Ljubljeni Božji otroci v trpljenju in bolezni z Vstalim Gospodom

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke. Začenjamo z junijsko katehezo, ki jo posebej posvečamo vsem bolnikom in preizkušanim ter seveda njihovim najbližjim. Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Lepo pozdravljeni, gospod Šlibar!

Smo pred nedeljo Svete Trojice, zato je še toliko bolj na mestu, da katehezo začnemo z znamenjem križa.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 

Danes je potekalo romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Prepričana sem, da tudi za marsikoga od naših poslušalcev zelo pomemeben dan.

Upam, da ste se danes srečno vrnili z Brezij, z vsakoletnega srečanja bolnikov, invalidov in starejših, ki ga je vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Mnogi ste prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Več o samem zakramentu boste slišali tudi v nocojšnji katehezi. Veliko pa vas je bilo doma in ste sodelovali prek radia Ognjišče. Ker niste mogli na Brezjah prejeti zakramentov, vas prosim, da domov ali v dom povabite vašega duhovnika, da vas Jezus okrepi s svojo bližino.

Ob tej priložnosti se iskreno zahvalim radiu Ognjišče, da vam približa Brezje na vaš dom, s tem pa tudi Tiskovnemu uradu Ognjišče iz Kopra ter Slovenski Karitas, ki je letos prvič na poseben način ponudila svojo pomoč. Prav tako hvala vsem drugim dobrodelnim ustanovam za vsakoletno slavje na Brezjah in drugod, ne nazadnje tudi hvala vašim dušnim pastirjem in župnijskim svetom s Karitas, da vam pripravljajo srečanja za starejše po župnijah ali širše. Sam imam prav lepe spomine, ko se kakega takega srečanja tudi sam udeležim.

 

Tudi jaz se z zelo lepimi občutki spominjam mladostnih let, ko sem na teh romanjih pomagala kot prostovoljka. Je zares posebno, posvečeno vzdušje, ko se na Brezjah zbere veliko število bolnikov in invalidov.

Preden pa čisto zares začnemo z nocojšnjo katehezo pa kratek pogled nazaj, k prejšnji katehezi, ki je bila posvečena Mariji.

Pod naslovom Marija, pomagaj nam sleherni čas, posebno takrat, ko pride bolezen, smo poudarili, da smo Slovenci Marijin narod. Sicer ne bi bilo toliko Marijinih cerkva in kapel širom dežele pod Triglavom. Pa tudi ne toliko romanj v naša lepa svetišča in Marijinih pesmi. Pa romanj k Mariji Pomagaj v slovensko narodno svetišče na Brezjah. Slišali smo, kako nas Marija uči moliti, vse, ki trpite, pa vabi k apostolatu v starosti, bolezni in preizkušnjah.

 

Da je Marija z nami skozi vse leto, potrjujejo mnogi njeni prazniki in šmarnična pobožnost s šmarnicami ter oktobrska pobožnost z rožnim vencem in litanijami.

Na poseben način se Mariji izročamo in posvetimo ob prvih sobotah v mesecu, nekatere pa postajajo del družbe Marijinih sester čudodelne svetinje. Ta večer bomo namenili nekaj besed ob obhajanju prvih petkov in pazniku Jezusovega Srca. Morda veste, da ob koncu meseca (28. junija) obhajamo praznik Jezusovega Srca in dan za tem Marijino brezmadežno srce.

 

In na tem mestu spomniva naše poslušalce, da je pred nami tudi romanje v Lurd.

Že sedaj vas spomnim, da bomo od 19. do 25. junija na vsakoletnem romanju v Lurd s prilagojenim avtobusom in letalom. Nad štirideset romarjev iz vse Slovenije bomo pri lurški Mariji tudi za vas. Od najmlajšega pri 9. letih, 12. letni, do najstarejše pri 90-ih. Osrednja misel vseh letošnjih romanj v kraju Marijinih prikazovanj sv. Bernardki je beseda, ki jo je povedala Marija ob tretjem prikazovanju 18. februarja 1858: »Ne obljubljam vam, da boste srečni na tem svet, ampak na drugem.« – Ta misel naj nas vse povezuje. Mimogrede. Sveto mašo v lurški votlini bomo imeli Slovenci v soboto, 22. junija, ob 6. uri zjutraj. Če imate možnost interneta, nas boste lahko spremljali na naslovu: Lourdes TV direct. V prihodnji katehezi vam bomo spregovorili tudi o vtisih z romanja.

