brez besed mu je vse povedala.
Tudi vam se opravičujem za dosedanjo razlago o »nezaželenem obiskovalcu« in vam pokažem na Gospoda Jezusa. V Katekizmu katoliške Cerkve (618) berem:
»Ker se je v svoji učlovečeni božji osebi 'na neki način združil z vsakim človekom' (CS 22,2), podarja na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti (CS 22,5). Kristus kliče svoje učence, naj 'vzamejo svoj križ in hodijo za njim' (Mt 16,24) saj je 'trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah' (1 Pt 2,21).«

V nadaljevanju kateheze bomo naredili »pot dveh korakov«. Le kako bo to potekalo? Bomo morali stopiti s postelje, vstati s stola?

Nič od tega.
Začenjamo s prvim korakom.
Domača stanovanja, domovi za starejše in bolnišnice, zapori in vojna polja so za mnoge DVORANA ZADNJE VEČERJE.
Spomnimo se treh dogodkov, ki so povezani z zadnjo večerjo: sveta maša, duhovništvo, medsebojna ljubezen. Poudarek dajmo zadnjemu. JEZUS UMIVA NOGE APOSTOLOM.
Prisluhnimo evangeljskemu poročilu o Jezusu, ki ga je tudi obiskalo trpljenje, »nezaželeni obiskovalec«.

Evangelist Janez je v 13. poglavju takole zapisal:

Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,2-15).

Dvorane zadnje večerje so stanovanja, domovi za starejše, bolniške sobe … V teh prostorih domači, zdravstveni delavci in drugi dobri ljudje umivajo noge, lajšajo tegobe vseh vrst. Tu je na delu mnogo Samarijanov. Ne pozabimo se jim zahvaliti, vsem, ki opravljajo dela ljubezni v omenjenih prostorih.
Vprašam se tudi, kako se jaz osebno trudim?
Jaz kot bolnišnični duhovnik, ti kot duhovnik na župniji, redovnica, v domu za starejše, v samostanski družbi, redovnik v delu na župniji, v bolnišnici, mož, žena, ki imate doma bolnika, starejšega …
Papež nas v letošnji poslanici za 27. svetovni dan bolnikov, o kateri je bilo veliko besede v prejšnji katehezi, »spominja na to, da so velikodušna dejanja, kot je dejanje usmiljenega Samarijana, najbolj verodostojna sredstva evangelizacije. Skrb za bolne zahteva strokovnost, ljubeznivost ter iskrena, preprosta in svoboda dejanja, kot je objem, ki bližnjemu govori o tem, da je drugemu 'drag'.«
S prvim korakom smo bili v dvorani zadnje večerje v ospredju tisti, ki se trudimo za ljubečo prisotnost in delo, ter vi, ki vam smemo »umivati noge« za našo ljubečo bližino pri vas. Zgledujemo se po Jezusu, ki je dvanajsterim umil noge. Neopazen pa ni tudi Juda Iškarijot, ki je Jezusa izdal.

Tu je priložnost, da spomnim še na nekoga, ki je osrednja osebnost zadnje večerje, na Jezusa v evharistiji, v obhajilu, v tabernaklju in ne nazadnje v duhovniku. Tam je on, ki daje moči za dela ljubezni in sprejemanje »nezaželenega obiskovalca«. Tam je, kot pravi bl. Karel de Foucauld (1858-1916) »ves, ves živ, ljubljeni Jezus, tako popolnoma, kakor je bil v hiši svete družine v Nazaretu, v hiši Magdalene v Betaniji, kakor je bil sredi svojih apostolov … Ne bodimo nikoli daleč proč od navzočnosti svete evharistije …«

Kaj pa starejši in bolniki, kaj storiti, ko obhajila ne morejo prejeti zaradi zdravstvenega stanja ali ne more do njih priti duhovnik?

