O molitvi za pokojne
Ko se sprehajam skozi vas, kjer sem hodil kot otrok, me poseben občutek v telesu zaustavi. Še korak se ustavi in pogled na hiše, ki so sedaj že stare in nekatere razpadajoče, mi prikličejo spomin izpred trideset let. Takrat se nisem tako zaustavil, nisem začutil tega prostora tako kot danes, saj je bil v meni otroški vrvež, igra, nemir... Ljudi sem takrat opazil le bežno, ne spomnim se jih natančno, njihove zgodbe in življenja me niso zanimala, bil sem otrok.
Ko stojim pred razpadajočo hišo, se spomnim nekega dogodka, ki se mi je vtisnil v spomin. V hiši pred menoj sem imel prvič izkušnjo s smrtjo. Dobesedno, saj sem prvič videl mrtvega človeka. Pokojni je ležal doma, okrog njega pa so bili bližnji, prijatelji, znanci; tisti, ki jim je pokojni nekaj pomenil. Ob njem so molili za pokojnikovo dušo in ga blagoslavljali. Takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega, saj je bil to del običaja, kulture, navade, spoštovanja do pokojnega. Res je, da takrat pokojnega niso mogli dati drugam, kot danes, a bistveno je, da so ob njem molili. Molili so, ker so vedeli, da je molitev svetloba in blagoslov, ki ju vsak pokojni potrebuje. Prepričan sem, da se niso imeli vsi radi, da so imeli zamere eden do drugega, prav tako kot danes. A imeli so zdravo pamet tudi v odnosu do smrti in pokojnih.
In danes? Kam je šel ta običaj molitve, spoštovanja do pokojnih? Odnos, ki ga kažemo do pokojnih, je pravzaprav del odnosa, ki ga imamo do sebe. Zanimivo je, da ljudje okoli nas ves čas umirajo, mi pa se obnašamo, kot da nikoli ne bomo umrli. Molitev za pokojnega se nam ne zdi več pomembna, ne čutimo pomena slovesa, ne čutimo s srcem. Verjamemo in smo prepričani, da je s pokojnikovo dušo vse v redu. Pa je res? Res živimo po Božjih zapovedih, smo bolj pošteni, iskreni, ljubeči, kot so bili naši predniki? Kajti oni so se z molitvijo trudili za pokojnega, mi pa smo se prenehali. No, vsaj večina ljudi. Čisto potiho in nevidno smo se oddaljili od odnosa do smrti in umiranja, ki je prav tako pomembno kot rojstvo, morda še bolj. Smrt in vse, kar je povezano z njo, smo oddaljili iz naših življenj. Ko nekdo umre, čakamo, da vse mine, da je konec pogreba, da nam ne bo treba dolgo ostati v teh občutkih, ker ti občutki niso prijetni. Nas pa sedanja družba in življenje spodbujata in silita, da sprejemamo samo lepo, prijetno, dobro.
Kmalu bo prvi november in pokopališča bodo dajala podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot zase... Zunanji izgled groba nam veliko pomeni. Kaj pa pokojnim? V bistvu ne vem, vem pa, da vsak, prav vsak pokojni potrebuje molitve. In ko se s prižiganjem sveče spominjamo pokojnega (vsaj upam, da se), je največ, kar takrat lahko storimo, da za njega molimo. Molitev iz srca ima neizmerno moč. Tudi mi bomo nekega dne potrebovali molitev, prav vsi. Drugi bodo stali ob našem grobu. Ko si na drugi strani, si odvisen samo od živih in njihovih molitev.
Da bi se tega zavedali, je potrebno spremeniti odnos do umiranja, smrti, potrebno se je vrniti k tistemu, kar je že bilo - spoštljivemu odnosu do pokojnih. Pokojni in živi smo močno povezani v duhu, pa če si to priznamo ali ne. Molitve, ki jih molimo in darujemo za pokojne, so milost. Za pokojne in nas. Če se izrazimo v duhu današnjega časa, je to najboljša "investicija", ki gre na naš duhovni račun. In to je edini račun, ki ga ob smrti vzamemo s seboj.
Ko se spomnim otroštva, je bila izkušnja s smrtjo, z obredom slovesa, ki sem ga opazoval, dobra izkušnja. Nepogrešljiva za razumevanje življenja. Ob vsem tem pa me malo zaskrbi in se sprašujem, ali bo kdo ob uri moje smrti poskrbel zame? Bom deležen molitev? Upam, da bom. Sedaj pa sem jaz tisti, ki za drugega stori to, kar si želim, da bodo drugi nekoč storili zame. Hvaležen jim bom za to, tako kot so pokojni hvaležni nam.
Aleš Kastelic