Kanaanska žena je vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« Mt 15, 22.
Prav lep pozdrav, spoštovani poslušalci, drage poslušalke, ob začetku oktobrske kateheze za bolnike in vse preizkušane.
Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer, gospod Šlibar.
Vajeni smo že, da ob začetku kateheze vedno pregledamo mesec, v katerem smo. Oktober je Marijin mesec, letos pa tudi izreden misijonski mesec.
Ja, zbrani smo v drugi polovici izrednega misijonskega meseca, 12 dni po Rožnovenski Materi Božji (7. okt.), po tednu za življenje, godu evangelista Luka (18. okt.), na obletnico posvetitve mariborske stolnice, pred misijonsko nedeljo. Čez 14 dni pa bodo že Verne duše (2. nov), dan prej pa Vsi sveti. Mislimo na rajne in na odpustek, ki ga lahko naklonimo rajnim, seveda pod določenimi pogoji.
V homiliji, ob začetku izrednega meseca oktobra nas papež opomni: »da ni nihče izključen iz poslanstva Cerkve in proti temu grešimo tedaj, ko živimo življenje kot težo in ne kot dar. Ko smo v središču mi s svojimi napori, ne pa bratje in sestre, ki čakajo, da bi bili ljubljeni« (Homilija papeža Frančiška ob začetku izrednega misijonskega meseca, 1. oktober 2019).
V cerkvenem letu sta Mariji posvečena peti in deseti mesec, ko smo še posebej spodbujeni, da jo povabimo v svoje življenje. Če nas maja vabijo šmarnice, je oktober mesec rožnega venca. Zanimivo je, da nam Marija v krajih njenih prikazovanj – od Lurda in Fatime do Medžugorja – vedno znova ponuja rožni venec kot tisto preprosto, vsakdanje orodje, ki ima moč, da nas prek težav, ko pride bolezen, starost, pripelje v nebesa.
Marija nas dobro pozna in je v svoji ljubezni zelo iznajdljiva. To bomo slišali v nocojšnjih pričevanjih, kakršno je tudi naslednje, ki ga boste delili z nami in je bilo objavljeno v oktobrskem Magnificatu pred dvema letoma.
V večletnem iskanju resnice in odgovorov na življenjska vprašanja, tudi na vprašanje, ali Bog obstaja, je mož po naključju naletel na film o Marijinih prikazovanjih v Fatimi. To ga je tako zaznamovalo, da je začel vsak dan moliti rožni venec, ne da bi to komurkoli povedal. Več kot leto je v popolnem zaupanju, ne da bi vedel, kam ga bo to pripeljalo, molil njemu popolnoma neznano molitev. V otroštvu je bil krščen, vendar ni bil vključen v nobeno občestvo, ni hodil k maši, do Cerkve je gojil »klasične« predsodke in ga ni zanimala. Vsakdanja molitev rožnega venca ga je v enem letu popolnoma spremenila in ga ponovno vrnila v Cerkev, kjer je prejel še ostale zakramente.
– To je Marijina pot, njen način, kako išče izgubljene otroke. Tudi v tem primeru je združila staro in novo. Film in rožni venec. Upam si reči, da marsikoga bolezen, tudi rak, odpre za molitev rožnega venca.
Še posebej v oktobru smo povabljeni k molitvi rožnega venca.
Med prvimi številkami mesečnika Magnificat (oktober 2013), ki ga zelo priporočam, sem prebral: Oktober je rožnovenski mesec in prav je, da nam v tem mesecu večkrat predrsi čez prste molek. Poznamo takšne, kjer so kroglice nanizane na vrvico, pa takšne, kjer si jagode sledijo na verižici, lahko pa je tudi spleten ali navozlan. Imamo takšne, kjer je zbranih pet desetk, ali pa z eno samo za na prst, tudi kot prstan z drobnimi bunkicami na obodu.
Že sem omenil moj rožni venec iz kamenčkov, ki jih je nabral Bogdan Žorž iz poti s Kredarice. Imam še več drugih, ki me spominjajo na obisk kakega kraja.
Pa vi? Kateri vam je najljubši?
Ja, verjamem, da ima vsak rožni venec, ki mu je še posebno ljub. Moj najljubši je tisti, ki sem ga dobila ob skavtski obljubi in objema skavtsko rutko; na simbolen in tudi čisto praktičen način.
