Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 27. 11. 2019

Obrisal bo solze z njihovih oči... Biti bogat v Bogu (Lk 12,16-21)

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Začenjamo z novembrsko katehezo za bolnike, ki nosi naslov Obrisal bo solze z njihovih oči ... Biti bogat v Bogu in se navezuje na odlomek iz Lukovega evangelija, ki ga boste slišali v nocojšnji oddaji.

Najprej pa seveda prav lep pozdrav mojemu gostu. Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

Dober večer, gospod Šlibar.

Bog nam ga daj!

 

Vem, da ste s seboj prinesli kar nekaj zgodb in pričevanj. In predlagam, da za začetek delite z nami tisto o Božji ljubezni.

Precej časa je že minilo od obiska pri starejši bolnici na Onkološkem inštitutu. Težko sva se pogovarjala. Bolnica srednjih let je gledala v strop. Tudi sam sem se ozrl gor. Vprašal sem jo, kaj vidi? Ona je molčala. Potem pa je odgovorila, da vidi drevo. In kaj je na njem, sem jo vprašal. Listi in še nekaj piše, mi odgovori. Ponovno molk. In kaj piše? Ponovno tišina. Prisluškujem. Potem pa le rečem: Ali piše »rad te imam«? Prikimala je. Nato sva nadaljevala pogovor. Omenil sem, kako nas Bog ljubi in nas nikoli ne pozabi. Sam ne vem, kaj sem ji še rekel. Spominjam pa se, da se je po tem srečanju umirila in je v veri prejela zakramente.

 

Hvala, gospod Šlibar za to pričevanje, ki bo dala intonacijo najinemu pogovor nocoj. Zdaj pa vas prosim za uvodno molitev.

Sposodil sem si jo iz knjige 5 minut s Svetim Duhom.

»Pridi, Sveti Duh. Danes ti želim izročiti svojo prihodnost – do zadnjega dneva življenja.

Rad bi hodil razsvetljen s tvojo božansko lučjo, da bi vedel, kje hodim, da ne bi zaman trošil moči za stvari, ki niso tega vredne.

Ne želim biti obseden s prihodnostjo. Zato jo raje izročam tebi in se ti predajam, naj me vodi tvoj vzgib.

Sveti Duh, ozdravi moj nemir, da bi sprejel, da bo vsaka stvar prišla ob svoje času in v pravem trenutku.

Ozdravi me mojih strahov, da bom mogel zaupati v tvojo pomoč in se ti bom vedno pustil voditi.

Ti veš, kaj je zame najboljše – usmerjaj me in me vsak dan vodi, varuj me vsega zla.

Pridi, Sveti Duh, in sprejmi mojo prihodnost. Amen.«

 

Ta mesec nas s praznikom vseh svetih, ki smo ga obhajali pred dobrimi štirinajstimi dnevi, vabi k osebni posvetitvi - s spominom vseh vernih rajnih pa k razmišljanju o minljivosti. Le kdo se ne bi vznemiril ob misli na smrt? Ob tem nam je lahko oktobrska naloga v veliko pomoč.

Prepričan sem, da ste oktobrsko nalogo z vajo s prsti in z rožnim vencem v rokah dobro opravili. Če vam je molitev rožnega venca »prišla v roke in v srce«, jo radi nadaljujte. - Še kako prav bo, da ob tem letnem času, pa še november je, ne pozabite na predlog prejšnjih katehez: »Glavo gor!«

»Svetost je odločilna in smrt neizbežna beseda,« je v Magnifacatu (november 2016) zapisal provincial slovenskih frančiškanov p. Marjan Čuden. Dovolil mi je, da njegove besede, ki mene vedno nagovorijo, posredujem tudi vam.

V nadaljevanju je zapisal: »Premišljujem o prehodu iz tega življenja v ono. Misel na smrt me vznemiri in ob tej misli si včasih zastavim vprašanje: Ali bi hotel še enkrat živeti? Moj odgovor je: Da in še enkrat da. Življenje je čudoviti dar. Morda bi želel kakšen delček na straneh življenjskega dnevnika izbrisati, še posebej tam, kjer so zapisane moje nerodnosti, moje praznine ljubezni, moja nerazumevanja … «

- Osebno bi želel, da ne bi bilo toliko bolezni in trpljenja, ki jih prinaša starost, velikokrat pa tudi medsebojni odnosi.

 

Ob tem pa je znano, da sv. Frančišek o smrti ni premišljeval turobno. Stavek: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti!« je Frančiškova dobrodošlica nebesom. Še umirajoč ga izgovarja.

Takšen, ves slaboten, ko ne zmore več, kot le to, da se nasmehne kot otrok, ki ve, da ga bo zdaj zdaj vzel v naročje tisti, ki mu prihaja naproti skozi vrata smrti.