 

Tako, se že veselimo, da boste z nami delili vtise s tega romanja. Mene pa zanima še, kako je bilo z domačo nalogo, ki ste nam jo zastavili prejšnjič. Ste morda prejeli kakšne odzive?

Predlagal sem, da molitev Angel Gospodov najde več »prostora« v naših dneh in bi po Marijinem zgledu vse dogodke sprejemali s čim manj »jamranja« in pritoževanja.

Po odmevih sodeč vzamete »domačo nalogo« zares; prosim vas, da omenjeno molitev nadaljujete. Zapisali ste tudi, da »naj nadaljujem s katehezo, poučevanjem, ker premalo vemo o veri«. Hvala za vaša vprašanja, ki mi jih naslovite na moj e-naslov ali po pošti. Zato sem tu z voditeljico Damijano in vami, ki ste zbrani pri radijskih sprejemnikih.

 

Tako. Iz preteklih katehez smo že vajeni, da radi kaj »prinesete« s seboj in na tak način še bolj prepričljivo pričujete. Na tak način tudi nas spodbujate k opazovanju. Seveda nas vse zanima, s čim nas boste obogatili nocoj?

Marsikaj lahko vidimo v teh lepih sončnih dneh. Hvala Bogu za to. Vem, da ni vsem dano gledati z telesnimi očmi. Pa ste bogati tudi vsi slepi in slabovidni. To sem doživel zadnjo majsko soboto pri Mariji Materi Usmiljenja v Mariboru. Vi gledate »s srcem«, kakor nam je znano iz knjige Mali princ. Kar zaploskali bi vam. Če že ne vidite, pa nas slišite (zaploskam). Torej, nocoj vam podarjam ta resnični dogodek.

Dogodek se povezuje s svetovnim dnevom čebele 20. maja, ki smo ga obhajali drugič v zgodovini.

 

Gospod Šlibar, nocoj nam boste torej podarili spomin na nek dogodek. Prosim, povejte kaj več.

 Tisto soboto, ko je bila prejšnja kateheza (18. maja), sem v Kisovcu, to je blizu Zagorja ob Savi, kjer je cerkev posvečena Fatimski Mariji, s približno stotimi verniki obhajal fatimsko slavje s češčenjem SRT, spovedovanjem in sveto mašo. Na oltarju na korporalu, to je na belem prtu, na katerega duhovnik pri sveti maši položi pateno s sv. Rešnjim telesom in sv. Rešnjo krvjo, je bila tokrat monštranca. Temu rečemo, da je izpostavljeno Najsvetejše. Veste, da je monštranca liturgični predmet, v katerem je posvečena hostija. In zanimivo. Ves čas se je ob monštranci z veliko težavo premikala čebela. Tudi po blagoslovu je še ostala na oltarju in se »prekucovala«. Zanašalo jo je, kot da bi se »napila«. Potem pa je nenadoma poletela …

 

Zanimivo, da je bila čebela na oltarju, najprej nekako nebogljena, bi lahko rekli in potem je nenadoma poletela. Kako bi to lahko razložili, v simbolni govorici?

Če smo ob Jezusu, nam da On moči. V starosti in bolezni in preizkušnjah vseh vrst postajamo nemočni kot tista čebela. Jezus pa naredi, da »poletimo«. Še več, odkrivamo, da nas ima Gospod rad in nas povsod spremlja. Da nam spoznanje, da smo prav takšni, kot smo, potrebni svetu in Cerkvi in drug drugemu. To bomo slišali tudi v nadaljevanju, ko bo beseda o duhovnih poklicih, novomašnikih …

 

Lep uvod v junijsko katehezo, ki bo posvečena Jezusu. Najprej pa o dogodkih in praznovanjih v mesecu juniju.

