"Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!"

Lep dober večer. Dobrodošli ob začetku avgustovske kateheze, ki bo uglašena na stavek iz Markovega evangelija »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Najprej pa seveda lep pozdrav msgr. Miru Šlibarju, voditelju za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurškemu kaplanu. Dober večer.

 

Tokratna kateheza bo torej počitniško obarvana, najprej pa nekaj o mesecu avgustu ter o avgustovskih praznikih.

Z avgustom smo stopili že v drugo polovico leta in pred nami je osma kateheza, ki bo še bolj kot prejšnja počitniško obarvana. Mesec avgust je imenovan po prvem rimskem cesarju; to je bil Gaius Caesar Octavianus Augustus, nečak Julija Cezarja. Latinski pridevnik »augustus« pomeni »posvečen, svet, častitljiv, veličasten, vzvišen«. Ime izhaja iz glagola »augeo« v pomenu: pospeševati rast, oplajati, večati, množiti, poveličevati, hvaliti, povzdigovati. Po rimskem cesarju Augustu je zgodovinski izraz »avgust« naslov za rimske cesarje od cesarja Oktavijana naprej.

Slovensko ime za ta mesec je »veliki srpan« v pomenu velike žetve s srpom. (Vir: Jože Zadravec, Misli za vsak dan, 2017)

V avgustu obhajamo kar tri Marijine praznike. Dva smo že, Marijo Snežno 5. avgusta in največji Marijin praznik Vnebovzetje 15. avgusta. Res, pred dvema dnevoma sem bil na Kredarici, tudi za vas, kot vedno. Marija je sprejela vaše pozdrave in jih vrača. Vesela je bila šopka, ki predstavlja vse vas, kakor tudi medsebojnega druženja, pogovorov, spovedi, molitev in evharističnih slavij posebno tistega s procesijo z lučkami in blagoslovom na vse strani sveta. Obnovili smo tudi posvetitev slovenskega naroda Mariji. Upam, da ste to storili tudi vi. Tretji Marijin praznik pa bomo obhajali 22. avgusta, ko slavimo Marijo Kraljico.

Smo pred 20. nedeljo med letom, ko bomo v evangeliju po Luku slišali, da Jezus, knez miru, na zemljo prinaša ogenj in razdeljenost. Trde so te besede in marsikoga oddaljijo od Boga. In vendar Jezus pove resnico. Vera je osebna odločitev za Boga ali proti njemu. V starosti in bolezni to posebej čutimo.

 

Tudi nocoj pa začnimo z molitvijo.

V smislu izrečenih besed in nocojšnje kateheze molimo:

»Gospod, hočem biti pozoren na to, kar mi ti govoriš. Svoje srce hočem pripraviti na tvojo besedo kot Marija, da bom znal kakor ona na tvoje vprašanje reči 'da' … Govoriš nam ne le po čudežih in znamenjih, ne samo po sanjah in videnjih. Razločno nam govoriš tudi po vseh čudesih narave, po pisanosti letnih časov, po siju in žaru sonca, po skrivnostni globini morja, po brezmejnosti zvezdnega neba. Govoriš nam po svojem stvarstvu, a tudi po svetnikih in prerokih, po naših srečanjih in doživetjih, predvsem pa po svojem Sinu, ki si nam ga poslal kot prijatelja in spremljevalca na vseh poteh našega življenja«. (Ognjišče, julij 2019)

 

Avgust je počitniški mesec; lahko se kam odpravimo, lahko pa te dopust preživljamo tudi v domačem okolju, le da dneve preživljamo malo drugače. Pri tem nam pride prav tudi kakšna šala. Večkrat ste nas že nasmejali, gospod Šlibar. Imate tudi nocoj kaj pripravljenega?

Ja, takole gre ...

Starejšega bolnika, ki ni imel sorodnikov, so prijatelji pripeljali v dom, ki so ga vodile redovnice. Sestra v sprejemni pisarni ga je vprašala: »Želite sobo z dodatno oskrbo in postrežbo?« »Koliko pa stane?« je vprašal bolnik. »80 evrov dnevno,« odvrne sestra. »To je zame preveč,« odvrne bolnik in vpraša: »Koliko pa stane navadna oskrba?« »30 evrov,« pojasni sestra. »Tudi to je zame veliko. Sem reven.« - »Ali nimate sorodnikov, ki bi vam pomagali pri plačilu?« ga je vprašala sestra. »Imam dve sestri, obe sta redovnici in sta še revnejši od mene.« - »Ne govorite tako,« ga je pokarala redovnica, »onidve imata Kristusa za ženina in nihče ni srečnejši in bogatejši kot vaši rodni sestri!« Bolnik: »Če je tako, potem pa mi dajte sobo z dodatno oskrbo, račun pa pošljite mojemu svaku.« (Janez Gril, Smeh je pol zdravja, 34).

