Kot betlehemski pastirji se srečajmo z Jezusom! (Lk 2,15-20)

Lep dober večer, dragi poslušalci, drage poslušalke. Dobrodošli ob začetku decembrske, predbožične kateheze za bolnike. Tudi nocoj je naš gost Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan, ki je nocojšnji katehezi dal naslov: Kot betlehemski pastirji se srečajmo z Jezusom! 

Lep dober večer, gospod Šlibar. 

Dober večer.

 

Naj nam nocojšnja kateheza pomaga, da bomo skupaj močni in skozi zadnje dni adventa doživeli veselje božiča. Gospod Šlibar, ob tej misli, imate za nas pomenljivo pričevanje.

Spomini…! Pred tolikimi leti, ko je bila Pediatrična klinika še na Vrazovem trgu v Ljubljani, sem tam srečal mlado družino in se z njimi pogovarjal. Mlajši v družini z dvema otrokoma je težko zbolel. Oče bolnega otroka mi je zaupal, kako ga je njegova mama, stara mama malega bolnika, vprašala, če je močan. Prav tako tudi otrokovo mamo. Oba sta odgovorila, da ne. Hkrati pa sta v en glas povedala, da sta skupaj močna. Skupaj sta močna. Skupaj!

To je izrazila tudi poslušalka prejšnje kateheze, ki je zapisala, da se skupaj učimo sprejemati, tolažiti ter pristopati dostojno do bratov in sester. Ob tem postajamo sami močnejši.

Še vi se kaj oglasite!

Da bi bile kateheze čimbolj naše, aktualne in življenjske, sem pri pripravi današnje prosil za nasvete. Med drugim tudi bogoslovce, diakone, ki bodo prihodnje leto posvečeni v duhovnike. Priporočam jih v molitev! V nocojšnji katehezi bo tudi zapis mamice, ki je tiste dni rodila deklico.

 

Radio Ognjišče je pred kratkim praznoval srebrni jubilej in zaupali ste mi, gospod Šlibar, da je tudi v luči tega dejstva nastajala nocojšnja kateheza. Povejte kaj več, prosim.

Drži. Nocojšnja kateheza je nastajala med drugim tudi v siju srebrnega jubileja radia Ognjišče. Spomnim vas besed nadškofa Zoreta z zahvalne maše pri Mariji Pomagaj na Brezjah, ki je poudaril, da z oddajami na radiu Ognjišče vstopamo na prižnice in veroučilnice. Tako tudi z nocojšnjo katehezo vstopamo v veroučilnico, ki se razteza ne le v Sloveniji, temveč tudi pri naših ljubih Slovencih v zamejstvu in po svetu.

V tem času je tudi Teološka fakulteta obhajala stoletnico, obiskal nas je sv. Miklavž, pa Brezmadežna … Vse pa je bilo razsvetljeno po svečah na adventnem vencu v pričakovanja božiča in drugega Kristusovega prihoda, »ko bo spet prišel v veličastju svoje slave in bomo v vsej polnosti prejeli, kar nam je obljubljeno in kar v veri zaupno pričakujemo«, kakor pravi adventni hvalospev. Upam, da ste dobro »sedli« in so oči in ušesa uprta v kateheta in voditeljico, še bolj v Kateheta z veliko začetnico.

 

Zdaj pa se za kratek hip ustaviva pri prejšnji katehezi. Kateri so bili glavni poudarki?

V prejšnji katehezi smo odkrivali, kako je Bog naše največje bogastvo. Od tod tudi moč in pogum, da v veri in upanju sprejemamo stiske in težave, tudi tiste, ko kdo od naših umre.

Verjamem, da niste pozabili na domačo nalogo, ki nas je spodbujala, da bomo pozorni pri izpraševanju vesti pred spanjem.