Salezijanski duhovnik Jože Zadravec, znan po dolgoletnem novinarskem delu pri Družini, je v knjigi Misli za vsak dan (2017) zapisal, da so Rimljani šesti mesec v letu, to je junij, poimenovali po Junoni, boginji neba. Naši predniki so ga po gregorijanskem koledarju imenovali »rožnik«, ker v tem času na poljih in travnikih dehtijo rože. Cerkev je ta mesec posvetila Jezusovemu srcu. Zato ponekod, če ne celo v vseh slovenskih cerkvah, berejo tako imenovane »vrtnice«. Kot rečeno, bomo o tem nocoj še slišali. Junij pa je mesec posebnih cerkvenih praznikov in mašniških posvečenj.

Spomnim naj vas, da smo preteklo nedeljo (9. junija) zaključili velikonočni čas z binkoštnim praznikom. Jutri pa bomo obhajali nedeljo Svete Trojice, v četrtek praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. V torek, 25. junija, bomo praznovali dan državnosti. Dan prej, rojstvo Janeza Krstnika. Čisto na koncu meseca pa še praznik apostolov Petra in Pavla, s praznikom Srca Jezusovega in Marijinega brezmadežnega srca, kot sem že omenil. Koliko lepega bomo doživljali!

Ob omenjeni čebeli moremo videti sebe. Tudi prazniki, pomembni dnevi, obiski, dobri izvidi, oddaje na radiu Ognjišče, tudi kateheza – tako ste mnogi povedali po telefonu ali zapisali –, napolnijo z novim upanjem, da lažje sprejemate sebe, bližnje, vse življenjske situacije, ne nazadnje tudi Boga, od katerega bi včasih pričakovali več razumevanja, prizanesljivosti, bližine, pomoči, če ne že kar čudeža.

 

V eni od prejšnjih katehez ste nas spodbujali k dobri volji in smehu. Imate tudi nocoj na zalogi kakšno šalo?

Če ste imeli te dni koga od vaših pri birmi, bo tole aktualno.

»Škof sprašuje bodoče birmance: 'Kaj je rekel Gospod, ko je ustanovil zakrament svetega krsta?' vpraša prvega.

'Rekel je: Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,' odgovori vprašani.

'Zelo dobro! Kaj pa je rekel naš Gospod, ko je ustanovil sveto evharistijo?' se škof obrne na drugega birmanca.

'Rekel je: Vzemite in jejte, to je moje telo; vzemite in pijte, to je moja kri,' se glasi odgovor.

'Odlično!' je navdušen škof.

'In kaj je Gospod rekel, ko je ustanovil sveti zakon?' vpraša škof Janezka.

'Hm … Že vem! To je bilo takrat, ko je rekel: Moj Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

(Bog ima smisel za humor, Založba Emanuel 2011, str. 38)

 

Tako, tole je bilo za sprostitev, zdaj pa nadaljujemo z osrednjo temo nocojšnje kateheze, ki nosi naslov:  Ljubljeni Božji otroci v trpljenju in bolezni za vstalim Gospodom. V uvodu v temo bomo najprej slišali evangeljski odlomek.

Sredine kateheze papež Frančišek vedno začne z evangeljskim odlomkom. Tako naj bo tudi ta večer. Slišali bomo evangelij o ozdravitvi stotnikovega služabnika (Mt 8,5-13a). Prepoznajmo v evangeljskem odlomku, kako smo ljubljeni, tudi če kdaj tega ne prepoznamo in mislimo, da je Bog daleč od nas.

 

Takole beremo »Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: 'Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.' Jezus mu je rekel: 'Pridem in ga ozdravim.' Stotnik pa mu je odgovoril: 'Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.' Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: 'Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.' Stotniku pa je Jezus rekel: 'Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!' In služabnik je ozdravel tisto uro.«

 

Povejte, gospod Šlibar zakaj ste izbrali ravno ta odlomek za nocojšnjo katehezo.

Priznam, da sem dolgo izbiral primeren odlomek. Pa se mi zdi, da ta odgovarja naslovu današnje kateheze. Ni le nagovor ob obhajanju bolniškega maziljenja, o katerem bo nocoj več besed. Odmev najde tudi v binkoštnem prazniku, prazniku Svete Trojice, Sv. Rešnjega telesa in krvi, svetih apostolov Petra in Pavla ter Srca Jezusovega in Marijinega. Pa še dan državnosti in Slovenija z vsemi državljani, »da bi ozdraveli«, kakor se sklene evangelij. Pojdimo po vrsti.