Zdaj pa bo sledil blagoslov vseh naših rožnih vencev in vseh ob radijskih sprejemnikih.
Z velikim veseljem po teh uvodnih besedah izkoristim priložnost, da blagoslovim vse vaše rožne vence. S pomočjo njih še posebno v oktobru glejmo skrivnosti Gospodovega življenja z očmi in srcem Marije, zveste sodelavke pri delu odrešenja. Hkrati naj bo to molitev za uspešen boj z različnim telesnimi, duševnimi in duhovnimi boleznimi, posebej še z rakom. Ob blagoslovu rožnih vencev naj Gospod blagoslovi tudi vse vas, ki uporabljate rožni venec po domovih, v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zavodih. Blagoslovi pa naj vse vas, ki ste ob trpečih, zlasti vse domače in vse zaposlene v zdravstvu in drugih človekoljubnih ustanovah.
Takole molimo.
Gospod Jezus Kristus, verujemo in izpovedujemo, da si se učlovečil po Devici Mariji, kakor je oznanil angel. V tej veri te prosimo, blagoslovi naše rožne vence in vse tiste, ki jih bodo nosili in zaupno molili. Daj, da bodo vsi, ki bodo v molitvi premišljevali tvoje življenje, trpljenje in poveličanje, vse globlje prodirali v skrivnosti odrešenja ter rasli v veri, upanju in ljubezni.
Blagoslovi rožne vence in vse vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.
Tako, katehezo pa nadaljujemo še s podrobnejšim pogledom v mesec oktober in praznike v tem mesecu.
Osmi mesec se je po starem rimskem koledarju (julijanskem, ki ga je uvedel Gaj Julij Cezar) imenoval »oktober«, ime je ostalo tudi v novem gregorijanskem koledarju. Izdelati ga je dal papež Gregor XIII. leta 1582, zamenjal je julijanskega.
Beseda »oktober« je latinskega izvora: octo (osem), octavus (osmi). Slovensko poimenovanje je »vinotok«, torej mesec, ko »vino teče« v sode. Hrvatje pa ga imenujejo listopad.
Liturgično je mesec posebej zaznamovan kot mesec rožnega venca, zato bo ta poudarek tudi v nocojšnji katehezi.
V tem mesecu goduje nekaj pomembnih svetnikov: sv. Terezija Deteta Jezusa, Angeli varuhi, sv. Frančišek Asiški, sv. Bruno, sv. Maksimiljan Celjski, sv. Marjeta Marija Alacoque, sv. Luka in drugi. Ob teh naštetih svetnikih vam vsem, ki v tem mesecu godujete, obhajate rojstne dneve in druge obletnice, želim vse najboljše! (Vir: Jože Zadravec, Misli za vsak dan, 2017).
V nocojšnji katehezi bomo razmišljali ob evangeljskem odlomku iz Matejevega evangelija o močni veri kanaanske žene in o moči rožnega venca, tudi ob soočanju s tako hudo boleznijo, kot je rak.
Zato ta večer med vami še posebej pozdravljam vse, ki radi molite rožni venec, in tudi tiste, ki se ob tej molitvi »ne znajdete«, vse, ki trpite za rakom ali ste se z njim srečali, kot sem se tudi sam. Prepričan sem, da poznate mnoge, ki so molili rožni venec, pa so, žal že umrli. Med njimi so že moji domači, pa toliki, ki so umrli v bolnišnicah. In rekli boste: so umrli, pa so tako radi molili rožni venec.
Vem, da ne boste v nocojšnji katehezi dobili odgovora na vsa vprašanja. Vedite pa, da Bog ne pozablja vaših molitev.
Ob tej priložnosti na poseben način pozdravljam vse vas »borce«, ki sem vas srečeval v bolnišnici s to ali drugo boleznijo. Sočustvujem pa tudi z vami, ki ste se morali posloviti od vaših dragih. Blizu so mi pri molitvi in sveti maši. Ta večer seveda ne pozabljamo na vas, zaposlene v zdravstvu in v drugih službah, ki se na vso moč trudite postavljati prave diagnoze in zdravite bolne vseh starosti za rakom in drugimi boleznimi.