Spomnim vas, da je Sveto pismo nastajalo tako, da so najprej zapisali, kar so videli in slišali o Jezusovi smrti in vstajenju. Potem pa so se začeli vpraševati in zapisovati, kdo je bil ta Jezus? Kje se je rodil? Kdo so bili njegovi starši? V kakšnem okolju je živel? V čem je bil drugačen?

Tako se lepo dopolnjuje nocojšnja kateheza s prejšnjo. Naj pripomore, da bomo bolj doživeto vstopili v božično praznovanje.

 

S prvo adventno nedeljo smo začeli tudi novo bogoslužno leto, kar nas med drugim spomni tudi na to, kako hitro čas beži.

V življenju se dogaja podobno kakor na televizijskem zaslonu: oddaje si hitro sledijo druga za drugo in naslednja že briše prejšnjo. Ekran ostaja isti, podobe pa se spreminjajo.

Tako se dogaja tudi z nami. (Br. Štefan Kožuh, Magnificat 2017, 286)

Pred 21 dnevi smo začeli novo bogoslužno leto. Koledarsko leto se bliža svojemu koncu. Loči nas le še 10 dni. Sklepa se še en krog.

Na drevesnem deblu vsako minulo leto pusti svojo sled: na odžaganem deblu lahko vidimo zelo dobro opazne letnice.

Tako se dogaja tudi pri človeku. To, kar je pesnik Giuseppe Ungaretti rekel o vojakih v kraških okopih med prvo svetovno vojno, velja za vse ljudi: »Kakor jesensko listje na drevju smo.«

Narava sama nam v tem letnem času molče oznanja, če ji le znamo prisluhniti. (Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže A, 9)

 

Pred današnjim evangeljskim odlomkom pa prosim še za molitev.

Nebeški Oče, tudi to leto nam naklanjaš adventno veselje, ko v upanju in zaupanju pričakujemo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Jutri bomo prižgali zadnjo svečo na adventnem vencu. Daj nam rasti v ljubezni do Kristusa. Pripravi nas na praznik njegovega rojstva in nam daj nekoč gledati slavo njega, ki je pot, resnica in življenje, in s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen. (Blagoslovi, 21)

 

Zdaj pa razpoložimo svoje srce za besedo živega Boga.

Res. Povabim vas, da ta večer, tik pred božičem, na poseben način razpoložite vaša srca za srečanje z Besedo živega Boga. To je Beseda, ki je polna Ljubezni in Resnice ter je luč na naših poteh življenja, še posebno, ko bolezen, starost in druge preizkušnje vse »obrnejo na glavo«, kot radi rečemo. Prisluhnimo Božji besedi in se odprimo prihajajočemu Bogu.

Če se vam zdi primerno, prosim, prižgite četrto svečo na adventnem vencu.

Vi pa, gospa Damijana, prosim, preberite evangelij.

 

Ko so angeli odšli od pastirjev v nebo, so ti govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Pohiteli so tja in našli Marijo, Jožefa ter dete, položeno v jaslih. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano (Lk 2,15-20). 

Tako torej beremo v Lukovem evangeliju, kaj pa je v Svetem pismu zapisano pred tem odlomkom?

Za Jožefa nič prijetnega. Srečal se je s težko situacijo Marijine nepričakovane nosečnosti.

Prijetne niso tudi naše bolezni, nevšečnosti v starosti, težkih medsebojnih odnosih in še čem … Ob teh in tolikih drugih dejstvih smo tudi mi upravičeno zaskrbljeni. Kljub vsemu se trudimo, da sprejemamo vse kot Marija in Jožef. Naj vse obrodi bogate sadove, kakor je Jožefova in Marijina poslušnost prinesla najodličnejši sad, samega Odrešenika. (prim. Matej Rus, diakon)

 

Zdaj pa beseda o prebranem evangeliju, ki ga bomo poslušali na božič pri tako imenovani »pastirski maši«.

Veliko vas ne more v cerkev in ga boste slišali na radiu Ognjišče.