V pomoč razmišljanju ob evangeliju mi je razmišljanje pokojnega jezuita, prijatelja, p. Franca Cerarja DJ. Besede je zapisal v knjigi Beseda da besedo, ki jo je izdala Družina leta 1994 (str.13). V naših katehezah sem ga že imenoval.

P. Cerar razmišlja takole. Katerekoli vere in narodnosti je že bil stotnik – bil je dobrega srca. Mrtvoudnemu človeku je hotel na vsak način pomagati. Upanja s strani zdravnikov ni bilo, zato se je obrnil na Jezusa. Med njima pride do razgovora, kakršnega ni imel Jezus doslej z nobenim od svojih sonarodnjakov.

Stotnikova izjava, da je tudi sam pod oblastjo, daje slutiti, v čem je bila njegova – od Jezusa pohvaljena – vera. Ne samo v tem, da je Jezus sposoben na daleč ozdraviti služabnika, temveč da ima Jezus to moč od Boga, kakor ima stotnik oblast od cesarja. Ko je Jezus ozdravil mrtvoudnega, je dal vedeti, da noče biti Mesija samo za Jude. Širi okvire judovske ozkosti, hoče biti Mesija brez omejitve.

Postal bo Mesija tudi nam. Takega Mesija ni moglo ustvariti ne judovstvo ne nobena takratna religija. Njegovo svetišče je na gori, ki je višja od vseh drugih gora.

 

Kako bi lahko ta svetopisemski odlomek prenesli v svoje življenje?

Pozdravljeni vsi dobri, sočutni ljudje. Kdorkoli že si, ki doma, v bolnišnici, v domovih in drugod pomagaš bolnim. Na vse načine se trudiš kot stotnik iz slišanega evangelija. Opazil sem, da je imel čudovit razgovor z Jezusom. Moje povabilo tudi tebi, da se pogovarjaš z bolnikom. In ne le takrat, ko ni

več upanja za ozdravitev, pokličeš duhovnika, da se bolnik sreča z Jezusom v zakramentih. In če misliš, da ni v tvoji pristojnosti, vprašaš domače, svojce, sorodnike.

Sam sem rad svetoval osebju, posebno na nevrološki kliniki, ko se bolniki niso mogli odzivati, naj povedo obiskovalcem, da v bolnišnico prihaja tudi duhovnik. In nič več. O, kako vam bodo bolniki hvaležni, čeprav ne bodo mogli pokazati na zunaj.

Torej pogovor in možnost, da se bolnik sreča z Jezusom po zakramentih.

Še nekaj je zanimivo v evangeljskem odlomku. Jezus noče biti odrešenik samo za Jude. Širi okvire judovske vernosti, kot sem že prej omenil. Hoče biti Mesija brez omejitve.

 

Kaj pa tisti, ki niso kristjani ali pa je bil sicer krščen in vzgajan v krščanstvu, zdaj pa tega ne živi?

Sem za pogovor, k temu vabim tudi vas. Spominjam se, da so me velikokrat klicali k bolniku, ki ni bil veren in se ni udeleževal verskih obredov. Ne tako veliko, koga pa sem v bolnišnici pripravljal tudi na zakramente. V mislih imam moža, ki je bil v bolnišnici daljši čas in mu je bilo zdravstveno omogočeno, da sva se pogovarjala in nama ni nič branilo, da bi prejel krst in druge zakramente, kakor tisti mož iz Stare zaveze, ki je prisedel na voz, poslušal preroka Izaija in, ker je bila blizu voda, prejel tudi sveti krst.

 

Kako je z duhovno oskrbo v bolnišnici in doma? O tem smo sicer že govorili, a ne bo odveč ponoviti.

Večkrat vas v katehezi spomnim na plakat na oglasnih deskah po vaših cerkvah, ali vas na to spomni domači župnik ali celo zapiše v oznanilih, kako je z duhovno oskrbo starejših in bolnikov na domu, v bolnišnicah in domovih. Med drugim je vprašanje, kaj pa če bolnik ni krščen? Sledi zapis: Če želi, mu bolnišnični duhovnik po ustrezni pripravi na njegovo željo podeli zakramente.