 

Simpatično. Iz preteklih katehez smo že vajeni, da kaj »prinesete« s seboj in nas na kaj spomnite in spodbudite. Imate tudi nocoj kaj s sabo?

Saj ne vem, če sem že povedal, pa nič zato. Ko molim zjutraj rožni venec, prižgem svečko ob Brezjanski Mariji. Nekega jutra sem močno začutil troje, kar želim deliti z vami. Če pogledate Brezjansko Marijo, gre s pogledom za vami. Torej, Marija me spremlja povsod. Na Marijini glavi je krona. Če je kraljica, jo morem prositi kar koli. Če je kraljica, zmore pri Jezusu vse. In še: v naročju ima Jezusa. On pa je Bog. Zaupajmo ji vse, bo že »našuntala« Jezusa, da se bo ozrl na nas.

 

V prejšnji katehezi ste nam predstavili eno od vaj za sprostitev iz simpatičnih knjižic Claudie Croos Mueller. In tudi za nocoj imate za nas pripravljeno eno od vaj.

Ja, predno začnemo avgustovsko katehezo, še namig k vašemu sodelovanju. V prejšnjem mesecu, se spomnite, smo »prhali«. Je bilo zabavno? Ste še kdaj ponovili? Zakaj ne bi to pogosto počeli, saj se ob tem dobro sproščamo.

Danes je na vrsti »mahanje«. Dvignite podlaket. Iztegnite prste. Zdaj pa pomigajte v zapestju. Mahajte, mahajte. Zdaj z desno, zdaj z levo roko. Mahajte, mahajte. Najbolje že zjutraj, ko se pogledate v ogledalo: mahaj, mahaj. Ne pozabite na smehljanje. Mahaj, mahaj.

Mahanje je kretnja za srečo. Mahanje je prijazna kretnja. Nekdo ti želi dobro in ti pošilja pozdrave. Vsekakor pa miganje z roko sprosti in izboljša prekrvavitev mišičevja, ta sprememba pa spet potuje do možganov. Sprostitev mišic povzroči duševno sprostitev. In možgani so popolnoma usmerjeni na usklajevanje giba z roko, čeprav se ti zdi gib čisto preprost. Tako ne bo več prostora za pesimistične misli. Poleg tega si lahko predstavljaš, kako s tem gibom odrivaš stran smolo. Ali pa pomahaš sreči in se jih nasmehneš.

Zjutraj se ljubeznivo poglej v ogledalo in si pomahaj. Razveseli samega sebe. Pozneje lahko veselje preneseš na druge. Nemara boš ugotovil, da pomahajo nazaj. Pojavil se bo občutek sreče. Po vsem svetu poznajo to kretnjo. Ne čakaj, da ti kdo pomaha. Kar sam si z mahanjem prikliči srečo! (Claudia Cross-Muller, dr. med, Vso srečo, 36).

 

Tako, in zdaj pa je čas, da slišimo evangeljski odlomek in sicer iz Evangelija po Marku. Takole piše:

»Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!' Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.« (Mr 6,30-34)

Tako torej beremo v Markovem evangeliju. Mene pa zanima, gospod Šlibar, kaj bi rekli nekomu, ki bi rekel, da je zanj življenje boj, ki ga izčrpava. Kako obnoviti moči?

Za to obnovo moči ne potrebuješ le telesnega počitka, ampak morda še bolj duhovno osvežitev in poglobitev. Marsikaj ti lahko da sprehod v naravi, a nič ne more nadomestiti blagoslovljene samote raznovrstnih spremljanih duhovnih srečanj, kjer skušaš vse svoje moči usmeriti v pogovor z Njim, ki te že dolgo pričakuje, da te »popelje v puščavo in ti spregovori na srce«. Lahko pa se seveda odpraviš v samoto »puščave« tudi sam, kot je to delal Jezus. Od tam se je vračal prenovljen. In »mnogi, ki so ga poslušali, so začudeno govorili: 'Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah!'« (Mr 6,2). (p. Štefan Kožuh)

 

Morda lahko z nami delite še en primer življenja brez počitka.

