UVOD

Namesto voščila za veliko noč vas ta večer nagovarjam z besedami iz velikonočne vigilije, ki se v tej uri končuje v večini cerkva: »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha!«

Zahvaljujem se vam za vse klice in spodbude, pa tudi za opravljeno domačo nalogo. Potrudili smo se, da smo vsak križ pred molitvijo in sveto mašo naredili bolj zares. Prepričan sem, da ste pogosto pokrižali vaše otroke, vnuke, domače, morda koga tudi »na daleč«. Jaz sem vas. Upam, da tudi vi mene.

Vem, da so tudi križi na steni ali v kotu zažareli, ko ste z njih obrisali prah. In kako vas je bil Križani vesel, ko ste se ozirali nanj, ko ste odhajali ali prihajali domov. Ne bo narobe, če boste to še nadaljevali.

Ta večer Križanega pozdravljamo kot Zmagovalca iz groba. Do te velike noči smo prišli postopoma, po 40-dnevnem postu in velikem tednu.

Tako smo na veliki četrtek obhajali spomin na posvetitev Svetega Rešnjega telesa, svete evharistije pod trojnim vidikom: daritve, obhajila, duhovništva – in se zahvaljevali za najdragocenejši dar Božje ljubezni.

Veliki petek je največji trenutek ljubezni, je poudaril papež Frančišek med splošno avdienco pred leti.

Danes, na veliko soboto, se je Cerkev mudila pri Jezusovem grobu in v premišljevanju njegovega trpljenja in smrti. Ta dan smo častili Jezusa v evharistiji, v božjem grobu. V župnijske cerkve, podružnice, k znamenjem ob cesti in v hiše smo prinašali jedila k velikonočnemu blagoslovu. Morda je kdo doživel obisk duhovnika in blagoslov tudi v domu za ostarele ali na vašem domu.

Ob tej ljudski pobožnosti blagoslavljanja velikonočnih jedil se še bolj zavedamo, kako nas ima Bog rad. V nas prebuja hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in opozarja na Božjo bližino. Zato priporočam, da je blagoslov v župnijski cerkvi, da hkrati počastimo Jezusa v Božjem grobu in poljubimo Njegove rane. Velikonočna jedila, ki jih jemo na velikonočno nedeljo zjutraj, na velikonočni ponedeljek in na belo nedeljo, so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci.

Ko sem vprašal težko bolno ženo v bolnišnici, če se boji smrti, je najprej pomislila, potem pa modro rekla: »To bo pa izredni dogodek in priznam, da se kar malo bojim umreti.« V isti sapi pa je še dodala: »Pogumna pa sem, ker Jezus ni ostal v grobu.«

Od tega večera, ko je bila slovesna vigilija s slavjem luči, ki predstavlja Vstalega, se res ne bojimo smrti. Pomenljive so bile besede velikonočne hvalnice: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika … To je noč, o kateri je pisano: noč bo svetla kakor dan, noč bo razsvetljevala moje veselje … preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje, preganja sovraštvo, prinaša slogo in uklanja vladarstva.«

Vigilija se je nadaljevala z besednim, krstnim in evharističnem bogoslužjem, med katerim je bilo veliko vzklikov Aleluja, kar pomeni »hvalite Gospoda«, po naše bi zvenelo »juhuhu«!

Po tej kratki predstavitvi svetega tridnevja, po končani vigiliji, ki ste se je mnogi udeležili v cerkvi, drugi po radiu, na začetku kateheze molimo z besedami Berte Golob:

»Zazrti v prazen grob slavimo Tvoje vstajenje. Povoji naših dvomov ležijo na tleh. Posebej si nam zvil prtič s svoje glave in povezal vanj našo vero. – Zahvaljen za vse prestano gorje. Za nas je bil potreben Tvoj veliki petek, da smo lahko s Teboj deležni skupnega vstajenja. Zazrti v prazen grob slavimo Tvoje vstajenje.« (Berta Golob, Zahvala za Božji kruh, str. 37)

