Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 15. 07. 2019

Maša na Radiu Ognjišče 10. julija 2019

SREDA, 10. JULIJA 2019,

1 Mz 41,55-57, Mt 10,1-7

Mašno besedilo: Za bolnike

 

UVOD V MAŠO

Dober večer želim vsem, ki ste se ta večer odločili biti v Jezusovi družbi pri sveti maši v kapeli radia Ognjišče. Hvala vam, ki ste Jezusu pustili, da vas je poklical.

Priznajmo in obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

 

NAGOVOR

Včerajšnji evangeljski odlomek je pripovedoval, kako se je Jezusu množica smilila, ker so bili ljudje kakor ovce, ki nimajo pastirja. Učencem je naročil, naj prosijo gospodarja, da pošlje delavcev na svojo žetev.

Danes to prošnjo Jezus sam uslišuje in uresničuje. Določa pastirje za svojo čredo in pošilja delavce na svojo njivo. Dvanajst jih je. Imenoma jih postavlja. Njihova služba je edinstvena. Njihova odgovornost za Cerkev enkratna in nenadomestljiva.

Mi, ki smo zbrani v kapeli imamo privilegij, da apostole, upodobljene na lesu iz rok Jožeta Bartola, vidimo.

Za začetek so apostoli poslani k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Tu naj izganjajo hude duhove, ozdravljajo bolezni ter oznanjajo bližajoče se Božje kraljestvo. Oblast, ki jo imajo, ne izhaja iz njih. Dana jim je. Ni jim dana zanje, temveč za službo drugim. Nauk, ki ga oznanjajo, ni njihov, kraljestvo, ki ga napovedujejo in ljudi nanj pripravljajo, ni njihovo – vse je Kristusovo. Eden med njimi bo na vse to pozabil in zaupane darove zlorabil.

Ta sredin večer se mi postavimo v kožo apostolov. Predstavljajmo si, kako so se počutili. Jezus jih je dotlej vodil in učil ter jim z zgledom kazal, kako naj oznanjajo evangelij. Zdaj so se morali znajti sami.

Gospod pošilja tudi vsakega od nas. Ne mislim le na tiste, ki jih kliče v duhovni poklic. Ni pomembno, da smo posebej nadarjeni ali usposobljeni za naloge v življenju. Tako kot prve učence tudi nas pošilja s svojo oblastjo.

Po Svetem Duhu nam bo dal vse darove, ki jih potrebujemo pri vseh različnih poslanstvih. Človeško je, da kaj pogrešimo.

Najbrž si bomo morali vzeti več časa za poslušanje, pogovor, potrpljenje, če poudarim tri pomembne reči, ki se začenjajo na P: poslušanje, pogovor, potrpljenje. In še kaj drugega bi morali spremeniti.

Pripravljenost na spremembo je pokazal tudi očak Jakob, kakor smo slišali v berilu. S svojo številno družino se je vrnil domov. Saj se spomnite, da so njegovi sinovi svojega najmlajšega brata Jožefa, ker ga je imel oče najrajši, iz zavisti prodali v Egipt. Na faraonovem dvoru se je povzpel na odgovorno mesto ter obvaroval Egipt in okoliške dežele lakote.

Spomnim naj vas na zanimivost, ki sije iz današnje Božje besede. Slišali smo veliko imen. - Tudi meni in tebi so starši pri krstu dali ime po enem od svetnikov. Prav je, da kaj preberemo o krstnem zavetniku in ga posnemamo.

 

Za konec omenim še eno ime: bolniški duhovnik Adolf Mežan, ki je bil sprva profesor na Srednji verski šoli v Vipavi - učil je tudi mene -  kasneje pa sva delala v bolnišnični pastorali. Posebno je z veliko ljubeznijo obiskoval bolnike v bolnišnici Petra Držaja v Šiški. Doživetja ob srečanjih z bolniki je zapisal v knjigi Med belimi zavesami. Posredujem vam kratek zapis:

»V bolnišnici sem srečal globoko verne katoličane, ki so z veliko pobožnostjo prejemali zakramente in vero jemali zares … Neki mož je zaupal, da zmoli po deset rožnih vencev na dan in dodal: »Drugega zdaj v bolnišnici ne morem delati, pa molim. Treba se bo pripraviti na odhod. Zato želim večkrat prejeti sv. obhajilo, je še pripomnil«.

V omenjeni knjigi je zapisal molitev, ki jo je napisala neka bolnica, s katero sklenem razmišljanje:

O Bog, v Tebi zaspim, o Bog, v Tebi se zbudim, vsa čast in slava Ti, da še živim. Vse, kar bom danes mislil, govoril, delal ter ljubil,- naj bo Tebi v čast in slavo Božjo, - moji duši, družini pa v večno zasluženje. Amen.

 

SLOVO

V častitljivem delu rožnega venca v treh zdravamarijah vzklikamo: ki nam vodi naše misli, ki nam vodi naše besede, ki nam vodi naša dejanja. - Da bi to uresničevali, naj nam pomaga blagoslov.