Marija, pomagaj nam sleherni čas... posebno takrat, ko pride bolezen
Lep dober večer, dragi poslušalci, drage poslušalke in dobrodošli ob začetku majske kateheze, ki jo posebej posvečamo vsem preizkušenim, bolnim in trpečim in nosi naslov Marija, pomagaj nam sleherni čas … posebno takrat, ko pride bolezen.
Tudi nocoj bo z nami Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer.
Nocoj katehezo začenjamo z molitvijo enega od Marijinih mašnih besedil v velikonočnem času
Vsemogočni Bog, Jezusa Kristusa, ki ga je spočela Devica Marija, priznavamo za pravega Boga in človeka. Daj, da bomo vedno bolj živeli iz skrivnosti vere in z močjo njegovega vstajenja zaslužili priti v večno veselje. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Naše zadnje skupno druženje je bilo ob katehezi na velikonočno vigilijo. Bili smo skupaj ob dogodkih svetega tridnevja na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto in smo osvežili emavški dogodek. – V drugem delu kateheze smo se ustavili ob spravi, spovedi, daru velikonočne nedelje zvečer, in nadaljevali z nedeljo Božjega usmiljenja.
Ustavimo se za kratek hip ob sami besedi kateheza. Kaj pomeni? O tem ste sicer že govorili, g. Šlibar, a ne bo odveč ponoviti.
Beseda kateheza pomeni poučevati. V krščanstvu je to vsaka oblika širjenja vere, zlasti podajanje krščanskega nauka novim članom Cerkve.
V našemu primeru, ko gre za katehezo za bolnike in preizkušane, naj bi ob pričujočih katehezah vsaj malo osmislili trpljenje ter spodbudili k darovanju za druge, hkrati pa vse, ki so ob bolnikih, naredili še bolj občutljive in pozorne za preizkušane.
Hkrati naj bi ob cerkvenem letu poudarili tisto, na kar moramo biti še posebno pozorni in nas opogumlja živeti starost, bolezen in druge preizkušnje. Ob tem pa naj bi skušali osmisliti skrb in ljubezen vsem, ki spremljate bolnike doma, v bolnišnicah, domovih in drugod.
Za nalogo pri prejšnji katehezi sem vas povabil, da naj nas molitev ob uživanju velikonočnih jedil poveže s tistimi, ki nimajo hrane, s tistimi, ki zaradi bolezni ne morejo jesti, in da velikonočni pirh v različni obliki podarimo človeku, ki ga obiščemo v njegovi starosti in bolezni. In če ničesar ne potrebuje ali ne more uživati hrane, mu povejmo, da je Kristus vstal in živi in da ga ima rad. To radi delajmo še naprej.
Dobra polovica velikonočnega časa je za nami (27 dni). Še naprej do binkoštnega praznika, ki bo 9. junija, se trudimo podarjati vsakodnevni nasmeh človeku ob sebi. Ne nazadnje, tudi sami se kdaj nasmejmo. Gospod Šlibar nam boste pomagali pri tem? Skrivate v rokavu kakšno dobro šalo?
Mala Mojca je potrkala na vrata babičine sobe. Babica jo opozori: »Mojca, ostani tam, da ne boš zbolela. Imam hudo gripo. Pojdi se igrat, zvečer pa moli zame.« Mojca je takole molila: »Dobri Jezus, pozdravi mojo babico. Vendar pazi, da se ji ne boš približal. Lahko bi še ti nevarno zbolel.« (Janez Gril, Smeh je pol zdravja 2, str. 46)
Simpatično. V nadaljevanju pa nekaj o Besedi starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim. Kaj je to?
Na okenski polici ali kje drugje pri marsikom od vas starejših in bolnikov, opazim BESEDO STAREJŠIM, INVALIDOM, BOLNIM IN NE SAMO NJIM, ki jo napišem vsak mesec in jo »postavim« na spletno stran. Namenjena je vsem, kakor piše v naslovu. V zvezi s tem vas prosim, da spomnite duhovnika, ki vas obišče za prvi petek ali tudi drugače, da listič natisne in vam ga prinese. Če pa imate elektronsko pošto, pa to lahko sami storite in posredujete še drugim. Sicer pa vam jaz vsak mesec pošljem, če mi boste posredovali vaš naslov.
Lahko na tem mestu poveste spletno stran, kjer je možno to besedilo prebrati?
www.miro-slibar.rkc.si, ali pa me pokličite na 031 613 378
Zdaj pa k nocojšnji katehezi. Ko pomislimo na mesec maj, zlahka ugotovimo, o čem bo tekel današnji pogovor.