»GLAVO GOR« je bila vaja pri prejšnji katehezi z evangeljskim odlomkom o obujenju od mrtvih mladeniča iz Naima. Jezusa smo prepoznavali kot tistega, ki vidi stisko ljudi in sočustvuje s trpečimi. Takšnega bomo prepoznavali tudi danes.
Da bomo zmogli v prihodnje opogumljati druge in jim prinašati upanje, večkrat ponovimo vajo »Glavo gor!« Verjamem, da ste uspešno naredili domačo nalogo in ste obiskali kakšno družino z bolnim otrokom, koga poklicali po telefonu ali za koga molili.
Nikoli ne pridete praznik rok, gospod Šlibar in vem, da imate tudi nocoj za naše poslušalce posebno darilo. Kaj prinašate tokrat?
Draga Damijana, ob vsaki katehezi me izzovete, da predstavim darilo, ki ga prinašam v aktualni pripovedi. Ob nenavadnem naslovu nocojšnje teme – Z rožnim vencem nad raka – podarjam naslednje:
Pripovedoval mi je prijatelj, ki mu je pred tedni umrla žena. Imel sem možnost, da sem jo šel na predvečer pogreba pokropit. Kot vedno, če je primerno, sem tudi tokrat zmolil v poslovilni kapeli rožni venec. Sledil je pogovor z najbližjimi pokojne. Med drugim mi je mož pokojne zaupal, da jo je pet let vozil na Onkološki inštitut, da je šel peš na Brezje, da je dal za sveto mašo in storil še toliko drugega dobrega, da bi ozdravela. Pa glej, za povrh je prišla še možganska kap.
Saj veste, kaj me je vprašal. To je tolikokrat tudi vaše vprašanje: Zakaj?
V takih primerih nimam odgovora. Modro je biti tiho in poslušati. Ob omenjenem primeru sem le »jecljaje« spregovori nekako tako, da je Bog z možgansko kapjo preprečil še večtedensko trpljenje ob vseh kemoterapijah in zdravljenju raka. Vsi to težko razumemo, vem. Z Bosmansom sprašujemo:
ZAKAJ?
(Phil Bosmans, Vitamini za srce, 118)
Če obstaja Bog, če je Bog ljubezen,
zakaj potem toliko trpljenja, zakaj smrt,
zakaj toliko gorja v svetu?
Ne vem, zakaj ta lepa narava lahko postane tako kruta.
Ne vem, od kod prihajajo nevihte in orkani
in kdo jih je poslal, da rušijo domove
in grozijo ljudem z uničenjem in smrtjo.
Ne vem, zakaj morajo vulkani bruhati ogenj,
zakaj se mora zemlja tresti in se vse ruši.
Dan za dnem, uro za uro, v vaseh in mestih,
po širokih in ozkih cestah in kjerkoli na robu ceste:
ljudje, ki v globoki stiski zakopljejo svoj obraz v roke,
ki vpijejo zaradi neizogibne bolečine,
ki omamljeni jočejo zaradi neizprosne smrti.
Zakaj toliko trpljenja? Zakaj paraliza?
Zakaj rak? Zakaj duševna prizadetost?
Zakaj ta nesreča, ko nikoli več ne boš hodil?
Zakaj smrt v pomladi življenja? Zakaj?
Ja, prepričana sem, da se prav vsi sprašujemo o istih stvareh, kot se tudi Phil Bosmans in ne najdemo odgovora.
Poslušalce pa zdaj vabim, da prisluhnejo evangeljskemu poročilu, kakor ga je zapisal evangelist Matej in nosi naslov Vera kanaanske matere.
|
Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28) |
Kako bi razložili ta evangeljski odlomek, gospod Šlibar?
Evangelij, ki smo ga slišali, bi lahko poimenovali: »Kako je nekega dne neka žena premagala Jezusa s svojo vero.«
Od blizu si poglejmo potek tega dogajanja, kot ga vidi Raniero Cantalamessa (Vrzite mreže, str. 2019). Kje in kdaj se je to zgodilo? Jezus je med potovanjem, med katerim je pomnožil kruh in hodil po vodi, potem pa prišel v tirsko in sidonsko pokrajino. To je na ozemlje, kjer so bivali pogani, ne Judje. Danes sta to Tir in Saida v Libanonu.
