»IZ UST OTROK IN DOJENČKOV SI JE GOSPOD PRIPRAVIL HVALO IN OSRAMOTIL SVOJE SOVRAŽNIKE« (odpev hvalnice Nedolžni otroci).
18. januar 2020
Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke! Dobrodošli ob začetku januarske kateheze za bolnike in vse preizkušane.
Tudi nocoj je z nami Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.
Dober večer, gospod Šlibar.
Dober večer.
Letošnja prva kateheza bo potekala v duhu odpeva hvalnice Nedolžni otroci: »IZ UST OTROK IN DOJENČKOV SI JE GOSPOD PRIPRAVIL HVALO IN OSRAMOTIL SVOJE SOVRAŽNIKE« in bo potekala v sodelovanju z vami, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Zato že zdaj ob začetku oddaje prijazno vabljeni, da nas pokličete, zastavite vprašanje, morda delite z nami vaše pričevanje, vaša spoznanja. Naša telefonska številka je 01/512-10-00. Priporočam, da s klicem ne odlašate, da ne bo zmanjkalo časa.
Tako, toliko za uvod. Zdaj pa besedo predajam vam, gospod Šlibar. Začenjamo novo leto, pred nami so nove priložnosti, kajne.
Podarjeno nam je novo leto. Imam 366 priložnosti, da sprejemam sebe, svojo starost, bolezen in vse nevšečnosti, da sprejemam druge ob sebi, kot so domači, zaposleni v domu, bolnišnici, obiskovalci, in ne nazadnje tudi Boga, ki ve zame in me neskončno ljubi. Ne pozabimo preteklosti izročiti v Božje roke in pozabiti vse zamere … O tem so zgovorne besede kardinala Rodeta, ki jih je imel lansko leto (2019) pri zahvalni maši v Rimu ob posvečenju diakona. Svoj nagovor je sklenil z besedami:
»Leta 1519 se je španski osvajalec E. Cortes z ladjami iz Kube odpravil v Mehiko, da bi tam osvojil pleme Maja. Ko so z ladjami prišli na obalo Mehike, je osvajalec Cortes ukazal sežgati vse ladje. S tem je želel preprečiti skušnjave, ki bi jih lahko imeli, da bi se vrnili nazaj. Naloga je bila težka. Mnogi, ki bi dvomili v osvajalca, bi se lahko vrnili domov. Tako pa so ladje zgorele in potonile.«
Vse prisotne je ob koncu te pripovedi povabil: »Skurite vse ladje, ki vas vlečejo nazaj. Pojdite samo naprej. Osvobajajte 'imperije' in kraljestva za Kristusa in njegovo Cerkev!«
Sam prosim Gospoda za vas vse in zase, da nam Gospod v novem letu podeli trdno vero, okrepi upanje in vžge ljubezen. Želje pa podkrepim z besedami Gregorja Čušina, naj ne bo le srečno in zdravo, temveč predvsem lepo in sveto. Skrivnostno.
Preden začnemo z današnjo temo, pa še pogled nazaj, k lanskim katehezam.
Ob siju srebrne obletnice radia Ognjišče in pod mnogimi vtisi adventa smo pri zadnji katehezi ugotavljali, da smo skupaj močni in se moramo kot »razglašena« harfa »oglasiti« pri Jezusu. Zanimivo, oglasiti, da zmoremo peti melodijo življenja, pa tudi oglasiti pri Njem, ko vstopimo v kapelo, cerkev … Mnogi med vami, ki ste zvesti spremljevalci kateheze, ne le te, pa se oglasite pri Njem, ko molite in sprejemate vsakdanje križe. Veliko pa vas je, ki tudi tega ne morete. Vam pa predlagam, da ste preprosto z Njim, kjer koli že ste.
Za domačo nalogo smo vzeli besede duhovnika Toma, ki je preživel veliko časa v zaporu in bil čudežno rešen. Vam je uspelo uresničevati MOP – molitev, odpuščanje, poslanstvo. Nič ne bo narobe, če s tem še nadaljujete.
