»ČETRTA ZAPOVED: SPOŠTUJ OČETA IN MATER, DA BOŠ DOLGO ŽIVEL IN TI BO DOBRO NA ZEMLJI!«

 

21. marec 2020

 

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Začenjamo z marčevsko katehezo za bolnike na Radiu Ognjišče. Tudi nocoj je z nami Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan. Dober večer.

Dober večer.

Če se je morda pred časom zdelo, da je tale kateheza nagovarja ozek krog poslušalcev, pa se to lahko - kot vidimo – prav hitro spremeni. Nocojšnja osrednja tema kateheze bo sicer četrta božja zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji, ampak začeli pa jo bomo z molitvijo za pomoč pri pandemiji novega koronavirusa.

 

Molitev k Mariji, papež Frančišek

O Marija,
ti vedno svetiš na naši poti
kot znamenje zveličanja in upanja.
Mi se izročamo tebi, Zdravju bolnikov,
ki si bila pod križem pridružena Jezusovi bolečini
in ohranila svojo vero trdno.
Ti, rešitev vsega človeštva,
veš kaj potrebujemo
in smo tudi prepričani, da boš to priskrbela,
da se bo kot v Galilejski Kani
spet lahko vrnilo veselje in praznovanje
po tem trenutku preizkušnje.
Pomagaj nam Mati Božje Ljubezni
oblikovati se po Očetovi volji
in storiti to, kar nam bo rekel Jezus,
ki je sprejel nase naše trpljenje
in si je naložil naše bolečine,
da bi nas preko križa povedel
k veselju vstajenja. Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo
Sveta Božja Porodnica.
Ne zavrzi naših prošenj v naših preizkušnjah,
temveč reši nas vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.

 Za kratek hip se najprej ustavimo pri prejšnji katehezi, ko smo spoznali Cvetano Priol in letošnjo papeževo poslanico bolnikom.

V Božji služabnici Cvetani Priol smo občudovali, kako zares je vzela Jezusovo povabilo, ki ga je zapisal evangelist Matej in je tudi vodilna misel letošnje poslanice bolnikom (2020): »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

 

Tako, zagotovo svetopisemski citat, ki nam je lahko v tolažbo in spodbudo v vseh težkih življenjskih trenutkih. Nocoj pa se oziramo v Božje zapovedi.

V Katekizmu katoliške Cerkve (čl. 2197) piše, da je četrta zapoved uvod v drugo tablo desetih Božjih zapovedi. Bog je hotel, da za njim – po treh zapovedih na prvi tabli/ – spoštujemo svoje starše, katerim dolgujemo življenje in ki so nam predali poznavanje Boga. Dolžni smo izkazovati čast in spoštovati tiste, ki jim je Bog v naš blagor podelil svojo avtoriteto Prav to me je vodilo pri izbiri teme za ta mesec. Navdihovalo pa me je tudi to, da smo pred dvema dnevoma obhajali praznik sv. Jožefa in bomo čez štiri dni praznovali Gospodovo oznanjenje. Žal zaradi trenutne situacije praznujemo doma, prepričan pa, da tudi preko radia ali televizije. V času teh dveh praznikov je Teden družine in čez osem dni radijski misijon. Zato posvetimo nocojšnjo katehezo staršem, starim staršem, odnosom mladih do njih, seveda z velikim poudarkom na bolezni, ki tako rada pride v družino in tudi v veliko družino vsega sveta. Saj veste, da je ob opoldanski molitvi na radiu Ognjišče najpogostejša prošnja za zdravje.

»V teh dneh pa smo še posebej povabljeni, da več molimo za bolnike, stanovalce v domovih za ostarele,  zapornike, za zdravstveno osebje, prostovoljce, pa tudi za duhovnike, da bi na dano možnost spremljali bolnike, zaposlene v zdravstvu in tudi za vse, ki sprejemajo odločitve povezane s pandemijo ... » - kot nas je v preteklem tednu povabim papež pri jutranjih mašah v kapeli sv. Marte v Vatikanu.

