»LE BOG IN JAZ VEVA, KAJ POLNI MI SRCE.« (Božja služabnica Cvetana Priol)
DRUGA KATEHEZA: »PRIDITE K MENI VSI, KI STE UTRUJENI IN OBTEŽENI, IN JAZ VAM BOM DAL POČITEK.« (Mt 11,28)
»LE BOG IN JAZ VEVA, KAJ POLNI MI SRCE.« (Božja služabnica Cvetana Priol)
15. februar 2020
Dober večer, dragi poslušalci, spoštovane poslušalke. Začenjamo s februarsko katehezo za bolnike in tudi nocoj je z nami Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan.
Dober večer, gospod Šlibar.
Dober večer.
Nocojšnja kateheza bo posvečena božji služabnici Cvetani Priol, ob njej pa se bomo prek papeže poslanice za bolnike, srečali tudi s stavkom iz Matejevega evangelija: PRIDITE K MENI VSI, KI STE UTRUJENI IN OBTEŽENI, IN JAZ VAM BOM DAL POČITEK.« (Mt 11,28)
Začeli pa bomo z molitvijo.
Gospod Jezus Kristus,
vabiš nas, naj pridemo k tebi.
Ti nam, utrujenim in obteženim, daješ počitek.
Po tvojem zgledu naj tudi
naša župnijska občestva in skupnosti
postajamo »gostišče« usmiljenega Samarijana.
Razsvetljuj nas, da bomo starejšim, bolnim
in umirajočim preskrbeli prejem zakramentov
spovedi, maziljenja in obhajila.
Ti jih bodo utrjevali v krščanski veri,
zaupanju v Božje varstvo,
sprejemanju in darovanju trpljenja
za odrešenje vseh ljudi.
Z zaupanjem se zatekamo k svetnikom,
posebej k slovenskim mučencem in blaženim
ter Božjim služabnikom in služabnicam.
Devica Marija, Zdravje bolnikov, prosi za nas!
Za začetek se ozrimo v prejšnjo, januarsko katehezo, ki smo jo oblikovali skupaj z vami, spoštovani poslušalci.
Po besedah kardinala Rodeta smo bili povabljeni, da »izpustimo« preteklost. Naslov prejšnje kateheze je bil: »Iz ust otrok in dojenčkov si je Gospod pripravil hvalo in osramotil svoje sovražnike.« Ustavili smo se ob evangeljskem odlomku in šli z Marijo na obisk k teti Elizabeti. Spregovorili smo o upanju, o katerem je duhovnik Ervin Mozetič predlagal, da bi ga bilo potrebno »posvojiti«. Ob koncu smo slišali nekatera pričevanja, tudi vaša po telefonu. Nekaterih se spominjam. Omenim mamo, ki je klicala iz Pirana, gospo iz Nemčije, pa vprašanje, na katerega sem »slabo« odgovoril, ker tudi sam ne vem, zakaj Bog dopušča trpljenje, pa tisto, o treh kraljih in poboju nedolžnih otrok … Hvala vsem, ki ste me po katehezi še osebno poklicali. To lahko storite kadarkoli. Moja številka telefona je 031 613 378. Ponudim tudi spletno stran: www.miro-slibar.rkc.si, na kateri boste lahko marsikaj prebrali, med drugim so v pisni obliki tudi vse radijske kateheze.
Prepričan sem, da ste domačo nalogo vsi odlično »napisali«. Bila je več kot zapis. Potrudili ste se, da bi ob daljših zimskih večerih z otroki zmolili večerno molitev. Tiste pa, ki nimate te možnosti, sem povabil, da vsak dan zmolite očenaš za preizkušane družine.
Večkrat nas, gospod Šlibar tudi nasmejete s kakšno šalo. Vem, da ste imeli eno pripravljeno tudi za prejšnjič, pa je potem zmanjkalo časa. Tako vabim, da jo z nami delite nocoj.