Ne bodite hudi, če ste to že večkrat slišali … V tem primeru lahko prejmete duhovno obhajilo. To storite tako, da obudite ljubezen do Jezusa z molitvijo, ki sledi, lahko pa tudi s svojimi besedami.
Jezus, trdno verujem v tebe v svetem Rešnjem telesu. Želim te prejeti v svoje srce. Pridi, o Jezus, in napolni moje srce s svojo milostjo. Objamem te, kakor da si res prišel k meni, in se združim s teboj.
O Kralj nebes, bodi tudi kralj mojega srca in vzemi ga popolnoma v last. Upam v te. Ljubim te. Ne dopusti, da bi se ločil od tebe. Amen.
Omenjeno velja, če res ne morete v cerkev ali ni duhovnika ali izrednega delivca, da bi vam obhajilo prinesel na dom, v bolnišnico ali v dom starejših.
Če pa vam tudi to ni mogoče? Omenim starejšo mamo, ki je stanovala nasproti cerkve. S svoje postelje je videla večno lučko. Pogosto, posebno ponoči, je v duhu stopila v cerkev in počastila Najsvetejši Zakrament.
Čeprav si dlje od cerkve, misel in molitev prodre veliko zidov in razdalj!

Tako, zdaj pa naredimo še drugi korak. Kaj predstavlja?

Domovi in bolnišnice, zapori in vojna polja so za mnoge GETSEMANI in KALVARIJA.
Prebrali bomo odlomek, ki ga bomo slišali na veliki petek (Jn 19,1-6; 20,17-18).

Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.« Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem.« 

Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa.

Jezusova zapuščenost, Judova izdaja, Petrova zatajitev, zasramovanje Jezusa, križev pot, križanje … da omenim le nekaj poudarkov.
V naših »Getsemanijih in Kalvarijah« ljudje vseh starosti težko sprejemajo bolezen, težko se sprijaznijo z Božjo voljo in težko pijejo kelih trpljenja. Tu, namesto na križu, na posteljah in invalidskih vozičkih, mnogi, željni življenja, prestopajo prag smrti ter so sprejeti v naročje Usmiljenega Boga.
Ves svet je ena sama bolnišnica!

Ob tej »postaji« srečujem mlade in starejše, tudi otroke. Mimogrede, ko sem bil še v UKC, je bilo na zdravljenju povprečno okoli 300 otrok; in vsako leto krščenih v sili, to je takih, za katere so bili v strahu, da ne bodo preživeli, 20 otrok. Trenutno je v slovenskih bolnišnicah okoli 7000 bolnikov in v domovih, če se ne motim, okoli 100.000.
Najbolj prisotno vprašanje je: Zakaj? Zakaj ravno jaz? Kako to, da me je Bog tako kaznoval? Doklej bo to trajalo? Nekateri sprejmejo tega »nezaželenega obiskovalca«, drugi težje, nekateri pa sploh ne. In, žal, sami, včasih še bolj svojci, mislijo prekiniti življenje. Do tega dejanja pa res nima nihče pravice!

In kot mnogi težko sprejmejo tega »nezaželenega obiskovalca«, torej trpljenje, nekateri težko sprejemajo tudi duhovnika. To drži ali imate vi drugačne izkušnje?