»Ob tej Frančiškovi drži,« je zapisal p. Marjan, »posebej rad mislim na veselje v nebesih. Rad si zamišljam angele, ki tako kot kakšna mladina planejo v neustavljiv smeh, ki postane nalezljiv in pograbi še mene, čeprav mi ni do smeha.«

Jezus, rad mislim nate, ki te ožarja smeh brez konca. Jezus, daj, da nikoli ne bom nehal pogrešati nebes, ki so dar tvojega vstajenja. Naj nikoli ne nehamo pogrešati angelov, ki se veselijo kakor zaljubljeni fantje in dekleta!

Gospod, kako čudovit je človek, ki si ga naredil malo nižjega od angelov! Naj bo naše življenje praznik. - Ta večer in nocojšnja kateheza o umiranju, pogrebu in žalovanju, naj nas ne spravi v slabo voljo, niti ne prisili, da bi zaprli radio. Saj vem, da boste vztrajali.

 

Tudi pesniki so nam v svoji subtilnosti (tankočutnosti) in občutljivosti lahko v pomoč pri razumevanju in čutenju življenja in smrti. Zelo navdihujoča je Kocbekova Himna večnosti. Kako gre njegova pesem?

Sem, ker sem bil, // in vsakdo me bo mogel pozabiti. // In vendar // moram reči: // sem in sem bil in bom, // in zato sem več od pozabljanja, // neizmerno več od zanikanja, // neskončno več od niča. // Vse je večno, kar nastane, // rojstvo je močnejše od smrti, // vztrajnejše od obupa in samote, // silnejše od hrupa in greha, // slovesnejše od zavrženosti. // Nikoli // ne bom nehal biti. // Nikoli. Amen.

 

In zdaj vstopamo v osrednji del nocojšnje kateheze s svetopisemskim odlomkom. Takole je zapisal evangelist Luka.  (Lk 12,16-21)

Tedaj jim je Jezus povedal priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ‛Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?’ Rekel je: ‛Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom shranil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.’ Bog pa mu je rekel: ‛Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si spravil, čigavo bo?’ Tako je s človekom, ki si nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Zdaj pa vas prosim za komentar slišanega odlomka.

Ko smo sredi novembra in ob nocojšnjem naslovu kateheze ste morda pričakovali kakšen drug evangelij. Ne vem, zakaj sem izbral tega. Zanimivo bi bilo slišati, kako prebrani evangelij odmeva v vas.

- Pred tem odlomkom nekdo prosi Jezusa, da bi posredoval pri sporu med njim in njegovim bratom glede vprašanja dediščine. Jezus pa je to zadevo prepustil tistim, ki so bili za to poklicani. Dal je le splošno navodilo, da se je treba varovati lakomnosti.

 

Evangeljski odlomek današnje kateheze Jezus pojasni s priliko, ki jih je veliko v evangeliju. Na vzhodu je znano, da radi govorijo v prilikah. Zakaj?

Zgodilo se je, da se je neki učenec pritoževal nad učiteljem, zakaj vedno pripoveduje zgodbe, nikoli pa ne pove njihovega pomena. Učitelj mu je odgovoril: »Kaj bi rekel, če bi ti nekdo ponudil sadež, ki bi ga, preden bi ti ga dal, prežvečil?«

Ali ne dela tako tudi Jezus? Noče »prežvečiti« sadeža, ki nam ga daje. Nam pusti, da priliko razvozlamo in jo naobrnemo na življenje. Zadovolji se s tem, da nas spodbudi k razmišljanju kot z zadnjim stavkom nocojšnjega odlomka: »In kar si spravil, čigavo bo?«

 

V čem je ravnanje bogataša napačno, gospod Šlibar?

V omenjeni priliki, vzeti iz življenjske vsakdanjosti, Jezus nikakor ne razvrednoti tuzemske produktivnosti in podjetnosti. Bogataša Jezus ne imenuje grešnika, temveč neumneža. Njegovemu ravnanju manjka modrosti. Tako je zaverovan v to, kar ima, da ne pomisli, kaj se utegne zgoditi.

Zgodilo se je, da ga je smrt v trenutku spravila ob vse zemeljske dobrine. Za nebeške, ki bi jih zdaj tako zelo potreboval, se ni pobrigal. V tem je bila njegova nespamet.

Kratko rečeno: kopičenje stvari ni zgrešeno, napačno je kopičenje »za sebe«, zgolj za to življenje, kjer je vse negotovo, namesto da bi kopičili »za Boga«, to je za dobro bližnjega in za večno življenje.

 

Če se še malo bolj poglobimo v sam besednjak tega bogataša, so zanimive njegove besede človeka, ki ga Jezus imenuje neumnež.