Opozoriti pa vas morem, da za to poskrbite poprej, kajti neupravičeno bi krstili nekoga, ki v življenju ni kazal nobenih znakov, da se želi po krstu vključiti v Cerkev.

 

Kako pa je s krstom otrok, ki so nevarno bolni?

V tem primeru na željo staršev otrok lahko prejme krst v sili, kot temu rečemo. Seveda tudi v bolnišnici. V skrajni sili ga krsti lahko kdorkoli, tudi nekdo, ki ni kristjan, če ima namen storiti to, kar dela Cerkev ob podeljevanju tega zakramenta.

Mimogrede, ko sem bil še v Kliničnem centru, je bilo na leto povprečno dvajset takih krstov.

Še bi se lahko mudili ob prebranem evangeljskem odlomku. Vidimo, kako je evangelij živ, kot je živ Jezus, ki želi, da kot ljubljeni Božji otroci v trpljenju in bolezni sledimo vstalemu Gospodu, kot je naslov nocojšnje kateheze.

 

Ustavimo se za hip še pri Jezusovem srcu.

Še se mudimo pri Jezusu, Vstalem Gospodu, za katerim bi kot Božji otroci radi hodili v bolezni in starosti. Omenil sem, da bomo 28. t. m. obhajali praznik Srca Jezusovega in da imamo vsaj v nekaterih župnijah »vrtnice«, »kot nekakšne mesečne duhovne vaje«, kot je zapisal v knjižici Bližajmo se Jezusovemu Srcu jezuit p. Tomaž Podobnik.

Ob prazniku Jezusovega Srca omenim tudi obhajanje prvih petkov, ki so milostni dar Jezusovega Srca. Prav ti so za vas, dragi bolniki, tako dragoceni, ko vas obišče duhovnik ali kdo drug in vam prinese sveto obhajilo.

 

Povejte nam še kaj o Jezusovih obljubah.

V lanskoletnem lističu Beseda starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim sem vsak mesec zapisal o obljubah, ki jih je Jezus dal redovnici Marjeti Mariji Alacoque (+ 1690) v zasebnem razodetju. Naročil ji je, naj kristjani za vsak prvi petek v mesecu opravijo dobro spoved, prejmejo sveto obhajilo, naj več molijo ter z dobrimi deli in premagovanjem zadoščujejo za žalitve, s katerimi ga žalosti toliko ljudi. Tako nam Jezus ponuja oprijemljive možnosti, da bi lažje in bolj zanesljivo prišli v nebesa. Podarja nam 12 obljub. Ne bom vseh našteval, omenim pa dve: »Tolažil jih bom v trpljenju« in »Tisti, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, ne bodo umrli v moji nemilosti in brez zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.« V eni zadnjih Družin (št. 21, 2019) ste lahko prebrali v rubriki škofje vam odgovarjajo, kako je murskosoboški škof Peter Štumpf zapisal, da so »papeži večkrat naštete obljube potrdili za verodostojne, pobožni verniki pa so se jih trudili izpolnjevati; najprej iz ljubezni do bližnjih, da bi molili za njihovo in svoje spreobrnjenje.«

 

Prav je, da se večkrat spomnimo tudi drugih blaženih, ki pri Bogu prosijo za nas, kajne gospod Šlibar.

Zdi se mi primerno, če na tem mestu omenim bl. Lojzeta Grozdeta, ki je godoval prejšnji mesec. Dobre tri tedne pred smrtjo je takole spodbujal mlade. Naj ta večer tudi nas: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu in prečistemu Srcu Marijinemu … Delati moramo za to, da pride na svet nov, boljši red. Nov boljši red pa zahteva najprej novega, boljšega človeka. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe in to po vzvišenem vzoru prečistega Srca naše Matere, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Jezusovega Srca …« (Iz govora, ki ga je imel bl. Lojze Grozde članom dijaške Marijine kongregacije na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942.)

 

Na tem mestu vas prosim, da z nami delite tudi papeževo spodbudo, ko je aprila v eni rimskih škofij nagovoril bolnike.