Čeprav smo pred dobrimi desetimi dnevi že pospravili jaslice, prisluhnite tej kratki šali:
Petra je zaradi bolezni dalj časa manjkala v šoli in tudi pri verouku. Ko je spet prišla k verouku, jo je katehistinja vprašala: »Koliko časa si manjkala?« Petra: »Od pomora betlehemskih otročičev naprej.«
Nocojšnjo katehezo nadaljujemo s predstavitvijo svetovnega dneva bolnikov, ki smo ga obhajali pred štirimi dnevi.
Vi, ki imate dober spomin, veste, da smo lansko februarsko katehezo ob svetovnem dnevu bolnikov skoraj v celoti namenili Lurdu, romanjem v Lurd in papeški poslanici.
Kot vsako leto je papež Frančišek tudi za letošnji 28. svetovni dan bolnikov, ki je bil – kot vsako leto – 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, napisal poslanico z naslovom »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Več o tem bomo slišali ta večer.
Spomnim vas, da ob Svetovnem dnevu bolnikov Katoliška Cerkev daje možnost prejema posebnega popolnega in delnega odpustka pod običajnimi pogoji. Morda ste si zapomnili od lani in ga pred dnevi prejeli.
In kako je pri nas potekalo obhajanje svetovnega dneva bolnikov?
Vesel sem, da je vsako letni večji poudarek temu obhajanju. Osrednja slovesnost Svetovnega dneva bolnikov je bila pri nas v torek, 11. februarja ob 10. uri v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah. Slovesnost je vodil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Ker vem, da mnogi niste mogli takrat na Brezje, sem se vseh vas spomnil pri Mariji. Z nekaterimi med vami pa sem se tudi srečal.
Ob Lurški Materi Božji so bile maše tudi v mnogih slovenskih bolnišnicah, župnijskih cerkvah, stolnicah in drugod. Morda ste celo sodelovali pri maši v mariborski stolnici, ki jo je prenašal tale, hišni radio Ognjišče. Prepričan sem, da ste se na Svetovni dan bolnikov spomnili tudi v vaših domačih »kapelah«, ki so vaše spalnice, dnevni prostori in drugi prostori. Nič ne de, če je bil to hlev, avto ali kje drugje.
V letu medicinskih sester in babic bomo ob letošnjem Svetovnem dnevu pozornost posvetili tudi njim. Več o njih bomo slišali še v prihodnjih katehezah.
Tako prihajamo v jedro današnje kateheze. Besede v naslovu »PRIDITE K MENI VSI, KI STE UTRUJENI IN OBTEŽENI, IN JAZ VAM BOM DAL POČITEK« so iz Matejevega evangelija, papež Frančišek pa jih je uporabil v svoji poslanici.
Papež Frančišek v nadaljevanju pisma o omenjenih besedah piše: »Besede nakazujejo skrivnostno pot milosti, ki se razodeva preprostim in daje novo moč utrujenim. Te Kristusove besede odražajo solidarnost Sina človekovega z vsemi, ki so ranjeni in obteženi. Koliko ljudi trpi v telesu in v duši! Jezus poziva vse, naj pridejo bliže – 'Pridite k meni!' – ter jim obljublja tolažbo in počitek. Ko Jezus to izreče, ima pred očmi ljudi, s katerimi se vsak dan srečuje na galilejskih ulicah: veliko preprostih ljudi, revnih, bolnih, grešnih, tistih, ki jih težita breme zakonov in tiranskega družbenega sistema … Ti ljudje so vedno hodili za njim, da bi slišali njegovo besedo – besedo, ki je vlivala upanje!«
Koga torej nagovarja papež v letošnji poslanici?
Bom kar prebral, pa ne vsega: »Na 28. svetovni dan bolnikov Jezus nagovarja bolnike, zatirane in revne, ki vedo, da so popolnoma odvisni od Boga, in ki pod bremenom preizkušenj potrebujejo ozdravitev … Jezus tistim, ki doživljajo tesnobo zaradi lastne krhkosti, bolečine in šibkosti, ne postavlja zakonov, ampak jim ponuja usmiljenje in tolažbo s svojo navzočnostjo … Njegov pogled ni brezbrižen, ampak zajema ljudi v njihovi celostnosti, vsakega posameznika v njegovem zdravstvenem stanju, nikogar ne zavrže. Vse vabi, da vstopijo v njegovo življenje in so deležni njegove nežnosti.«
Papež pa nagovarja tudi vse nas!