Zgodilo se je, da je mlad kaplan sredi belega dne zadremal za volanom in se zaletel v obcestno drevo. Nezavestnega so izvlekli iz razbitega vozila. Čez nekaj dni je v bolnišnici umrl. – Tisti, ki so ga poznali, so vedeli povedati, da je bil goreč dušni pastir in zelo cenjen. Malo je jedel, malo spal, dosti pa je delal, molil in se pokoril. Sredi noči je vstajal, zahajal v cerkev in tam molil. Ko so mu svetovali, naj bo v teh rečeh bolj umerjen, je imel navado reči: Dokler smo na svetu, moramo moliti in delati. Počivali bomo v nebesih. – Ni nam dana pravica soditi besed in dejanj tega duhovnika. Imel je svojo vest in po njej se je ravnal. Po modrosti pa, ki nam jo Bog daje, takšno ravnanje posameznika ne more biti merilo, ki bi veljajo za vse. (p. Cerar, Evangelij na prepihu, 105)

 

Ja, včasih mislimo, da nam počitek ne pripada. Dela je vendar ogromno. Če delamo od jutra do noči, ga ne zmanjka. A vendar nas tudi Jezus uči drugače …

Ponovno se poslužim duhovnega pisatelja Cantalamessa. Ne bomo se ustavljali ob vseh podrobnostih.

Ker je mesec avgust, se ustavimo ob temi POČITEK. Jezus povabi svoje učence, naj se odmaknejo od množice in od svojega dela ter se z njim umaknejo v »samoten kraj«. Učil jih je to, kar je tudi sam delal: uravnovešati akcijo in kontemplacijo, od stika z množico prehajati v skrivnosten in poživljajoč pogovor s samim seboj in z Bogom.

Ob začrtani temi bom spregovoril o POČASNOSTI. Ritem življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. Hiti počasi (festina lente), so rekli Rimljani. Danes je skoraj zbrisan prislov počasi in poznamo le še velelnik: pohiti, teci … Tekanje je pogosto prava mrzličnost in neke vrste bolezen.

Življenje ni več potovanje, ampak preprosto premikanje. Nimamo časa, da bi razumeli ali pa se veselili tega, kar nam življenje dan za dnem ponuja. Kakor da bi potovali po avtocesti in bi nas zanimalo le to, kako čim hitreje priti na cilj, pri tem pa sploh ne bi uživali ob pogledu na kraje, skozi katere se peljemo. Človek se lahko znajde na drugem koncu svojega življenja, ne da bi se sploh zavedal, da je živel.

Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. Včasih celo zapravlja čas: ga iščejo, on pa se ne da najti, ko je ves zatopljen v molitev. V slišanem evangeljskem odlomku vabi tudi svoje učence, da z njim »zapravljajo« čas: »Pojdite sami zase na samoten kraj in se malo odpočijte.« Pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo.

 

Kako blagodejne besede … navsezadnje pa so tudi nedelje in prazniki, ki so posejani skozi zaporedje dni, so priložnost za postanek in oddih. Tudi v kateheza za bolnike, nas vi, gospod Šlibar vsak mesec spominjate na praznične dni v mesecu.

Ja, če praznike dobro uporabimo, nam dajejo priložnost, da prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo harmonijo s stvarmi, ljudmi, predvsem pa s seboj in z Bogom.

Ena od priložnosti za počitek so POLETNE POČITNICE. Te so za večino ljudi edina priložnost, da si malce odpočijejo, da se sproščeno pogovarjajo s sozakoncem, se igrajo z otroki, preberejo dobro knjigo, ali pa molče opazujejo naravo; skratka, da se sprostijo. Kako lepo bi bilo slišati invalide in druge, ki vsako leto odidejo na morje na italijansko obalo. Vprašal sem Boštjana in mi je zaupal, da je lepo ter da telesno in duhovno veliko pridobi za vse leto.

Žal iz počitnic radi naredimo še večje hitenje, v tem primeru vse uničimo. K naročilu »Posvečuj Gospodov dan« bi bilo treba dodati: »Posvečuj počitnice!«

 

Ja, zares. Ob teh priložnostih, ko se ustavimo, je potrebno pozabiti na našo pomembnost in na to, da moramo narediti pomembne stvari.