Mimogrede, na božič vsak duhovnik lahko daruje tri svete maše, pa tudi verniki morejo biti vsakič pri obhajilu, če so pri maši. V prebranem evangeliju smo slišali evangeljsko poročilo, kako so »pastirji pohiteli v Betlehem, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli«.

Za rojstvo si druga Božja oseba ni izbrala privilegiranega prostora. Rodil se ni v mogočni družini. Ni zajokal v prestižni porodnišnici. Izbral si je telo uboge nazareške žene, jasli nezavarovanega živalskega hleva, bil deležen Herodovega preganjanja in se zatekel v tujo deželo.

Z rojstvom v ubogem hlevu tako razume vse, ki so brez službe, strehe nad glavo, razume vas, ki živite v samoti bolniških sob ali v domu za ostarele ali kjerkoli ste.

 

Kaj pa je zapisano o Jezusovem rojstvu v Katekizmu katoliške cerkve?

Ob vprašanju, zakaj je Božji Sin postal človek, katekizem odgovarja: »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja si je Božji Sin v naročju Device Marije po delovanju Svetega Duha privzel meso. Nas grešnike je hotel spraviti z Bogom, nam oznaniti njegovo neskončno ljubezen, biti za nas vzor svetosti in nas napraviti 'deležne Božje narave' (1 Pt 1,4).«

Ob teh besedah bi nam moral vedno zastati dih. On, ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki, ki je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga, je iz Device Marije postal človek. Zate in zame, za vse nas.

»Dovolimo, da se iz čudenja rodi ponižna molitev: naš 'hvala' Bogu, ki je hotel z nami deliti vse, da bi nas nikdar ne pustil samih,« kakor je papež Frančišek povedal ob obisku Assisija letos na 1. adventno nedeljo (1. 12. 2019), ko je potrdil Apostolsko pismo o jaslicah.

 

V nadaljevanju kateheze pa nekaj misli ljubljanskega nadškofa Zoreta iz lanskega Magnificata (2018, 313). Osrednje sporočilo teh besed je, da moramo iti na pot, kot so šli pastirji.

Na pot ta večer tudi jaz povabim najprej vas, dragi poslušalci, ki doma, v službi, avtu preživljate zadnji sobotni večer pred četrto adventno nedeljo. Še bolj sem vesel, če ste doma ob vaših dragih, ob adventnem vencu, v siju vseh štirih sveč.

Tudi vas, bolne in starejše, povabim na pot. Ne kamorkoli, ampak k Jezusu. Naj vam ne bo ovira bolniška postelja ali invalidski voziček. Saj se razumemo? Ostanite, kjer ste, samo ta pogoj je, da še vztrajate pri radijskih sprejemnikih in po možnosti ne zaspite.

Poleg že omenjenih domačih in bolnikov, nagovarjam tudi vas, ki radi obiskujete preizkušane vseh vrst, pa naj bo to po službeni dolžnosti ali kar tako. Za tovrstne obiske so vam bili v adventu podarjeni trije tedni in trdno upam, da boste z obiski še nadaljevali. Če pa ste v službi pri njih, pa se boste zavedali, kako veliko delo opravljate. Da, kot so šli pastirji k Jezusu, prihajate vi v »hlevček« k bolnikom.

 

Nadškof Zore v omenjenem zapisu poudari še drugo misel. Katero?

Res je. Zatrjuje, da se je z učlovečenjem Jezusa Kristusa tudi Bog podal na pot k človeku. Torej ne le mi k Jezusu, tudi on k nam. Kako lepo! Pogoj je le, da je v nas otroško in preprosto srce.

Približno tako, kot je bilo Marijino in Jožefovo, ko sta iskala prenočišče v Betlehemu. V odprtosti srca so oznanilo angelov pri čredah poslušali pastirji in se podali v Betlehem. In našli so Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. S takim razpoloženjem so se na pot podali modri z Vzhod. Našli so dete z njegovo materjo Marijo. Padli so predenj in ga počastili.