Za nocojšnjo rdečo nit ste tako izbrali odpev hvalnice Nedolžni otroci »IZ UST OTROK IN DOJENČKOV SI JE GOSPOD PRIPRAVIL HVALO IN OSRAMOTIL SVOJE SOVRAŽNIKE« Zakaj?
Razlog za izbiro današnje teme kateheze za bolnike so bili božični prazniki s praznikom Nedolžnih otrok, nedelja Sv. Družine, papeževa skrb za družine in otroke, decembrska molitev in sv. maša na Kureščku. Pa tudi moje spremljanje družin, ki ne morejo imeti otrok, družin z bolnimi otroki v bolnišnicah in doma, vsakoletni teden Za življenje, poslanstvo, ki ga opravlja Zavod živim in še kaj.
To je bilo torej izhodišče nocojšnje teme. Še enkrat lepo vabljeni, da s svojimi vprašanji, mnenji, spoznanji sodelujete tudi vi, dragi poslušalci. Naša telefonska številka je 01/512-10-00. V nadaljevanju pa besede Mojce Bertoncel s škofijskega odbora za pastoralo. Kaj pravi?
Povzemam besede Mojce: »To, da živimo, se nam zdi tako samoumevno, da si težko predstavljamo, kakšen je bil videti svet, preden smo se rodili. Neverjetno se nam zdi, da nas takrat nihče ni poznal niti ni vedel, da se bomo nekega dne rodili.
Kljub temu se je vse, kar nas danes obdaja, že dolgo pripravljalo na naš prihod. Najprej mama in oče … Kakšna neznanska sreča, da sta se prav onadva spoznala, se imela rada in postala naša starša! Kako zelo sta se razveselila, ko sta izvedela, da bosta dobila dojenčka! Tako kot so se njuni starši nekoč razveselili njunega rojstva.
Zaradi naših staršev, starih staršev, prastarih staršev in vseh ostalih prednikov smo tudi mi del velike človeške družine. Preden smo začeli obstajati, nas na svetu še ni bilo, pa vendar nas je Bog v svojem srcu že davno izbral in se veselil našega rojstva. Življenja nam namreč niso podarili le starši, ampak je njim novo življenje, ki smo mi, podaril Bog.« (Mojca Bertoncel, Pridi in poglej, 12. 12. 2019)
Zdaj pa sledi nekaj glasbenega predaha. Potem pa nadaljujemo.
PREDLAGANA PESEM: Najprej je sama tema …
Spremljate Radio Ognjišče. Gost v studiu je msgr. Miro Šlibar. Poslušate radijsko katehezo, ki jo bomo zdaj nadaljevali z molitvijo.
Sveta Devica Marija. V tvoje roke izročamo kulturo življenja in ljubezni, ki je danes ogrožena. Božja Mati! Obljubljamo Ti, da bomo z vso močjo ščitili človeško življenje, zlasti nerojene, najmanjše in nebogljene. Stojimo pred teboj, Odrešenikova Mati, in se zavedamo, da sami ne moremo zmagati v tem globalnem boju. Stopi na čelo gibanja za življenje in nas vodi. Reši življenja! Reši družine! Daj nam moči! Izprosi pri svoje Sinu zmago kulture življenja in ljubezni! Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Zdaj pa pojdimo z Marijo na obisk k Elizabeti, kakor je zapisal Evangelist Luka.
Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete od veselja poskočilo v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39-45)
Zakaj ste izbrali ta evangeljski odlomek, gospod Šlibar?
Rad imam ta odlomek, v katerem je omenjeno pogorje, saj tudi sam ljubim gore, kamor se je odpravila Marija. Hitro je šla. Polno občudovanja je bilo v Elizabeti. Če bi nadaljevali evangelij, bi slišali, kako Marija zapoje hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda.
Pred 18. dnevi smo se tudi mi odpravili na pot v novo leto. Vsak dan smo doživeli različne dogodke, kaj občudovali in bili kdaj tudi žalostni. Naj ne manjka molitve, da bi spoštovali življenje in naredili vse, da bi bilo to spoštovanje tudi v drugih.