Drži in tako ZAPRAVLJANJE ČASA je včasih najboljši način, da ga najdemo. Resnično zapravljen čas pa je tisti, ki ga porabim zunaj sebe, sredi vznemirjanja, ko si nikoli ne zastavim bistvenih vprašanj: »Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?« Ko človek nikoli ne pomisli na Boga in na to, da jaz, prav jaz obstajam pred tem Bogom.

Potreba po časih samote in poslušanja je na poseben način pomembna za oznanjevalce evangelija in za animatorje krščanskih skupnosti, ki morajo ostati v nenehnem stiku z izvirom življenja iz z Besedo, ki jo morajo oznanjati bratom in sestram. Laiki bi se morali razveseliti, ne pa da bi se čutili zapostavljene, kadar se njihov duhovnik za nekaj časa umakne, da bi se telesno in duhovno okrepil. – Sicer pa to – v nekoliko drugačni obliki – velja za vse. Tudi človek v svojem poklicu, v politiki, delavec, oče in mati, mladostnik … se mora od časa do časa ločiti od dela, da spet odkrije njegov smisel in namen.

 

Tako. Na to bi se morali večkrat spomniti. Preberimo še enkrat zaključni del evangeljskega odlomka, ker nam lahko tudi ta pove nekaj o samoti: »Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.«

Jezusove »počitnice« skupaj z apostoli niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo«, ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.

»Z drugo besedo: Čutil je z njimi in jih razumel. Imel je srce, ki je bilo uglašeno na njihova srca. Tako je tudi danes. Jezus čuti z vsem človeštvom in tudi z nami tu pod vznožjem Triglava. Razume naš občutek majhnosti in ogroženosti, ko nam je živeti med močnimi in ne vedno prijaznimi sosedi. Obenem mu je žal, ko vidi, kako se po drugi strani s splavi, samomori, evtanazijo branimo življenja. Žal mu je razkrajanja moralnih in etičnih vrednot, žal mladih, ki segajo po mamilih, žal stečajev podjetij, naraščanja brezposelnosti, odhajanj za delom v tujino, odvračanja od vrednot …« (p. Franc Cerar, Beseda da besedo, 343)

To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek, ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, ne moremo prepustiti samemu sebe ali pa ga poslati v bolnišnico, da bi nemoteno uživali počitnice.

Ne moremo pozabiti številnih ljudi, ki si samote niso izbrali, ampak so nanjo obsojeni, pa ne le za kakšen teden, ampak morda za vse življenje.

Odlomek v današnji katehezi mora voditi h konkretni rešitvi. Zato svetujem, da se ozrete okoli sebe, in boste videli, ali je kje kdo, ki bi mu lahko pomagali, da bi se čutil v življenju manj osamljen. Obiščite ga, pokličite po telefonu, povabite med počitnicami k sebi – skratka, storite tisto, kar vam narekujejo srce in okoliščine.

Drugim pa, če tega niste nikdar storili, svetujem, da vstopite v cerkev ali gorsko kapelo, če ste v hribih … in tam preživite nekaj časa v »samoti« sami s seboj, pred Bogom. Ni pomembno, če ima človek občutek, da nima kaj reči. – Nekega dne je veliki pesnik Paul Claudel, ki je bil tudi veleposlanik na Japonskem, sredi poletja opoldne stopil v cerkev in molil k Mariji naslednjo molitev, ki vam lahko pomaga: »Poldne je. Vidim cerkev odprto. Vstopil bom. Mati Jezusova, ne prihajam, da bi molil. Ničesar nimam, kar bi lahko podaril, in ničesar, kar bi prosil. O, Mati, prihajam, da bi te gledal … Molče gledam tvoj obraz in dovolim srcu, da poje v svoji govorici.« – Dovoliti srcu, da »poje« … ali pa joče, kakor pač čuti. (R. Cantalamessa, Vrzite mreže, 192)

 

Kako blagodejne so vaše besede. Za tiste, ki so pred njimi dopustniški dnevi, pa tudi za tiste, ki so se s počitnic že vrnili; upam, okrepljeni, potolaženi, pripravljeni na nove izzive. Kako bi povzeli nocojšnje najvažnejše poudarke?

Ime mesec avgust me vabi, da večam, množim … kaj vse naj večam in v čem naj bi napredoval? Da, čisto ti, konkretno. Avgust pa pomeni tudi poveličevati, hvaliti. Koliko poveličevanja, hvale namenjam vsak dan Bogu. Sem že kdaj beležil minute, ki jih posvečam Bogu. Dan jih ima 1440. Koliko od teh namenjaš Bogu, bližnjemu, sebi, telefonu, računalniku, TV?

