Pepelnica, Vrhnika 2020 (papež Frančišek)
»Zatrobite v rog, okličite slovesni post« (glej Jl 2,15), pravi prerok v prvem berilu. Post se začne z vpijočim glasom, z glasom roga, ki ne boža ušes, ampak okliče post. Gre za močan glas, ki želi upočasniti naše življenje, ki vedno hiti, vendar pa pogosto ne ve dobro, kam. Gre za poziv, da bi se ustavili, šli k temu, kar je bistveno, se postili od nepotrebnega, ki raztresa. Gre za budilko za dušo.
Ob glasu te budilke nas spremlja sporočilo, ki ga Gospod prenaša preko prerokovih ust, sporočilo, ki je kratko in globoko: »Vrnite se k meni«. Vrniti se. Če se moramo vrniti, pomeni, da smo odšli drugam. Post je čas, da ponovno najdemo smer življenja. Vrnite se k meni, pravi Gospod. K meni. Gospod je cilj našega potovanja na svetu. Smer mora biti naravnana Nanj.
Da bi ponovno našli smer, nam je danes podarjeno znamenje: pepel na glavi. Gre za znamenje, ki nas vabi, naj premislimo, kaj imamo v glavi. Naše misli pogosto sledijo stvarem, ki so bežne, ki grejo in pridejo. Tanka plast pepela, ki jo bomo prejeli, je zato, da bi nam obzirno in odkrito rekla: od mnogih stvari, ki jih imaš v glavi, za katerimi tekaš in se trudiš vsak dan, ne bo ostalo nič. Če se še tako naprezaš, iz življenja ne boš s seboj odnesel nobenega bogastva.
Zemeljske stvarnosti izginejo, kakor prah v vetru. Dobrine so začasne, oblast mine, uspeh zaide. Post je čas, ko smo poklicani, da se osvobodimo utvare, da živimo, medtem ko se poganjamo za prahom. Post pomeni ponovno odkriti, da smo ustvarjeni za ogenj, ki vedno gori in ne za pepel, ki takoj ugasne; za Boga, ne za svet; za večnost Neba, ne za prevaro zemlje; za svobodo otrok, ne za suženjstvo stvarem. Danes se lahko vprašamo: na kateri strani sem? Ali živim za ogenj ali za pepel?
Na tem potovanju vračanja k bistvenemu, ki je post, nam evangelij predlaga tri postaje, za katere nas Gospod prosi, naj jih prepotujemo brez hinavščine, brez pretvarjanja: miloščina, molitev, post. Čemu služijo? Miloščina, molitev in post nas vračajo k trem edinstvenim stvarnostim, ki ne izginejo. Molitev nas ponovno priveže k Bogu; dejavna ljubezen k bližnjemu; post k samim sebi.
Kam naj torej usmerimo pogled na poti posta? Na Križanega. Jezus na križu je kompas življenja, ki nas usmerja v nebo. Uboštvo lesa, Gospodova tišina, njegovo izpraznjenje iz ljubezni nam kažejo potrebo po preprostejšem življenju, ki je svobodno od pretiranih skrbi za stvari. Jezus nas s križa uči močnega poguma odpovedi. »Stisnimo se k njemu«! Obloženi z okornimi bremeni namreč ne bomo šli nikoli naprej. Moramo se osvoboditi lovk potrošništva in zank sebičnosti; tega, da želimo vedno več, da nikoli nismo zadovoljni, srca, ki je zaprto za potrebe drugih. (Jezus, ki na lesu križa gori iz ljubezni, nas kliče k življenju, v katerem je On tisti, ki gori, ki se ne izgubi med pepelom sveta; življenje, ki gori iz ljubezni in ne ugasne v povprečnosti.)
Ali je težko živeti tako, kot pravi On? Da, vendar pa vodi k cilju. To nam kaže post. Prične se s pepelom, vendar pa nas na koncu pripelje k ognju velikonočne noči; da bi odkrili, da v grobu Jezusovo meso ne postane pepel, ampak slavno vstane. To velja tudi za nas, ki smo prah: če se s svojimi šibkostmi vrnemo h Gospodu, če se odpravimo po poti ljubezni, bomo objeli življenje, ki ne zaide. In zagotovo bomo v veselju.
Napis v kapeli na Dobrovi: POKLICANI, DA Z JEZUSOM: MOLIMO, ODPUŠČAMO, LJUBIMO!