 

Gospoda ne moremo pričakovati na kavču. Iti moramo. To pa so besede papeža Frančiška. 

Gospod želi, da ga pričakujemo in ne moremo ga pričakovati v »spanju«. Pastirji se namreč zganejo: »hitro so odšli«, pravi besedilo (v. 16). Ne stojijo na mestu kot tisti, ki mislijo, da so prišli na cilj in ne potrebujejo ničesar, ampak se odpravijo, pustijo čredo nezavarovano, tvegajo za Boga. In po tem, ko so videli Boga, kljub temu da niso bili izkušeni govorci, gredo in ga oznanjajo, tako da so se »vsi, ki so slišali, začudili temu, kar so jim povedali pastirji« (v. 18).

 

Naj vas spravi v korak in opogumi za »hojo naprej« pesem Marjana Buniča Naprej, prvič izvajana na Gala koncertu radia Ognjišče, 24. novembra 2019. Ta večer pa prav za vas.

PESEM: Marjan Bunič, Naprej …

 

Spremljate sobotno katehezo na Radiu Ognjišče. Nocoj seveda predbožično obarvana. In v nadaljevanju se bomo spomnili papeža Frančiška, ki je v začetku  meseca obiskal Assisi in si postavil vprašanje: »Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas ganejo? Zakaj, gospod Šlibar?

Predvsem zaradi tega, ker kažejo Božjo nežnost. On, Stvarnik vesolja, se skloni do naše majhnosti. Dar življenja, ki je vedno znova skrivnosten za nas, nas še bolj očara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz Marije, vir in opora vsakega življenja. V Jezusu nam je Oče dal brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in izgubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; dal nam je svojega Sina, ki nam odpušča in nas dviga iz greha.«

 

Za predah v nocojšnji katehezi, pa ste za nas pripravili drobno šalo. Prosim, gospod Šlibar.

Spodobi se, da si malo oddahnemo. Dogodek, ki sledi, se ni zgodil pri Marijinih sestrah s čudodelno svetinjo na Dobrovi, kjer bivam.

Sestre v neki redovni skupnosti na božični dan po blagoslovu Urbi et Orbi (blagoslov mestu in svetu) odidejo v jedilnico na kosilo. Sestra Terezija gre v kuhinjo in poskrbi, da bo kosilo toplo in lepo postreženo. Ostale sestre se še pogovarjajo, potem pa le začnejo z molitvijo Angel Gospodov: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Sestra Terezija ravno takrat odpre vrata v jedilnico z jušnikom v rokah in vsa presenečena vzklikne: »Komaj zdaj?« - je angel oznanil Mariji??? (Resnična, Bog ima smisel za humor, 6)

 

Tako, nekaj za dobro voljo in nasmeh v nocojšnjem večeru. V nadaljevanju pa o naši konkretni hoji v posnemanju pastirjev k Novorojenemu.

Pred dnevi sem se na Onkološkem inštitutu pogovarjal z ženo in možem, ki ju že dolgo poznam. Pogovarjali smo se o tej nastajajoči katehezi. Opozorila sta me, da naj ne pozabim – in tudi vi ne pozabite – obiskovati bolnike ali tudi druge, ni nujno, da hodimo ali se peljemo z avtom. Spomnila sta me in jaz vas, da nekoga lahko »obiščem« tudi, ko sem doma, na bolniški postelji, vozičku … Kako? V mislih, v spominih … Pogovarjam se z njimi, ko molim … Hvaležen sem omenjenima, da smo se po Božji previdnosti srečali in sta me na povedano spomnila. Kaj pa vi? Vem, da imate veliko življenjskih izkušenj. Zaupajte jih svojim. Tudi jaz jih bom vesel. Pokličite me ali jih napišite. Mislite tudi na prihodnjo, januarsko katehezo, ki bo 18. januarja. Z voditeljico Damijano računava, da bo v živo in se boste lahko oglasili.