Vem, da ste vsi pomislili na majnik, na Marijo in šmarnice. Želim, da bi Marija – tudi po tej katehezi – postala bolj naša, bolj moja in tvoja. Ali še več, da bi midva »živela Marijo«. Zato sem naprosil nekaj oseb, da so zapisale, kaj jim Marija pomeni v življenju. V nadaljevanju bomo slišali njihove izpovedi.
Začenjam čisto osebno. Pred leti, ko sem obiskoval bolnike še kot župnik v Bolniški župniji v Ljubljani, so me poklicali na oddelek. S priletnim možem sva se prijazno pogovarjala. Vesel je sprejel vse zakramente. In še mene razveselil. S čim? Približno tako je rekel: »Rad hodiš k Mariji na Kredarico in ljubiš Marijo. Na kamen sem upodobil Brezjansko Marijo in pridi ponjo k meni na dom.«
Žal se z njim nisem mogel srečati doma, ker je Gospod imel drugačne načrte in ga je čez nekaj dni vzel k sebi. Uspelo pa mi je, da sem ga pokropil v vežici na domačem pokopališču. Ob tej priložnosti sem domačim povedal njegovo obljubo. Povabili so me na dom. In res, nekega popoldneva, ko sem se vračal s Kredarice od Marije Snežne, sem obiskal družino rajnega očeta. Z veseljem so mi povedali, da so našli na kamen upodobljeno Marijo z Brezij in mi jo izročili. Vsako jutro, ko vstanem, vas vse njej priporočim. Šopek pred njo pa predstavlja vse vas.
V današnji katehezi torej o tem, kdo je Marija, kakšen je moj/vaš odnos z njo. Kakšno mesto ji dajemo v Cerkvi, na Slovenskem, v osebnem življenju, v družini, župniji, kako jo spoznavamo, častimo, se ji priporočamo … Lahko rečemo, da smo Slovenci Marijin narod.
Zmaga Kumer je v knjigi Marija v Svetem pismu in slovenskih ljudskih pesmih uvodoma zapisala, da je »slovenska zemlja posejana s cerkvicami … Tudi ni naključje, da je med temi cerkvicami tako veliko število posvečenih Mariji, Božji Materi, in med njimi spet veliko božjepotnih.« V nadaljevanju pa zapiše, »da smo Slovenci iz Marijinih rok sprejeli krščanstvo, ker je prva cerkev, ki je bila postavljena na slovenskih tleh, posvečena Mariji« (Gospa Sveta) (Zmaga Kumer, Marija v Svetem pismu in slovenskih ljudskih pesmih, Družina, Ljubljana 2004, str. 7).
Ni zanemarljiv podatek, da je v Sloveniji okoli 450 cerkva posvečenih Mariji.
V omenjeni knjigi Zmage Kumer beremo, da »kristjani častimo Marijo kot Kristusovo človeško mater, pa tudi kot pomočnico in priprošnjico pri Bogu.
Kot pomočnica nastopi Marija že v evangeliju, saj takoj po oznanjenju pohiti pomagat ostareli sorodnici Elizabeti v njeni nepričakovani nosečnosti in ostane pri njej tri mesece, prav do poroda (Lk 1,38-56).
Kot priprošnjica pa se pokaže na svatbi v Kani Galilejski. Skrbna gospodinja, kar je gotovo bila, je brž opazila, da je začelo zmanjkovati vina in grozi domačim huda zadrega zaradi povabljencev. Zato je potihem opozorila Jezusa: 'Vina nimajo!' Jezus jo je navidez zavrnil, a Marija je očitno vedela, da se nanj sme zanesti, zato je rekla strežnikom, naj naredijo, kar jim bo naročil …« (ibidem, str. 45). Nadaljevanje nam je poznano.
In milostna Marijina podoba na Brezjah, ki jo je naslikal Leopold Layer, je postala tako značilno slovenska, kakor npr. čenstohovska Marija za Poljake. Imenujemo jo Marija Pomagaj.
Kjerkoli so in ste Slovenci po svetu, ste preskrbeli kopijo in se zbirate okrog nje. Seveda je Marija pripravljena pomagati kjerkoli in kadarkoli, če se le z zaupanjem obračamo k njej in prosimo s pravim namenom, s ponižnim, Bogu vdanim srcem. Dokaz za to so mnoga poročila v župnijskih kronikah, ljudskih izročilih in zahvalnih slikah za ozdravljenje ali rešitve iz nevarnosti.