Naproti mu pride kanaanska žena, potomka ljudstva, ki je prebivalo v Palestini, preden so jo zavzeli Judje. Ona je torej poganka.
Vprašujemo se, zakaj so šli Jezus in njegovi apostoli v to deželo? Kako so se apostoli odzvali na ženino vztrajnost? Je bilo videti, da ji Jezus namenja pozornost? Jezusov odgovor zveni nekoliko žaljivo. Kako bi se ti odzval na takšen odgovor?
Kaj v tej zgodbi izvemo o načinu reševanja naših težav? (Magnificat, oktober 2015, 15).
Žena je bila vztrajna, ampak beremo, da ji Jezus ni namenil niti besede.
Žena je začela vpiti: »Gospod, Davidov Sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« In že je tu prvi hladen tuš. Beremo, da ji Jezus »ni odgovoril niti besede«. Apostoli posredujejo in prosijo zanjo, pa ne toliko iz ljubezni do žene, kakor zato, ker je silila za njimi. »Odpravi jo,« so mu rekli, »ker vpije za nami.«
Še druga jasna Jezusova zavrnitev: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«
Jezus je hotel reči, da je njegovo poslanstvo namenjeno predvsem judovskemu ljudstvu. Ko se bo to ljudstvo spreobrnilo in sprejelo Božje kraljestvo, bo prav ono moralo ponesti evangelij poganom.
Na tem mestu pride vprašanje, kaj bi storili mi, kako bi se odzvali?
Verjetno bi se zgroženi obrnili in bi užaljeni odšli, godrnjaje sami pri sebi: »Ali je to način nekoga, ki se ima za prijatelja revežev in stiskanih, da tako ravna z ljudmi?«
Kanaanska žena ne stori tega. Je popolno nasprotje zamerljivega človeka, ki je zlahka užaljen. Kaj torej stori? Približa se Jezusu, pade predenj in pravi: »Gospod, pomagaj mi!« Na Jezusovo zavrnitev odgovori s še bolj gorečo prošnjo in pričakovanjem. In kako trdo besedo je slišala žena: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.«
Vsakdo bi se v tem trenutku umaknil. Toda kanaanska žena ne stori tega. Z vsako naslednjo evangeljsko vrstico samo še raste.
Kot da bi tekmovala v skoku v višino. Ali ste kdaj opazovali, kaj se dogaja pri atletski disciplini skoka v višino? Pri vsakem uspelem skoku dvignejo prečko za nekaj centimetrov višje, dokler jo še kdo od tekmovalcev uspe preskočiti.
In podobno bi lahko rekli tudi za vero.
Po vsaki premagani težavi Bog občasno dvigne prečko, se pravi, da poveča zahtevnost. Od nas zahteva še večje dejanje vere. Tako je ravnal Jezus z ženo.
Poglejmo še zadnji skok kanaanske žene: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«
Jezus, ki se je s težavo zadrževal do tega trenutka, ne zmore več. Z velikim veseljem vzklikne, kot bi storil strasten navijač ob izjemnem skoku svojega izvoljenca, ker je postavil svetovni rekord: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«
»In njena hči« – tako pravi evangelij – »je ozdravela tisto uro.«
Se je poleg hčerkine ozdravitve zgodilo še kaj?
Da, še en čudež, veliko večji od ozdravljenja hčerke. Tista žena je postala »vernica«, ena od prvih vernic, ki prihajajo iz poganskega sveta. Je »pionirka« krščanske vere. Je naša predhodnica.
Zakaj? Če bi jo Jezus uslišal na njeno prvo prošnjo, bi prejela le dar ozdravitve hčere. Njeno življenje bi teklo dalje s kakšno težavo manj. A vse bi se končalo tam in kočno bi tako mati in hči umrli, ne da bi pustili za seboj kakšno sled. Tako pa je njena vera rasla in se tako zelo prečistila, da je iz Jezusovih ust izvabila ta čudoviti vzklik navdušenja.
V evangeliju je pravzaprav Jezus iskalec vere.
Res, bolj vnet, kot je bil v zgodovini katerikoli iskalec zlata. V času svojega življenja je hodil iz kraja v kraj z neke vrste skritim termometrom in meril vero tistih, ki so se mu približali. Dvakrat je tvegal, da bi ta njegov »termometer« počil. Enega od dogodkov smo ravnokar slišali, drugi pa je primer rimskega stotnika, ko je Jezus vzkliknil: »Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!«
Kaj nas omenjeni odlomek uči o naši »bitki« z rakom z molitvijo rožnega venca?