Spomin mi sega v minula leta, najbrž jih je minilo že blizu dvajset. Večkrat sem obiskoval bolnega moža, ki je sicer redno prihajal v župnijsko cerkev. Ko se je vrnil iz bolnišnice in je bil težko bolan v domači negi, sem ga obiskal na veliko nedeljo, na veliko noč, kot bo to jutri. Domači in še nekaj drugih so sedeli v dnevnem prostoru. Ko sem jim povedal, da sem prišel obiskat moža in očeta, so mi rekli, da se ne odziva, da ni možen kontakt. Vseeno sem jim rekel, da grem v spalnico, kjer je ležal. Polglasno sem začel peti alelujo. Ob drugem ponavljanju, kljub temu da nisem pevec, je odprl oči in spremljal dogajanje v sobi. Iz njegovega obraza sem prepoznal, da ve, za kaj gre in se z menoj veseli Jezusovega vstajenja. – Ko so ves dogodek videli domači, kar niso mogli verjeti.

V prejšnji katehezi sem omenil dva koraka, brez katerih ne bi bilo današnjega praznika. Prvi korak je bila dvorana zadnje večerje in dogodki na veliki četrtek.

Drugi korak pa je bil vrt Getsemani in Kalvarija.

EMAVS

Ta večer velikonočne vigilije predlagam še tretji korak.

Da bi doživeli osrečujoče srečanje z Vstalim, naj pomaga nocojšnja kateheza. Najprej bomo slišali kratek odlomek emavškega dogodka, ki ga bo prebrala voditeljica Damijana, potem pa spodbudne besede, povzete po papežu Frančišku.

 

V Lukovem evangeliju beremo:

»Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: 'Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.' In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: 'Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?'« (Lk 24,28-32).

Stopimo s tema dvema možema še mi proti Emavsu. V razlagi naj nas spremlja papež Frančišek. Bila sta razočarana in žalostna. Prepričana sta, da za sabo puščata grenkobo nekega dogodka, ki se je zelo slabo končal. Gojila sta zgolj človeško upanje, ki pa se je sedaj razbilo na drobce.

In tako sta tisto nedeljo zjutraj pobegnila iz Jeruzalema. Zapustita Jeruzalem, da bi odšla nekam drugam, v neko mirno vas. Izgledata kakor osebe, ki hočejo odstraniti neki pekoči spomin. Sta torej na poti, hodita, žalostna in zamišljena. Pridruži se jima neznanec. Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako Jezus začne s svojo »terapijo upanja«, kot poudarja papež Frančišek.

Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren, besed, ki jih tako radi ponavljamo tudi mi: »Mi pa smo upali …« (Lk 24,21). »Kaj takega nismo pričakovali … Le kaj smo pogrešili, da nas je Bog tako kaznoval?«

Papež – kot da bi bral iz naših življenj - ugotavlja: »Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsake osebe! – Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Kolikokrat smo v življenju upali, kolikokrat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi osebami, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje.«

Papeževe besede veljajo tudi nam, ko imamo težke dneve, temne trenutke, ko hodimo žalostni, zamišljeni, z zidom pred seboj. Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Ne pozabimo, da je Jezus vedno ob nas, da nam daje upanje in nam govori: 'Hodi dalje, jaz sem s teboj. Hodi dalje.'

»Spoznala sta ga po lomljenju kruha. Pozor! Zakaj Cerkev vabi kristjane k nedeljski maši? Zato, ker bi nam rada po vseh razočaranjih, ki smo jih med tednom doživeli, naredila nedeljo lepo. Na ta dan naj bi se srečali med seboj in z Jezusom pri lomljenju kruha. – Oči, poprej zadržane, so jima spregledale. Jezusa sta spoznala v trenutku, po eni sami njegovi kretnji. A oči v istem hipu niso imele več kaj gledati. Saj tudi ni bilo potrebno. Srce jima je gorelo in to je bilo dovolj. Dovolj za tisti trenutek in za vse življenje. Ali nismo tudi mi kdaj doživeli kaj podobnega?« (p. Franc Cerar, Beseda da besedo, 139)

Dragi vsi, ki poslušate katehezo. Upam, da se niste preveč utrudili ob hoji z Jezusom, ko ste se pridružili dvema učencema na poti v Emavs.