 

Ja, oddaje v živo so res nekaj posebnega. Ko se lahko čisto zares pogovorimo in delimo svoja razmišljanja. Upam, da januarja uspe tako srečanje z vami, dragi poslušalci.

Če zdaj nadaljujeva z nocojšnjo temo, me zanima, gospod Šlibar, kaj pa takrat, ko ne moremo na obisk k bolniku? Ko nas ustavi lastna bolezen, stiska, onemoglost, starost?

Na to vprašanje, ko ne morem na pot, bom odgovoril zelo osebno. Veliko vas je, ki me pokličete ali po telefonu zapišete prošnjo za tega ali onega bolnika. Tako je bilo tudi pred dnevi. Prosili so me, da se v molitvi spomnim mladega bolnika, ki se bori za življenje. Dodali so, da je po presaditvi jeter izgubil preveč krvi in bo potrebna še ena operacija. Kako sem se kasneje razveselil, da je operacija uspela in gre na bolje.

Sam imam navado in jo priporočam tudi vam, da ob težki novici in srečanju s človekom, ki trpi, zmolim »zdravamarijo«. Se mi hočete pridružiti? Povabim vas, da to storimo skupaj za prej omenjenega, pa tudi za tiste, ki jih vi poznate, da potrebujejo molitve, ter tiste, ki nikomur ne zaupajo teže življenja.

Zmolimo skupaj: Zdrava Marija …

Pa še en dobrohoten namig vam, ki pravite, da ne morete nikamor. Nič ne de, če sem že povedal. Tudi sam, posebno pri jutranji molitvi rožnega venca na radiu Ognjišče in pri sv. maši, na ta način obiskujem vas. Ali obiskujete tudi vi mene? Ponovno vas vabim s papežem Frančiškom, da ne pozabite moliti za papeža in tudi zame! Z molitvijo pa obiskujte še druge!

 

Še kakšen namig za tiste, ki ne morejo hoditi?

Pred tedni sem se v bolnišnici pogovarjal z duhovnikom, ki je rad hodil v hribe. Nagovorile so me njegove besede. Naj nagovorijo tudi vas: »Zdaj lahko samo gor gledam … in se z veseljem spominjam vsega lepega v preteklem življenju.«

To zmorete. Le verjeti morate.

Podobno je zapisal eden od že omenjenih diakonov. »Sprejemajmo se takšne, kot smo. Z drugo besedo, radi se imejmo. Zakaj bi se ne veselil, čeprav ni vse po moje? Živim. Je še kaj večjega od tega? Vse je advent, prehod domov, v večno življenje, kakor izpovedujemo v apostolski veri. Res pa je,« zaključi diakon, »Jezus je šel v trpljenje in smrt, pa je vstal od mrtvih. Ker sem po krstu Božji otrok, sem poln upanja, ker vse to čaka tudi mene.« Zato hvala Novorojenemu, Umrlemu in Vstalemu Gospodu! (Klemen)

 

V naslovu kateheze ste nas povabili, da se kot betlehemski pastirji srečajmo z Jezusom, ki je naše upanje. Kaj pa, če je trpljenje le preveliko in ne morem nič? 

Prisluhnite, kako je na to odgovarjal pred več leti beograjski nadškof Perko, ki se je zdravil ob božiču v bolnišnici. Ko sem mu v popoldanskih urah božičnega praznika prinesel sv. obhajilo, je bil v sobi skupaj še z eno bolnico. Oba nemočna. Čeprav je ob taki priložnosti odveč vsaka beseda, sem le spregovoril, natančneje, vprašal nadškofa: »Kako veličastni so bili božiči, posebno v Beogradu … Kako je vse dišalo po kadilu …« On pa meni: »Veš, Miro, v tem – kot je imel navado reči – tukaj in sedaj je najveličastnejši božič. V takem stanju, kot sem, sem tako podoben Novorojenemu …« Kakšno pričevanje! Nagovarja tudi vas?

