Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 22. 02. 2020

Svetovni dan bolnikov

Koliko se pastorala zdravja posveča preventivi, spodbujanju zdravega načina življenja? 

Hvaležen sem vesoljni Cerkvi kakor vodstvu krajevne Cerkve in vsem, ki spremljajo starejše in bolne v bolnišnicah, domovih za ostarele, drugih ustanovah in seveda doma v družinah. V vsem delu in prizadevanju, ki ga mnogi tako ljubeče opravljajo so tudi neštete spodbude  za zdrav način življenja. To prepoznavam v sedanjem papežu, v njegovi skrbi za »malega človeka«, v njegovih pastoralnih obiskih, opoldanskih nagovorih, katehezah in svetovnem dnevu bolnikov. Spodbudo za zdrav način življenja v letošnji poslanici vidim v  2. točki, ko našteva različne bolezni, ki zahtevajo rehabilitacijo ali paliativno oskrbo. Poudari pomembnost osebnega pristopa k bolniku tudi ko ne gre zgolj za telesno zdravljenje. Pomembna je ljubeča skrb in pozornost celotne družine, podčrta papež Frančišek v letošnji poslanici bolnikom.

 

Se vam kot bolniškemu duhovniku skrb za zdravje zdi koristna?

Pregovor pravi: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.« V svoji družini, v osebnem življenju in v več kot tri desetletji dolgem spremljanju bolnikov, sem že marsikaj doživel. Toliko ljudi vseh starosti sem srečal, kjer ni »bilo zdravje doma.« Zato še bolj čutim potrebo po skrbi za osebno zdravje. Vprašali me boste, kaj za to naredim? Nekje sem prebral: »Tvoje zdravje vpliva na vse, kar počneš. Ključ do zdravja pa je v tem, da dobro ješ, dobro spiš, dobro telovadiš in drugim delaš dobro.« Za vse to in še za kaj drugega se trudim. Ob vsem ne zanemarjam poti »k izviru, studencu« iz katerega vsak dan zajemam moč za celostno zdravje. Hvaležen sem tudi vodstvu Cerkve na Slovenskem, da imamo duhovniki preventivne specialistične preglede.

 

Pojem zdravega načina življenja se v večini osredotoča na telo. Kako pomembna je skrb za duševno in duhovno zdravje?

Prav ste zapisali. Kaj vse naredimo za zdravo telo! Razveseljuje me naslednje. Že skoraj dvajset let sodelujem s Srednjo zdravstven šolo v Ljubljani. Pri pouku etike v vseh 2. letnikih spregovorim o vključitvi in vlogi bolnišničnega duhovnika v procesu zdravstvene nege. Čeprav le v eni uri na leto, pa vendar o duševnem in duhovnem zdravju, sliši nad dvesto dijakinj in dijakov različnih verskih prepričanj, doma širom Slovenije in od drugod. Kako pomembno je duhovno zdravje in obisk duhovnika pri bolniku, pove nekaj zapisov omenjenih dijakov: »izvedela sem stvari, ki jih nisem vedela«, »v prihodnje bi si želela še več takih ur. Zanimivo je slišati tudi o smrti, saj se o tem premalo govori«, »želim biti prijazna«, »želela bi, da bi bili duhovniki s pacienti odprti in iskreni…«. 

 

Bolezen lahko pride ne glede na trud, ki ga vložimo v zdravje. Se je po vaših izkušnjah, ljudem, ki veliko naredijo za svoje zdravje, kaj težje soočiti z boleznijo ali celo s smrtjo?

Pred menoj se razgrinja paleta tolikih bolnikov vseh starosti ob katerih sem prepoznaval, da so zdravo živeli. Uresničevali so zgoraj omenjene štiri pogoje, pa v življenju naredili še kaj drugega »zase«. Ob zastavljenem vprašanju si upam reči, da tisti, ki veliko naredijo za svoje zdravje, ne sprejemajo težje bolezni in smrt. Res pa je, da je potreben pogovor, tudi z duhovnikom, opogumljanje … Posebej bi rad poudaril pomembnost bližine domačih, skrb župnijskega občestva in prijazno zdravstveno spremstvo, za katero radi molimo in se zanj tudi zahvaljujemo. Mimogrede. Ne pozabimo na molitev ob bolniku. Predvsem pa, da omogočimo obisk duhovnika in prejem zakramentov. Spoved, obhajilo in bolniško maziljenje niso »znanilci« smrti, pač pa pomoč za vdano življenje z boleznijo do takrat, ko Bog hoče.

 

Se po vaših izkušnjah ljudje preveč oklepamo zemeljskega življenja in ali smo še pripravljeni reči »zgodi se tvoja volja«?

V vseh časih, posebno v teh,  je tako pogost pojav »izgorelost«. Marsikdo me je že vprašal, kako to, da ob vsem »hudem« kar sem videl, tudi sam nisem »pregorel«. Hvaležen sem staršem in vsem za dar vere in tudi poslanstvo pri bolnikih. Prav bolniki »me bogatijo«, kot sem rekel pred leti v televizijskem Polnočnem klubu. Trdnega upanja,  močne vere in veliko medsebojne ljubezni želim vsem, ki se vse preveč oklepajo zemeljskega življenja. Hvaležen sem, da sem pred petinštiridesetimi leti za novomašno podobico izbral stavek: »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Kako prav mi je prišel ta svetopisemski stavek pred šestimi leti ob novici, da imam raka in je bil ta operativno odstranjen. Večkrat omenim starejšega duhovnika, ki mi je ob vsakem slovesu rekel: »Rad se imej!« Z vami, s katerimi sem delil te zapisane besede, bom rad ponavljal: »zgodi se tvoja volja« in klical na vas Božjega in Marijinega varstva.

msgr. Miro Šlibar,

(koordinator Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja)

 

Pogovarjala se je Ana Rupar