Slovenski pesnik, duhovnik in umetnostni zgodovinar Anton Vodnik (1901–1965) je zapisal: »Večer za večerom k Tebi ihti iz črne globeli trpeči zvon: Ave Marija ... Ave Marija!«
V nadaljevanju pa misli o Mariji petdesetletne žene in matere:
»Po Mariji k Jezusu je zame varna pot. Rada se zatekam k njej. Vem, da na tej poti nikoli nisem sama. Spremlja me že od otroštva. S starši smo večkrat v letu poromali k njej na Brezje. Še vedno jo rada obiščem in ji priporočim sebe in svojo družino. Poromala sem tudi v Lurd. Stopila sem pred njo in prosila za telesno in dušno zdravje, posebno ko je prišla bolezen, tako hitro, čez noč. Marsičesa ne razumem in se sprašujem, zakaj? Obenem pa ji rečem: Marija, ti si moje zavetje, upanje, prosi za nas Boga. Gledam njen smehljaj na obrazu, ki mi govori: Ne boj se! Marija, pokrij nas s svojim plaščem in reši vseh nevarnosti! Hvala ti, Mamica Marija!« (Polona Makovec)
Brezjanski Mariji sem pred leti tudi sam kot prvi povedal, da imam raka, in sem jo prosil, da bi vedno rekel: »Zgodi se!«
Najbrž vsak med nami zna našteti vsaj nekaj Marijinih praznikov. Kdo morda celo vse. Kakšne so vaše izkušnje, gospod Šlibar s poznavanjem Marijih praznikov?
Pred dnevi sem prosil mladega fanta, naj mi naredi seznam Marijinih cerkvenih praznikov, ki se zvrstijo med letom. Sam sem jih še nekaj našel. Koliko pa jih vi poznate, ne mislim le teh, ki so zapovedani, tak je le eden, Marijino vnebovzetje, veliki šmaren.
Verjamete, da jih je v maju pet? Naj jih naštejem: 6. maj – Marija, srednica vseh milosti, 10. maj – Trsatska Mati Božja, 13. maj – Fatimska Mati Božja, 24. maj – Marija, Pomočnica Kristjanov, Marija Pomagaj, in 31. maj – Obiskanje Device Marije.
V prihodnjem mesecu juniju pa bosta: 10. junij – Marija, Mati Cerkve (Binkoštni ponedeljek), in 29. junij – Marijino brezmadežno Srce.
V cerkvenem letu se jih zvrsti okoli 30. Pomemben pa je še zapis omenjenega fanta o njegovem odnosu do Marije. Takole je zapisal: »Marija je tudi moja mati. K njej se zatekam v molitvi rožnega venca in pa ob praznikih, ko pojemo njej posvečene pesmi. Upam, da njena priprošnja pri Sinu Jezusu rojeva mnoge milosti, ki bodo spreobrnile mene in tudi mojo družino k večji gorečnosti za Boga in za žrtvovanje za Sveto Cerkev.« (Žiga Lenarčič)
30 Marijih praznikov se torej zvrsti v cerkvenem letu. Kaj pa se lahko naučimo iz Marijinega načina molitve?
V roke sem vzel Youcat, katekizem katoliške Cerkve za mlade, rumeno knjižico, ki jo je izdala Slomškova založba v Mariboru leta 2011. V njej berem, da nas Marijina molitev uči vstopati v njene molitvene besede: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).
V omenjeni knjižici Youcat poizvedujem, zakaj ima Marija v občestvu svetnikov tako viden položaj? Tam je zapisano, »da je Marija Božja Mati. Na zemlji je bila povezana z Jezusom tako kot noben človek – bližina, ki tudi v nebesih ne preneha. Marija je kraljica nebes in nam je v svojem materinstvu povsem blizu. Ker se je s telesom in dušo prepustila Božjemu načrtu, je bila tudi s telesom in dušo vzeta v nebesa« (147).
Močno sporočilo nam: Kdor živi in veruje kot Marija, pride v nebesa!
Marsikdo se sprašuje, mar more Marija res pomagati. Kako jim odgovarjate?
»Da. To, da Marija pomaga, je izkušnja od začetka Cerkve. Milijoni kristjanov pričajo o tem. – Kot Jezusova Mati je Marija tudi naša Mati. Dobre matere se vedno zavzemajo za svoje otroke. Ta Mati še toliko bolj. Že na zemlji se je pri Jezusu zavzemala za druge; v že omenjeni Kani Galilejski. V binkoštni dvorani je molila skupaj z apostoli. Ker se njena ljubezen do nas nikoli ne neha, smo lahko gotovi, da prosi za nas v obeh najpomembnejših trenutkih našega življenja: zdaj in ob naši smrtni uri« (148).