Res. Ste opazili? Kar naprej uporablja svojilni zaimek »svoj«: svoje kašče, svoje žito …, kakor, da je vse le plod njegovega dela. Prav tako venomer uporablja osebni zaimek »jaz«, ki izključuje bližnjega in Boga. Tak pa ni bogat pred Bogom, kar pomeni, da nima dobrih del telesnega in duhovnega usmiljenja, se pravi zaklada v nebesih, in vendar bodo šla samo ta z nami (prim. Raz 14,13).

Čudno je njegovo obnašanje. Pravzaprav ni storil nič slabega. Nasprotno. Zelo priden je in podjeten. Ljudje ga občudujejo in vse mu dobro uspeva, vendar mu Bog pravi, da je neumnež.

Misli in živi namreč samo za svoje blagostanje. Prepričan je, da je vse delo njegove pameti, zato je tudi daleč od resnice, ki jo je izrekel Pavel: »Kaj imaš, česar bi ne bil prejel?« (1 Kor 4,7). - Bojim se, da ima mnogo posnemovalcev! Sem med njimi tudi jaz?

 

Seveda pa nas zanima Jezusova razlaga o drugačnem ravnanju. Kaj svetuje?

Nazorno Jezus to pove v nadaljevanju evangelija, dobrih deset vrstic kasneje: »Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33-34).

Zgovoren je še z nasveti, naj »bodo naša ledja opasana in svetilke prižgane« … In svetuje tudi to, da se pobotamo z nasprotnikom.

 

Nas, ki to poslušamo, nas morajo besede spodbuditi k drugačnemu ravnanju. Nič ne bomo nesli s seboj. Na kaj torej bodimo pozorni?

Primer bogatega človeka iz evangelija je povabilo vsem, da večnost, življenje v Bogu, ni odvisna od mojega premoženja, ne od poklica, ki sem ga opravljal ali ga še opravljam. Niti ne od človekovega zdravja in starosti. - Omenjenemu bogatašu je bilo nadvse pomembno premoženje tega sveta. Navezanost na bogastvo tega sveta ga je tako omamila, da je zamenjal zemljo z nebesi in ni pomislil na konec, ko bo moral vsemu dati slovo.

Saj veste, kaj je rekel papež Frančišek, da mrtvaška srajca nima žepov. Pa tudi to, da za pogrebnim sprevodom ne pelje kombi ali tovornjak z imetjem, ki ga je imel pokojni.

 

Katera je torej osnovna misel in nauk evangelija?

Jezus graja bogatina, ker ob zemeljskem bogastvu, ki ga ima, ne poskrbi, da bi bil bogat v Bogu. Bistvo je v tem, da je človek ves usmerjen le vase in v svoje imetje, prav nič pa v Boga in v bližnjega.

- Pametno bi bilo večkrat ponoviti bogoslužno molitev: »Gospod, nauči nas modro uporabljati zemeljske stvari, naj bomo vedno usmerjeni k večnim dobrinam.« (Prim. Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže, 2012, str. 200)

 

Tako se pred nami odpirajo zelo konkretna vprašanja o našem življenju in ravnanju?

Z vami, ki nas poslušate in vas niso prestrašile besede nocojšnje kateheze in še niste šli spat, si postavljam konkretna vprašanja: Kako zaupam v življenju? Imam še preveč strahov glede prihodnosti, zlasti še, če sem v letih ali sem bolan? Pa moja »zbiralna strast«? Mislim na to, da bi čim več »nagrabil«? Pravijo, da želja po zbiranju rada pride v starosti. Prevečkrat si rečem, da bom to in to še kdaj potreboval.

Sem pripravljen pomagati drugim? Tudi takrat, ko gre za preureditev domačega stanovanja, popravilo cerkve, ko gre za razne dobrodelne akcije, za misijone …?

 

In zdaj bi vas prosila, gospod Šlibar, da z nami delite še eno zgodbo, zgodbo ki jo sicer najdemo v Drobnih zgodbah z biserom in govori pravzaprav isto na drugačen način.

Čeprav ste jo morda že slišali, ne bo odveč, če ji ponovno prisluhnemo. Govori o kmetu, ki bi silno rad imel več zemlje. Njegovo vzdihovanje je slišal premožni sosed in mu obljubil, da mu bo dal toliko zemlje, kolikor jo lahko obhodi v enem dnevu. Kmet je zgodaj vstal in začel hoditi, da bi prehodil čim večji krog. Ko je sonce zašlo, je zagledal na koncu poti svojo ženo in soseda. Namesto da bi stopil proti njima, je hotel narediti še en krog, da bi obkrožil čudovit sosedov dom. Prav ob sončnem zahodu je prišel v objem svoje žene. Zmagoslavno se je zasmejal, potem pa se mrtev zgrudil. Preveč je obremenil svoje srce. Naslednji dan so ga pokopali. Sosed si je na vprašanje, koliko zemlje je dovolj, odgovoril: »Zadosti je toliko zemlje, kolikor jo človek potrebuje za svoj grob. Naš prijatelj ima končno dovolj zemlje.«

 

V nadaljevanju pa vas prosim, gospod Šlibar za nasvet in usmeritev, kako poskrbeti za obisk duhovnika pri bolniku, umirajočem, kako pomembni so tudi naši obiski bolnikov ter kako se vedemo ob smrti, pri pogrebih, žalovanju. Večkrat smo o tem že govorili, a verjamem, da ne bo odveč ponoviti.