V času »osame« ob razmišljanju na Jezusovo trpljenje, vsaj malo lažje stopajmo proti veliki noči, ki bo čez 21 dni.

 

Kako osmisliti obdobje starosti?

Pred dobrim mesecem (v petek, 31. januarja 2020) je papež na prvem mednarodnem kongresu o pastorali starostnikov na temo Bogastvo let, poudaril, da je starost blagoslov. Bog nam s starostjo podari čas, da poglobimo poznavanje Njega, bližino z Njim, da še bolj vstopimo v njegovo srce in se mu izročimo. Pravi: »To je čas, da se pripravimo na dokončno izročitev svojega duha v njegove roke, z zaupnostjo otrok.«

 

Poudaril je, da starost ni bolezen, temveč je privilegij.

Na omenjenem srečanju je papež Frančišek zbrane pozval, naj se ne omejujejo pri oznanjevanju evangelija starim staršem in ostarelim. Pravi: »Pojdite jim naproti z nasmehom na obrazu in z evangelijem v rokah. Stopite na ulice vaših župnij in pojdite iskat ostarele, ki živijo sami. Starost ni bolezen, je privilegij! Osamljenost je lahko bolezen, a z ljubeznijo, bližino in duhovno tolažbo se jo lahko ozdravi.«

Primer, kako starost »zdravijo« starejši, ki se vsak mesec zbirajo v Bizoviku. V dobrih dveh dopoldanskih urah se duhovno in telesno okrepijo, tudi po gostu, ki jih običajno kratko spomni na pomembnost njihovega služenja. – Pa bi se dalo še kaj omeniti. Zakaj se na primer starejši ne bi zbrali kdaj na domu nekoga ali v župnišču k molitvi? Seveda v teh časih to ni mogoče.

 

Osamljenost je sicer v teh dneh še večji problem kot sicer in upajmo, prosimo in molimo, da bo virus čimprej zajezen, izredni ukrepi pa omiljeni. Ta hip si tako poslužujmo telefone in e-pošto; lahko tudi že pomislimo, komu bi pisali za Veliko noč in pripravimo pošto.

 Zdaj pa se vrnimo k četrti zapovedi, ki jo lahko razumemo tudi širše, ne samo v razmerju starši in otroci. Komu je torej namenjena četrta Božja zapoved?

V Katekizmu (2199) piše, da je četrta zapoved izrecno namenjena otrokom v njihovih odnosih z očetom in materjo … Tiče se prav tako odnosov sorodstva do članov družinske skupnosti.

Ta zapoved zahteva spoštovanje, privrženost in hvaležnost do starih staršev in do prednikov. Končno se razteza tudi na dolžnosti učencev do učiteljev, uslužbencev do delodajalcev, podrejenih do njihovih predstojnikov, državljanov do njihove domovine, do tistih, ki jo upravljajo ali ji vladajo.

Ta zapoved vključuje in predpostavlja dolžnosti staršev, varuhov, učiteljev, predstojnikov, vladarjev, vseh, ki izvajajo avtoriteto nad drugimi ali nad kako skupnostjo oseb. Tako dobesedno.

 

Kaj torej lahko pričakujemo v zameno, če bomo izpolnjevali 4. Božjo zapoved?

V četrti zapovedi je v nadaljevanju zapisano, »da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«; tako smo se učili. Mimogrede, znate našteti vseh 10 Božjih zapovedi?

Vračam se k odgovoru na vprašanje, kakšno »plačilo« prinaša tistemu, ki spolnjuje to zapoved? V 2 Mz 20,12 beremo: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo da Gospod, tvoj Bog!« Bolj nam je poznano: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Spoštovanje te zapovedi prinaša skupaj z duhovnimi sadovi časne sadove miru in uspehov. Nasprotno pa ima neizpolnjevanje te zapovedi za posledico veliko škodo za skupnosti in za posamezne človeške osebe (2200).

 

Poznamo družine, kjer otroci in starši živijo skupaj, v sožitju; upajmo, da je takih družin največ, a kljub temu nocoj mislimo tudi na take, kjer ni sožitja, kajne, gospod Šlibar?

