Z VAMI RAZMIŠLJAM, VERUJEM, MOLIM IN UPAM ...

(Ob 4. postni nedelji, 22. marca 2020, Miro Šlibar)

Dragi vsi!

V teh dneh sem posebej z vami z molitvijo. Vem, da ob skrbi za svoje in sebe, naredite vse.

Posebno sem z vami vsako jutro ob petih, pri rožnem vencu, takoj za tem, pa vse iz svoje sobe blagoslovim z besedami moskovskega patriarha Kirila: Blagoslovi vas Oče, ljubezen, ki križa, Sin, križana Ljubezen, Sveti Duh, zmagoslavna Moč, ki izhaja iz Očeta in Sina. Ob desetih pa vas  »nesem« k sv. maši, ki jo sam darujem v kapeli pri Marijih sestrah na Dobrovi. Ob drugih fotografijah, ki sem jih položil na klopi, so tudi vaše.

Na ta način se  povezujem z vami, vsemi mojimi dragimi bolniki in starejšim, njihovimi svojci in prijatelji. Na poseben način pa molim za zdravnike in vse zaposlene v zdravstvu. Priporočam jih sv. Kozmu in Damijanu, priprošnjikoma zdravnikov. Prav tako državne voditelje in njihove sodelavce slovenskim mučencem in blaženim ter Božjim služabnikom in služabnicam.

Večkrat sem v  Katehezi za bolnike spomnil, na veliko resnico, ki se je zelo držim in sem jo že večkrat povedal. V tem trenutku nam je  lahko  spodbuda na goro vzpenjanja proti veliki noči in koncu tega stanja. Namreč. Pred seboj moram imeti cilj, ob sebi dobre ljudi in ne smem »obmiromati« na mestu, moram »hoditi«, korak za korakom. Dan za dnem.

To ne velja samo za pot proti Kredarici, (seveda ne v teh časih). Omenjeno velja tudi za zdajšnjo situacijo pandemije. Pa še nasvet, ki sem ga prebral v zadnji Nedelji, cerkvenem listu krške škofije: »Tudi koronavirusova pandemija bo šla mimo. Do tedaj pa občudujte naravo okrog sebe, ko se z vso močjo odpira vigred! Spet bo pomlad! Saj sami veste«! (saj je že od včeraj)

Pa še tole bom dodal, čeprav ste nekateri že slišali v katehezi za bolnike. Mimogrede, kateheze lahko poslušate tudi na posnetku radia Ognjišče.

Ponujam vajo, ne le za hec, naj koristi za zdravje telesa, duše in duha. Vaja je čisto preprosta. Preprosto, dvigneš glavo. Samo mišicam in vratni hrbtenici moraš dovoliti, da se nekoliko iztegnejo in pri tem dvignejo brado. Če hočemo druge ljudi opogumiti in jim vliti upanje,  rečemo: »Glavo gor!«

Torej preprosto dvigni glavo. Ob vsaki priložnosti. Že zjutraj pri vstajanju. Čim večkrat čez dan. Predvsem pa takrat, ko opaziš, da se te hoče polotiti malodušje.

Zakaj drža »GLAVO GOR« pomaga?

Ko povesiš glavo, se žrelo in prehod do sapnika zožita, zato dihanje ne more biti dovolj globoko in zastaja. Tekoče dihanje pa je bistveno za dobro počutje. Z dvignjeno glavo boš dihal lahko in sproščeno, saj boš imel iztegnjen vrat in grlo.

Zato: glavo gor – saj s tem nemudoma izboljšaš svoje razpoloženje. Počutiš se močnejši, slaba volja in stres ti ne moreta do živega. Tudi na druge ljudi boš z dvignjeno glavo naredil močan vtis. To pa seveda trajno izboljšuje tudi tvoje počutje. (Claudia Croos-Muller, Glavo gor, 12).

Prisrčno vse pozdravljam in blagoslavljam. Bodite zdravi.

********************************************************

PRILAGAM MISLI OB NEDELJSKEM EVANGELIJU: JEZUS OZDRAVI SLEPOROJENEGA (Jn 9,1-41)

4. postna nedelja

 Kakšen vtis nam pusti današnji evangelij?

Na trenutke vse postane že prav zabavno. Ozdravljeni kot kakšen otrok dopoveduje učenjakom, da mora biti tisti, ki ga je ozdravil, Bogu blizu, sicer tega ne bi mogel storiti.

Farizeji mogoče v nas zbujajo grozo zakrknjenosti. Kljub čudovitemu čudežu ostajajo pri svoji odločitvi. Ta, ki ozdravlja, je vreden samo še obsodbe. Nobena stvar jih ne bo premaknila.

Starši združujejo oba pola – komična ugotovitev, da je to res njihov otrok, ki pa bi moral biti slep. Kako to da vidi, tega pa ne vedo in se v to raje ne poglabljajo, ker jim bi lahko škodilo.

Jezus pa izstopa iz te zmede. Prišel je, da prinese na svet sodbo, da vznemirja vse. Tako tiste, ki se zdi da vidijo, kot tiste, ki ne vidijo. Nikogar, prav nikogar ne pusti pri miru. Pravi, da je prišel, da spregledajo, tisti, ki ne vidijo in oslepijo tisti, ki vidijo. Ne pusti nas pri miru. Hoče, da živimo. Hoče, da spregledamo. Vendar, ko spregledamo, smo med tistimi, ki vidijo. Torej sledi, da spet oslepimo? Kaj to pomeni? Naj čakamo do sodnega dne, da bomo v pravem trenutku v pravem stanju.