Koliko lepih srečanj ste že doživeli z Njim? Si upate reči, da vas je Bog zapustil? Pa tudi, če ne greste več od doma, če ste v bolnišnici ali v domu za ostarele …

Spominjam se vstajenjske procesije pred kapelo v Kliničnem centru. Kip Vstalega je imel v rokah na vozičku duhovnik, ki je bil brez obeh nog, peljala pa ga je zdravnica. Čeprav ni bilo pritrkavanja, banderov in narodnih noš, se je čutila bližina Vstalega.

Ali pa pred nekaj več kot sedmimi leti, ko je Vstalega nosil moj brat, ki se je zdravil za rakom, ob njem pa namesto ministranta z gorečo svečo sorodnik ob opori bergle.

No, malo sem preskočil. Dokaz, da vas Vstali ne zapusti, je duhovnik, diakon ali izredni delivec, ki vam z veseljem prinese sveto obhajilo na dom ali v bolnišnico. Seveda morate to želeti in željo posredovati duhovniku. Na plakatu, ki morda še visi na oglasni deski, je med drugim zapisano, da »vsak, ki čuti in želi prejeti zakramente, spoved, obhajilo, bolniško maziljenje, ali si želi pogovora z duhovnikom, lahko popolnoma svobodno izrazi željo, da ga obišče duhovnik; željo za obisk povejte medicinskim sestram na oddelku ali pokličite duhovnika.«

Na omenjenem plakatu tudi piše, kdo poskrbi za obisk duhovnika. Svojci in prijatelji. Za tiste, ki nimajo nikogar, pa člani župnijskega občestva. Verniki naj opogumljajo bolnike, naj pokličejo duhovnika. V primeru nezavesti bolnika naj o prejemu odločajo najbližji. In ne pozabite, da bolniško maziljenje podeljujemo tudi tistim bolnikom, ki so že izgubili zavest, a so se v življenju trudili spolnjevati Božjo voljo in so živeli vsaj v neki povezavi s Cerkvijo. Prav veselim se, da bom o bolniškem maziljenju več spregovoril v eni od prihodnjih katehez.

 

ZAKRAMENT SPRAVE

Ne pozabimo, da je ta večer velika noč. Jezusovega vstajenja se smemo veseliti, ker smo šli skozi veliki teden, čez cvetno nedeljo, veliki četrtek, veliki petek. Tako smo veseli vstopili skozi velikonočno vigilijo v praznovanje velike noči Gospodovega vstajenja.

V nadaljevanju kateheze se bomo ustavili ob zakramentu sprave, spovedi. Zakaj prav v tej katehezi na veliko noč, boste spoznali kasneje.

V teku stoletij se je konkretna oblika spovedi zelo spreminjala. V sedmem stoletju so irski misijonarji, ki jih je navdihovalo vzhodno meniško izročilo, prinesli v celinsko Evropo »privatno« opravljanje pokore, ki ne zahteva javnega in dolgotrajnega izvrševanja spokornih del pred prejemom sprave s Cerkvijo, kot je bilo v navadi prej.

Zakrament se odslej izvršuje v bolj tajni obliki med spokornikom (spovedancem) in duhovnikom. Ta nova praksa je predvidevala možnost ponovitve in tako odprla pot k rednemu pristopanju k temu zakramentu. V glavnih črtah uporablja Cerkev to obliko pokore vse do danes, kot je zapisano v Katekizmu katoliške Cerkve (1447).

Ker vsem ni dano vzeti v roke te knjige, ki vsebuje nad 800 strani in jo je izdala Slovenska škofovska konferenca leta 1993 (pred 26 leti), dovolite, da ga za vas malo prelistam na straneh o zakramentu spovedi.