Seveda ta večer mislimo tudi na druge družine. Tudi tiste, ki niso urejene, kjer je prišlo do ločitev, kjer mož in žena ne moreta imeti otrok, kjer so odvisnosti vseh vrst … Na te še posebej mislimo in vabim tudi poslušalce, da jih vključujejo v svojo molitev. Ne pozabimo vseh, ki se v teh dneh soočajo z boleznijo ali so ob njih kot svojci in zdravstveni delavci.

Tu s papežem Frančiškom mislim na družine, v katerih je kakšna oseba s posebnimi potrebami in vse, da bi ohranjale mir v tej situaciji ter bi mogli še naprej skrbeti za vso družino z močjo in veseljem.

 

Omenili ste, da naj družinski člani pomagajo v družini, ko pride bolezen. Kako? To je še posebej aktualno vprašanje zdaj ob pojavu koronavirusa, ko se svetuje posebna previdnost pri starejših, ki imajo kronične bolezni.

Tukaj si postavljam vprašanje, ki ga namenjam tudi vam: Kaj sploh pomeni skrbeti za nekoga? Vem, da ne bom popolno odgovoril. Med drugim skrbeti za nekoga pomeni, zaznati njegovo potrebo po pomoči, mu nuditi oskrbo ali organizirati pomoč. Pri tem bodimo pozorni, skrbimo z odgovornostjo … Pomembno je, da se poskušamo vživeti v

čustva sogovornika, bolnika, starejšega, skratka, človeka, ki trpi. Pomemben je pogovor, pa tudi telesna bližina, dotik, držanje za roko, pogled …

 

Rekli ste, da je pomemben pogovor. Večkrat smo v zadregi, o čem se pogovarjati z bolnikom. Lahko potarnamo tudi o svojih stiskah in težavah, je to primerno? Prevelikokrat se nam potem naši lastni boji zdijo nevredni omembe in potem raje molčimo. Na tak način pa se izgublja pristen stik. Kako naj steče tak pogovor?

Z bolnikom se pogovarjamo o vsem, o čemer se želi pogovarjati. Nič narobe ni, da tudi »zdravi« spregovorijo o svoji stiski. Bolniku smo dolžni povedati resnico, vendar postopoma. Nikoli ne lažemo, povemo le toliko, kolikor želi bolnik vedeti.

Pomembno je, kako družina sprejme bolezen in tudi smrt. Zapomnimo si, da noben človek ne zboli sam, zboli vsa skupnost, v kateri živi. Prav tako tudi noben ne umira sam, ampak je v ta proces vključena vsa njegova družina, ki je zelo prizadeta in tudi potrebuje pomoč. (Bernarda Ajlec, Bolnik in družina, diplomska naloga, 2011, str. 10)

 

Kako pa naj se družini z bolnikom približajo sosedje, soseska, sostanovalci, župnijsko občestvo? To vprašanje je zdaj še toliko bolj aktualno. Kaj se torej da storiti, ko so okoliščine kolikor toliko normalne in kaj v izrednih razmerah?

Družina z bolnikom je zelo ranljiva. Znajde se pred nečim novim, na kar ni pripravljena. Doživlja negotovost in meje svoje obremenitve, tako fizične kot psihične … Krščanska skupnost že od vsega svojega začetka daje posebno pozornost bolnikom in skrbi zanje (Mt 25).

Navedel bom primer, ki naj bi postal stalnica, navada, kako naj župnija spremlja bolnika, seveda v normalnih časih.

V uvodu v sveto mašo naj bi duhovnik ali kdo od bralcev pozdravil prisotne. Poleg ustaljenih besed, ki se nas dostikrat ne dotaknejo, naj v uvodnih besedah pove, da nekateri župljani niso mogli priti k maši. Nadaljuje z novico, da so, recimo, trije iz župnije na zdravljenju v bolnišnici. Zbrane povabi, da zanje in druge, ki so zaradi bolezni ali starosti doma ali v domovih za ostarele, molijo. Lahko doda, naj jim domači izročijo pozdrave in povedo, da je župnija zanje molila.