Upam, da v vaših cerkvah še visi plakat z naslovom Duhovna oskrba starejših in bolnikov na domu, v bolnišnicah in domovih. Na njem lahko preberete, da bolnika v omenjenih ustanovah lahko obišče duhovnik.

Zapisano je še, da za to lahko poskrbijo svojci in prijatelji, pa tudi člani župnijskega občestva, če bolnik in starejši nima nikogar svojih. Na željo bolnika more duhovnika poklicati tudi zaposlena oseba v bolnišnici ali v domu.

Ob obisku se duhovnik z bolnikom pogovarja, lahko moli, more pa mu podeliti tudi zakramente, kot so spoved, bolniško maziljenje in sv. obhajilo.

Žal ni tako majhno število staršev, ki so zaskrbljeni za življenje svojih novorojenčkov in otroku omogočijo »krst v sili«.

Redki so primeri, ko nekdo na bolniški postelji prejme tudi zakrament sv. zakona ali sv. birme.

 

Kaj pa svetujete v primerih, ko odrasel bolnik ni krščen?

Če poznate tudi takega bolnika ali starejšega, le pokličite duhovnika.. Po ustrezni pripravi in pogovoru z duhovnikom lahko prejme krst.

 

V nadaljevanju pa še o tem, kaj je sveta popotnica in papežev blagoslov s popolnim odpustkom.

Pred seboj imam  obrednik Previdevanje bolnikov in Mali obrednik. Ob tem odgovarjam na vprašanje: »Za prejem svete popotnice je potrebna pastoralna priprava bolnika in njegove družine ter tistih, ki skrbijo za bolnika …«

Kaj pa je sveta popotnica? »To je sveto obhajilo, ki ga prejmejo tisti, ki so na tem, da zapustijo to življenje in se pripravljajo na prehod v večno življenje«.

V omenjenem obredniku berem še: »Sv. popotnico je dolžan sprejeti vsak, ki je krščen in sme prejemati obhajilo. Redni delivec sv. popotnice je župnik, njegovi pomočniki, bolniški duhovnik …

Poleg sv. popotnice lahko duhovnik podeli še popolni odpustek. Spremlja ga molitev: »S papeževim pooblastilom ti podelim oproščenje vseh grehov in popolni odpustek v imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.« (Previdevanje bolnikov, 34)

 

Na smrt se velja pripraviti, kajti ne vemo ne dneva ne ure … Čeprav se nam zdi danes to še zelo daleč.

Spominjam se kosila z moškim srednjih let v samostanu Marijinih sester na Dobrovi, kjer sedaj bivam. Zvonilo je poldan, angelovo češčenje, zatem pa še  umrlemu, kot je to lepa navada v naših župnijah. Zatem je tekel pogovor med nama. Mož se je začudil mojemu vprašanju, kdaj bo meni in njemu zvonilo …?

- Vem, da v teh dneh tudi vi več mislite na rajne, če morete, jih obiščete na pokopališču, zanje molite, greste k sveti maši. Morda ste jim v začetku meseca in še v osmih dneh novembra namenili odpustek.

 

Gospod Šlibar, pripravili ste tudi deset nasvetov umirajočega svojemu spremljevalcu, ki skoncentrirano govorijo o najpomembnejših stvareh ob smrti. Kaj torej velja izpostaviti in poudariti?

Ne vem kje sem dobil nasvete neznanega avtorja, namenjenih spremljevalcu, ki spremlja umirajočega. Umirajoči takole prosi: »Vse uredi tako, da umrem v domači okolici. – Bodi ob meni ob umiranju. – Slišim, čeprav molčim in imam zaprte oči. Povej mi, da boste zmogli živeti brez mene. – Vlivaj mi optimizem s kratkimi citati iz Svetega pisma. Če slabo slišim, mi povej na uho. – Drži me za roko. Obriši mi pot s čela. – Ostani ob meni. Veliko se boš naučil ob mojem umiranju. – Moli ob meni. Ne jezi se na Boga in ga ne obtožuj. Kmalu ga bom gledal iz obličja v obličje. – Ne skrbi preveč za osmrtnico, tudi stroški ob pogrebu naj te ne vznemirjajo preveč. – Ne žaluj preveč za menoj. Ohrani kot dediščino, kar smo lepega skupaj doživeli. Naj ti bo moja smrt, kot je bila Jezusova, zate dobiček. – Živi odslej svoje življenje malo bolj zavestno kot pred mojo smrtjo.