Pozorno prisluhnite, kaj piše v členu 1485, pa ne boste nikoli pozabili, kdaj je Jezus postavil ta zakrament. Na veliko noč zvečer se je Jezus prikazal svojim apostolom in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23) (1485).

Za spoved je več izrazov. Katekizem navaja: »Odpuščanje grehov, storjenih po krstu, se podeljuje s posebnim zakramentom, imenovanim zakrament spreobrnjenja, spovedi, pokore ali sprave« (1486).

In kdo odpušča? »Samo duhovniki, ki so od cerkvene oblasti prejeli pravico odvezovati, morejo odpuščati grehe v Kristusovem imenu« (1495).

Koga prizadenemo z grehom? Katekizem odgovarja: »Kdor greši, rani Božjo čast in Božjo ljubezen, lastno dostojanstvo človeka, poklicanega k Božjemu otroštvu, in duhovni blagor Cerkve, katere živi kamen mora biti vsak kristjan« (1487).

In česa naj se spovem? Katekizem odgovarja: »Kdor hoče doseči spravo z Bogom in s Cerkvijo, se mora duhovniku spovedati vseh velikih grehov, ki se jih še ni spovedal in katerih se spomni po skrbnem izpraševanju vesti. Spoved malih grehov sama po sebi sicer ni nujna, vendar jo Cerkev zelo priporoča« (1493).

Pa pokora? »Spovednik predlaga spokorniku izvršitev nekaterih del 'zadoščevanja' ali 'pokore', da bi popravil škodo, ki je bila povzročena z grehom, in znova vzpostavil povezanost s Kristusom« (1494).

Sprašujete po učinkih zakramenta spovedi? Katekizem pove: »Vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v Božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu … Pri tistih, ki prejmejo zakrament pokore s skesanim srcem in s pobožnostjo, se pogosto pridružita mir in veselje z močno duhovno tolažbo. Kajti zakrament sprave z Bogom prinaša resnično 'duhovno vstajenje'« (1468).

Ali smo med tistimi, ki gremo težko k spovedi ali jo celo zavračamo? Nekateri spoved odklanjajo, češ, jaz bom že sam opravil z Bogom, duhovnika nič ne brigajo moji grehi. Poznamo take ljudi. Kaj jim reči? Nekateri pravijo, da nimajo grehov. Drugi, da se ne znajo spovedati, ker so pozabili besede spovednega besedila. Takim mirno recite, da bo duhovnik pomagal. Če ne znajo kesanja, bodo zadostovale besede: »Moj Bog, žal mi je! Usmili se mene grešnika!«

Spoved za kristjana ni žalosten, ampak vesel dogodek. Pomeni nov začetek. Niti sodnik niti psiholog ne moreta reči: »Jaz te odvežem tvojih grehov …« To lahko stori le duhovnik v spovednici v moči svoje službe. Grehi niso samo odpuščeni, ampak celo izbrisani. Kar je ležalo na vesti, je izmito, zato se lahko človek neobremenjen in lahkega srca spet popolnoma preda dobremu.

Kaj pa spoved v bolnišnici ali v domu za ostarele? Seveda jo lahko opraviš tudi tam. Ponuja se ti priložnost, da se moreš zdraviti tudi s prenovljenim srcem. Mnogi priznavajo, da so po dobri spovedi začeli drugače gledati na bolezen, tudi zdravljenje je bilo bolj uspešno.

Na spoved se pripravimo z molitvijo, z izpraševanjem vesti in ob branju Božje besede. Če si že pozabil, kako 'se gre k spovedi', naj ti pomagam. Skupaj z duhovnikom se pokrižaš. Poveš, kdaj si bil zadnjič pri spovedi. Priznaš grehe, poslušaš duhovnikovo spodbudo in sprejmeš primerno pokoro – zadoščevanje za storjene grehe. Obudiš kesanje, kakor znaš (lahko tudi 'po starem'). Pozorno prisluhneš besedam odveze, ki jih duhovnik v Kristusovem imenu izreka nad teboj. Opraviš naloženo pokoro, sicer pa naj bo vse življenje v znamenju pokore. Ne pozabi, da tudi pri spovedi prejmeš novih moči za krščansko življenje, za pravilen odnos do Boga in do bližnjega, ne nazadnje tudi do svoje bolezni in starosti.