Eden najglobljih vzrokov trpljenja za vernega človeka so neuslišane molitve. Več tednov, mesecev, morda celo let smo molili za neko določena stvar. Toda nič. Bog se je zdel gluh. Kanaanska žena je tu kot vzornica in učiteljica vztrajne molitve. Zdi se, da je – ne da bi vedela – dobesedno vzela besede, ki jih beremo pri preroku Izaiju: »Vi, ki kličete v spomin Gospodu, ne mirujte. Ne dajte mu miru« (Iz 62,6-7).
Ona Jezusa ni pustila pri miru. Če bi kdo naključno opazoval Jezusovo obnašanje in njegove besede do te zapuščene žene, bi ne mogel spregledati njegove neobčutljivosti in trdosrčnosti. Kako je lahko tako ravnal s preizkušano materjo?
In kaj je vodilo Jezusa k temu ravnanju?
On je z bolečino v srcu odrekal pomoč, trepetal je v tveganju, da bi se žena utrudila in odstopila. Vedel je, da bi se preveč napet lok lahko zlomil. Tudi za Boga je človeška svoboda neznanka, ki prebuja v njem upanje. Jezus je upal, zato ob koncu pokaže tako veliko veselje. Je tako, kot bi zmagala oba.
Nikoli ne pozabimo. Bog posluša, tudi ko ne sliši. Njegova gluhota je že prihajanje na pomoč. Ko zamuja z uslišanjem, Bog stori, da naše hrepenenje narašča, da tisto, za kar molimo, postane pomembnejše. Od materialnih stvari preidemo do duhovnih, od časnih k večnim, od majhnih k velikim. Na ta način nam lahko on da veliko več, kot smo ga v začetku prosili.
Kaj bi to lahko pomenilo za nas?
V začetku naše molitve smo pogosto zelo podobni tistemu kmetu, o katerem govori stari duhovni pisatelj. Obvestili so ga, da ga bo kralj osebno sprejel. To je njegova življenjska priložnost. Na glas mu bo lahko izrekel svojo prošnjo, ga prosil za stvar, ki si jo želi, z vso gotovostjo, da bo to prejel.
Ko je prišel napovedan dan, je dobri človek vznemirjen stopil pred kralja. In veste, kaj ga je prosil? Voz gnoja za svoje polje! To je bilo največ, na kar je lahko pomislil.
Rekel sem, da se mi pred Bogom pogosto vedemo na enak način. Tisto, kar prosimo, je v primeri s tistim, kar bi lahko prosili, le voz gnoja. To so nepomembne malenkosti, ki se včasih lahko obrnejo celo v našo škodo.
Tako je lahko priporočilo vsem nam, da se moramo pogosto spomniti kanaanske žene.
Drži, malo evangeljskih strani se tako neposredno dotika našega krščanskega življenja. Tista žena je postala Abrahamova hči, ker je storila »kakor Abraham«: verovala je. Ona je za zgodovino ostala anonimna in ni v vrsti »kanoniziranih« evangeljskih osebnosti, kot sta Marta in Marija ter druge žene. Morda je tako bolje, da ostane odprt zgled za vse. Vsi smo lahko in moramo biti kanaanska žena.
Ob tem ne pozabimo tudi besed Martina Bubra:
Nobenega nauka nimam./ Samo nekaj hočem pokazati./ Kažem resničnost./ Kažem nekaj, kar je resnično, česar se ni videlo./ Tistega, ki mi prisluhne, primem za roko in ga peljem k oknu./ Odprem okno in pokažem ven./ Nobenega nauka nimam, ampak vodim pogovor.
Gospod Šlibar, vi ste spremljali številne bolne v njihovih stiskah in trpljenju. Lahko z nami delite kakšno pričevanje?
IZ SVETA MOŠKIH
Mlad fant je zapisal: »Še ni dolgo tega, ko so mi zdravniki povedali, da imam bolezen, ki se sicer da ozdraviti, vendar je zdravljenje dolgotrajno in naporno. To je bilo zame, ker sem še mlad (17 let), poln energije in načrtov, nesprejemljivo. Skoraj v hipu se je svet okoli mene podrl in objela me je tema.
