Cvetana Priol - odnos do bolezni in trpljenja

»Le Bog in jaz veva, kaj polni mi srce.«

 

Cvetana Priol (19. 2. 1922 – 11. 8. 1973)

Cvetana Priol je bila rojena v Mariboru kot najstarejša od treh hčera. Vse tri hčere so obiskovale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana je zatem hodila v klasično gimna­zijo. S starši je bila leta 1941 pregnana v Gradec, kjer je delala v tovarni tankov in hudo zbolela.

Leta 1944 se je vpisala na študij glasbe na glasbeni akade­miji v Gradcu, po 2. svetovni vojni pa nadaljevala s študijem na ljubljanski akademiji. Od leta 1956 do upokojitve 1969 je poučevala glasbo na srednji glasbeni šoli v Mariboru. Pisala je dnevnik z naslovom Darovana, v katerem je zapisala svoje razmišljanje ob trpljenju zaradi bolezni in drugih preizkušenj. V njem je med drugim navedla, da se je leta 1937 pri 17. letih v Križevi kapeli mariborske stolnice darovala Bogu kot žrtev ljubezni. To daritev je večkrat obnovila.

Živela je skrito, mistično in trpeče življenje, ki ga je ob­ravnavala kot Božji dar. Umrla je v Mariboru. Pokopana je na pobreškem pokopališču.

Dne 1. marca 2003 je Josephus kardinal Saraiva Martins iz Kongregacije za zadeve svetnikov v Rimu pisal mariborske­mu nadškofu Francu Krambergerju, da s strani Svetega sedeža nič ne nasprotuje postopku beatifikacije. S tem se je postopek beatifikacije tudi uradno pričel.

 

UVOD

Nisem vajen sodelovati na simpoziju. Vseeno sem sprejel prošnjo in se hkrati organizatorjem zahvaljujem za zaupanje. Trije razlogi me spodbujajo, da sem danes tu in sem pripravil ta skromni prispevek.

Prvi razlog je sama Cvetana Priol. Priznati moram, da vem malo o njej. Verjamem, da bo današnji simpozij in moje spoznanje skozi literaturo o njej pripomogel, da jo bom bolj prepoznal in jo tudi posnemal. Ob njej si želim navdihov za še bolj »čutečo« bližino bolnikom, svojcem in zdravstvenemu osebju. Pa tudi bolnikom in drugim jo bom še bolj priporočal v posnemanje.

Drugi razlog je moje sodelovanje z duhovnikom prof. Adolfom Mežanom, ki je opravil veliko vlogo predstavitve Božje služabnice našim ljudem. Bil je moj profesor nemščine in francoščine v takratnem Malem semenišču, tako imenovani Srednji verski šoli v Vipavi. Kasneje je bil bolnišnični duhovnik, sprva v bolnišnici dr. Petra Držaja v Šiški, kjer je 24. decembra 1996 nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil kapelo, 12. junija 2001 pa je prejel dekret, da se naseli v župnišču Bolniške župnije. Poleg duhovne oskrbe v omenjeni bolnišnici je bil na voljo tudi v osrednjih ljubljanskih bolnišnicah do 31. julija 2008, ko se je preselil na Lepi pot v skupnost starejših duhovnikov Mane nobiscum. Po veliki ljubezni do slovenske besede, saj je bil slavist, in do bolnikov ga je Gospod poklical k sebi 25. februarja 2013.

In še tretji razlog. Že 35. leto spremljam bolnike v bolniš­nicah in sem že nekaj let odgovoren za Pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci. Razen tega izhajam iz družine, kjer sta starša mlada umrla, prav tako tudi dva brata. Pa tudi sam sem se v bogoslovskih letih srečal z boleznijo, zaradi katere so mnogi, ki smo bili skupaj v bolnišnici, umirali. Kasneje pa sem bil operiran še zaradi raka. Vsi ti »kilometri« spremljanja bolnikov in srečevanja z boleznijo pri sebi in najbližjih so mi bili v pomoč pri priprava besedila za ta simpozij.

Po daljšem uvodu in predstavitvi ter treh razlogih za sodelovanje na simpoziju vstopam v svet Božje služabnice Cvetane Priol prav tako v treh korakih. Kratko želim predstaviti trpljenje Cvetane Priol, kje je dobivala moč za premagovanje preizkušenj in kako je bila »misijonarka« na bolniški postelji. Zaključil pa bom ponovno v treh korakih, kako nas Cvetana spodbuja za naše poslanstvo. Večino gradiva sem dobil v besedilih prof. Mežana, ki so v šestih nadaljevanjih izšli v glasilu Bolniške župnije v letu 2005. V pomoč so mi bili še drugi viri.