Kako čuti Marijino pomoč mlada mamica? Še eno od pričevanj. »V mesecu maju, v Marijinem mesecu sem izvedela, da sem noseča. Z mojo mami sva sedli v avto in se odpeljali na Kurešček. Želela sem se zahvaliti za ta čudež in moliti za zdravje v nosečnosti ter za zdravje otroka. – Marija in moja mami sta mi zgled, kako potrpežljivo in mirno vzgajati otroke. Vedno ni vse lepo, marsikaj je treba potrpeti … Vendar, če sta zmogli oni dve, bom tudi jaz in moj partner. S hvaležnostjo v srcu, da nama je bilo dano postati oče in mati čudoviti hčerki.« (Urša Makovec)
Pa smemo Marijo po Božje častiti?
»Odgovor je: Ne! Samo Boga smemo častiti po Božje. Toda Marijo smemo častiti kot Mater našega Gospoda. Božje čaščenje pomeni ponižno, brezpogojno priznanje Božje absolutne vzvišenosti nad vsemi ustvarjenimi bitji. Marija pa je ustvarjeno bitje kot mi. V veri je naša Mati, starše pa moramo spoštovati. In to je povsem svetopisemsko, saj Marija sama pove: 'Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi' (Lk 1,48). Tako Cerkev pozna Marijine romarske kraje, praznike, pesmi in molitve …« (Youcat, str. 92).
Že omenjeni mladi mamici sem postavil še eno vprašanje: če pozna Marijo, Jezusovo Mater, in če se spominja začetkov srečanja z njo. Kaj bi ti odgovoril na to vprašanje? (Če imaš papir, si boš to v prihodnjih dneh zapisal, da ne pozabiš, da ima Marija veliko vlogo v tvojem življenju.)
Omenjena mamica je zapisala: »Moje prvo srečanje z Marijo je bilo že zelo zgodaj, še predno sem začela hoditi k verouku. Doma smo skoraj vsak večer molili zdravamarijo in sveti angel. Vendar takrat še nisem razumela pravega pomena teh molitev. Tega in odnosa do Marije sem se šele počasi začela zavedati, ko sem začela obiskovati verouk in hoditi k maši. Najraje sem imela mesec maj, ko smo se s prijatelji vsak večer dobili pred cerkvijo in hodili k šmarnicam … Najraje še zdaj molim zdravamarijo. Pred spanjem pa vedno pokrižam hčerko, partnerja in sebe. S hvaležnostjo v srcu pa se spominjam tudi najinih družin.« (Urša Makovec)
Maj zaznamuje tudi šmarnična pobožnost. Lahko nekaj besed namenimo tudi šmarnicam?
Predno nadaljujem s predstavitvijo šmarnične pobožnosti, prisluhnimo naslednji pesmi neznanega avtorja. Potem pa bi lahko zapeli kakšno majniško pesem. Si bomo pomagali tudi z radijskim posnetkom.
Pomlad je vsa tvoja, vsa v rožah dehteča,
in mi Ti poklanjamo srca ljubeča;
Ti varno nas vodi do konca vseh dni –
saj narod slovenski živeti želi.
Le tebi zaupamo v naši bolesti,
prečisti devici in rajski nevesti;
molitev ponesi pred Božji prestol –
da jutro Vstajenja izbriše vso bol.
Naj čas prebujenja objame naš rod,
ljubezen in sprava naj bode povsod;
da v narodu zdrava mladika izklije –
in sonce svobode radostno zasije.
Tako in zdaj vabim, da prisluhnemo in zraven tudi zapojemo.
Sledi skladba Spet kliče nas venčani maj
Dragi poslušalci, drage poslušalke, spremljate radijsko katehezo. Naš gost je msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan in v nadaljevanju bomo slišali več o šmarnicah. Kaj so torej šmarnice?
V Splošnem religijskem leksikonu beremo: »Šmarnice so v Katoliški Cerkvi ljudske pobožnosti v čast Matere Božje. Opravljajo jih v maju in so nadomestile pogansko majsko drevo, zato tudi ime 'majniška pobožnost' … Šmarnice so sestavljene iz molitev (rožni venec, litanije), šmarničnih razmišljanj in Marijinih pesmi. V cerkvi jih opravljajo pred Marijinim oltarjem, v družinskih okoljih pa pred tako imenovanim majniškimi oltarčki z Marijino podobo. Šmarnice so se na Slovenskem začele že v 16. stoletju, redno pa v 18. stoletju; v ljubljanski škofiji so bile uvedene leta 1859 po zgledih iz Italije. Prvo slovensko šmarnično berilo je sestavil leta 1855 Jakob Volčič« (Splošni religijski leksikon, Ljubljana 2007, str. 1210).