Prav o tem želim razmišljati z vami v današnji katehezi. Tudi nam ni daleč bolečina mož in žena, ki ne morejo imeti otrok. Nocojšnjo katehezo boste z nama lahko oblikovali tudi vi, saj oddaja poteka v živo. Prosim, pripravite dopolnila, želje, vprašanja. Napišite jih. Ali pa kar pokličite po telefonu na številko 01/512-10-00. Vesela vas bova z voditeljico Damijano. Posebno bomo veseli vas, ki imate izkušnje o omenjenih težavah, pa o spremljanju otrok v bolezni doma ali v bolnišnici in drugod.
Tako, res prijazno vabljeni k sodelovanju, spoštovani poslušalci. V nadaljevanju pa boste slišali kaj misli o vrednosti človekovega življenja duhovnik Ervin Mozetič, ki ga mnogi poznate po prenosu sv. maš iz Kopra. Z njim se vprašujemo: »Kako to, da se v zahodnih državah danes rodi tako malo otrok, kar velja tudi za našo državo?«
Res je. Omenjeni duhovnik poudari, da se dotikamo zelo kočljive tematike, ki za mnoge predstavlja intimno dramo. To želim storiti zelo obzirno, pravi, z vsem spoštovanjem, ki ga premorem, zavedajoč se, da na tem področju deluje vse polno dejavnikov in zato ne moremo dati enoznačne sodbe, ki bi veljala za vse primere.
Postavlja si vprašanje, ali je upravičeno reči, da so morda ekonomske in socialne težave danes večje, kot so bile v preteklih obdobjih? Če je čas, ki ga živimo, »krizni«, katero obdobje v oddaljeni in bližnji preteklosti pa ni bilo tako?
V čem je resnična težava?
Resnična težava je duhovna suhota, izguba življenjskega zagona, veselja, poguma, da se vržemo v prihodnost. To je izguba neke določene nedolžnosti in preprostosti in torej sposobnosti strmenja in občudovanja življenja in stvari. Podobni smo drevesu, ki izgublja najgloblje korenine in se hrani le še s površinskimi koreninami. Zaradi načrtovanja kmalu ne bo več kaj »načrtovati«, ker bo vse strašansko »plitvo«.
Ervin trdi, da temeljni vzrok upadanja rojstev ni ekonomske narave. Če bi bilo tako, bi se moralo število rojstev povečevati, bolj ko se premikamo proti višjim družbenim slojem. Vendar vsi vemo, da je res prav nasprotno.
Ervin Mozetič pri tem ugotavlja, da je razlog globlji. Gre za pomanjkanje upanja!
Res je. Če je poroka vedno korak vere, je rojevanje vsakega otroka vedno dejanje upanja. Brez upanja se na svetu ne zgodi nobena stvar. Upanje potrebujemo, kakor potrebujemo kisik za dihanje.
Če opazite človeka, ki zjutraj vstane in od dneva ne pričakuje ničesar, ga imejte na očeh: je v veliki nevarnosti … Tako zorijo samomorilski naklepi. Mladi potrebujejo upanje. Otroci se radi vračajo in ostanejo doma, če je čutiti duha upanja; v nasprotnem primeru bežijo od doma.
Kaj lahko krščanstvo ponudi ljudem? Upanje?
Ko se v določenem človeškem položaju ponovno porodi upanje, se zdi vse drugače, čeprav se dejansko ni nič spremenilo. Upanje dobesedno dela čudeže.
Katekizem katoliške Cerkve na vprašanje »Kaj je upanje?« odgovarja: »Upanje je božja krepost, s katero od Boga pričakujemo in hrepenimo po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se na pomoč milosti Svetega Duha, da bi tako zaslužili večno življenje in ostali stanovitni do konca zemeljskega življenja.« (Katekizem katoliške Cerkve, Kompendij, 133)
Kako pa je z upanjem v Svetem pismu? Se ga ob prebiranju lahko naužijemo?