Marsikdaj skrb za bolnika presega znanje in sposobnosti domačih in takrat so na vrsti najrazličnejše službe.

Včasih je potrebna zdravstvena nega in fizioterapija na domu, pogosto tudi patronažna služba, prevozi oseb na zdravniške preglede, spremstvo na preglede … Prepričan sem, da imate najboljše izkušnje. – Na tem mestu posebno pozdravljam tiste, ki nesebično pomagate v družinah.

Pogosto pa je potrebno bolnišnično zdravljenje in tudi Hiša Ljubhospic, ki je namenjena bolnikom z napredovano neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, pri katerih se je zdravljenje zaključilo, potrebujejo pa skrbno blaženje simptomov bolezni in podporo v procesih zaključevanja življenja. V hiši spremljajo posameznike celostno, ne sledijo zgolj fizičnim, ampak tudi čustvenim, duhovnim ter socialnim potrebam. Podporo zagotavljajo svojcem in prijateljem, tako pred kot po smrti bolnika. Žal je v Sloveniji le en hospic ...

Poudariti pa moram, da starejši kot njihovi domači, pogosto odlašajo  z odhodom v dom za ostarele. Zato na tem mestu povabim vse, ki še čujete in sledite katehezi, da pravočasno poskrbite zase ali za vaše svojce, da dobite oziroma dobijo mesto v domu za starejše, ko bo to potrebno.

 

Obnovimo rdečo nit nocojšnje kateheze, ki nam obljublja, »da bomo dolgo živeli in nam bo dobro na zemlji«, če bomo spoštovali starše tudi takrat, ko zbolijo ali so starostno obnemogli.

O tem smo nekaj že slišali. Vem pa, da imate tudi vi, ki poslušate katehezo, dobre izkušnje. Čeprav niste naredili zdravstvene šole, imate dragocene življenjske izkušnje. Upam si reči, da ste ob strežbi in spremljanju naredili »fakulteto«, kot mi je pred več desetletji rekla zdravnica, ki je skrbela za mojo mamo, ob kateri sem se tudi sam »šolal« v strežbi in spremljanju.

 

Ne pozabimo tudi na duhovno pomoč bolniku in njegovi družini. V teh dneh se lahko še posebej opremo prav na to duhovno pomoč, v obliki molitve.

V življenju naletimo na mnoge težave, iz katerih večkrat sami ne vidimo izhoda. Če pride do težke bolezni ali invalidnosti, se človeku postavljajo vprašanja o smislu življenja, trpljenja in smrti. Zakaj zlo in trpljenje nedolžnega?

V teh trenutkih nam vera ponuja pomoč, da lažje prenašamo težave, da imamo kanček upanja in v trpljenju najdemo smisel. Kdo nas v našem trpljenju lahko bolj razume kot Kristus, ki je nedolžen umrl na križu? Kako pomemben za nas vse je postni čas in tudi te izredne situacije ob pandemiji. Zato Cerkev služi tudi vsem preskušanim in bolnim doma, v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah – seveda v normalnih časih. Omenjeni in vsi trpeči so Cerkvi še posebej pri srcu.

 

Kako je z obiski duhovnikov v teh izrednih razmerah in kako v običajnih?

Za izredne razmere se držimo navodil Slovenske škofovske konference, ki nas spomnijo, da je v smrtni nevarnosti  dovoljeno podeljevanje bolniškega maziljenja ob upoštevanju, da sta duhovnik in bolnik ustrezno zaščitena.
V običajnih razmerah pa vsak bolnik v bolnišnici ali v domu za ostarele, ki želi prejeti zakramente – spoved, obhajilo, bolniško maziljenje – ali želi pogovora z duhovnikom, lahko popolnoma svobodno izrazi željo, da ga obišče bolnišnični duhovnik, duhovnik iz župnije, ali tisti, ki prihaja v dom za ostarele.