Na to vprašanje bi morali odgovoriti tudi toliki drugi duhovniki, ki tako zavzeto obiskujejo bolnike doma, v domovih za ostarele in v bolnišnicah.
Pa moja izkušnja, ja, toliko jih je, da bi lahko o tem govoril v eni celi  katehezi. Med tistimi, ki so se veselili obiska, je bila tudi Ula. Rad se je spomnim in večkrat rečem besedo o njej. Kot vem, je pred koncem univerzitetnega študija. Ob obisku v bolnišnici je njena mama pri vratih sobe vzkliknila: »Kako sva čakali, da ne bi šel duhovnik mimo!«
Sicer pa me ob vašem vprašanju spodbujajo papeževe besede iz  letošnje poslanice bolnikom: »Vsak od nas je ubog, v stiski in siromašen … Vedno se bomo zavedali svojih omejitev 'ustvarjenih bitij' v odnosu do drugih posameznikov in situacij. Odkrito priznanje te resnice nas ohranja ponižne in nas spodbuja, da smo v življenju dejavno solidarni.«
Vsem, tudi tistim, ki se bojite, kako bodo bolniki sprejeli duhovnika, kakor tistim, ki se ga kdaj »ustrašite«, namenjam besede spodbude: Prepoznajmo in sprejmimo vso nemoč let in bolezni, pa tudi drugih stisk in preizkušenj – »nezaželenega obiskovalca« – in v vsem glejmo Gospoda ter svoje bolečine pridružujmo njegovim!
Ob teh dveh korakih smo odkrili, da Gospod v trpečih ostaja v dvorani zadnje večerje in z njimi stopa iz dvorane zadnje večerje v Getsemani in na Kalvarijo.

V nadaljevanju pa nekaj misli, kako je bližino z Gospodom doživljal bolnik, ki je vse zapisal v križevem potu bolnika.

* Bom zmogel? Bom zdržal? Ali ne bo to breme pretežko za moje rame? Ne vem, kaj me čaka jutri, toda vem, kje sem danes. Oba, bolečina in jaz, morava sprejeti drug drugega.

* Na svetu često srečam dobre ljudi, ki jih pošlje Bog na poti, ki jih hodim.

* Ne morem več s postelje. Popolnoma sem odvisen od drugih. Voda, hrana, higiena … Največje ponižanje, ki si ga človek lahko zamisli. Toda bojim se, da še nisem dosegel dna.

* Strah me je. Samo Bog nas resnično rešuje slehernega strahu.

Mislili so, da spim. Slišal sem, kako šepetajo in komaj čakajo, da »odidem«. Tudi njim je vsega dovolj. Storili so, kar so hoteli. Iz sebe so. Ali jih lahko obsojam?

* Odnosi se prekinjajo, krhajo, ne zaradi tistega, kar se govori, ampak zaradi onega, o čemer se molči.

* Bolečina je postala nepremagljiva. Vse bolj se izgubljam. Skozi kopreno vidim ljudi okrog sebe. Še so tu, nemi, nemočni. Slutijo konec. Kot otrok zaznavam njihove poglede. Želim si jih zapomniti in za vedno ponesti s seboj.

* »Končano je,« so rekli okrog mene. »Šele začenja se,« vzdihnem sam pri sebi. In duša se vzpenja nad zemljo, vse višje in višje …

* Jokajo. Občutim toploto njihovih solz in bolečino njihovih duš. Oni jokajo in jaz sem vesel. Ne morem jim pomagati. Vsak človek se rojeva sam. Ko pride človek na svet, joka, medtem ko se vsi drugi veselijo, a ko odide s tega sveta, se veseli, medtem ko drugi jokajo.

* Besede so umolknile, trobenta je utihnila. Le nemi, ledeni pogledi. In upanje: za pravim življenjem, resničnim Rojstvom. Nad vsem: vera, globoka, najgloblja – ker smo ustvarjeni za večnost in ker se bomo ponovno srečali.

* »Resnično, resnično vam povem: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane sámo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).

Tako, ko človek preprosto onemi. Skoraj pri sklepu nocojšnje kateheze smo. Težke teme smo se lotili nocoj, a življenjske.