Pred kratkim smo se zbrali duhovniki v Zavodu sv. Stanislava, da bi obnovili znanje o zakramentu spovedi, da bi bili, kot je rekel predavatelj upokojeni mariborski nadškof, dobri na obeh straneh, kot spovedniki in spovedanci, tisti, ki tudi hodimo k spovedi.

Nadškof je omenil moža, ki je ob vstopu v spovednico ostal tih. Pa ga je nadškof spodbujal k besedi. Pa nič. Potem pa na vprašanje, zakaj je prišel k spovedi, le odgovori, da zato, ker ga je poslala žena. Po modri besedi nadškofa, naj se po moško pogovorita, je mož čudovito opravil spoved.

Bogu smo hvaležni za dar spovedi, ki jo je Jezus postavil na veliko noč zvečer. S sv. patrom Pijem (1887–1968), enim od najpopularnejših italijanskih svetnikov, reciva: »Ljubi Jezusa! Ne boj se! Tudi če bi storil vse grehe tega sveta, ti Jezus ponavlja besede: 'Odpuščeni so ti mnogi grehi, ker si veliko ljubil!'«

Kaj je odpuščanje, pove anekdota o Gandiju, ki je oče združene in svobodne Indije. Kot mladenič je zabredel v dolgove. Ni vedel, kako bi se jih rešil, pa je očetu ukradel zlato zapestnico, jo prodal in poravnal dolgove. Vest ga je pekla. Hotel je priznati svoj greh očetu, pa ni zmogel. Zato je očetu napisal pismo, v katerem mu je razložil zadevo in ga prosil odpuščanja. Izročil mu je pismo. Oče ga je prebral, pogledal sina in pismo raztrgal. Sina pa objel. Oče je bil vesel, da je sin spoznal svoj greh in stopil na pot poboljšanja z iskrenim kesanjem. Sin je pozneje postal duhovni velikan in svetovni zgled politike brez nasilja.

Bog tudi nam »raztrga« našo zadolžnico, ko mu priznavamo svoj greh, in nas objame z odpuščajočimi rokami – po duhovniku, ki nam izgovarja besede odpuščanja.

 

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

V katehezi bi se rad ustavil še ob nedelji Božjega usmiljenja, čeprav bomo o Jezusovem Srcu več slišali v mesecu juniju. Včeraj smo začeli devetdnevnico pred omenjeno nedeljo. Zakaj? Sv. Janez Pavel II. je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.

Bom čisto oseben. Priznam, da sem pozno odkril duhovnost sv. Favstine Kowalske. Povod za to je bila Poljakinja, bolnica, operirana v ljubljanskem Kliničnem centru. Ker je bila po operaciji zelo nemirna, sem ji obljubil, če se umiri, da jo bom obiskal na Poljskem, saj zelo cenim papeža Janeza Pavla II. Res se je zgodilo. Kar dvakrat sem bil na Poljskem, tudi v bolnišnici, kjer je nadaljevala zdravljenje. Ob tej priložnosti sem bil v cerkvi sv. Favstine, spoznal pa sem tudi rožni venec Božjega usmiljenja, ki ga z veseljem molim.

Kot vam je znano, v rožnem vencu Božjega usmiljenja namesto očenaša molimo: »Večni Oče, darujemo ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa – v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.« S to molitvijo prihajamo pred nebeškega Očeta in ga prosimo za spravo in zadoščenje po zaslugi učlovečenega Sina, Jezusa Kristusa, ki se je na križu daroval za naše odrešenje. To skrivnost obnavljamo pri vsaki sveti maši, ko se Jezus iz ljubezni do nas daruje nebeškemu Očetu v spravo za naše grehe in naše posvečenje.