 

In kje naj dobimo moč za »hojo« k Jezusu, za prenašanje osebnega trpljenja ali trpljenja drugih? 

V apostolski veri ponavljamo: »Pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku.« Ali ni vse življenje končno le en sam advent? Ta resnica me mora bodriti.

 

Ja, to je zanimiva misel: vse življenje je en sam advent. Pričakovanje. Morda še kakšen nasvet glede  moči za hojo k Jezusu?

Rad imam kapelo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, delo arhitekta Matija Marinka z mozaikom p. Marka Rupnika Gospodovo oznanjenje Mariji. Vem, da tudi vi radi vstopite v to svetišče, da ob pogledu na Marijino privolitev lažje sprejemate vse diagnoze. Marijin pogled vas spremlja, kamor se postavite v kapeli. Hoče nam reči: Bodite močni! Težko je odgovarjati: »Zgodi se!«

Omenjeno kapelo imam rad iz več razlogov. Eden je tudi ta, da je tabernakelj v podobi sonca vgrajen v »harfine strune«. Kot so strune na harfi večkrat razglašene, tako je veliko teh, morda ste to tudi sami, ki ob prvih diagnozah raka ali nadaljevanju zdravljenja vstopajo v kapelo na Onkološkem inštitutu, v ta »betlehemski hlevček«, okoli katerega je toliko ambulant in klicev tistim, ki so na vrsti. V kapelo pa ne kličejo medicinske sestre, ampak Jezus sam.

Spominjam se, da je prišel v kapelo mož, s pravkar odkrito diagnozo rak, in ob njem žena. Načrtovala sta udeležbo pri sveti maši pred vsakdanjim obsevanjem. Poznal sem ju že iz mojih mladih let. Ob odkritju znakov bolezni sem ostal brez besed. Opozoril sem ju na tabernakelj, vgrajen v že omenjeno harfo, kakor si je zamislil arhitekt  in ju povabil: »Glejta, sredi harfe tabernakelj kot sonce in na sredi večna luč kot hostija! Zaupajta!«

 

Tako se lahko naše življenje uglasi z Novorojenim detetom. 

Ob prihajajočem božiču želim, naj bo Novorojeni v središču našega življenja. Naj »uglasi razglašene strune« po težkih diagnozah, dolgotrajnem zdravljenju, pa tudi ob spremljanju naših dragih.

Ob skrivnostni božični noči in vsak dan novega leta naj bo Novorojeni tudi bogat plačnik vsem, ki v duhovniški, diakonski ali drugih službah, pa tudi v Karitas, v zdravstvu, sociali in drugod, z veliko ljubeznijo spremljate bolne, ostarele, drugačne v bolnišnicah, domovih za ostarele in doma.

In ne pozabite, naslednje besede sem prebral na velikem adventnem koledarju, ki prinaša sličico in besedilo za vsak dan: Če nočemo, da nam božič zaradi norije ne eksplodira, bodimo kot osliček in pojdimo vsak dan na pot z Jezusom do Betlehema.

 

Misli, ki sledijo, je pred leti v bolniškem glasilu zapisala mlada mamica. Prosim, gospod Šlibar, da jih delite z našimi poslušalci.

»Za božič sem pričakovala otroka, ki pa je imel ne­pravilno lego in bi bil porod po naravni poti lahko usoden zanj in zame, zato so se zdravniki odločili za operacijo.

Dolge in težke so bile ure čakanja na operacijo. 'Ali bo uspelo? Bo otrok živ in zdrav? Bom tudi jaz prestala? O Bog, saj veš, da moram še živeti! Doma čaka petletna hčerka na božično darilo – sestrico ali bratca. Porodnice sicer pri sedanjem napredku medicine redko umirajo, a vseeno ... O Bog, pomagaj mi!'

V zvoniku šentpetrske cerkve je zazvonilo. 'Če bo deklica, bo Lucija – Lučka ... In če bi umrla ob rojstvu? Kdo jo bo krstil še pravi čas?' S seboj sem imela steklenico vode iz Lurda. Kanila sem nekaj kapljic tja, kjer sem čutila otrokovo glavico: 'Lucija, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.'