Upanje in veselje kar vre iz Svetega pisma (ne pozabite prihodnja nedelja bo posvečena prav Svetemupismu), tudi iz današnjega evangelija o obisku Marije pri teti Elizabeti. Ta sprejema v svojo hišo sorodnico Marijo. Napolnjena s Svetim Duhom jo pozdravlja: Blagoslovljena ti med ženami! Zares je blagoslovljena. Pod srcem nosi otroka, ki združuje v sebi vse čase, izpolnjujejo vsa upanja. Vsi kraji sveta so vanj zazrti. Zgodovina dobi nov smisel. Otrok v Elizabeti se zgane. Kako ne? Skrivnostno čuti, da je davno Napovedani in težko Pričakovani tu. Ko odraste, mu bo pripravljal pot, ga krstil, mu vzgojil prve učence, zanj bo trpel in šel pred njim v smrt. Od veselja nad vsem tem zadrhti v materinem telesu.
Blagor ji, ki je verovala! Z vami, dragi vsi, ki spremljate to katehezo, se vprašujem, ali je veren človek na boljšem od nevernega? Mimogrede. Vesel sem, da katehezi prisluhnete tudi vi, ki rečete o sebi, da ste neverni. Verni in neverni doživljata enako bivanjsko grozo v zavesti, kako smo si ljudje kljub vsej bližini neskončno daleč. Kako daleč nam je šele Bog! Na koncu koncev mora bivati vsakdo sam, odločati sam, odgovarjati zase sam.
In vendar to »samost« verni čuti drugače kot neverni. Kdor nima vere, je resnično sam. Prisiljen je živeti brez smisla in brez upanja. Verni pa ima Boga. Nekoga, ki mu je bližji, kot je sam sebi. Nekoga, komur zaupa, ga ljubi, mu izroča sebe, svojo sedanjost in večnost. Tudi to, da ne more imeti otrok, da otrok zboli, da je otrok drugačen … (prim. p. Franc Cerar DJ, Beseda da besedo, 37)
Upanje je več kot očitno v resničnem, čeprav že oddaljenem dogodku, ki se je zgodil v ljubljanski porodnišnici. Prosim, delite ga z nami.
Mama piše. »Rojstvo vsakega otroka je dokaz velike Božje ljubezni. Spočetje, 41 tednov pričakovanja, sprejem v porodnišnici in bolečina, ki nikakor ni prijetna, a se jo da prenašati, ker veš, da bo kmalu rodila pravi biser.
Z možem sva mu dala ime Gal. Od vseh daril je dobil najlepšega ob 1. dnevu življenja. Ležal je v mojem naročju in močno vlekel dudo, ko je prišel poseben obisk – bolniški župnik. Zmolili smo. Kljub temu, da je Gal čez dan kar precej jokal, je bil med molitvijo čisto tiho. Poslušal je, in ko je duhovnik dvignil hostijo rekoč: 'To je Kristusovo telo!', je iz ust spustil dudo in ročice položil skupaj, kot bi jih sklenil k molitvi.
Takrat sem se začela zavedati, da lahko z možem pri vzgoji vedno računava na pomoč nebeškega Očeta.
Gal je bil sicer uradno krščen dosti kasneje, toda verjamem, da je postal Božji otrok že takrat v porodnišnici, ko je prek mene tudi on sprejel Jezusa.
Drage mamice, ko boste s svojim otročičkom ležale v porodnišnici, se spomnite na to, da nikjer ne piše, da smemo duhovnika poklicati k sebi samo takrat, ko je hudo. Pokličemo ga lahko vedno, ko se želimo iz kakršnegakoli razloga prek njega na poseben način srečati z Jezusom.
Razlog za srečanje je lahko tudi veselje ob rojstvu otroka. Zakaj ne bi otroku privoščili dobre družbe že na samem začetku – Jezusova podpora je največje darilo, ki ga je lahko deležen.« (Natalija)
Hvala za delitev tega pričevanja, gospod Šlibar. Če bi tudi vi, spoštovani poslušalci, drage poslušalke radi delili kakšno vašo izkušnjo, vaše razmišljanje, toplo dobrodošli, da se nam pridružite pri oblikovanju oddaje. Pokličite na 01/512-10-00.