Papež Frančišek je bolnike takole nagovoril:

»Je starost, so bolezni, veliko je problemov, a je tudi Jezus. In Jezus nikoli ne razočara,« je dejal in pripomnil, da se Jezusu lahko pritožujemo: »Vsa pritoževanja, ki jih povemo Jezusu, on spremeni v molitev in jih prinese pred Očeta, kajti On je vse to preživel pred nami. Ne pozabiti Jezusa … On nas posluša, On nas vidi, On nas ljubi. Preprosto govoriti s svojimi besedami in se tudi pritoževati.«

 

Ja, papež Frančišek zna resnično nagovarjati in spodbujati. Lahko smo zares hvaležni zanj, pa tudi za škofe, duhovnike in diakone.

Upam, da še sledite katehezi, ko se učimo, da bomo znali, predvsem pa živeli, da smo ljubljeni Božji otroci v trpljenju in bolezni in hodimo za vstalim Gospodom, kot je naslov kateheze.

Pri tem so nam v veliko pomoč papež, škofje, duhovniki, redovniki, diakoni … Vsi pa ste povabljeni, za nas omenjene in tudi nove poklice moliti in darovati trpljenje.

V spominu mi je žena na intenzivnem oddelku. Bilo je pred leti na intenzivnem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani. Po prejemu zakramentov je rekla: »Nog ne čutim … Vse darujem za novomašnike in nove duhovne poklice.«

Sveti župnik iz Arsa pa je dejal: »Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji,« in nadaljuje: »Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni.«

Ob pripravi Besede za mesec junij – upam, da ste jo prejeli – sem prosil rektorja bogoslovnega semenišča Petra Kokotca, naj mi pove, koliko bo letos posvečenih duhovnikov in diakonov. Dobil sem odgovor, ki je zapisan tudi v Besedi, da bo na praznik sv. Petra in Pavla posvečenih šest novomašnikov za vso Slovenijo. Nas je bilo leta 1975 posvečenih 62. Z veseljem tudi povem, da bo letos posvečenih osem diakonov, med njimi dva stalna.

Omenjeni podatek sam po sebi kliče, da molimo za nove duhovne poklice in svetost. V tej zvezi predlagam nekaj konkretnega: vsakodnevno molitev očenaša in zdravamarije za družine in še en očenaš in zdravamarijo za nove duhovne poklice. Vesel bom, če se nam boste pridružili.

 

Zdaj pa še nekaj besed o bolniškem maziljenju. Zakramentu, ki morda prebuja največ vprašanj in dilem.

Bolniško maziljenje je zakrament, Jezusov dotik v starosti in bolezni. Papež Frančišek pravi, da ga sprejme lahko vsak po 65. letu starosti. Prejmemo ga lahko enkrat v letu, razen če se zdravstveno stanje poslabša. V tem primeru lahko večkrat.

Primerno je, da ga prejmemo pred operacijo in tudi žena pred porodom. Prejme ga lahko oseba, ki nosi v sebi velike duhovne rane. Otroka, ki še ni bil pri spovedi in obhajilu, ne mazilimo.

Za ta zakrament moramo biti pripravljeni prav tako, kot za prejem svetega obhajila. Če je bolnik v nezavesti, pa je bil praktičen kristjan, lahko prejme zakrament.

Med obhajanjem zakramenta (ne rečem med delitvijo) prisluhnemo besedilu molitve in med maziljenjem na čelu odgovorimo »amen«, prav tako med maziljenjem na rokah.

Primerno je, da bolnik, ki prejme zakrament, dobi podobico in jo doma izpolni s podatki o prejemu maziljenja.

 

Torej, če povzamemo glavne značilnosti bolniškega maziljenja, kaj bi bilo potrebno še posebej poudariti.

Bolniško maziljenje je namenjeno bolnikom in ostarelim, ki so resno bolni ali onemogli. Strah, da je ta zakrament povezan s smrtjo, je popolnoma odveč. Bolnik lahko prejme zakrament enkrat na leto, ob poslabšanju zdravstvenega stanja pa ga lahko prejme ponovno. Lahko ga prejme pred težkimi življenjskimi preizkušnjami: operacijo, porodom ali odhodom v bolnišnico. Kadar je mogoče, naj bolnik pred prejemom zakramenta opravi osebno spoved. Mrtvim zakramenta ne podelimo. Tako so v navodilih za obhajanje zakramentov v bolnišnicah in drugih podobnih zavodih zapisali slovenski škofje.