To potrjujejo tudi besede sv. Favstine: »Čeprav bi bil človek največji grešnik, ga ne morem kaznovati, če se sklicuje na moje usmiljenje, marveč mu v svojem nepojmljivem in brezdanjem usmiljenju odpuščam« (Dnevnik sv. Favstine, 1146).

In kako sedanji papež Frančišek spodbuja k veri v Božje usmiljenje? Nedolgo tega je pri jutranji maši v Domu sv. Marte povabil prisotne, naj posnemajo Božje usmiljenje. Posnemajmo naj ga na tri načine: ne soditi drugih, ne obsojati in odpuščati. Dobesedno je rekel: »Božje usmiljenje je tako veliko, tako zelo veliko. Tega ne pozabimo. Koliko ljudi pravi: 'Storil sem zelo grozne stvari. Kupil sem si mesto v peklu, ne morem iti več nazaj.' Ali si pomislil na Božje usmiljenje? Spomnimo se tiste zgodbe o ubogi vdovi, ki se je šla spovedati k arškemu župniku. Njen mož je naredil samomor. Z mostu se je vrgel v reko. Jokala je in govorila: 'Sem grešnica. Ubogi moj mož. V peklu je. Ubil se je in samomor je smrtni greh. V peklu je.' Arški župnik ji je rekel: 'Počasi, gospa, kajti med mostom in reko je Božje usmiljenje.' Na koncu je Božje usmiljenje.«

Sveti Janez Vianney je slovel po vsem svetu zaradi predanosti zakramentu sprave. Nekoč ga je neki župljan vprašal: »Oče, kako to, da vas komaj slišimo, kadar molite, ko pa pridigate, malodane kričite?« Arški župnik mu je z nasmehom odgovoril: »Ko pridigam, po navadi govorim ljudem, ki težko slišijo Božjo besedo ali pa dremajo, ko pa molim, govorim Bogu, za katerega vem, da ni naglušen in nikoli ne spi« (Smisel trpljenja, 88 str.).

 

PONOVIMO

Če ste pozorno prisluhnili današnji katehezi, sem vas na velikonočno vigilijo spomnil na dogodke svetega tridnevja, na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto. Tudi Jezus je bil tri dni v grobu. V nadaljevanju pa smo osvežili tri dogodke: emavški dogodek, ko učenca na poti v Emavs Jezusa sprva ne prepoznata. Evangeljsko poročilo se končuje s tem, da se je Jezus z učencema usedel k mizi, vzel kruh, zmolil zahvalo, razlomil kruh in jima ga dal. V tem trenutku so se jima odprle oči »in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njunih oči« (Lk 24,31).

V drugem delu kateheze sem se ustavil ob spravi, spovedi, daru velikonočne nedelje zvečer. Vesel bom, če boš raje prejemal ta zakrament, ne le za očiščenje grehov, ampak tudi za rast v duhovnem življenju. Pričakujem kakšno vprašanje po telefonu od vas, drage poslušalke in poslušalci.

V tretjem delu pa smo se ustavili ob nedelji Božjega usmiljenja, na katero se pripravljamo od včerajšnjega velikega petka s posebno devetdnevnico. Ob tej pobožnosti kličem na vse vas »Božje usmiljenje, da v težkih trenutkih ne bomo obupavali in ne izgubljali poguma, marveč se z velikim zaupanjem izročali Božji sveti volji, ki je ljubezen in usmiljenje samo« – kakor je zapisano na zloženki devetdnevnice.

 

ČE BO ČAS DOPUŠČAL?????????

Proti koncu kateheze še spodbuda Anselma Grüna: »V postnem času smo se v križevem potu ob Jezusovem trpljenju poglabljali v svoje lastne rane. V velikonočnem času, ki ga to noč začenjamo, pa pozabimo na svojo ranjenost: obrnimo se k življenju, ki bi rado vzcvetelo iz naših ran. Danes, ko se mnogi ljudje utapljajo v ranah preteklosti, nas želi Vstali popeljati v življenje, ki je močnejše od vseh ranjenosti in blokad.

