Ti boš Marija s Triglavom živela in varovala boš gore in nas…
Pred leti je duhovnik Reinhold Stecher uspel ubesediti to, kar mnogi ljubitelji gora nosimo globoko v sebi - zapisal je: ''Veliko poti vodi k Bogu. Ena od njih pelje preko gora.'' Za vse tiste Slovence, ki tako čutimo, ima kapelica Marije Snežne na Kredarici poseben pomen. Iz ranih otroških let se še spominjam praznega prostora na mestu, kjer danes stoji kapelica. Čutiti je bilo tako medvrstično, da nekaj ni prav, nekaj manjka planincem. Zato me nič ne čudi, da je bila gradnja nove kapele Mariji Snežni eden prvih podvigov, takoj po naši osamosvojitvi. Dasi k njej romamo redno, bolj poredko ali zgolj slučajno, za nas Slovence je pomembno da vemo, da je tam, na svojem mestu pod Triglavom, od koder pazi na nas.
Naša skupinica osmih veselo razpoloženih duš je tokrat četrtega avgusta poromala na Kredarico s prav posebnim namenom. Pridružili smo se našemu dragemu osemdesetletniku, ki jih mimogrede kaže kakih 65, da se Triglavski Mariji skupaj zahvalimo za številne prejete milosti in se ji priporočimo v nadaljnje varstvo. Vsak od nas pa je poleg polnega nahrbtnika zagotovo nosil v srcu še marsikatero tiho prošnjo, ki se je medila in bistrila med sopihanjem navkreber. Moram priznati, da se je naš slavljenec zavidljivo odrezal. Samozavestno in zadovoljno je premagoval strmine, s klini in jeklenicami pa opravil kot za šalo. Vreme je pridalo svojo piko na 'i' in vse je teklo kot namazano. Po tem, ko smo v koči s polnimi želodčki že veselo predli, je budno oko našega slavljenca hipoma uzrlo znan obraz med prišleki:''Oooo, gospod Miro je tu, zagotovo bo maša danes!'', nas je zdramil. In tako je tudi bilo. Na predvečer Marije Snežne smo se zbrali skupaj pri sv. maši z bolniškim duhovnikom Mirom Šlibarjem planinci iz kar 17 slovenskih župnij. Darovali smo jo za vse tiste, ki zaradi različnih preizkušenj niso mogli priti z nami, pa tudi v zahvalo, da je nam prisotnim bilo dano priti.
Po mirni noči smo se na dan Marije Snežne na nadmorski višini 2515 m zbudili v jasen dan. Aljažev stolp, ta 'pleh z dušo', se je svetlikal v jutranjem soncu in sinje modro nebo je kar klicalo na vrh. Oči so uživale v prekrasnih razgledih in se pasle po sosednjih vrhovih – ponosna Škrlatica se je nastavljala žarkom, Razor jo je malce postrani pogledoval, pod Križem je Zgornje Kriško jezero še belo opozarjalo nase. Za ljubitelje gora neprecenljivi prizori, ki jih ne more kupiti noben Mastercard ali kakšna druga bančna kartica. Pohiteli smo… sestopiti je bilo treba do 11 ure, ko se je začela slovesna sv. maša. Na presenečenje in veselje vseh udeležencev so se g. Miru Šlibarju pridružili še g. Tine Tajnik z romarji iz župnije Šentilj pod Turjakom, kamniški župnik Luka Demšar in kdo drug kot triglavski župnik France Urbanija! Čudovita Triglavska naveza in še eno zagotovljeno nepozabno doživetje, ki ga bomo nosili s seboj na naših prihodnjih poteh.
Vsak planinec ve, da priti na vrh predstavlja le polovico opravljenega dela. Druga polovica je varen spust nazaj v dolino. Naprtali smo si nahrbtnike, ki so okleščeni vseh rezerv bili bistveno lažji in pod 'taktirko' našega slavljenca še zapeli Triglavski Mariji v pozdrav ter jo radostno popihali v dolino.
Bogu in Triglavski Mariji hvala za krasno doživetje in vse prejeto dobro, hvaležni romarji.