 

1. Trpljenje Cvetane Priol

Že v mladosti je hudo zbolela in nato vse življenje prebole­vala hude bolezni. Veliko časa je preživela po bolnišnicah in v zdraviliščih. Kar nekaj let zapored je preležala na bolniški postelji, imenovala jo je »oltar, na katerem se darujem«. Zelo je trpela, vendar se je popolnoma zavedala, da je svoje življenje podarila Bogu in da ji ne pripada več.

Poznamo jo med drugim po njenem duhovnem dnevniku, ki ga je pisala od leta1947 do 1968. Nameravala ga je izdati v knjigi že okoli leta 1970, pa zaradi znanih političnih razmer takrat ni smel iziti. Njen dolgoletni duhovni voditelj jezuit p. Jakob Laura je napisal za ta dnevnik vsa tista dogajanja, ki jih Cvetana zaradi težkih in dolgotrajnih bolezni sama ni mogla več napisati.

Znano je, da je od leta 1945 do 1948 študirala glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Spomladi 1948 pa je v 6. se­mestru zaradi težkih bolezni morala dokončno opustiti glasbeni študij.

Leta 1947 se je pričel križev pot njenega življenja in je trajal vse do smrti. Vsega 26 let. Bolehala je za najrazličnejšimi boleznimi, ki so se vrstile druga za drugo: pljučnica, vnetje rebrne mrene, jetični proces na pljučih, kostna jetika, ponovno vnetje rebrne mrene, jetika na maternici, vnetje ledvic, trebušna gripa, vnetje želodčne sluznice, težave z ravnotežjem in sluhom, hude bolečine v želodcu, ki ni več prenašal hrane, izrastki na dvanajstniku, ki so prebili njegovo steno, zaradi česar je tudi umrla.

Imela je pa še razne druge bolezni. Večkrat in za dalj časa je morala biti v raznih bolnišnicah in zdraviliščih. Toda kljub resnim boleznim, za katere je vedela, da se bodo prej ali slej končale s smrtjo, je bila vedno vesela, vedro razpoložena, na­smejana in dobre volje. Svoje okolice ni nikoli obremenjevala s svojim trpljenjem, sprejemala ga je celo z veseljem. Brez globoke vere in vdanosti v Boga ter brez izredne Božje pomoči in posebnega združenja z Bogom vsega tega gotovo ne bi zmogla.

Na svojo bolezen je Cvetana gledala zelo stvarno. Napo­ved zdravnice, da je njeno zdravstveno stanje zelo resno in da na ozdravljenje ne more računati, je sprejela z notranjim mirom, ki ga pri drugih bolnicah njene starosti zdravnica ni opazila. Vse svoje trpljenje je voljno sprejemala iz rok Stvarnika, ga združe­vala s svojim Odrešenikom in ga darovala nebeškemu Očetu za duše.

Trpljenje je imela za dar iz nebes, kot dokaz Božje brez­mejne ljubezni do nje, za kar se je Bogu iz srca zahvaljevala. Bog ji naj da trpljenja, kolikor hoče, brez tolažbe, le vedno naj ostane pri njej in naj bo vsa njena moč in njeno edino hrepe­nenje, ki bo utešeno šele v večnosti.

V ognju ljubezni do Boga in do bližnjega je použila samo sebe. V dnevniku izpoveduje: »Če bi morala trpeti tisoč let, bi jih z veseljem pretrpela, ker te neizmerno ljubim in ker vsak trenutek tvoje ljubezni osreči bolj, kot bi mogla bol, vse trpljenje sveta, vsa njegova sreča. Vse naše duše potopiš v neizmerno svojo ljubezen, tisoče duš učiš otroštva in ljubezni – ti, Ljubezen! Ljubim te do utrujenosti, Gospod, in se ti zahvaljujem za vse, kar si dal ubogemu otroku, svoji stvari – ti, čudovita Ljubezen … Oh, kako si želim delati za duše! Hočem vse žrtvovati v ta namen.«

 

2. Kje Cvetana Priol dobiva moč v trpljenju?

Cvetana je bila mistična duša. Evharistija ji je pomenila vse. Bila je vsa potopljena v Boga, nenehno združena z njim. Brez njega si življenja sploh ni mogla predstavljati.