Šmarnice niso samo v župnijski cerkvi, posebno če je preveč oddaljena. Lahko jih obhajamo tudi v podružnični cerkvi, pri vaški kapelici ali celo doma.
Konkreten nasvet. Glede obhajanja šmarnic se dogovorite z gospodom župnikom in mu ponudite svojo pomoč pri organizaciji šmarnične pobožnosti, iskanju sodelavcev, okrasitvi cerkve, prevzemu ključa podružnične cerkve …
Bodite prepričani, da bo vsakodnevna zgodba z bogato vsebino pritegnila otroke in odrasle. Otroci si bodo za vedno zapomnili mamo ali očeta, ki je vodil šmarnično pobožnost.
Če boste šmarnice obhajali doma, povabite še sosednje družine, da se vam pridružijo. Na posebnem mestu v stanovanju pripravite Marijin kotiček, kjer pogrnete lep prtiček, nanj daste Marijino podobo in pred njo vazo s cvetlicami, za oskrbo katere naj skrbijo otroci. Lahko se dogovorite, da se enkrat dobite pri vaši družini, naslednjič pa pri sosedih. Šmarnična pobožnost bo tako tudi priložnost za utrjevanje vašega prijateljstva, saj po šmarnični pobožnosti lahko udeležencem ponudite kakšen prigrizek in sok ter nadaljujete druženje.
In kako obhajamo šmarnično pobožnost?
Za uvod šmarnične pobožnosti lahko zapojemo eno izmed pesmi v čast Marije: Spet kliče nas venčani maj, Krasni majnik, Lepa, si, lepa si, Bodi nam pozdravljena, Cvetke trgam, Dajte hribi in doline, Do Marije, Jaz sem otrok Marijin, Ko zarja zlati nam gore, Lepšega v nebesih ni, Marija, mati ljubljena, Marija, mati moja, Marija, pomagaj nam, Marija skoz življenje … Pesmi lahko natipkate in natisnete ter jih razdelite obiskovalcem, da se bodo lažje naučili besedila. Če morda ne poznate celotnega besedila, je veliko slednjih na voljo na spletu. Izberete lahko tudi novejše Marijine in druge duhovno ritmične pesmi, kot so: Ti, ki si na svet prinesla sonce, O Marija, o Marija, Mali cvet, Ti si moja Gospa, Tebi Brezmadežna …
Je pa z Marijo povezan tudi mesec oktober, kajne?
Slišali smo, da nam je mesec maj blizu po šmarnicah, mesec oktober pa nas vabi k še bolj zavzeti molitvi rožnega venca. Vsak ve, kaj mu rožni venec pomeni. Nič zato, če kdaj med molitvijo tudi zaspimo. Tudi meni se to zgodi.
Več o molitvi rožnega venca bomo slišali v katehezi v mesecu oktobru. Že zdaj vas vabim, da razmišljate o tem, kaj vam pomeni rožni venec, da o tem kaj zapišete, mi pošljete. Če pa nič od tega, pa ga radi molite.
Še o eni pobožnosti bomo govorili v nocojšnji katehezi in sicer o posvetitvi Mariji. Prosim, povejte za kakšno pobožnost gre.
Sobota je že od nekdaj Marijin dan. Opravljanje prvih sobot v mesecu je poleg čaščenja Matere Božje predvsem v tem, da z namenom zadoščevanja za grehe človeštva prejmemo zadostilno obhajilo. To je že pred fatimskimi dogodki zelo priporočal papež Pij X. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter svetost duhovnikov.
Dne 10. decembra 1925 je sveta Devica v Ponteverdi v Španiji spregovorila Luciji: »Vsem, ki se bodo na prvo soboto pet zaporednih mesecev spovedali in prejeli sveto obhajilo, molili en del rožnega venca, mi vsaj petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca z namenom, da bi mi zadoščevali, bom pomagala ob smrtni uri z milostmi, ki so potrebne za njihovo zveličanje«.
Marija obljublja, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev. Katerih?