Ko sem se s tem nekako sprijaznil, sem videl, da le ni vse tako hudo. Začutil sem, da Bog od mene zahteva to preizkušnjo. In to je bila prva in majhna iskrica v tisti temi, ki me je zagrinjala. Toda ta iskra je zanetila v meni pravi požar in kar naenkrat sem bil obsijan z lučjo.
In kakšno radost sem občutil, ko sem spoznal, da me je Gospod v tej preizkušnji poklical, naj hodim po poti luči in naj sam postanem svetilka. S trdno voljo in vero ter s pomočjo vseh dobrih ljudi, ki so mi pomagali in mi še pomagajo, upajoč, da bom uspel in postal duhovnik. Tako se bom pri oltarju spominjal tistih, ki so mi pomagali priti do spoznanja luči.«
Možu srednjih let (45) se zdi molitev kot drevo, po katerem je v začetku težko plezati, ker je deblo gladko. Ko pride do vej, vidi, da je lažje plezati, ker se mu že nudi opora proti vrhu. Ve, da plezanje zahteva napor in ga lahko stane tudi življenje, a ne preneha s plezanjem, ker hoče doseči vrh, to je, resnično hoče doseči Boga z življenjem ob tej molitvi.
Pa še eden: »Znašel sem se na Onkološkem oddelku ljubljanske bolnišnice. Ob jutrih hodim z rožnim vencem v roki mimo vseh zgradb in Devici Mariji ponavljam: Zdrava Marija, polna darov, polna dobrote, pokaži mi smisel trpljenja, smisel življenja. Trpel je tvoj Sin za druge, za nas. Kolikšen je bil sad tega njegovega križa, kolikim je pomagal ...« Mimogrede povedano. Molitev tega moža, ki ga je Bog vzel k sebi že pred leti, je obrodila sad, njegov sin je bogoslovec in se pripravlja na duhovniški poklic.
Tako moški. Lahko z nami delite še kakšno pričevanje žensk?
Žena in mati štirih otrok (36) piše: »Meni pomeni molitev rožnega venca spodbudo, da skupaj z Marijo obujam zgodbo našega odrešenja. Kot mati pa v tej molitvi spremljam tudi svoje otroke v življenje in iz nje črpam moč za vsakdanje dolžnosti. Ta molitev mi daje moč, ker vem, da je z mano in mojo družino tudi Mati Marija, ki me razume, nas ima rada in ki mi bo vedno pomagala, čeprav morda na drugačen način, kot jo prosim.«
Starejša gospa, priklenjena na posteljo (82) pa piše: »Zame je rožni venec čudovita molitev. Priznam, da mi vse tisto ponavljanje zdravamarij ne gre preveč z jezika, poglabljam pa se v vsebino posameznih skrivnosti in iskreno povem, da mi ravno zato, ker to rada premišljujem, skoraj nikoli ni dolgčas. Vsak dan lahko spremljam in skupaj molim rožni venec prek Radia Vatikan.«
Nešteto je še podobnih pričevanj, vem, tudi vi bi lahko o tem spregovorili. Bo preveč, če vas prosim, da katero od vaših pričevanj in izkušenj, kako vam je v pomoč rožni venec in sploh molitev pri sprejemanju starosti, drugih nevšečnosti, kakor tudi raka, zapišete in mi pošljete? Če pa ne zmorete, ohranite zapisano zase.
Če se še malo dotakneva evangeljskega odlomka, ki smo ga slišali v današnji oddaji. Je bil kdo velik občudovale kanaanske žene?
Da, to je bil sv. Avguštin. Posvetil ji je kar tri govore in je nikoli ni pozabil omeniti, ko je spregovoril o potrebi, da moramo »moliti in se ne naveličati«. Morda ga je ta žena konkretno spominjala na njegovo mater Moniko. Tudi ona je leta in leta nadlegovala Gospoda, ko ga je s solzami v očeh prosila za spreobrnjenje svojega sina. Nobeno zavračanje ji ni vzelo poguma. Za sinom je šla vse do Italije, do Milana. Dokler ga ni dobila ne le spreobrnjenega, ampak tudi škofa, svetnika in cerkvenega učitelja.