Sicer pa se vračamo k duhovniku Mozetiču in njegovemu predlogu družinam.
Tako. Njegov predlog, ki ga tudi sam podpiram je, da bi vsaka družina v prvem letošnjem mesecu posvojila Upanje! Upanje začenja vedno od začetka. Za to je naravnost specialist. Tisoče razočaranj in zanikanj zanj nima teže. – Upanje naj bo v nas tudi v teh dneh, ko molimo za mir v svetu!
Pa še papeževa spodbuda prve januarske kateheze.
Pavel nas uči živeti preizkušnje tako, da se privijemo h Kristusu, da bi zorela »prepričanje, da more Bog delovati v vseh okoliščinah, tudi sredi navideznih neuspehov«, in »gotovost, da kdor se daruje Bogu iz ljubezni, bo zagotovo obrodil sadove. Ljubezen je vedno rodovitna,« je izpostavil papež, »ljubezen do Boga je vedno rodovitna. Če se prepustiš Gospodu in prejmeš Gospodove darove, jih boš dajal drugim.«
Tudi pri nas nekatere dejavnosti in gibanja skrbijo za svetost življenja. Katere?
Veseli smo mnogih dejavnosti, ki si prizadevajo za svetost življenja in se spopadajo s težavami, ki se ob tem pojavljajo. Nekatere naštejem: Gibanje za življenje, Zavod živim, vsak drugi četrtek v mesecu ura molitve in sveta maša na Kureščku za svetost življenja in nerojene otroke …
Navajam pričevanje, ki je bilo na praznik nedolžnih otrok v Marijini kapeli pri Svetem Jožefu v Ljubljani. Morda ste o tem brali v letošnji prvi številki Družine. Sv. maša je bila posvečena vsem otrokom, ki so umrli pred rojstvom (spontani splav, umetni splav, zunajmaternična nosečnost, mrtvorojen) ali kmalu po njem.
Na srečanju so prisotni prisluhnili pričevanju mame, ki ima osebno izkušnjo umetnega splava in Božjega dotika ozdravljenja. Po težkem otroštvu in mladostnih letih doma je z izkušnjo negotovosti in iskanjem ljubezni šla študirat v mesto. Tesnejšo zvezo je spletla s starejšim fantom in z njim zašla v slabo družbo. Ko je odkrila, da je posesiven, jo je to začelo utesnjevati, zato se je ustrašila odnosa z njim in se preselila nazaj domov.
Kmalu pa je ugotovila, da je noseča. Bivši fant ji je grozil, če se ne vrne k njemu. V strahu, da bi hotel imeti tudi spočetega otrok, se je v svoji veliki nemoči in stiski odločila za splav.
Od takrat je živela z občutkom krivde, spremljale so jo psihične in duševne stiske, močne alergije, težave z dihanjem vse do romanja v Medžugorje, kjer je prijateljici prvič spregovorila o svoji izkušnji, se spovedala ter otroka v duhu krstila.
Pred dvema letoma se je odzvala povabilu v Rahelin vinograd, duhovne vaje za ozdravitev od posledic splava. V varnem okolju voditeljev, kjer je bila slišana, sprejeta in ljubljena, je lahko izročila otroka iz svojega naročja v Očetovo in zaživela novo življenje. (Družina 1, 2020, 14)
PO TELEFONSKIH KLICIH
Gospod Šlibar, kako bi povzeli glavne poudarke nocojšnje kateheze? In domače naloge najbrž tudi za nocoj niste pozabili, kajne?
Po besedah kardinala Rodeta smo bili povabljeni, da »izpustimo« preteklost. Potem pa smo razmišljali pod naslovom »Iz ust otrok in dojenčkov si je Gospod pripravil hvalo in osramotil svoje sovražnike«. V nadaljevanju smo se »spominjali« dogodkov iz naše mladosti, za katere vedo le starši. Razmišljali smo ob evangeljskem odlomku, ko smo šli z Marijo na obisk k teti Elizabeti. Z duhovnikom Ervinom Mozetičem sva se ustavila ob upanju. Tega nam manjka in bi ga bilo potrebno »posvojiti«. Ob koncu pa smo slišali nekatera pričevanja, tudi vaša ob telefonskem klicu. V spominu so mi ostala ….