V Boga je trdno upala in mu neomajno zaupala. Zato mu je tudi izročila in posvetila vse svoje življenje. Prijateljici piše: »Sama čutim, da ne morem živeti brez Njega. Le ob Njem in pri Njem je radost in moč. V njem smo si vsi blizu … Vsak dan, ki mu ga moram darovati, vsak dan znova se moram odločati za Boga, vsak dan mu hočem darovati sebe, svoje delo, svojo oko­lico, vse, ki so mi dragi. Tako nas bo Bog vedno bolj spreminjal vase … Samo Bog, Ljubezen sama, nas more preroditi, da bomo vedno bolj pravi resnični ljudje, pravi resnični nosilci Boga, prave priče Kristusove. Ne moremo živeti brez Njega in izven Njega. Edina naša veličina je le Bog sam.«

Živela je iz svete maše in pri njej dobivala moč, ki se je odražala tudi v njenem življenju. V cerkvi je bila vsa zazrta v tabernakelj. Silno je hrepenela po obhajilu in ko je prejela evharističnega Jezusa, je bila vsa zamaknjena in kar nekaj časa ni okrog sebe nič videla, nič slišala. Brez obhajila kratko malo ni mogla živeti. Uspelo ji ga je prejeti v najtežjih okoliščinah. Menila je, da je bolnemu človeku še kako potreben Odrešenik v sveti Evharistiji. Prav iz Evharistije je črpala moč za številne preizkušnje, trpljenje in darovanje same sebe.

Poleg evharistije ji je veliko pomenilo tudi vsakodnevno enourno premišljevanje Jezusovega življenja, brez česar ne bi mogla živeti. Njena premišljevanja prepletajo ves njen duhovni dnevnik. Ta so izredno teološko globoka in življenjsko spod­budna. Kako močna je bila njena molitev, kako prisrčno doživet je bil njen pogovor z Bogom!

Zelo je častila Marijo in ji je hotela biti kar najbolj podobna. Želela jo je posnemati v sebi in živeti iz njenega življenja. Izbrala jo je za kraljico in vodnico svoji duši.

Udeleževala se je župnijskih srečanj za bolnike in vsakoletnih srečanj za bolnike na Brezjah. Leta 1970 je bila tudi na vseslovenskem romanju bolnikov v Lurdu, ki ga je vodil p. Marijan Šef (to leto – 2020 – je 50 let od romanja v Lurd). Tu je imela v Pijevi baziliki premišljevanje pri enajsti postaji križe­vega pota. O tem romanju je napisala pesem Lurški romarji. Takole se glasi:

Vrnili smo se domov / iz praznika v sivo vsakdanjost / učilnice sobe bolniške / delovnega mesta. // A nismo zdaj sami, / Mati je z nami, / upanje naše, moč težkih dni. // V očeh nam gori / žar tisočerih luči, / ko iz mrtvih oči / še sije radost. // In Ave Marija / vsa duša prepeva, / v neskončnost odmeva / ihtenje srca. (Cvetana Priol, Na poti svetosti, 175)

Prijateljici pa v zvezi s tem romanjem piše: »Saj vem, da bomo vsi pri Mariji našli dovolj moči za vse naše bodoče življenje.«

Cvetanini sodobniki so čutili njeno povezanost z Bogom. Bili so prepričani, da je Cvetana svetniška duša. To potrjuje tudi postopek za njeno beatifikacijo, ki se je z dovoljenjem Svetega sedeža pričel leta 2003.

 

3. Cvetana Priol, misijonarka z bolniške postelje

Na novega leta 1965, ko je bil tudi prvi petek, je v dnevnik zapisala: »Sveto Dete, naj ga s teboj začnem in s teboj tudi dovršim! Daj, da bom vedno bolj razumela svoje poslanstvo: prinašati tebe, tvojo radost med ljudi. Daj mi, da potrpežljivo čakam zmage tvojega kraljestva, četudi bi to trajalo še dosti let. – Mati, ti, ki si trideset let živela tiho ob Jezusu, si pač bila še stokrat bolj potrpežljiva od mene! O Mati, skrij me v tem letu še bolj v svoje srce, da bom živela samo zate, za Cerkev in za skritega Jezusa v ljudeh! Izprosi mi veliko vere in veliko ljubezni, ki me bo použila vedno bolj in bolj!« (Cvetana Priol, Na poti svetosti, 94)