V enem od svojih govorov se Avguštin spominja Kristusovih besed: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« In sklene z besedami: »Tako je storila kanaanska žena: prosila je, iskala in trkala na vrata ter prejela. Tudi mi storimo enako in tudi nam se bo odprlo.«
Deklica, ki jo muči hudi duh, bi lahko bila tudi podoba raka in drugih bolezni.
Mati deklice, ki jo je mučil hudi duh, je imela izredno močno vero. Tako močno, da je apostole spravila v začudenje, Jezusa pa v občudovanje. Javno je pohvalil materino vero, deklico pa je rešil hudega duha.
Vprašujem se, ali je moja vera dovolj močna, ko se borim z rakom in drugimi boleznimi? Kako spremljam človeka ob sebi, ki trpi za to boleznijo? In če sem v zdravstveni službi? Se »usposabljam«, če pride bolezen v moje osebno življenje ali življenje mojih dragih?
Kako je poskrbljeno v domači družini, med sosedi, na vasi, v mestnem okolju, župniji, domu za ostarele, bolnišnici …?
Spravljam Jezusa v občudovanje? (Prim.: P. Cerar, Beseda da besedo, 378; in Cerar, Evangelij na prepihu, 51)
Kanaanka je vzor trdne vere.
Imeti trdno vero ni preprosto. Včasih nam, ki verujemo, reče kakšen nevernik: »Lahko tebi, ker veruješ!« Pa ni tako preprosto. Verovati ne pomeni imeti lažje življenje. Dejansko velja nasprotno: ker imamo vero, se ne predamo, ampak vztrajamo. Velikokrat v življenju vztrajamo prav zaradi vere in prav v veri si prizadevamo, pa čeprav pogosto brez zagotovila o srečnem koncu.
Ker je žena današnjega evangelija ljubila svojo hčerko, je verovala, da jo Jezus lahko ozdravi, zato je prosila Jezusa zanjo.
Ob tem morda lahko z nami delite še en resničen dogodek, ki je povezan z rakom.
Neki nečak je skrbel za svojega strica, ki je imel hudo obliko raka. Ljudje iz stričeve župnije so molili, da bi ozdravel. Tudi bolnikove prijatelje so prosili, naj molijo v isti namen. Toda meseci so tekli in minilo je leto, stricu pa se je zdravje le slabšalo.
Nečak bolnika ni več obiskoval, ko je videl, da mu še tako majhen gib povzroča hude bolečine. Odločil se je, da ga obišče še enkrat in se tako poslovi od njega. Leto in pol po tem obisku pa je stric ozdravel. Res je, da je imel na obrazu brazgotine, da je njegovo gibanje omejeno in ne more povsod, kamor bi rad, a zdravniki pravijo, da je to čudež. A kaj bi se zgodilo, če bi ljudje opustili molitev, ko po njihovi prvi prošnji ni ozdravel? Pa tudi po deseti in petdeseti ne?
Kanaanska žena je tudi vzor vztrajne molitve.
Da, kljub temu, da ni bila uslišana po prvi prošnji. Po njej je celo doživela grobo zavrnitev, saj ji je Jezus kot tujki v govorici takratnih Judov (tujci so kakor psi) odrekel pomoč. A žena vztraja v prošnji. Jezus jo usliši. Kaj bi bilo, če bi odnehala, ko ni bila uslišana ob prvi prošnji? Pa je vztrajala. Zato je vzor vztrajne molitve in ponižne prošnje, ki temelji na globokem zaupanju in veri: »Žena, velika je tvoja vera!« S tem dogodkom je Jezus povedal, da bo njegovo odrešenje za vse, tudi za tujce, in tako pokazal, da je z Njim »odrešenje prišlo« in da se je Gospodova »pravičnost razodela« (Iz 56, 1). (Prim.: Božo Rustja, Tvoje obličje iščem, 88)
Torej, gospod Šlibar, lahko potrdite, da rožni venec pomaga v stiski in bolezni?
Gotovo se spomnite zgodbe o Davidu, ki je premagal Goljata. Kaj vse je mladi Izraelec storil, da je lahko premagal velikana? S kamnom iz cule ga je zadel sredi čela. Če naj bi Goljat predstavljal zlo in vso njegovo moč, si lahko domišljamo, da kamni iz cule, ki lahko premagajo sovražnika, predstavljajo jagode rožnega venca.