Vstajenjska pot je prava terapija, to je vaja za življenje ... Velikonočne zgodbe so ozdravljajoče kot mnoga ozdravljenja, o katerih nam pripovedujejo evangeliji. Zato pogosto preberimo odlomek o kakšnem Jezusovem prikazovanju. Ko je ogroženo naše življenje, ko se pojavljajo depresije in čas brezupa, ko nas zajamejo razočaranja in resignacija, nam lahko pomaga vstajenjsko razmišljanje, da ponovno najdemo stik v življenje, ki premaga smrt, ki vstane iz groba, ki oživi našo otrplost in nas popelje v širino in svobodo vstajenja.

Vsako nedeljo praznujemo Gospodovo vstajenje. Tako bi lahko tudi mi nedeljo za nedeljo stopili na vstajenjsko pot, da bi vedno znova v sebi vzbudili življenje, ki ga med tednom pogosto zapiramo v spone omejitev in nam ga uničuje ubijajoči delovni ritem« (Anselm Grün, Izkusimo velikonočno veselje, str. 6-7).

 

SKLENIMO

Dragi bolniki in vsi, ki ste prisluhnili nocojšnji katehezi. Ne pozabimo, vsako nedeljo je mala velika noč in praznujemo Gospodovo vstajenje.

Ostane še naloga do prihodnjič. Ko bomo jedli velikonočna jedila, naj nas molitev poveže s tistimi, ki nimajo hrane, s tistimi, ki zaradi bolezni ne morejo jesti. In če zmoremo še več. Velikonočni pirh v različni obliki podarimo človeku, ki ga obiščemo v njegovi starosti in bolezni. In če ničesar ne potrebuje ali ne more uživati hrane, mu povejmo, da je Kristus vstal in živi in da ga ima rad.

Preveč sem »nadrobil« za nalogo do prihodnjič. Preprosto vas in sebe vabim: skozi 50 dni, do binkoštnega praznika, ki bo 9. junija, se trudimo podarjati vsakodnevni nasmeh človeku ob sebi. Ne nazadnje, tudi sami se kdaj nasmejmo. Ste se že zdaj? Na to vas bom še spomnil v katehezi 18. maja. Vem, da že predvidevate, kakšno vsebino bo imela, ko bo šmarnični mesec.

Vesel bom vašega telefonskega klica s predlogi za katehezo. Vesel tudi pohvale. Pa predlogov. Kako dragoceni so bili tisti, ki so jih invalidi zapisali na duhovni obnovi pred mesecem v Semiču. Zlasti tista: bolnik bolniku apostol! Kako lepo je slišati, da se obvestite in spomnite, kdaj je kateheza in da jo ponovno poslušate na posnetku.

Pred sklepno molitvijo in blagoslovom vsem želim blagoslovljeno veliko noč in vse pozdravljam.

Sklenem z molitvijo iz Pota luči, ki je drugo dejanje Gospodove velike noči, to je vstajenja: »Gospod Jezus, naj odpiramo srce Božji besedi, ki izpričuje, da ti, vstali Gospod, spremljaš korake našega življenja in deliš z nami vse stiske, dvome in razočaranja. – Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja. Ker je Gospod res vstal, aleluja.«

Sklonimo glave za blagoslov:

Naj vas danes, na sveto veliko noč, blagoslovi vsemogočni Bog in vas obvaruje vsakega greha. Amen.

Po vstajenju svojega edinorojenega Sina nas Bog prenavlja za večno življenje. Naj vas osreči tudi z darom nesmrtnosti. Amen.

Po končanih dneh Kristusovega trpljenja doživljamo veselje velike nedelje. Bog vam daj, da bi nekoč v večnem veselju srečni obhajali neminljivo veliko noč. Amen

To naj vam podeli vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.