Kaj ti pomenijo Marijini prazniki v avgustu: Marija Snežna, Marijino vnebovzetje, Marija Kraljica? Veš za najvišje ležeče svetišče v Sloveniji na Kredarici? Si bil kdaj tam gori? In Vnebovzetje? Ali ni Marijino Vnebovzetje odgovor na marsikakšno vprašanje, ko je bolezen prehuda in križ pretežak? Ona je za nas tam in je kraljica.

Si spremljal sveto mašo na radiu Ognjišče v torek, na praznik Karmelske Matere Božje? Franci Trstenjak je omeni v nagovoru sv. Petra. Nebeški Oče ga je hotel odsloviti, ker je puščal v nebesa različne ljudi, ki tega niso zaslužili. Potem so pa ugotovili, da vsakič, ko Peter ni pozoren, Marija spusti skozi vrata tudi manj primerne za nebesa.

Tudi tista šala, ko pride mož v dom za starejše je zgovoren. Zakaj? Če si še doma, zmoreš biti sam ali z drugimi. Misliš na to, da boš moral v dom? Si v preveliko skrb domačim? Si že vložil v kakšen dom prošnjo za sprejem, ko bo potrebno? In še vprašanje, ki je tudi aktualno: si naredil testament? Ob vsem naj te spremlja beseda papeža Frančiška, da pogreb nikoli ne spremlja avto s premičninami; isti papež nas tudi spomni, da mrliška srajca nima žepov. Zame vse to velja, morda tudi zate.

Imaš tudi ti kakšno lepo izkušnjo ob svoji molitvi, ko sem omenil Brezjansko Marijo?

Pomahaj pa le kdaj. Si to storil tudi sedaj?

V evangeljskem odlomku pa sva prepoznala Jezusovo čuteče srce, da ve, da se morajo učenci tudi odpočiti. Vem, da sem sam tega potreben in dopuščam tudi drugim ob sebi?

Če še vozim, skrbim za varnost na cesti? Kako pa z invalidskim vozičkom skrbim za varnost? Sem hvaležen vsem, ki mi pri tem pomagajo? Prepričan sem, da v počitku nabiram novih moči, da mi je nedelja poseben dan …

Pa nekaj moram še poudariti. Z leti postajava počasnejša. Znaš to sprejemati in s tem živeti?

 

O, veliko poudarkov, veliko iztočnic za razmišljanje in tudi za čisto konkretna dejanja. Pa nocojšnja domača naloga? Kaj nas bo usmerjalo do septembrske kateheze?

Ja, ostaja še naloga, čeprav smo že v sredini, pa sklep nesimo do prihodnje kateheze, ki bo pred Slomškovo nedeljo, v soboto 21. septembra.

Morda mi bo koristilo, da bom vesel preživljal te dneve, pa naj bo doma, v bolnišnici ali v domu za ostarele. Ker bom bolj prost, bom kaj več molil in rad pomahal komu, ki pride ali odide od mene.

 

Tako in še sklepna molitev ter blagoslov.

Z molitvijo in blagoslovom končujemo katehezo. Želim ti blagoslovljene dni s seboj, z bližnjimi in z Bogom, Marijo in svetniki.

Gospod, prosim te za vse, ki imajo počitnice in dopust, ki so od dela utrujeni in potrebujejo počitka in osvežitve. Obvaruj jih nesreč in nevarnosti, daj, da si spet opomorejo, da preživijo lepe dneve in se okrepčani in zadovoljni vrnejo na svoje delo.

Prosim te tudi za mnoge, ki ne bodo mogli imeti počitnic, ker so ali stari ali bolni ali nimajo dovolj denarja. Varuj jih pred zagrenjenostjo. Daj njim in tudi nam spoznati, da lahko svoje življenje napolnimo tudi takrat, ko ostanejo naše želje neizpolnjene. Po Kristusu našem Gospodu.

Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 

Tako, gospod Šlibar. Prišla sva do konca avgustovske kateheze, ki je bila odmev stavka iz Markovega evangelija »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Hvala za vse čisto konkretne predloge, kako lahko to storimo in predvsem, da imamo tudi pri počivanju lahko Jezusa za zgled. Upam, da so besede naletele na odprta ušesa in odprto srce. Hvala za vašo pozornost, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke in lep pozdrav do septembrske kateheze. Od vas se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.