Smo se res tudi mi našli v teh papeževih besedah? Kako smo vsi odvisni od Boga! Kdo od nas vsaj kdaj ne občuti prezira? Tudi z bogastvom se ne moremo ponašati ob tako majhnih pokojninah. Sam Bog ve za vaše preizkušnje in bolezni. Kot apostol Janez pri zadnji večerji se tudi mi naslonimo na Jezusove prsi. Vam je lepo? Ker je Jezus okusil tudi človeško trpljenje, lahko tolaži druge, tudi tebe, sestra in brat.
Kljub vedenju, da nas Jezus razume in da nas razumejo tudi naši bližnji, kljub spodbudnim papeževim besedam iz vsakoletnih poslanic, potrebujemo tudi priprošnjo in zglede svetnikov. Drži?
Pa še kako! Tudi sam tako delam. V bolezni je prav, da se zatekamo k svetnikom ali tistim, ki še čakajo na čast oltarja. Zakaj je to pomembno? O tem smo na letošnjem vseslovenskem srečanju bolnišničnih duhovnikov govorili na Dobrovi. Naš gost p. dr. Andrej Pirš nas je spodbujal, da bi se priporočali predvsem slovenskim svetniškim kandidatom. Posebej je govoril o prof. dr. Antonu Strletu. Se ga spomnite? Morda ste bili kdaj pri njem pri spovedi. Bil je moj profesor na Teološki fakulteti.
Zakaj priporočanje? O tem je sodelavka radia Ognjišče dobesedno zapisala: »Zatekanje k svetnikom in blaženim v času bolezni je priporočanje starejšim bratom in sestram, ki pravzaprav v nebesih čakajo, da nam pomagajo …« (Marjana Debevec).
Današnji večer predlagam, da se priporočimo Božji služabnici iz Maribora. Njen zgled in pa papeževe besede v poslanici nam morejo pomagati k bolj pogumni hoji za Gospodom.
Med nas naj tako vstopi božja služabnica Cvetana Priol, ki je živela v letih 1922 in 1973.
Ste že slišali zanjo? Ob njej bomo odkrivali, kako je prenašala lastno trpljenje in ga darovala za druge. Podobno bi se ta večer lahko zgledovali ob kakšnem drugem slovenskem svetniškem kandidatu, npr. ob Grozdetu, Strletu, Magdaleni Gornik ... Pa o njih kdaj drugič. Ker bo čez štiri dni Cvetanin rojstni dan (pred 98-imi leti se je rodila), se ustavimo ob njej. Pred mesecem dni (14. 1.) sem sodeloval na simpoziju o njej v Mariboru.
Kdo je pravzaprav Cvetana Priol, gospod Šlibar? Prosim, povejte kaj več o njej.
Rojena je bila 19. februarja 1922 v Mariboru kot najstarejša od treh hčera. S starši je bila leta 1941 pregnana v Gradec, kjer je delala v tovarni tankov in hudo zbolela.
Po treh letih (1944) se je vpisala na študij glasbe na glasbeni akademiji v Gradcu, po 2. svetovni vojni pa nadaljevala s študijem na ljubljanski akademiji.
Od leta 1956 do upokojitve leta 1969 je poučevala glasbo na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Pisala je dnevnik z naslovom Darovana, v katerem nam je zapustila svoje razmišljanje ob trpljenju zaradi bolezni in drugih preizkušenj. Živela je skrito, mistično in trpeče življenje, ki ga je jemala kot Božji dar. Umrla je v Mariboru, pokopana je na pobreškem pokopališču. 1. marca 2003 se je uradno začel postopek za njeno beatifikacijo.
Kako je Cvetana živela evangelij in uresničevala besede iz papeževe poslanice?
