Molitev in sv. maša za nerojene otroke in za svetost življenja

DNEVNA BOŽJA BESEDA

Dvoje vrste ljudi srečamo v berilu, kakor je zapisal prerok Malahija. Prvi. Po vrnitvi iz pregnanstva so mnogi Izraelci na temelju nekih napovedi računali s skorajšnjim Gospodovim prihodom. Zato so se trudili živeti pošteno in po postavi (film Odrešenje). Prerok obljublja, da jim Bog  pripravlja zaklad in da bo do njih usmiljen, kakor je oče usmiljen do sinov. Zasijalo jim bo sonce pravice.

Drugi so se predali lahkotnemu življenju, ne ozirajoč se na Boga in na postavo. Malahija jim napoveduje: Četudi Gospodov dan ne pride takoj, bo prišel ob svojem času. Razžarjen bo kakor peč. Razkrila se bo razlika med pravičnim in grešnim, med tem, ki služi Bogu, in onim, ki se mu izmika.

Moj odgovor. Z življenjem po evangeliju se bom trudil za resnične vrednote in da bi bil zvest Gospodu. Gospod, hvala, ker me ni strah pred tvojo sodbo, da jo odgovorno in budno pričakujem.

V evangeliju je Jezus navedel le nekaj stvari, za katere naj molimo. Potrebujemo mnogo več. Spodbuja nas, naj Očeta za vse prosimo. Da bi nam dal poguma, je povedal priliko o nadležnem sosedu in ji dodal vzporedbo med dobroto zemeljskega in nebeškega Očeta.

Kljub vsem pa nas izkušnja uči, da Bog mnogih naših prošenj ne usliši. Primer: staršem umrje otrok, čeprav so zaupno in vztrajno molili za njegovo zdravje. Ta izkušnja dokazuje, da Bog ni avtomat, samodejna naprava, ki se odziva na pritisk na gumb.

Bog tudi ni človek, ki bi nekaj malega vedel o preteklosti in sedanjosti, ničesar pa o prihodnosti. Bog vse vidi in vse ve, zato tudi ve, kaj je za koga od nas dobro v tem kratkem življenju, še bolj pa, kaj se nam pripravlja v dolgi večnosti. Vrh tega nas ljubi, zato naše prošnje uslišuje tako, da od nas odvrača hudo, pripravlja pa nam dobro. Najbolj in najrajši nas bo uslišal takrat, ko bomo prosili za darove Svetega Duha. V njihovi luči nam bo vse razumljivo.

28. TEDEN ZA ŽIVLJENJE

Smo v 28. tednu za življenje. Osrednja tema je HVALA ZA MOČ UPANJA. Kako o tem razmišlja s. Klara Suhadolnik.

Ko razmišljam o upanju, mi pridejo pred oči podobe, zgodbe ljudi, ki sem jih srečala.

Starejša, težko bolna gospa, ki si želi samo to, da bi smrt prišla po njo. Kakšno upanje nosi v sebi? Ne vem, očitno pa je, da ne more več, da ji je dovolj bolečin, občutka, da je vsem odveč, da nima več smisla biti tukaj. Želi si umreti. Morda pa upa, da bo potem bolje, morda upa, da ne bo vsega konec, ampak upa na srečanje s svojimi dragimi, morda upa, da bo vse, kar je v življenju živela, za kar se je trudila, darovala, upala, našlo nek smisel onkraj zemeljskega? Ko sem jo gledala, ne bi mogla reči, da je obupana, ne, utrujena ja, ampak z upanjem…

Potem mi prihaja pred oči mlada družina, ki ima težave s sinom in ne najde posluha in razumevanja, ne v šoli, ne pri zdravnikih. V očeh, besedah mame in očeta ni bilo obupa, bilo je razočaranje nad družbo in strokovnjaki, sicer pa skrb za sina in iskanje, kako ga najbolje spremljati in najbolje poskrbeti zanj.

In potem gospa, starejša, zelo bolna, doma pa ima nepokretnega moža in sina s cerebralno paralizo in jo skrbi, kako in koliko časa bo še zmogla. Bila je zaskrbljena, utrujena, a v srcu je imela ljubezen do moža in sina.

Ko gledam te situacije oseb, in še vse ostale, ki jih srečujem, se mi zdi, da vsi nosijo v sebi upanje, ki jih žene naprej, ki jim pomaga narediti vse za svoje drage in ki jih spremlja tudi ob uri poslavljanja s tega sveta. Upanje je tako zelo povezano z ljubeznijo. Mislim, da brez ljubezni ni upanja. Kdor živi v ljubezni, ima vedno upanje, saj si ne more predstavljati, da bo enkrat ljubezni konec.

In kje se to upanje sreča z Gospodom, z Njegovim prihodom v našo sredo, v našo človeško zgodovino, z Njegovim romanjem po tej zemlji, z Njegovo daritvijo za nas in Njegovim upanjem, ki je v odnosu z Očetom, v ljubezni Troedinega Boga? To se sprašujem in to bi želela, da bi mogla živeti z Njim in to želim tudi za vse ljudi, ki mi jih Gospod da srečati.

s. Klara Suhadolnik

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca
 po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rm 5,5)

Hvala ti, Gospod, za upanje,
ki si ga vame vlival skozi življenje.

Hvala, da sem v moči upanja
mogla sprejeti in darovati odpuščanje

tam, kjer je bilo najtežje,
in spoznati,
da upanje, da ljubezen obstaja,
je resnično
in zanesljivo
in se uresniči,
ker je Nekdo,
ki me ljubi vedno,
ki je Oče,
ki se sklanja nad mano
in mi daje roko,
da morem premostiti
še tako deročo reko
osamljenosti…
občutkov manjvrednosti…
krivde…
in vse presije
z lučjo
Tvojega Vstajenja,
Novega Življenja.

Hvala ti, ker lahko upam,
da tam, kjer moja ljubezen ne more prebroditi reke,
Ti zgradiš mostove.
Tam, kjer skušam prižigati majhno luč,
ti razsvetliš kot sonce z višave.
Tam, kjer ponujam roko,
Ti daruješ Kruh Življenja.

Na poti,
kjer  žari beseda:
»da bi bili vsi eno«.

Hvala ti, Gospod.

s. Zdenka Kovic

Vir: p. Franc Cerar, Beseda da besedo, 447, Spletna stran Gibanje za življenje