Za domačo nalogo se vsi potrudimo, da bi ob daljših zimskih večerih z otroki zmolili večerno molitev. In vi, ki nimate te možnosti, vsak dan zmolite očenaš za preizkušane družine.
Pa še eno za veselje
Petra je zaradi bolezni dalj časa manjkala v šoli in tudi pri verouku. Ko je spet prišla k verouku, jo je katehistinja vprašala: »Koliko časa si manjkala?« Petra: »Od pomora betlehemskih otročičev naprej.«
Sklenimo z molitvijo za nerojene otroke in svetost življenja ter z blagoslovom.
O Marija, daj nam pozorna, ponižna in blaga srca, da bomo z nežnostjo in sočutjem sprejemali vse uboge in razumeli preizkušnje staršev, zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja.
Daj nam srca, polna usmiljenja do teh, ki trpijo.
Pomagaj nam, da jih bomo ljubili, jim pomagali in zanje molili. Usmili se vseh, ki so jih ranili grehi zaradi smrti nerojenih otrok. Nedolžni, nerojeni otroci pa naj zagledajo obličje Jezusa, prijatelja otrok.
Gospod, blagoslovi nas in vse, ki molijo po teh namenih po vsem svetu. Gospod, daj nam spoznati, da si ti Gospodar življenja in smrti, ki si trpel, umrl, bil pokopan in vstal od mrtvih.
Gospod, nekega dne nas sprejmi v srečno družbo vseh zveličanih, kjer ti bomo z nedolžnimi otroki, z Marijo, Božjo in našo Materjo, z vsemi angeli in svetniki peli slavo in hvalo.
Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, ki s teboj, Bog Oče, živi in kraljuje vekomaj. Amen. (prirejeno iz molitve Skupnosti Barka)
Prosimo še za sklepni blagoslov.
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
Amen.
Tako, s tem smo prišli do konca nocojšnje kateheze. Prav lepa hvala za sodelovanje in sooblikovanje nocojšnje oddaje, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Hvala vam, gospod Šlibar za vso vašo modrost, ki jo delite z nami. In za vaše spodbudne besede.
Za nocoj se od vas poslavljava tudi tehnik ________________________ in voditeljica ________________________. Lahko noč.
…………………………………………………………
ČE BO POTREBNO, ŠE NASLEDNJE
Minuli 28. teden za življenje v preteklem letu je imel osrednjo temo HVALA ZA MOČ UPANJA.
Veseli smo vseh članov v Gibanju za življenje (kjer sem tudi sam), za vse delo, ki ga opravljajo med letom in v samem tednu. Prisluhnimo, kako o tem razmišlja s. Klara Suhadolnik:
»Ko razmišljam o upanju, mi pridejo pred oči podobe, zgodbe ljudi, ki sem jih srečala.
Starejša, težko bolna gospa, ki si želi samo to, da bi smrt prišla ponjo. Kakšno upanje nosi v sebi? Ne vem, očitno pa je, da ne more več, da ji je dovolj bolečin, občutka, da je vsem odveč, da nima več smisla biti tukaj. Želi si umreti. Morda pa upa, da bo potem bolje, morda upa, da ne bo vsega konec, ampak upa na srečanje s svojimi dragimi, morda upa, da bo vse, kar je v življenju živela, za kar se je trudila, darovala, upala, našlo neki smisel onkraj zemeljskega? Ko sem jo gledala, ne bi mogla reči, da je obupana, ne, utrujena, to ja, ampak z upanjem…
Potem mi prihaja pred oči mlada družina, ki ima težave s sinom in ne najde posluha in razumevanja ne v šoli ne pri zdravnikih. V očeh in besedah mame in očeta ni bilo obupa, bilo je razočaranje nad družbo in strokovnjaki, sicer pa skrb za sina in iskanje, kako ga najbolje spremljati in najbolje poskrbeti zanj.