Prelomnico v njenem življenju pomeni dogodek, ko se je sedemnajstletna v mariborski stolnici darovala Bogu kot žrtev ljubezni za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš. Kasneje pa še posebej za preganjano Cerkev v Sloveniji, pa da bi Bog ohranil Slovencem vero in Cerkev. Popolno podaritev Bogu je opravila v letu 1939 v Križevi kapeli. To daritev je kasneje še nekajkrat ponovila. Ta odločilni trenutek svojega življenja Cvetana lepo opiše v svojem dnevniku (14. 2. 1950): »Jezus, zdi se mi, da moram obujati spomin na vse tvoje čudovite darove, ki si mi jih naklanjal v življenju … Bilo je lepo pomladansko jutro, ko sem se pri darovanju v stolnici darovala tebi kot žrtev ljubezni. Ne morem pozabiti sreče onih dni, ko sem bila bolj v nebesih kot na zemlji … Naj bom tvoja mala žrtev, ki se bo použila za Cerkev, za svetost duhovnikov: Če sama ne morem biti tvoj duhovnik, naj bo moje življenje vsaj dar zanje, da bodo privedli tisoče in tisoče duš k tebi …«.

V sestavku Molitev (Dnevnik, 1947) pripoveduje: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti, in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost … Hočem ljubiti Boga pod križem.«

Ta posvetitev je Cvetano močno spremenila. Prej je bila povprečna vernica, po posvetitvi pa vsa predana in poglobljena v Boga. Prej neposlušna je potem postala zelo ubogljiva. Prej častihlepna, potem skromna, nezahtevna. Prej pravi divjak, potem izredno krotka in potrpežljiva.

Bog je njeno daritev sprejel in jo vzel zares. Dopustil ji je veliko trpljenja, telesnega in duševnega. To trpljenje jo je prečistilo, utrdilo in oplemenitilo. Bog ji je postal vse. Nobena posvetna stvar je ni več vezala. Gledala je le na to, kako bi čim več storila za Božjo slavo in za blagor ljudi. Tudi njeni pogovori so bili v glavnem o duhovnih stvareh. Vera ji je pomenila vse: življenje, smisel, srečo. Njena osrednja misel in naloga je bila: biti dekla Gospodova, samo služiti vsem. Hotela je biti čim bolj Jezusova last, Jezusov otrok in otrok Cerkve.

Vero je pogumno in vsepovsod branila, tudi za ceno največjih žrtev. Ob vsem tem so jo spoštovali celo drugače misleči. Prek Kristusa je Cvetana hotela živeti še za druge, za vse ljudi. Vedno se je trudila ustreči, pomagati drugim. Bila je zelo požrtvovalna, nikoli egoistična. V ognju ljubezni do Boga in do bližnjega je použila samo sebe.

Želela je biti »misijonarka« iz bolniške postelje. Svoje trpljenje je potrpežljivo, svetniško vdano prenašala in ga darovala v razne plemenite namene. Sama pravi v dnevniku: »In jaz sem dosegla svoj poklic ›misijonarke‹: postala sem ›misijonarka‹ s trpljenjem – ›misijonarka‹ v bolniški postelji. Srečna sem.« Čeprav je bila sama vsa izčrpana, je druge duhovno dvigala; in ti niti slutili niso, koliko sama trpi.

Trpljenje je globoko duhovno osmislila in ovrednotila. Zanjo je neizmerno velika vrednota. Saj nas je Kristus prav s trpljenjem, s tem najučinkovitejšim sredstvom, odrešil. Imela je navado reči: »Tudi mi s trpljenjem odrešujemo sebe in druge.« Za tako pojmovanje trpljenja je skušala pridobiti tudi druge bolnike. Hkrati pa jim je trpljenje tudi lajšala na različne načine.

V bolnišnicah je v trpljenju spodbujala bolnice in jim odkrivala pravi smisel življenja in trpljenja. Z berglami je stopala od postelje do postelje. Hrabrila je bolnice, da so vsaj za trenutek pozabljale na svoje težave in postale pogumnejše, posebno ko so izvedele, koliko bolezni in težav ima Cvetana že za seboj. Prepevala jim je in igrala na piščalko, da jim je s tem lajšala misel na bolečine. Skupaj so molile, prepevale cerkvene pesmi, praznovale praznike, se pripravljale na prejem spovedi in obhajila. Mnogim bolnikom je pisala in jim dajala poguma. Sodelovala je tudi pri oddajah vatikanskega radia za bolnike.