Mir je zagrnil mojo dušo ... Preživeli sva obe: jaz in novorojena hčerka. Za božič sva se vr­nili domov.

Nekaj mesecev sem bila najsrečnejša mati na svetu. Potem se je začel Lucijin razvoj ustavljati. Nihče ni vedel, zakaj. Več let je trajalo, da smo sprejeli ta križ.

Vse to pa nas še bolj povezuje v medsebojni ljubezni in razumevanju. Bog je usli­šal mojo molitev: Lucija je poštena in dobra. Ni­koli ni in ne bo nikogar prizadela. Sprejemamo jo z ljubeznijo.«

 

Po resničnem dogodku izza zidov bolnišnice prisluhnimo še legendi, ki povzema vse sporočilo božiča. 

Med pastirji, ki so pohiteli v božični noči, da bi počastili Dete, je bil eden tako reven, da ni imel ničesar, kar bi lahko podaril, zato ga je bilo zelo sram. Ko so prispeli do votline, so pastirji kar tekmovali v poklanjanju svojih darov. Marija kar ni vedela, kako naj vse to sprejme, ker je imela v naročju Dete. Ko je videla pastirčka, ki je bil praznih rok, mu je za nekaj trenutkov zaupala Jezusa. Revne roke so bile njegova sreča.

 

Kako lepo sporočilo. Spodbudno. Za vsakega izmed nas. Z nami pa boste delili še misel diakona.

Eden od omenjenih diakonov poudarja, da naj bo v nas želja, da se sprejemamo takšne, kot smo. Smem se veseliti, da živim. Ali je še kaj večje od tega? Je: naš prehod v večnost, po čemer hrepenimo in nam je to položeno v našo dušo. Gospod ni dokazoval, ampak je šel na križ brez dokazovanja, ker je imel višji cilj, ki ga ne zmoremo v polnosti dojeti. Vendar, skozi dneve trpljenja, s smrtjo na križu, se ne konča življenje, ampak pride vstajenje. Vstajenje je zame in zate tisto dejanje, ki mi vliva upanje, vero in ljubezen. (Klemen)

 

Nocojšnja kateheza se bliža koncu. Imate pa za nas še nekaj navdihujočih besed.

Nekateri ste slišali za misijonarja Toma Uzhunnalila, ki so ga pustili na svobodo po 557 dneh ujetništva v Jemnu. Z njim sem se srečal pri molitvi in sveti maši na Ježici. Poslušal sem pretresljivo pričevanje in prebral njegovo knjigo Preživel po čudežu, ki jo je posvetil štirim sestram Misijonarkam ljubezni in drugim 12 osebam, ki so jih teroristi ubili v Jemnu 4. marca 2016. Nagovorile so me njegove besede, strnjene v tri točke: 1. Molitev je največje orožje; 2. Odpuščanje je milostni dar Boga; 3. vsak ima v življenju svoje poslanstvo.

 

Gospod Šlibar, toliko bogatih misli ste delili z nami ta večer; zares hvala za vsa vaša pričevanja. Kaj mislite, kaj bomo odnesli s seboj z nocojšnjega obiska pri Jezusu? In domača naloga – si mislim, da niste pozabili nanjo.

Prejšnja kateheza nas je spodbujala, da bi v Bogu, h kateremu se vračamo po naši smrti, odkrivali največje bogastvo. – Ob siju srebrne obletnice radia Ognjišče in pod mnogimi vtisi adventa smo danes ugotavljali, da smo skupaj močni. – V evangeljskem odlomku smo s pastirji obiskali Novorojenega. – Občudovali smo resnico, da je Jezus prišel k nam in nas vabi k sebi. Na poti k Jezusu naj bo v nas razpoloženje pastirjev in Marije. – Ob pokojnem beograjskem nadškofu Perku smo odkrivali resnico, kako je sprejemanje bolezni in življenja z njo najveličastnejše bogoslužje. – Kot »razglašena« harfa se moram »oglasiti«, kjer drugje, kot pri Jezusu.