1. opravimo dobro spoved v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; spovemo se lahko že prej, npr. prejšnjo nedeljo, a ob prejemu svetega obhajila na prvo soboto moramo biti v posvečujoči milosti;
2. prejmemo zadostilno sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri opravljanju prvih sobot;
3. zmolimo en del rožnega venca (npr. desetko);
4. petnajst minut delamo družbo Marijinemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca;
5. vse štiri omenjene pogoje opravimo z namenom zadoščevanja Marijinemu Srcu, saj grehi ne žalijo samo njenega Sina, ampak prizadenejo tudi Devico Marijo; tako pomagamo reševati današnje človeštvo za večnost.
Jezus je Luciji pojasnil, da bo za tiste, ki ne bi mogli izpolniti pet omenjenih pogojev v soboto, opravljanje te pobožnosti »prav tako veljalo naslednjo nedeljo, kadar bi moji duhovniki iz upravičenih razlogov dušam to dovolili«. Duhovnik da takšno dovoljenje npr. v spovednici.
Poznamo posvetilno molitev na prve sobote. Mnogi jo poznate in ta večer je ne bomo prebrali. Bomo pa slišali molitev žene in matere, ki se redno srečuje z bolniki:
»Božja mati Marija, naša mati in moja zavetnica. Po tebi se vsak dan izročam tvojemu sinu Jezusu. Ti si navzoča in dejavna v mojem življenju. Ti hodiš pred menoj in mi kažeš pot, me nežno objemaš s svojim plaščem ljubezni, tolažiš in zdraviš. Mati Marija, ti si tista, ki služi, ki vidi potrebo in prihiti na pomoč, še preden te prosim zanjo. Ti brišeš solze in razveseljuješ.
Pretresena sem ob mali Jacinti iz Fatime, ko na smrtni postelji naroča sestrični Luciji: 'Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu, naj jih prosijo pri njej. Jezusovo presveto Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino brezmadežno Srce, naj jo prosijo za mir, saj ga je Bog izročil njej. O, ko bi mogla v srcih vseh ljudi vžgati ogenj, ki gori v mojih prsih in ki me navdaja s tako veliko ljubeznijo do Jezusovega in Marijinega Srca.'
Tudi v Lurdu je mati Marija pokazala novodobnemu človeštvu svoje neizmerno sočutje do trpečih, do obupanih in do vsakega človeka.
Ona nikoli nikogar ne zapusti.« (dr. Mojca Maffi)
V nadaljevanju kateheze pa o tem, kako smo lahko v bolezni in starosti misijonarji – apostoli, čeprav nismo vsi duhovniki ali redovnice.
Omenim starejšo osebo, ki je dolga leta živela sama v samoti. V eni izmed treh knjig, ki jih je napisala, je zaupala tudi tole: »V župniji je bil 'ljudski misijon'. Misijonar je v svojem govoru zelo priporočal sodelovanje laikov. Ob koncu govora je povabil zbrane vernike, če ima kdo kakšno pripombo ali vprašanje. Javila sem se za pogovor ter rekla, da me je njegovo povabilo zelo prepričalo, a da se v župniji ne čutim sprejeta, ker je sodelovanje – tudi iz njegovega povabila – le za mlade, meni pa 'mladost odhaja', četudi bi se še počutila sposobna za kakšno delo. Misijonar pa mi je odgovoril: 'Prebral sem tvojo knjigo, in vidim, da ti je Bog dal dar pisanja. Ti piši in tvoj apostolat naj presega meje domače župnije.'«
Omenjena žena je vzela besede zares in v uvodu v knjigo Moj apostolat poleg omenjenih besed dodala: »Naj resnični življenjski dogodki komu pokažejo, da Bog vodi naše korake v življenju!« (Angelca Škufca, Moj apostolat, Višnja Gora 2012, uvod v knjigo)
V eni od zgodb Angele Škufca, ki v omenjeni knjigi Moj apostolat nosi naslov Pogovor pred tabernakljem, piše o Andreji, ki je v cerkvi strmela v tabernakelj. Toda tabernaklja ni videla, ker so bile njene oči napolnjene s solzami …
»Zakaj, Gospod, zakaj si mi poslal ta križ, zakaj si dopustil to strašno preizkušnjo …?« Potem pa piše o tistih, veri sovražnih časih, »ko verske slovesnosti, zlasti procesije, niso bile dovoljene. V sosednji župniji pa so slovesnost pripravili kar v cerkvi. Samo ministranti in duhovniki so spremljali Marijin kip … Andreji se je zdelo, da od Marijinega kipa seva neka nepoznana milina, da je njeno srce napolnila nedopovedljiva sreča … 'Kaj je z menoj? Ali ni to, kar je objelo moje srce, delček tiste sreče, ki jo je doživljala sveta Bernardka Lurška, ko je videla živo Marijo?' se je začudeno spraševala Andreja … Po obhajilu pa je ponavljala: 'Ljubi Jezus, pošlji mi v življenju kar koli, še toliko trpljenja in preizkušenj, le to mi daj, da bom te sreče, ki si mi jo dal doživeti danes, deležna vso večnost …' Potem pa še dodala besede, ki jih je povedal spovednik: 'Kar Bogu daš, nikoli ne skušaj vzeti nazaj!' In še dodala, da bi rada še komu izprosila srečo z molitvijo in vdanim prenašanjem življenja. Na ta način me uporabi v starosti in bolezni za apostola!« (prav tam str. 35).