 

Lahko z nami delite pričevanje o bolniškem maziljenju mame štirih otrok.

»V bolnišnico sem poklicala bolniškega duhovnika. Strahov pred 'poslednjim zakramentom', kar to ni, nisem imela. Poučena sem bila, da zakrament bolniškega maziljenja ne napoveduje smrti, ampak daje človeku novo upanje, novo moč za soočenje s trpljenjem ter pogosto tudi zdravje na telesu. Po prejemu tega zakramenta in obhajila, ki sem ga v bolnišnici pogosto prejemala, sem lažje darovala Bogu vse nevšečnosti za blagoslov družine, župnije, nove poklice, za Cerkev … Ob tem pa nisem pozabila na zdravnike in vse zdravstveno osebje, pa sorodnike in prijatelje, ki so me spremljali z molitvijo ali me obiskovali.« (Polona Makovec)

 

Tako, skoraj pri koncu smo – za nocoj, seveda. Zato vas prosim, gospod Šlibar, da še enkrat ponovite glavne poudarke nocojšnje kateheze.

Pred praznikom Svete Trojice smo se za hip »vrnili« na dopoldansko srečanje na Brezjah. Dopovedovali smo si, da ni dovolj le romati, prepevati Marijine pesmi, moliti rožni venec, temveč »živeti Marijo«, kar pomeni tudi reči vsemu »zgodi se«. Pri tem naj nam pomaga molitev Angel Gospodov.

Osrednjo temo kateheze – Ljubljeni Božji otroci v trpljenju in bolezni z vstalim Gospodom – sem osvetlil z evangeljskim odlomkom o ozdravitvi stotnikovega služabnika. Božjo ljubezen odkrivamo ob prvih petkih in sobotah, ob Jezusovem in Marijinem srcu. Pri tem nam pomagajo papež, škofje, duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni, ki nam omogočijo Jezusov dotik v zakramentu bolniškega maziljenja.

 

Seveda pa tudi danes ne bomo pozabili na nalogo. Kaj bo torej tokratni izziv?

Da bomo lahko obhajali praznike v cerkvenem letu, imeli svete maše, prejemali zakramente, poglabljali vero, dobivali upanje … potrebujemo duhovnike. Če kdaj, je danes še posebej potrebno, da molimo za nove duhovne poklice in svetost poklicanih. V tej zvezi predlagam nekaj konkretnega za domačo nalogo: vsakodnevno molitev očenaša in zdravamarije za družine in še en očenaš in zdravamarijo za nove duhovne poklice. Vesel bom, če se nam boste pridružili in v tem mesecu opravili to domačo nalogo.

 

Tako, nalogo imamo, zdaj pa je pred nami samo še zahvalna molitev in sklepni blagoslov.

Nocojšnjo katehezo sklenem z zahvalno molitvijo, ki jo moli duhovnik nad bolniškim oljem ob obhajanju zakramenta bolniškega maziljenja. Bodite pozorni nad vsebino molitve, še zlasti pa klicanje Troedinega Boga na tiste, ki prejmejo zakrament bolniškega maziljenja. Kako primerno bomo s to molitvijo počastili Sveto Trojico in končali katehezo.

Hvaljen Bog, vsemogočni Oče, ki si poslal Sina na svet zaradi nas in našega zveličanja!

Hvaljen bodi Bog!

Hvaljen Bog, Edinorojeni Sin, ki si se ponižal in postal človek in ozdravljal naše bolezni!

Hvaljen bodi Bog!

Hvaljen Bog, Sveti Duh Tolažnik, ki nas s svojo močjo utrjuješ, da premagujemo naše telesne slabosti!

Hvaljen bodi Bog!

In še blagoslov

Gospod z vami … In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas … Amen.

Gospod Šlibar, prav lepa hvala za vse vaše besede in misli v nocojšnji katehezi. Se že veselim najinega poletnega srečanja v juliju. Hvala tudi vam, dragi poslušalci, drage poslušalke – za pozornost in spremljanje. Od vas se za nocoj poslavljava tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.