Željo za obisk lahko poveste medicinskim sestram na oddelku ali pa sami pokličete duhovnika. To storijo družinski člani, svojci in prijatelji. Za tiste, ki nimajo nikogar, pa naj poskrbijo člani župnijskega občestva.

Svetujem in priporočam, da se o tej dolžnosti – poklicati duhovnika – pogovarjajo že pri osnovnošolskem verouku, kakor tudi v različnih skupinah in občestvih. Prosim pa tudi župnike in njihove sodelavce, da o duhovnem spremljanju bolnikov in starejših zapišejo večkrat v župnijskih listih in tudi povedo v oznanilih.

 

Kako je zdaj s prejetjem zakramentov? Kako lahko prejmemo duhovno obhajilo?

Če smo v normalnih časih, je posta nadvse primeren čas, da pokličete k starejšemu ali bolniku duhovnika, da mu podeli zakramente ozdravljanja. S tem dejanjem pokažete veliko znamenje vere in prave ljubezni do trpečega brata ali sestre.

Ti dnevi v postu so nadvse pomembni, da starejši, ki ne morejo v cerkev, kakor tudi bolniki doma in drugje, v pripravi na veliko noč, največji krščanski praznik vstajenja Jezusa Kristusa, sprejmejo zakramente. Letos bo vse drugače.

O duhovnem obhajilu sem pri katehezi že povedal, pa je prav, da ponovim. Ker svetega obhajila v tem času ne boste mogli prejeti (razen v smrtni nevarnosti), ste povabljeni k »duhovnemu obhajilu«. Možna in priporočena oblika duhovnega obhajila je sledeča. Pripravil jo je upokojeni nadškof Turnšek: 1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo. 2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje. 3) Preberemo evangelij dneva. 4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas). 5) Zmolimo veroizpoved. 6) Sledi duhovno obhajilo, lahko s temi besedami:

Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem. (Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …) Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi. 7) Molitev končamo z znamenjem križa.

 Pri koncu nocojšnje kateheze smo. Kaj bi še posebej poudarili, gospod Šlibar. S katerimi besedami bi nas opogumili?

Večkrat sem tudi  ta večer omenil papeža Frančiška, ki je pred dobrim tednom obhajal sedmo obletnico papeževanja. Zato naj nas on opogumi z besedami, ki jih je nedavno izrekel: »Naj ta težki  trenutek živimo z močjo vere, gotovostjo upanja in gorečnostjo ljubezni«!

In kaj naj sam dodam? Starejši, stare mame in očetje, dedki in babice, none in nonoti … Ne pozabite papeževih besed, da je starost blagoslov. Z njo nam podari čas, da poglobimo bližino z Jezusom. – In mi »mlajši« in »zdravi«, pojdimo jim naproti z nasmehom na obrazu in si vzemimo trenutek ob njih.

To naj bo tudi domača naloga. Torej starejši in bolni »živite« s tem, kar vam je dano, mlajši in zdravi jim bodimo blizu z nasmehom in bližino. Da, tudi z nasmehom, čeprav smo v tem »kalvarijskem« času,  pred 4. postno nedeljo. Ali pa prav zato!

In zdaj vas prosim še za sklepni blagoslov.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Prosimo te, usmiljeni Gospod, razsvetli svojo družino,

da se bo držala tega, kar je tebi všeč,

in tako mogla izpolnjevati vse, kar je dobro.

Po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta + in Sina + in Svetega Duha naj pride na vas in naj na vas vedno ostane.

Amen.

Tako, prav lepa hvala gospod Šlibar za vse vaše nocojšnje misli. Zdravstvena situacija v Sloveniji in po svetu nas postavlja pred posebne izzive, obenem pa ne smemo podleči strahu in paniki ter predvsem ohraniti človečnost – do tistih, ki so zdaj še posebej ranljivi: to so bolni in starejši. Si želim, da bi to preizkušnjo pogumno prestali in da bi se letošnja Velika noč  dotaknila srca vseh nas, verjamem, da na čisto poseben način. Hvala za vse. Lahko noč.