Sedmo leto ste hišni duhovnik pri Marijinih sestrah čudodelne svetinje na Dobrovi in ker so Marijine sestre, prosim povejte kaj o njih.
Družba je nastala na slovenskih tleh. V Ljubljani, v zavetišču sv. Jožefa, kjer je danes dijaški dom na Vidovdanski cesti 9, je 16. julija 1878, na praznik Karmelske Matere Božje, ustanoviteljica mati Leopoldina Brandis prvim trem bolniškim dekletom dala redovno obleko. Mimogrede.
Rojena je bila 27. 11. 1815 v Gradcu na Štajerskem, v sedanji Avstriji. Vstopila je v samostan leta 1837, kjer dobi redovno ime s. Leopoldina. Leta 1850 je s. Leopoldina imenovana za vizitatorico avstro-ogrske province usmiljenk, kar ostane do smrti. S tem se ji odpre široko polje karitativnega delovanja na celotnem ozemlju takratne države.
V bolnikih, umirajočih in osamljenih, ki so potrebovali postrežbo na domu in to tudi ponoči ter za daljšo dobo, je slišala klic Božje previdnosti in nanj odgovorila. Sestram usmiljenkam takratna redovna pravila niso dovoljevala ostajati pri bolnikih čez noč, zato je mati Brandis začela vzgajati dekleta, ki so bila pripravljena zapustiti vse in se z materinsko ljubeznijo posvetiti najbolj zapuščenim in bolnim v njihovih stanovanjih. Pozneje jim je napisala tudi kratko Življenjsko pravilo.
Prvih 48 let je mlada družba »Bolniških sester« rasla pod okriljem družbe Hčera krščanske ljubezni, 15. marca 1926 pa je stopila na samostojno pot in se preimenovala v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje. Cerkev je novo Družbo potrdila leta 1940, leta 1977 pa je Družba Marijinih sester postala papeško pravna ustanova. Danes jo sestavljata dve samostojni provinci – slovenska in hrvaška, rodovitna tla pa je našla tudi v Afriki, kjer so zdaj že štiri postojanke Marijinih sester – domačink.
Po enajstih letih življenja in služenja v glavnem mestu Ukrajine so Marijine sestre pred dvema letoma odprle drugo skupnost na zahodnem delu te velike države in sicer na Zakarpatju v bližini mesta Užgorod, v vasi Turja Remeta na domu s. Marte Meško. – Prepričan sem, da se še spominjate lanskoletnje pustne iskrice in obiska radijcev pri njih.
Navzočnosti sester so si želeli tudi rojaki, razseljeni po tujih tleh, odprte so bile postojanke v Kanadi, Argentini, Nemčiji, Italiji. Nego na domu je sčasoma precej zamenjalo delo v domovih za ostarele. Ker zadnja leta ni novih poklicev, je v naših vrstah občuten dvig povprečne starosti sester in številčni upad. (Vir: spletna stran)
Kako živi svoje poslanstvo ena od Marijinih sester, pa v besedah s Edith Metelko.
»Že to, da sem Marijina sestra, pove, da ima Marija v mojem in našem življenju posebno mesto … Kot je Marija hitela na pomoč k teti Elizabeti, tako naj bi tudi me sestre hitele tja, kjer človek potrebuje pomoč … Pobožnost do matere Marije me spremlja že od otroštva. Velik vzor mi je bila mama s svojo preprosto, a tako globoko vero. Mesec maj s šmarnično pobožnostjo pa je bil kot prazničen mesec.