V bolnišnicah je zbirala tako imenovane »duše cvetove«, bolnice, ki naj bi se Bogu darovale za razne plemenite namene, v prvi vrsti za svetost duhovnikov in prihodnost svetnih institu­tov (sodobnih cerkvenih redov).

Želela je, da bi vsi bolniki sestavljali nekakšno duhovno zvezo – veliko duhovno družino pod varstvom Marije, Matere

Cerkve, in se darovali za svetost Cerkve, za srečo naše domovine in za mir na svetu. Bolniki naj bi s tiho molitvijo, s tiho žrtvijo reševali svet.

Bila je tudi ekumensko usmerjena. V bolnišnicah se je družila s pravoslavnimi bolnicami, pa tudi z neko baptistko. Skupaj so molile, skupaj prepevale, skupaj so pripravljale verske praznike. Napisala je pesmi Pravoslavnim bratom in Protestantskim bratom, v katerih izraža veliko hrepenenje po edinosti kristjanov.

Obljubila je, da bo po smrti delila pomoč iz nebes. Tam bo nadaljevala s svojim delom za reševanje duš. Šele tam se bo pričelo njeno pravo poslanstvo in od tam bo spremljala korake vseh tistih, ki se trudijo za Božje kraljestvo na zemlji.

Svojega prepričanja ni nikoli skrivala, ni ga pa tudi nikoli vsiljevala. Čutila je, da je bila njena navzočnost v bolnišnici zaradi bolnic, ki so bile tedaj na zdravljenju, potrebna. Marsika­teri bolnici je pomagala do spreobrnjenja in spoznanja Božje ljubezni.

Bila je polna optimizma, sonca in veselja, ki ga je razdajala drugim, kamorkoli je prišla. Ljudje so od nje odhajali potolaženi, polni upanja in veselja. Včasih pa je tudi sama doživljala težke, temne trenutke, a je v Bogu vedno našla moč in rešitev.

Mirno, vdana v Božjo voljo, je sprejemala svoje neozdrav­ljive bolezni. Njeno telo je bilo sicer priklenjeno na posteljo, njeno hrepenenje po Bogu pa ni imelo meja.

Preveval jo je vzvišeni cilj: delati, žrtvovati se za duše, za Cerkev, za edinost v njej, za duhovnike. V ta namen je bila pripravljena vse žrtvovati.

Hotela je biti Kristusova priča, apostol Kristusove ljubezni do ljudi.

Z vso upravičenostjo bi jo lahko imenovali junakinjo apo­stolata in misijonarko z bolniške postelje. Saj je bila vsestran­sko izredno apostolsko goreča in se je vsa razdajala v največjo Božjo čast in v največji duhovni blagor ljudi. Svoj apostolat je vršila v veliki meri na bolniški postelji – s trpljenjem, z molit­vami, z močnim duhovnim vplivom na obiskovalce, s pismi z bolniške postelje.

Cvetana je dosegla izredno visoko stopnjo popolnosti, kar poleg dnevnika potrjujejo še žive priče.

Bila je v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa. Obema je bil poklic – ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in sta trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta globoko doživljali Boga. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobna. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka – Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana slovenska Mala Terezija.

Takole Cvetana zaključuje svoj duhovni dnevnik (14. 8. 1968): »Kako se veselim, ko te bom prvič v življenju zagledala v vsej lepoti in dobroti in svetosti. Toliko let živim v tebi in ti v meni, koliko nežnosti mi daješ čutiti, čeprav te ne vidim! Toda saj te gledam v veri prikritega v Cerkvi! Kakšno veselje, ko se nekoč dvigne zastor z naših oči in se zagledamo v vsej resnično­sti, polni Božje milosti in svetosti!

Mati, kako ti bom tedaj planila v objem in moje sreče ne bo konca! Tedaj mi bo vse jasno.«

 

Sklenem v treh korakih

Kako nas nagovarja Cvetana Priol?

 

Poleg prijetnih stvari, ki jih prinaša življenje, sploh starejša leta, jesen življenja, pa nam starost prinaša tudi manj prijetne stvari, kot so trpljenje, bolezen, onemoglost in podobno. Tudi to moramo sprejeti iz Božjih rok.