 

Moramo pa pred svojo lastno smrtjo misliti tudi na druge in na to, da pravočasno uredimo med drugim tudi premoženjske zadeve.

V spominu so mi ostale besede misijonarja Lisjaka, ki jih je povedal pri sv. maši pri frančiškanih na Tromostovju. »V temi smo vsi črni!«

Jaz pa opravičeno rečem: Vsi bomo umrli, tudi jaz …

Zato spomnim na oporoko - testament, ki jo naredimo, ko smo še pri popolni zavesti. O tem sem v katehezi že govoril, pa ne bo odveč, če ponovim. Take stvari, pravi dr. Metka Klevišar, mimogrede, nocoj jo bom še večkrat omenjal, pravi, da je treba premoženjske stvari urediti pred smrtjo, ko se še zavedaš … Pomislimo, koliko je neurejenega pred smrtjo; na primer pooblastila za dvig denarja … Koliko prepirov, komu je kaj zapustil … Koliko jeze po smrti pokojnega … To ne bi bilo potrebno, če bi bilo urejeno … Koliko manj greha, sovraštva in zamer …

 

Bolniki in umirajoči so naši učitelji, pravi Metka Klevišar, ki jo mimogrede tudi redno gostimo na Radiu Ognjišče. Med drugim je tudi napisala knjigo Spremljanje umirajočih.

Veliko me je naučila upokojena zdravnica. Vem, da jo tudi vi radi poslušate. Hvala vam, voditeljica Damjana, za vajine nedeljske pogovore.

V omenjeni knjigi Spremljanje umirajočih dr. Klevišarjeva zapiše, da se od bolnikov in umirajočih ter njihovih svojcev veliko naučimo.

Hudo bolni in umirajoči nas učijo komunicirati. Pozorni moramo biti  na govorico celega človeka, na drobna znamenja, na vsako besedo …

Hudo bolni in umirajoči nas učijo, kaj je v življenju bistveno.

Učijo nas upati …

 

Metka Klevišar nas med drugim tudi opominja in spominja na večerno izpraševanje vesti.

Takole pravi: »Sestavni del moje večerne molitve mora biti misel na smrt. Bolje povedano: misel na vstop v večnost. Takrat ne bo važno, kaj sem imel, kaj sem bil. Važno bo samo eno: ali sem z ljubeznijo vzel vsak svoj dan in ga v ljubezni preživel, ali sem napolnil svoj čas z dobrimi deli, sem notranje bogat?«

- Tudi sam priporočam izpraševanje vesti. O tem sem že govoril na radijskem misijonu. Omenil sem, danes pa ponavljam, naj bo izpraševanje vesti v treh korakih. Prvi: s hvaležnostjo se spomnim vsega, kar je bilo lepega čez dan in se za vse zahvaljujem. Pri naslednjem koraku si prikličem v spomin manj dobra dejanja, misli in besede. V zadnjem koraku pa se spomnim svetopisemskih odlomkov, v katerih »izstopa« Gospod Jezus s svojim usmiljenjem, kot so prilike o izgubljenem sinu, ovci, drahmi … Ob koncu zmolim še kesanje in upam, da bo noč mirna in prav takšen naslednji dan, ne nazadnje, tudi večnost.

 

Kaj pa o smrti pravi Katekizem katoliške Cerkve?

Poznan vam je Katekizem katoliške Cerkve. Tam je pod številko 1012  zapisano, da je »krščansko gledanje na smrt na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve: Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih.«

Tudi pisatelj pisma Hebrejcem je zapisal da je »ljudem določeno enkrat umreti« (Heb 9,27).

Omenjeni katekizem še odločno pove, da »ni nikakršne 'reinkarnacije', zopetnega utelešenja po smrti«.

 

Slovenska škofovska konferenca je prav pred kratkim tudi izdala najnovejše smernice za cerkveni pogreb. O čem govorijo?

V Sporočilu slovenskih škofij (2019, št. 11) so škofje potrdili dopolnjene Pastoralne smernice SŠK. Omenili so pomembnost spoštovanja do teles umrlih, spregovorili pa tudi o krščanskem pogrebu, žarnem pokopu in raztrosu pepela. V smernice so vnesli določilo Kongregacije za nauk vere, »da cerkveni pogreb pokojnika z raztrosom ni dovoljen. Prav tako tudi ne pretvorba pepela v spominke, zlatarske izdelke ali druge predmete, saj v teh primerih ne moremo upoštevati higienskih, socialnih in ekonomskih razlogov, ki bi utemeljevali odločitev za kremacijo.«

Če je komu odveč nocojšnja kateheza, vam povem, da naši škofje v že omenjenem zapisu priporočajo, da v Cerkvi na Slovenskem spregovorimo o smrti kot sestavnem delu življenja, o poslavljanju in žalovanju kot o spominjanju na velikonočno skrivnost ter o pokopu telesa kot izročanju pokojnika v Stvarnikov objem.