Vem, da sem vas močno utrudil. Nobena pot ni lahka. Ne tista na goro, pa k zdravniku, do urejanja medsebojnih konfliktov. Končno za koga ni lahka pot k maši. Toliki pa trpite, ker ne morete k maši. – Mimogrede, jutri bom pri maši posebej za vas molil. –

Naj bo naše druženje ta večer in tudi vaše skozi ves post in še čez, druženje z »nezaželenim prijateljem«, ki ga želim sprejemati. Trdno upam, da bo z njim lepša velika noč, kaj šele vaša in moja nebesa.
Ne varajmo se in tolažimo, češ, koliko postov nam bo v prihajajočih letih še podarjeno. Kako hitro teče čas! Verjamete, da se te dni končuje prva četrtina posta, deseti od štiridesetih dni.
Zdaj ste pomislili, kaj vse vam bom »naložil« za post in priporočil ter vam in sebi dal za »nalogo« do četrte kateheze, ki bo na velikonočno vigilijo, potem ko bomo že zapeli trikratno velikonočno alelujo.
Da jo bomo čim lepše zapeli, priporočam, da se ob postu, dobrih delih in molitvi bolj odpremo za druge, postajamo solidarnejši, občutljivejši za stiske ljudi okoli nas. Enemu pomagamo z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave, spet za drugega molimo.

Gospod Šlibar, boste tudi nocoj našim poslušalcem predlagali domačo nalogo. Kakšna je vaša nocojšnja spodbuda?

Vsak križ, ki ga bomo v teh dneh naredili pri sveti maši, pred molitvijo … naj bo zavestno srečanje z »zaželenim obiskovalcem«. Izkoristite tudi priložnosti, da boste pogosto, kar vsak dan, pokrižali svoje otroke, vnuke, domače … In če nimate nikogar? Takrat pa pokrižajte koga v duhu, na daleč.
Pozornost križu na steni ali v kotu pokažite s tem, da boste obrisali prah z njega. In  ne pozabimo. Ko prihajamo ali odhajamo iz doma, hiše, v duhu pozdravimo Križanega. – Ne bo pretežka naloga?

Sklenem in želim z Anselmom Grünom, »da nas postni čas pripravi na sveti velikonočni praznik /…/ Ima en sam cilj: srečanje z Bogom, ki človeka spremeni, ki ga popolnoma prežame z Božjo lučjo in ga preobrazi v luč za druge. Pri tem pa gre tudi za pokoro in spreobrnjenje« (A. Grün, Oče, odpusti jim, str. 8).

Pred blagoslovom ob koncu kateheze še molitev.

Marija, iz globin duše ti darujemo svoja življenja z vsemi skušnjavami in težavami, ki nas čakajo na poteh. Sprejmi jih, posveti jih in jim daj odrešenjsko vrednost.
Podari nam krščansko sprejemanje bolečine. Nauči nas, da bi znali vsak dan nositi svoj križ in da bi po tvojem zgledu znali živeti v pokori za svoje grehe in grehe človeštva.
Marija, podari nam bratsko ljubezen za vse, ki trpijo. Navdihni nas z besedami tolažbe in deli usmiljenja, ki jih trpeči od nas pričakujejo in želijo.
Ti, ki si z Jezusom po križu rešila svet, daj svojim učencem in učenkam milost, da privedemo k tebi svoje brate in sestre, ki jih je zlomila teža življenja.
Podari nam moč, da ponižno prenašamo težave v službi za sočloveka; ko opravimo svojo nalogo na tem svetu, naj nam ljubezen do bližnjega odpre pot do večnih radosti s teboj pri Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Amen.

S križem, ki ga imam ob sebi, o katerem sem govoril pri katehezi, ter z željo in prošnjo, da bo post blagoslovljena pot v veliko noč, vas vabim, da sklonimo glave za blagoslov.

Gospod z vami.

Blagoslovi vas …

Tako in z blagoslovom zaključujemo nocojšnjo postno katehezo. Prav lepa hvala, gospod Šlibar, za vse vaše besede, za razsvetlitev naše teme. Verjamem, da bodo vaše misli odmevale v srcih naših poslušalcev in poslušalk.

Hvala za vašo pozornost. Od vas se za nocoj poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik, ki je poskrbel za tehnično izvedbo oddaje in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.