Kot skrbna in ljubeča mati bedi torej Marija nad slehernim izmed nas. Spremlja nas na poti našega življenjskega romanja. Da bi se ji za to zahvalili in priporočili vsako leto (že 31 let) poromamo z bolniki in invalidi peš iz Viča na Dobrovo k Mariji v leščevju, v Medžugorje, Lurd in še kam.« (s. Edith Metelko)
Opozorim, da so pred kratkim (2018) Usmiljenke izdale igrano-dokumentarni film o življenju in delu Božje služabnice Leopoldine Brandis: Od grofične do služabnice.
Skoraj pri koncu nocojšnje kateheze smo. Kako bi povzeli poudarke nocojšnje kateheze?
Predno sklenem nocojšnjo katehezo, peto po vrsti, preletim glavne poudarke in seveda ne pozabimo na domačo nalogo. Naslov današnje kateheze je: MARIJA, POMAGAJ NAM SLEHERNI ČAS … POSEBNO TAKRAT, KO PRIDE BOLEZEN. Po ustaljenem uvodu in molitvi sem se ustavil ob resnici, ki jo najbrž tudi vi potrdite, da smo Slovenci Marijin narod. Sicer ne bi bilo toliko Marijinih cerkva in kapel širom dežele pod Triglavom. Pa tudi ne toliko romanj v naša lepa svetišča. Kot velikokrat v zgodovini in tudi danes preizkušeni zaradi bolezni, starosti, osamljenosti, izgube delovnega mesta, zapustitev družine, zasvojenosti in še česa, se zelo zatekamo k Mariji Pomagaj, posebno v slovensko narodno svetišče na Brezjah.
Slišali smo, kako nas Marija uči moliti, vse, ki trpite, pa vabi k apostolatu v starosti, bolezni in preizkušnjah.
Da je Marija z nami skozi leto, potrjujejo mnogi njeni prazniki in šmarnična pobožnost s šmarnicami ter oktobrska pobožnost z rožnim vencem in lavretanskimi litanijami.
Na poseben način se Mariji izročamo, posvetimo ob prvih sobotah v mesecu, nekatere pa postajajo del družbe Marijinih sester čudodelne svetinje.
Tudi za nocoj pa za nas pripravljate domačo nalogo. Najbrž bo povezana z Marijo.
V današnji katehezi je bilo večkrat poudarjeno da se trudimo sprejeti življenjske situacije in reči: Zgodi se! Tako, kot je rekla Marija. Slovenci doma in po svetu Marijo častimo ne le z vsem naštetim in še tolikimi drugimi osebnimi in skupnimi pobožnostmi.
Ko sem ob imenovanju za lurškega kaplana vprašal, kaj bo moje poslanstvo, so mi odgovorili, naj imam še bolj rad Marijo in bolnike.
Spet ovinkarim z »domačo nalogo«.
Predlagam, da molitev Angel Gospodov najde več »prostora« v naših prihodnjih dneh, kjer živimo. Spremlja naj nas želja, da bi »osvetljeni« z Marijino »lučjo« svetili in »ogrevali« po deželi Kranjski in povsod po svetu, kjer spremljate radio Ognjišče. Trudili se bomo, da bomo še bolj predani Božjemu načrtu in previdnosti. Vse, kar prinaša življenje, pa sprejemali s čim manj »jamranja« in pritoževanja.
Predlagam, da ta večer molitev za domačo nalogo, Angel Gospodov, zmolimo skupaj.
Angel Gospodov je oznanil Mariji – in spočela je od Svetega Duha.
Zdrava Marija …
Glej, dekla sem Gospodova, – zgodi se mi po tvoji besedi.
Zdrava Marija …
In Beseda je meso postala – in med nami prebivala.
Zdrava Marija …
Prosi za nas, sveta Božja Porodnica, – da postanemo vredni obljub Kristusovih.
Molimo. Nebeški Oče, po angelu si nam oznanil učlovečenje svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Tako, nalogo imamo. Skupaj smo zmolili Angel Gospodov. Čisto za konec, pa prosim še za vaš blagoslov.
BLAGOSLOV
Gospod z vami. – In s tvojim duhom.
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče + in Sin + in Sveti Duh. Amen.
Gospod Šlibar, prav lepa hvala za nocojšnjo katehezo, za vse vaše misli. Se že veselim najinega naslednjega srečanja v juniju. Hvala tudi vam, dragi poslušalci, drage poslušalke – za pozornost in spremljanje. Od vas se za nocoj poslavljava tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.
……………………………………………………………………….
šesta, junijska kateheza, 16. junij: LJUBLJENI BOŽJI OTROCI V TRPLJENJU IN BOLEZNI ZA VSTALIM GOSPODOM