Povabili so nas, da že otrokom približamo drugačen pogled na umiranje in smrt, kakor ga ponuja trenutna potrošniška kultura. Telesna smrt je naraven pojav, zato duhovna zakladnica Cerkve prinaša obrede, simbole in besedila, ki povezujejo smrt z našim verovanjem, s Kristusovo velikonočno daritvijo. Pogrebno bogoslužje usmerja človeški pogled od končnega k večnemu in nas spodbuja k upanju na večno življenje. (Prim. Sporočila slovenskih škofij, 2019, 11, str. 204)

Ravno pred desetimi dnevi so naši sodelavci radia Ognjišče ob 25 letnici oddajanja radija, za vse nas od papeža dobili blagoslov. Kako smo se vsi razveselili. Prav tako so opogumljajoče tudi njegove besede, da nismo rojeni za smrt, ampak za vstajenje.

 

Pomembno se je tudi zavedati, da v nekaterih slovenskih bolnišnicah, vsaj v Univerzitetnem kliničnem centru, obstajajo tudi poslovilne sobe in slovo pred upepelitvijo.

Res je. Imate vso pravico, da se domači poslovite od pokojnega, preden ga odpeljejo na Žale. Lahko pride tudi duhovnik druge veroizpovedi.

V obredniku za pokopavanje (Krščanski pogreb, 293) je zapisano: »Obred opravimo na izrecno željo domačih, seveda, če ga je mogoče opraviti brez večjih težav. Opravimo ga na domu pokojnega (pokojne), preden ga (jo) odpeljejo upepelit, ali pa v posebnem prostoru pred krematorijem.« - Žal, sem to doživel samo parkrat v svoji praksi. Prepričan sem, da bi to potrdili tudi sobratje duhovniki.

 

Lepo in prav je, da tudi posamezni duhovniki spominjajo na pomen smrti.

Prav je, da se zahvalim vsem sobratom, katehetom in katehistinjam … in vsem, tudi vam na bolniških posteljah, ki z besedo in zgledom govorite o veri v večno življenje, kot pravi apostolska vera.

Ni osamljen primer, zapis v Sopotniku, glasilu župnije Čatež ob Savi. Tamkajšnji župnik Jože Pacek zelo konkretno piše o nekaterih stvareh, ki se tičejo smrti in pogreba.

Med drugim, da je pomembno, da duhovnika pokličemo, ko je bolnik še pri zavesti. Poskrbimo, da bodo pred pogrebom tudi domači opravili spoved.

Isti župnik priporoča, naj bo pokojnik vsaj en večer v mrliški vežici, da se ljudje od njega mirno poslovijo. Pa tudi to, da pri cerkvenih pogrebih ohranimo zvonjenje in ga ne nadomestimo z raznimi glasbenimi vložki. Ne uvajajmo raznih novotarij, kot je spuščanje golobov …«

 

Katoličani imamo s svetimi mašami za rajne pravzaprav poseben privilegij. Včasih se ga kar ne zavedamo v polnosti.

Vsak duhovnik priporoča svete maše za rajne, tudi namesto venca, cvetja in sveč, ki so po mnogih državah že prepovedane. Z darovanjem za sveto mašo pokažemo pravi odnos do rajnega. Ob velikem številu darovanih svetih maš jih duhovnik odda, da omogoči mašne namene tistim duhovnikom, ki jih nimajo. Primerno je da je sveta maša poleg pogrebne še za sedmi in trideseti dan ter na obletnico smrti. Nekateri dajejo tudi za »gregorijanske« svete maše. Teh je 30, ki se morajo opravljati neprekinjeno vsak dan.

 

Smrt je na nek način kot posmeh sodobnemu svetu, ki temelji na potrošništvu in uživaštvu. Žal.

Res je. Tako sklene zapis omenjeni župnik Jože in doda, da je bolan in star človek prevečkrat strošek za državo in posledično evtanazija in pomoč pri samomoru …

(Sopotnik, Glasilo župnije Čatež ob Savi, november 2019, 26 sl.)

 

V novembru nam Cerkev iz svoje duhovne zakladnice naklanja možnost, da za verne duše v vicah v prvih osmih dneh prejmemo odpustek. Kateri pogoji so potrebni, da prejmemo odpustek?

Spoved, obhajilo, molitev vere, očenaša in zdravamarije po papeževem namenu, nenavezanost na sleherni greh in obisk pokopališča. Jasno je, da vi na bolniških posteljah in vozičkih, ki ne morete na pokopališče, omenjene pogoje opravite doma.

 

Poleg spremljanja umirajočih, je pomembno tudi spremljanje žalujočih. Tudi o  tem govori in piše Metka Klevišar.