Vsem nam je blizu, ker je že v mladosti hudo zbolela in nato vse življenje prebolevala hude bolezni. Veliko časa je preživela v bolnišnicah in zdraviliščih. Kar nekaj let zapored je preležala na bolniški postelji. Imenovala jo je »oltar, na katerem se darujem«.
Zelo je trpela, vendar se je popolnoma zavedala, da je svoje življenje podarila Bogu in da ji ne pripada več. Križev pot njenega življenja je trajal 26 let. Kljub resnim in mnogoterim boleznim, za katere je vedela, da se bodo prej ali slej končale s smrtjo, je bila vedno vesela, vedro razpoložena, nasmejana in dobre volje. Svoje okolice ni obremenjevala s svojim trpljenjem, sprejemala ga je celo z veseljem. Brez globoke vere in vdanosti v Boga ter brez izredne Božje pomoči in posebnega združenja z Bogom vsega tega gotovo ne bi zmogla.
Po tem srečanju in spoznavanju s Cvetano Priol, se vrnimo k papeževi poslanici. Kaj papež poudarja v nadaljevanju?
V nadaljevanju poslanice papež poudari, da prav te, utrujene in obtežene, pritegne Jezusov pogled in njegovo srce. V njem najdejo luč, ki razsvetljuje vse najtemnejše trenutke, in upanje, ki omili vsakršno stisko. Ta večer vse vas, ki sledite katehezi, Jezus kliče: »Pridite k meni!« Še čujete? Vam je lepo?
Sprašujemo se, kje je Cvetana Priol dobivala moč v trpljenju. Kje?
Ste že sami uganili? Kot prvo: Evharistija ji pomeni vse! V Boga je trdno upala in mu neomajno zaupala. Zato mu je tudi izročila in posvetila vse svoje življenje. Prijateljici piše: »Sama čutim, da ne morem živeti brez Njega. Le ob Njem in pri Njem je radost in moč. V njem smo si vsi blizu … Vsak dan, ki mu ga moram darovati, vsak dan znova se moram odločati za Boga, vsak dan mu hočem darovati sebe, svoje delo, svojo okolico, vse, ki so mi dragi. Tako nas bo Bog vedno bolj spreminjal vase … Samo Bog, Ljubezen sama, nas more preroditi, da bomo vedno bolj pravi resnični ljudje, pravi resnični nosilci Boga, prave priče Kristusove. Ne moremo živeti brez Njega in izven Njega. Edina naša veličina je le Bog sam.«
Občudujemo tudi njeno izjemno zbranost in potopljenost v skrivnost svete maše.
Živela je iz svete maše in pri njej dobivala moč, ki se je odražala tudi v njenem življenju. V cerkvi je bila vsa zazrta v tabernakelj. Silno je hrepenela po obhajilu in ko je prejela evharističnega Jezusa, je bila vsa zamaknjena in kar nekaj časa ni okrog sebe nič videla, nič slišala. Brez obhajila kratko malo ni mogla živeti. Uspelo ji ga je prejeti v najtežjih okoliščinah. Menila je, da je bolnemu človeku še kako potreben Odrešenik v sveti Evharistiji. Prav iz Evharistije je črpala moč za številne preizkušnje, trpljenje in darovanje same sebe.
Poleg evharistije je Cvetani zelo veliko pomenilo vsakodnevno enourno premišljevanje Jezusovega življenja, pa tudi Marijo je močno ljubila.
Kot je sama rekla, brez tega ne bi mogla živeti. Njena premišljevanja Jezusovega življenja prepletajo ves njen duhovni dnevnik. So izredno teološko globoka in življenjsko spodbudna. Kako močna je bila njena molitev, kako prisrčno doživet je bil njen pogovor z Bogom!
Ne smemo spregledati, da je Cvetana zelo častila Marijo in jo želela posnemati.
Ob izrečenih besedah, ki so nas navdušile, se vprašajmo, kaj pomeni sveta maša nam? Za mnoge je mogoča le prek radia in televizije. Hvala vsem, ki to omogočajo! Vprašajmo se naprej: Se ustavljam ob kakšnem stavku iz Svetega pisma in ga premišljujem? Kako bi bil primeren tisti, ki sem ga pred 45 leti napisal na svojo novomašno podobico: »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Pa tvoja domačnost z Marijo?
