Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 7. 08. 2019

Maša na Radiu Ognjišče 22. julija 2019

PONEDELJEK, 22. JULIJA 2019

Vp 3,1-4a

Jn 20,1-2.11-18

Mašno besedilo: Sv. Marija Magdalena, praznik

 

UVOD V MAŠO

Dobrodošli pri sv. maši tu v kapeli in vsi, ki ste si vzeli čas, da skupaj obhajamo večerno daritev. Ta večer še posebno pozdravljam vas, ki ste prisluhnili sobotni radijski katehezi doma, v zamejstvu in po svetu.

Želim, da ob prazniku sv. Magdalene doživimo prijetno srečanje med seboj in z Bogom. Sv. mašo darujem za ….

Obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

 

NAGOVOR                 

Svetopisemski učenjaki so se zedinili, da je današnja svetnica ista Marija iz Magdale, iz katere je Kristus izgnal »sedem hudih duhov« in ga je potem po apostolskih poteh spremljala, stala pod križem in na velikonočno jutro zdrvela s Kalvarije v Jeruzalem s sporočilom: Kristus je vstal.

To kar vemo od njej zanesljivega, je dovolj. Ni bila rojena svetnica. Demonske temine so bile v tej duši, pa naj potem karkoli že razumemo »sedem hudih duhov«.

Začela je novo življenje. Zbor žena je skrbel za zbor apostolov. Med njimi tudi žena iz Magdale.

Njena veličina pa se razodene na veliki petek. Ponosni apostoli se poskrijejo, ona pa z Gospodovo materjo in »svetimi ženami« stoji pod križem. 

Prisotna je pri pokopu in nemirna vso noč in ves dan. Nedeljsko jutro zarana hiti h grobu. A prestreže jo vstali Kristus. Podrobno smo slišali v evangeliju.

Kaj je bilo z njo potem? Od davnine pa jo krščansko ljudstvo časti kot ženo – spokornico.

Marija iz Magdale opogumlja vsakogar in pove, čeprav po tolikih stoletjih, da je na spokornih kolenih pridobljena čistost in ljubezen in svetost tudi nekaj velikega.

 

Pri p. Marku Ivanu Rupniku sem zasledil tale zapis:

In učenci so se zaprli v zgornjo sobo … kjer so skupaj obhajali zadnjo večerjo …  In potem je bila dolga, dolga noč, ki je ni bilo konca … In potem še daljši dan, sobotni dan. Dvanajsteri zaprti v velikem strahu … In potem še ena noč. Nihče ni jedel ... Nihče ni bil lačen … dovolj je bila zadnja večerja; niso bili več lačni.

Proti večeru pa nekdo potrka na vrata, zelo energično, zelo močno. Velik strah jih objame. Dih se zaustavi. Konec je. Odkrili so nas! Kaj  naj storimo? Tišina. Nekdo se opogumi in odpre vrata.

Vstopi Marija Magdalena, zelo ganjena in zelo vznemirjena: »Jaz sem ga videla! Jaz sem videla Gospoda! Grob je odprt. Ne vemo, kam so ga položili, ampak jaz sem ga videla!«

Znova so zapahnili vrata, ona pa je šla od enega do drugega in jih pogledala naravnost v oči. »Jaz sem ga videla! Vas ni bilo, jaz pa sem bila pod križem! Jaz sem ga videla! Gospod je vstal!«

Kdo ve, kaj je šlo skozi glave teh preprostih galilejskih ribičev, ko jim je neka žena tako govorila. Nihče ji ni odgovoril. »Jakob, jaz sem ga videla!« Tišina. »Tadej, jaz sem ga videla!« Tišina. »Tomaž …« Tišina.

Potem stopi naprej Peter: »Ne vem, kaj pravite vi, ampak jaz rečem, da ima Marija prav! Jaz vam pravim, da je Kristus vstal!«

In tako z Janezom začneta teči.

In zaradi Petrove besede, ki je verjel neki ženi in odgovoril učencem to, česar niso upali misliti in se je izpolnila beseda, da bo on potrdil brate v veri; zaradi te besede smo po dobroti staršev, duhovnikov in drugih tu, iščemo Gospodovo bližino, hodimo v veri, upanju in ljubezni, ker je Kristus vstal in živi in ga bomo doživeli tudi pri tej sv. maši. Aleluja. Amen.