Trpljenje je nujni delež našega življenja. Ne moremo ga zanikati. Če je kaj Kristusovih potez na našem krščanskem obrazu, potem mora biti to poteza trpljenja. Jezus nam pravi: »Ne more biti moj učenec, kdor vsak dan ne zadene svojega križa na svoje rame in ga ne nosi za menoj …« Če združimo svoj križ s Kristusovim križem, potem ga lahko nosimo. Jezus nas bodri: »Moj križ je lahek in moje breme je znosno.«

Kristus je odreševal z vsem, najbolj pa s svojim trpljenjem in smrtjo. Njegovo odrešenje se nadaljuje na mnogotere načine, najbolj uspešno pa s trpljenjem. In tako mi s svojim trpljenjem pomaga­mo Kristusu odreševati svet. Kot pravi apostol Pavel: Dopolnjujemo, »kar nedostaja bridkostim Kristusovim …«

Bog je med tolikimi v preteklosti in sedanjosti sprejel tudi trpljenje in darovanje v življenju Cvetane Priol in ji dopustil mnogo hudega. 26 let je bolehala za najrazličnejšimi boleznimi, a je bila vedno vesela, vedra, pogumna, tako da ljudje okrog nje sploh niso vedeli, koliko trpi.

Še enkrat prisluhnimo zapisu v njenem duhovnem dnevniku: »Če bi morala trpeti tisoč let, bi jih z veseljem pretrpela, ker te neizmerno ljubim in ker vsak trenutek tvoje ljubezni osreči bolj, kot bi mogla bol, vse trpljenje sveta, vsa njegova sreča. Vse naše duše potopiš v neizmerno svojo ljubezen, tisoče duš učiš otroštva in ljubezni – ti Ljubezen. Ljubim te do utrujenosti, Gospod, in se ti zahvaljujem za vse, kar si dal ubogemu otroku, svoji stvari – ti čudovita ljubezen.«

 

Molitev za njeno beatifikacijo

 

Vsako jutro po molitvenem bogoslužju molim k vsem mo­žem in ženam, za katere teče postopek za razglasitev za blažene in svete. Tako vsak dan prosim Gospoda tudi zanjo in za nas s to molitvijo:

Vsemogočni Bog, Oče luči, od Tebe prihaja vsak dober dar; hvala ti za Božjo služabnico Cvetano, ki je svoje življenje darovala za Cerkev in je tudi v bolezni in trpljenju zvesto služila Tvojemu klicu. Podeli ji čast oltarja, da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ in v upanju na vstajenje gradili Tvoje kraljestvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Vseslovensko romanje v Lurd

 

Ljudje radi obhajamo obletnice. V tem letu (2020) obhaja­mo zlati jubilej njenega romanja v Lurd (1970). V letu 2022 bomo 19. februarja obhajali 100-letnico rojstva Božje slu­žabni­ce Cvetane Priol, 11. februarja, torej osem dni prej, pa 30. svetovni dan bolnikov. Njena bolezen in način, kako jo je prenašala, sta prav primerna za rdečo nit vseslovenskega romanja v Lurd, ki ga nameravamo organizirati tudi ob 30. obletnici Slovenije (2021). Nič ne de, če bo tako romanje leto kasneje. Če nam bo uspelo organizirati vseslovensko romanje v Lurd 2022, bo to tudi pobuda za oživitev procesa Cvetane Priol za beatifikacijo. Če se ne motim, je ta proces nekoliko zastal.

In še za konec. V začetku sem naštel tri razloge, ki so me spodbudili, da sodelujem na simpoziju. Nadaljeval sem s  predstavitvijo njenega življenja, ki ga je spremljajo trpljenje. Slišali smo, kje je dobivala moč v trpljenju in kako je bila »misijonarka« na bolniški postelji. Sklenil pa s tremi povabili za naš vsakdan.

Znana nam je pesem, ki omenja »devet korov angelov«. Tudi moje misli so zbrane v devetih razdelkih. Vem, da ne drži, ko mi včasih rečejo, da sem pri bolnikih kot angel, ki prinaša mir. Premalo sem podoben Cvetani Priol. Prosim pa jo, naj Božja služabnica to držo angela izprosi vsem nam. Radi se jo bomo spominjali takrat, ko sami trpimo ali ko smo »poleg« teh, ki trpijo. Hvala za pozornost!

 

Dobrova, 10. januar 2020                            msgr. Miro Šlibar,

                                                                     voditelj za pastoralo zdravja pri  SŠKevek