Med drugim pa se je rada srečevala tudi z drugimi bolniki.
Kakšna spodbuda za tiste, ki neradi greste v družbo, misleč, takšen, pa na vozičku, res ne grem. Ne želim oteževati drugih …Cvetana se je udeleževala župnijskih srečanj za bolnike in vsakoletnih srečanj za bolnike na Brezjah. Leta 1970 je bila tudi na vseslovenskem romanju bolnikov v Lurd, ki ga je vodil p. Marijan Šef. Letos je 50 let od njenega romanja v Lurd. Tisti, ki ste bili v Lurdu ali boste še šli (14. do 20. junij 2020), veste za podzemno Pijevo baziliko. Tu je imela Cvetana premišljevanje pri enajsti postaji križevega pota. O tem romanju je napisala pesem Lurški romarji. Takole se glasi:
Vrnili smo se domov / iz praznika v sivo vsakdanjost / učilnice sobe bolniške, / delovnega mesta. // A nismo zdaj sami, / Mati je z nami, / upanje naše, moč težkih dni. // V očeh nam gori / žar tisočerih luči, / ko iz mrtvih oči / še sije radost. // In Ave Marija / vsa duša prepeva, / v neskončnost odmeva / ihtenje srca. (Cvetana Priol, Na poti svetosti, 175)
Prijateljici pa v zvezi s tem romanjem piše: »Saj vem, da bomo vsi pri Mariji našli dovolj moči za vse naše bodoče življenje.«
Papež ve – tako je moč razbrati iz poslanice – da v preizkušnjah potrebujemo kraj, kjer najdemo počitke. In kje je ta kraj?
Papež omeni, da Cerkev vedno bolj želi postajati »gostišče« usmiljenega Samarijana, ki je Kristus (prim. Lk 10,34), torej dom, dobesedno: dom, »v katerem boste našli njegovo milost, ki se odraža v bližini, sprejemanju in olajšanju. V tem domu boste našli ljudi, ki jih je v njihovi šibkosti ozdravilo Božje usmiljenje. Ti vam bodo pomagali nositi križ in vam na trpljenje pomagali pogledati v novi luči.«
Navajam dom in trenutek, ki je prelomnica v njenem življenju. Kot sedemnajstletna se je v mariborski stolnici darovala Bogu kot žrtev ljubezni za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš. Kasneje še posebej za preganjano Cerkev v Sloveniji in za to, da bi Bog ohranil Slovencem vero in Cerkev.
Popolno podaritev Bogu pa je opravila v letu 1939 v Križevi kapeli. To podaritev je kasneje še nekajkrat ponovila.
O Cvetani Priol je znano, da je bila misijonarka z bolniške postelje.
V sestavku Molitev (Dnevnik, 1947) sama zapiše: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti, in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost … Hočem ljubiti Boga pod križem.«
Ta posvetitev je Cvetano močno spremenila. Postajala je izredno krotka in potrpežljiva. Njena osrednja misel in naloga je bila: biti dekla Gospodova. Želela je biti čim bolj Jezusova last, Jezusov otrok in otrok Cerkve.
Želela je torej biti »misijonarka« z bolniške postelje. Kako konkretno?
Omenil le tole. Svoje trpljenje je potrpežljivo, svetniško in vdano prenašala ter ga darovala v razne plemenite namene. Sama pravi v dnevniku: »In jaz sem dosegla svoj poklic ›misijonarke‹: postala sem ›misijonarka‹ s trpljenjem – ›misijonarka‹ v bolniški postelji. Srečna sem.« Čeprav je bila sama vsa izčrpana, je druge duhovno dvigala; in ti niti slutili niso, koliko sama trpi.
V bolnišnicah je v trpljenju spodbujala bolnice in jim odkrivala pravi smisel življenja in trpljenja.
Z berglami je stopala od postelje do postelje. Hrabrila je bolnice, da so vsaj za trenutek pozabljale na svoje težave in postale pogumnejše, posebno ko so izvedele, koliko bolezni in težav ima Cvetana že za seboj.