Prisluhnimo, kako o tem razmišlja: »Izgubiti ljubljenega človeka pomeni eno najhujših stisk v življenju. Žalujoči se pogosto počutijo osamljene, ljudje se jih izogibajo in je zato njihova stiska še toliko večja … Žal smo vsi slabo pripravljeni na tolaženje ob umiranju. Pa tudi sam današnji čas izriva žalovanje, zato ljudje večinoma žalujejo sami v »svoji kamrici« … Vsak človek žaluje na svoj način … Tudi čas žalovanja je različno dolg. Pomembno je le, da ima človek priložnost za žalovanje.«

 

Posebej je potrebno omeniti veliko potrebo po govorjenju, ki jo imajo žalujoči in kako blagodejno na žalujoče vpliva, da lahko o svojih umrlih svojcih in prijateljih govorijo.

V knjigi Spremljanje umirajočih omenjene avtorice berem: »Ljudje čutijo v času žalovanja veliko potrebo po govorjenju.

Razni obredi ob žalovanju so lahko v veliko pomoč. Tudi sam pogreb ni namenjen le pokojniku, temveč je zelo pomemben za žalujoče …

Mnogi ne dovolijo, da bi otroci smeli biti na pogrebu, ker naj bi bil to zanje prevelik šok. To ni res, ker so otroci mnogo bolj naravni kot odrasli. Če doživljajo pogreb kot šok, je to v glavnem zaradi paničnega odnosa staršev …

Klevišarjeva podčrta, da žalovanje ni preprosto. Izogibati se moramo nasvetov, ker z njimi pogosto prenašamo svoj strah in svoj način žalovanja.

- Iz moje osebne izkušnje, pa tudi moja svakinja misli enako, je zelo pomembno, da dovolimo, da »izpustimo« ljubljeno osebo, ki odhaja iz tega življenja. Enostavno povedano, da pustimo, da umrje.  In še nekaj je pomembno, da v žalovanju ne ostanem sam, marveč sem vključen v različne skupine žalujočih.

Rekli  boste, le zakaj toliko besed o žalovanju? V opravičilo naj bo stavek dr. Alberta Schweitzerja: »Bolečina je še bolj strašen gospodar človeštva kot smrt«.

In beseda papeža Frančiška izpred 12 dni (4. 11. 2019): »Sočutje do drugih na široko odpre vrata večnosti. Sklanjati se nad pomoči potrebnim, da bi jim služili, pomeni ustvarjati predprostor za nebesa«.

 

In ne pozabimo, da lahko tolažijo tudi otroci. Kot v pripovedi Boža Rustja v knjigi Obrisal bo solze iz njihovih oči. Jo lahko delite z nami, gospod Šlibar?

Pripoveduje o majhni deklici, ki se je zvečer sprehajala z očetom. Gledala je zvezde. Očarale so jo, a tega ni povedala. Ko jo je oče vprašal, o čem razmišlja, je dekletce odgovorilo: »Če je že spodnja stran nebes tako lepa, kako lepa mora biti šele ona druga. Tam je mama in vem, kako rada ima lepe kraje.« Otrok, ki je hodil globoko zamišljen v ozvezdje, je tisti trenutek pomagal očetu na težki poti k Bogu.

 

Za nocojšnjo katehezo ste izbrali tudi odlomek iz dnevnika ene od redovnic Marijih sester, ki presunljivo piše o smrti, pa besede kirurga v bolnišnici na Koroškem ob smrti Dava Karničarja.

Jurij Gorjanc, kirurg v bolnišnici na Koroškem, je v Nedelji, cerkvenem listu krške škofije, nedavno tega ( 27. okt. 2019, 6) zapisal besede v slovo Davu Karničarju: »Čeprav verjamem, da obstaja življenje v polnosti šele po smrti, je Davo pokazal, da obstaja življenje že pred smrtjo. Bil je pravi Jezerjan in domoljub, v najboljšem pomenu besede. Ponosen na svoje korenine, ki so ga trdno zasidrale, da se je lahko dvignil daleč v višave.«

Pa še nekaj.

Dovolite vprašanje, ki ga zastavljam najprej sebi: Kdo si? Kaj si? Kje si? Čigav si? Miro, Matej … Čigava si, Damjana?