Za domačo nalogo pa bomo zares vzeli besede duhovnika Toma, ki je preživel veliko časa v zaporu. Čudežno rešen je ob pričevanjih poudaril pomembnost molitve, odpuščanja in poslanstva (MOP).

Ob sklepu leta nam še kako prav pride to troje. Morda si bova zapom­nila omenjeno po začetnih črkah MOP – molitev, odpuščanje, poslanstvo. Za uresničenje tega trojnega ni potrebno, da si misijonar, tudi ne v kaki cerkveni službi. Preprosto si to, kar si. Tudi starejši, invalid, bolnik, ali pa še poln življenjske moči in si blizu ljudem, ki trpijo.

 

In smo skoraj čisto pri koncu. Vem pa , da imate za nas še božično voščilo.

V tem duhu naj izzveni tudi moje božično voščilo. Novoroje­nega razveseljujmo z molitvijo, odpuščanjem in sprejemanjem vsa­kršnega poslanstva. V tem duhu preživite tudi novoletne praznike in vse novo leto v Božjem in Marijinem spremstvu!

Veliko je bilo izgovorjenih besed v nocojšnji katehezi (okoli 4000), preveč. Pa naj kljub temu besede z malo začetnico pomagajo, da se Beseda, Novorojeni Odrešenik, rodi v vaših srcih.

Zato »grem naprej! / Zora za mano je, jaz pa korakam naprej! / Nič ne oziram se, stopam odločno naprej! / Proti soncu, proti svetlobi, da napijem se večne Luči, / da za mano novi rodovi / bodo videli prave poti / in šli / pogumno naprej!«

Tako so zapeli na letošnjem gala koncertu v Cankarjevem domu.

Beseda »Naprej« naj bo ob praznikih in delavnih dneh, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni – vse novo leto! Skupaj z vami vsemi, ki ste katehezo poslušali do konca, se zahvaljujem radiu Ognjišče za 25 let in tudi za to, da nam je »nudil prostore v naši veroučni učilnici«.

 

Zdaj pa molimo skupaj z Natašo Ahčin, ki jo je to leto Gospod vzel v svoj objem.

Jezus, ti si dober: / mama Marija te je rodila, / v plenice povila, te v naročju pestovala. / Pil si mleko kot jaz / in potreboval ljubezen in nasmeh kot jaz. / Jezus, ti si bil majhen, zelo majhen. / Jaz sem včasih prevelik, / drugim ukazujem, kot kralj kraljujem. //

Toda rad bi bil dober, prijazen, vesel. / Rad bi bil v srcu tako lep in bel, / da bi ti, Jezus, lahko v meni živel, / in jaz bi te poslušal, te božal in pel, / z angeli bi te objel tako toplo, / da bi kot zvezda z dobroto žarel / in bi ljudje ob meni želeli, / da bi te, Jezus, vse bolj radi imeli!

 

Amen. Prosim še za sklepni blagoslov.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.

Amen.

Tako, gospod Šlibar, sva sklenila letošnji cikel katehez za bolnike. Naslednje leto pa – kot rečeno – nadaljujeva. Rada bi se vam zahvalila za številne bogate, navdihujoče in spodbudne misli, ki ste jih delili z našimi poslušalci. Tudi meni je bilo lepo prihajati v tole veroučno učilnico in se na tak način poglabljati v življenje in vero. Tako želim vam in tudi vsem našim poslušalcem in poslušalkam Blagoslovljen Božič – občutka, da se je Jezus rodil prav za nas in da ima vsak od nas svoje poslanstvo na tej zemlji. Hvala za vse in se slišimo v prihodnjem letu. Lahko noč!

 

Lahko noč.