Skoraj pri koncu nocojšnje kateheze smo, katere stvari bi še posebej poudarili, da bi se zares usedli v naše srce?
Vem, da se vam je zdel nenavaden naslov: Z rožnim vencem nad raka. Ob vztrajni molitvi ne bomo dobili odgovora na naše številne
»zakaj-e«, vem pa, da boste pogumnejši v življenju z rakom, ali vi, ki spremljate te ljudi.
Poudaril pa bi: Nocoj nas je navduševala kanaanska mati, ki ni odnehala prositi Jezusa za bolno hčer, pa tudi nekateri, ki so se pogumno spoprijeli z rakom z molitvijo rožnega venca. Po molitvi in trpljenju koga Bog pokliče tudi v duhovni poklic. Ne pozabite na to. Drugo. Nekje sem slišal, da rak veliko postavi na glavo, a veliko tudi na noge.
Tretje. Izkušnja nas uči, da Bog mnogih naših prošenj ne usliši. Primer: staršem umrje otrok, čeprav so zaupno in vztrajno molili za njegovo zdravje. Bog ni avtomat, samodejna naprava, ki se odziva na pritisk na gumb.
Bog tudi ni človek, ki bi nekaj malega vedel o preteklosti in sedanjosti, ničesar pa o prihodnosti. Bog vse vidi in vse ve, zato tudi ve, kaj je za koga od nas dobro v tem kratkem življenju, še bolj pa, kaj se nam pripravlja v dolgi večnosti. Vrh tega nas ljubi, zato naše prošnje uslišuje tako, da od nas odvrača hudo, pripravlja pa nam dobro. Najbolj in najrajši nas bo uslišal takrat, ko bomo prosili za darove Svetega Duha. V njihovi luči nam bo vse razumljivo.
Najdragocenejše pa je za vas, drage poslušalke in poslušalci, tisto, kar vas je ta večer posebej nagovorilo. »Pestujte« vse to in molimo drug za drugega!
Se bomo tudi nocoj naučili kakšne vaje iz knjižic Claudie Croos Mueller? In domača naloga? Najbrž nanjo niste pozabili?
Variatiae delectant, spremembe razveseljujejo, so rekli že latinci. Naj bo tako tudi ta večer. Vajo, ki bi jo sedaj ponavljali, povežimo kar z domačo nalogo, ki naj se »potegne« v cel mesec oktober. Vem, da ste sami ugotovili. Če vam uspe, priporočam vsak dan desetko rožnega venca. Lahko tudi več ali pa manj. Jagode na rožnem vencu bodo razgibale vaše prste in dlani, molitev pa pomagala v boju z boleznimi, tudi z rakom. Molitev namenimo vsem, ki trpijo za rakom, in tistim, ki spremljajo zdravljenje ter vsem svojcem bolnih.
Za konec pa imate za nas pripravljeno še molitev Anice Ločičnik.
ZAHVALA ROŽNOVENSKI MARIJI
Marija, Marija, le k tebi hitim.
Marija, Marija, pred tabo klečim.
S solzami v očeh se k tebi obračam
in prosim te: Milost svojo mi vračaj!
V mojem srcu slutnje bile so velike,
saj le Marija dobro ve za bolnike.
Marija, Marija, pomagaj mi ti.
Marija, Marija, le ti si za trpeče ljudi.
Marija, za milost tvojo, za pomoč te prosim lepo,
bolezni me brani, za zdravje te prosim lepo.
Marija, minila so leta,
rožni venec ti roke oklepa.
Marija, Marija, le k tebi hitim.
Marija, Marija, pred tabo klečim.
Oj tisočkrat hvala, lepa Devica,
rožnega venca si vedno Kraljica!
V tem rožnovenskem duhu smo tako prišli do konca oktobrske kateheze za bolnike. Gospod Šlibar prav lepa hvala za vaše misli, izkušnje in pričevanja ter pogled na še en evangeljski odlomek, ki nas lahko v naši veri okrepi in spodbuja, da vztrajamo.
Hvala tudi vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke, za vaše zvesto spremljanje in poslušanje.
Obilo dobrega vam želiva in se za nocoj od vas poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik, ki je poskrbel za tehnično izvedbo oddaje ter voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.
Lahko noč.