Tako se sprašuje v uvodu v svoj dnevnik ena od redovnic Marijinih sester (s. Petra Helena Heric), ki je umrla v mladih letih. In nadaljuje: »Gospod, ti me vidiš in me poznaš, sama pa ugotavljam, da se ne poznam in da se ne spoznam. Res, podobna sem vodnjaku. Vodnjak sestavljajo kamni – trdni, ostri, močni. Taka je moja zunanjost. Taka je ali pa želim, da je …«

Zato polna zaupanja malo pred smrtjo zapiše v dnevnik: »Kljub strašnim izvidom ostajam mirna … Ne znam se ti zahvaliti, moj Bog, za tvojo navzočnost, za tvoj mir, za tvojo ljubezen. Kljub vsemu z mirnostjo stopam naprej. Ljubim te, moj Bog in moje vse! S Teboj grem v kemoterapijo, s Teboj grem na obsevanje, verujem v uspeh. Uspeh je zagotovljen: zdravje ali počitek v tvojem objemu! Ni razloga za strah, Božji otrok sem! Vse bolečine sprejmi Ti, Oče, za moje starše, za moje sestre, za moje drage, za Cerkev. Eno telo smo, za edinost, svetost, za širjenje Božjega kraljestva … Očitno je, da me kličeš k sebi, Gospod! In še ena možnost je: da nastopiš Ti, Vsemogočni Gospod, saj zdravnikove možnosti se končujejo, izčrpale so se. Zaupam vate, moj Bog, naj se zgodi to, kar želiš Ti! Rada te imam!«

- Na praznik Brezmadežne tistega leta 1992 sem jo še obiskal v bolnišnici. Potem se je v hudih bolečinah iz ure v uro globlje potapljala v večno Skrivnost in proti jutru dozorela za večnost. Odšla je k Očetu, da mu je lahko iz oči v oči v vsej zaupljivosti izrekla: Rada te imam!

 

Skoraj pri koncu tokratne kateheze sva, gospod Šlibar. Kateri so njeni glavni poudarki?

Začel sem z obiskom onkološke bolnice in s tistim napisom na drevesu, tako podobnim zapisom ravnokar omenjene sestre redovnice: »Rad te imam!«

Ob glavnem naslovu: Obrisal bo solze z njihovih oči ... Biti bogat v Bogu (Lk 12,16-21), smo prišli do ugotovitve, če smo bogati pred Bogom, tudi drugače jokamo v trpljenju, umiranju, ob pogrebih in drugače žalujemo.

Na to nas spominja mesec november, pa tudi evangeljska prilika, ki jo moramo mi »prežvečiti«.

V nadaljevanju smo ugotavljali, naj modro uporabljamo zemeljske dobrine in naj bomo usmerjeni k večnim.

Potem smo v luči evangeljskega odlomka razmišljali o obiskih pri bolnikih, o umiranju, ravnanju ob pogrebu, o molitvi in svetih mašah za rajne ter o žalovanju.

Slišali smo pastoralne smernice slovenskih škofov o spoštovanju teles umrlih, krščanskem pogrebu, žarnem pogrebu, raztrosu pepela. Ta zadnji način pogreba ne more biti cerkveni pogreb.

S konkretnimi besedami nas je spodbudil župnik Jože iz Čateža. Spomnili smo se Dava Karničarja in sklenili z besedami, ki jih je zapisala v svoj dnevnik mlada redovnica.

 

Verjamem, da tudi za nocoj niste pozabili na domačo nalogo. Kaj nas bo spodbujalo do naslednjega snidenja?

V novembru bom pozoren na izpraševanje vesti pred spanjem, ki ga lahko opravim že popoldan, da ne bom zvečer zaspal. Izpraševanje vesti naj bo v treh korakih … Ob koncu zmolim še kesanje in upam, da bo noč mirna in prav takšen naslednji dan.

 

Namesto molitve pa še ena pesem. Napisal jo je pesnik Tone Kuntner.

Ni konec, ko pride Tvoj

zemeljski konec.

Le vsakodnevno orodje pospraviš

in se odpraviš k počitku.

Po isti poti, koder odhajaš,

nevidno prihajaš nazaj …

In tvoja prisotnost je bolj

prisotna kot kdajkoli prej:

na vseh poteh, v vseh rasteh

od korenine do vej.

 

Zdaj pa vas prosim še za zaključni blagoslov.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Blagoslovi naj vas Bog vse tolažbe,

ki je človeka v nedoumljivi dobroti ustvaril

in po vstajenju svojega edinorojenega Sina

dal vsem vernim upanje, da bodo vstali k novemu življenju.

Amen.

Nam živim odpusti grehe, vsem rajnim pa da delež

večne luči in večni pokoj.

Amen.

Verujemo, da je Kristus res vstal od mrtvih,

naj z njim tudi živimo v večni sreči.

Amen.

To naj vam podeli vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.

Amen.

 

Gospod Šlibar, tako sva prišla do konca tokratne kateheze, ki z razmišljanji in pričevanji pripravlja, tolaži in spodbuja vsakega od nas, da si naberemo bogastvo v Bogu. Hvala za vse, kar ste nocoj delili z našimi poslušalci.

Hvala tudi vam, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, da ste vztrajali z nami in katehezi prisluhnili. Od vas se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

Mirno noč vam želim in nasvidenje v katehezi pred božičem.