In potem gospa, starejša, zelo bolna, doma pa ima nepokretnega moža in sina s cerebralno paralizo in jo skrbi, kako in koliko časa bo še zmogla. Bila je zaskrbljena, utrujena, a v srcu je imela ljubezen do moža in sina.
Ko gledam te situacije oseb, in še vse ostale, ki jih srečujem, se mi zdi, da vsi nosijo v sebi upanje, ki jih žene naprej, ki jim pomaga narediti vse za svoje drage in ki jih spremlja tudi ob uri poslavljanja s tega sveta. Upanje je tako zelo povezano z ljubeznijo. Mislim, da brez ljubezni ni upanja. Kdor živi v ljubezni, ima vedno upanje, saj si ne more predstavljati, da bo enkrat ljubezni konec.«
KAJ PA JE O TEJ TEMI IN O SVETOSTI IN NEDOTAKLJIVOSTI ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA POUDARIL PAPEŽ FRANČIŠEK?
Pred kratkim je bil v Rimu mednarodni simpozij z naslovom »Da življenju!« Papež je odločno zavrnil splav ter izpostavil, da je družinam treba pomagati sprejeti, objeti in ljubiti bolne otroke. »Vsak otrok, ki nastane v telesu ženske, je dar, ki spremeni zgodovino družine – očeta in matere, starih staršev ter bratov in sester. In tega otroka je treba sprejeti, ljubiti in zanj skrbeti. Vedno!«
Papež je poudaril da izida domnevne bolezni še nerojenega otroka ni mogoče napovedati z gotovostjo … »Razvoj vsake bolezni je vedno subjektiven in pogosto niti sami zdravniki ne vedo, kako se bo razvila pri posamezniku,« je opozoril papež.
»Otroci v materinem telesu, če se pokažejo določene nepravilnosti, so mali pacienti, ki se jih pogosto lahko zdravi s farmakološkimi in kirurškimi posegi ter posebno oskrbo, ki lahko zmanjšajo strašno razliko med diagnostičnimi in terapevtskimi možnosti, ki že leta predstavlja enega od razlogov za prostovoljni splav in zavrnitev oskrbe pri rojstvu mnogih otrok s težkimi patologijami.«
Ne pozabimo, da je zdravstveni poklic poklicanost k življenju.
Pomembno je, da zdravnikom ni jasen samo cilj zdravljenja, ampak tudi sveta vrednost človeškega življenja, katerega zaščita mora biti glavni cilj medicinske prakse. »Zdravstveni poklic je poslanstvo, je poklicanost k življenju, in pomembno je, da se zdravniki zavedajo, da so oni sami dar za družine, ki so jim zaupane – zdravniki, ki znajo vstopiti v odnos, vzeti nase življenje drugih, biti aktivni v primeru bolečine, zmožni pomiriti in zavzeto poiskati rešitve, ki so vedno spoštljive do dostojanstva vsakega človeškega življenja.«
Še razmišljanje o splavu.
Papež Frančišek je opozoril, da žal v današnji družbi strah in sovraštvo do nepravilnosti pogosto vodita v odločitev za splav, ki se ga predstavlja kot preventivno prakso. »A nauk Cerkve je glede tega jasen: človeško življenje je sveto in nedotakljivo, uporabo prenatalne diagnostike za selektivno prekinitev pa je treba na vso moč zavrniti, saj je to izraz nečloveške evgenetične miselnosti, ki družinam odteguje možnost, da bi sprejele, objele in ljubile svoje najkrhkejše otroke. Splav nikoli ni odgovor, ki ga iščejo ženske in družine,« poudarja papež Frančišek. »Prej sta strah pred boleznijo in osamljenost tista, zaradi katerih se starši obotavljajo. Težav praktične, človeške in duhovne narave se ne zanika, a ravno zato so jasnejše pastoralne dejavnosti nujne in potrebne za podporo tistih, ki sprejmejo bolne otroke. Treba je ustvariti prostore, kraje in 'mreže ljubezni', na katere se bodo pari lahko obrnili, ter čas nameniti tudi spremljanju teh družin.«