Prepevala jim je in igrala na piščalko, da jim je s tem lajšala misel na bolečine. Skupaj so molile, prepevale cerkvene pesmi, praznovale praznike, se pripravljale na prejem spovedi in obhajila.
Mnogim bolnikom je pisala in jim dajala poguma. Sodelovala je tudi pri oddajah vatikanskega radia za bolnike.
O njej je rečeno, da je tudi ekumensko delovala. V bolnišnici se je družila tudi s pravoslavnimi bolnicami, pa tudi z neko baptistko. Skupaj so molile, skupaj prepevale, skupaj so pripravljale verske praznike.
Kratko rečeno – preveval jo je vzvišeni cilj: delati, žrtvovati se za duše, za Cerkev, za edinost v njej, za duhovnike. V ta namen je bila pripravljena vse žrtvovati.
Zanimivo, da je bila v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa.
Morda to drugo bolje poznate. Obema je bil poklic – ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in sta trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta globoko doživljali Boga. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobna. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka – Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana slovenska Mala Terezija.
Zdaj, ko nas je prevzela božja služabnica Cvetana Priol, poglejmo še papeževe besede zdravstvenim delavcem in vsem, ki spremljajo bolne, kot jih je zapisala ob koncu poslanice.
Zdravstvene delavce postavi pred težko nalogo. Ob njih naj bolniki začutijo Kristusovo navzočnost, ki tolaži bolne in skrbi zanje ter ozdravi vsako rano. Dalje jih povabi, naj si vedno prizadevajo za spodbujanje dostojanstva in življenja vsakega človeka ter zavračajo kakršenkoli kompromis v smeri evtanazije, pomoči pri samomoru ali zatiranju življenja, tudi v primeru neozdravljive bolezni. Papež podčrta, da je treba življenje sprejeti, zaščititi, spoštovati in mu služiti od njegovega začetka do konca.
Ob koncu pa se papež spomni vseh, ki nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe, ki živijo v revščini; pohvali vse prostovoljce, ki služijo bolnikom. Blaženi Devici Mariji izroča vse, ki nosijo breme bolezni, njihove družine in vse zdravstvene delavce.
Skoraj pri koncu nocojšnje kateheze smo. Gospod Šlibar, kaj bi bil vaš glavni poudarek?
Ta večer ne bom ponavljal besed kateheze, ki jo drugače zaključujem. Na že omenjenem simpoziju v Mariboru o Cvetani Priol, je sodeloval tudi mož, katerega krstna botra je bila Cvetana. Na simpoziju je pokazal odlomke iz pisem in razglednic. V njih je dobival krajšo ali daljšo duhovno spodbudo. – Iz teh kratkih vsebin se vidi njena skrb za svojega krščenca, ki ga skuša s spodbudami, ki so primerne njegovi starosti, navajati k ljubezni do Boga, spoštovanju krščanskih vrednot in življenja po njih, uboganju staršev, polnosti življenja kot božjega otroka in dobrega zgleda okolici. – Birmanski in krstni botri, zgledujmo se po Cvetani Priol!
Sledi pa še domača naloga …
Delno sem že dal nalogo, pa čeprav niste vsi botri. – Naloga pa, ki sledi bo nekoliko težja. Ker bomo čez štiri mesece (120 dni) kot vsako leto romali z Italijani v Lurd, vas prosim, da komu omogočite romanje, morda tudi finančno ali sami romajte; če nič od tega, pa kaj zmolite za nas, ki bomo romali v Lurd v juniju z ljubljanskim pomožnim škofom Jamnikom.
Tako, nalogo imamo, prosimo še za sklepni blagoslov
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
Amen.
Gospod Šlibar, hvala za nocoj. Za približanje Cvetane Priol in njenega darovanja, za razlago papeževe poslanice ob svetovnem dnevu bolnikov; za vse vaše misli.
Hvala tudi vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke, za vašo pozornost in spremljanje. Do naslednjega snidenja se od vas poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.
Lahko noč.