Poglejmo najprej na evangeljskih likih, kam sodijo in kaj je njihova naloga?

Slepi – je spregledal. Nevarno je, da kmalu oslepi in se ima za tistega, ki vidi. Zakaj? Ker bo ugotovil, da tisti, ki mu je spremenil življenje ni priljubljen. O njem bo nehal govoriti. Moral se bo srečati z novim križem. Križ bolezni je odpadel, prišel pa je križ pričevanja. Šel je namreč k vodnjaku Siloa – poslani. Poslan je, da pričuje. Začel je dobro. Moral bo tudi vztrajati!

Če ne bo vztrajal, bo šel po poti svojih staršev – ti so že zaslepljeni, imajo pa se za tiste, ki vidijo. Vedo, kdo je Jezus, vedo, kaj se je zgodilo s sinom. Si predstavljate, da vam nekdo ozdravi sina in se v istem hipu sprenevedate, da veste le, da je bil bolan. Več kot to pa ni vaša stvar. Da prepričani so, da vidijo, zato se jih Jezus ne more dotakniti. Prepričani so, da je tako kot delajo najbolj prav. Kdo bo nosil glavo na prodaj. Morali bi priznati svoje sprenevedanje in začenjati vedno znova. In če bi jih Jezus trdo prijel zaradi sprenevedanja, bi ti postali najbolj podobni farizejem.

Tako smo pri farizejih, ki so nasploh prepričani, da vse vedo in vse prav vidijo. Kljub temu, da jih vodi le eno – njihova korist in oblast. Kljub vsem čudežem ostajajo v svoji drži vsevednosti. Kdor jih ogroža, ni božji. Vidijo in njihov greh ostaja. Morali bi priznati svoj napuh, pohlep in zlaganost.

Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri govori Jezus? To, da se ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a smo v resnici zaslepljeni z lagodjem in utrjeni v svojih položajih.

Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k vedno večji temi. Ozdravljeni izbira. Če bo tvegal tudi naslednji dan in dneve potem govoriti resnico, bo ostajal v luči in videl svet vedno globlje. Če pa se bo umaknil, bo postajal najprej podoben svojim staršem in bo nazadnje pristal med farizeji.

Post se je prevesil v drugo polovico. Če smo se v prvi polovici trudili spoznavati, kdo smo, danes že dobro vemo, da je potrebno neprestano spreminjanje. Poslani smo, da se vsak dan umijemo in pričamo o luči. Radikalno se odločimo za luč, za pot pričevanja o njej, naj stane kolikor hoče. Naj bo odločitev tega posta, vztrajno iskanje luči, vztrajanje v resnici in upor vsakemu farizejstvu. Naj k temu prispeva tudi dobra spoved. Naj bomo kot ozdravljeni, a ozdravljeni vsak dan in navdušeni nad lučjo in resnico vsak dan, za vsako ceno. Tisti, ki ozdravlja, nam želi polno življenje. Vzemimo ga zares!

Evangelij o sleporojenem pa nam ponuja priložnost, da razmislimo o večnem problemu odnosa med vero in razumom. Velik del težav, ki jih sodoben človek sreča, ko hoče med seboj spraviti ti dve stvari, je odvisen od tega, ker je problem napačno postavljen. Dokler se vera in razum soočata za mizo, ne bomo prišli nikamor.  Nihče se ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.

Krščanska vera ni v prvi vrsti nekaj verovati, ampak je vera v nekoga. Za kristjane verovati pomeni verovati v Jezusa Kristusa. Težave številnih intelektualcev glede verovanja so odvisne od dejstva, da niso nikdar zares srečali Jezusa Kristusa in morda se niso niti prizadevali, da bi ga srečali. Če ne bi srečal Jezusa Kristusa, bi bil verjetno danes tudi jaz nevernik.

Pripravil: Ervin Mozetič

Zgodba za 4. postni teden: Berač ( Zbral in pripravil: p. Marjan Čuden)

Neki duhovnik je večkrat šel mimo berača, ki je dan za dnem sedel ob hiši in prosjačil. Bil je hrom, toda duhovnik ni nikoli razmišljal, kaj to po­meni.

Nekega dne pa se je zamislil ob usodi tega berača. Videl je ljudi, ki so šli mimo pohabljenca, ne da bi se nanj ozrli, ne da bi pokazali kanček spoštovanja. Molče so mu dajali miloščino. Duhovnik se je nekoliko obotavljal, nato pa je stopil k beraču in ga vprašal, če bi morda rad vstal in hodil. Berač ga je najprej nezaupljivo pogle­dal, potem pa rekel, da je prvi mimoidoči, ki ga je po dolgem času nagovoril. Začel je pripovedovati o svoji usodi, o svojem težkem življenju.

Bil je zelo osamljen. Čutil je, da je mnogim ljudem neprijetno, da bi se ob njem ustavili. Sramujejo se govoriti z njim. Povedal je, da bi zelo rad hodil, toda nihče mu ne pomaga. Zanj in njegove sorodnike so ortopedski pripomočki predragi. Zaveda se, da se mu želja, da bi lahko hodil, ne bo nikoli spolnila.

Duhovnik mu je segel v roko in obljubil, da mu bo pomagal, kolikor bo lahko.

Naslednjo nedeljo je pri maši spregovoril o možu in njegovi usodi ter o odgovor­nosti vseh za življenje tega siromaka. Spontana nabirka je bila višja od cene za berg­le in umetno nogo. Berač je bil nad darom presrečen in vneto se je učil hoditi, do­kler tega ni zmogel brez tuje pomoči.

Za veliko noč je duhovnik povabil moža k maši in mu dal prostor pri sebi ob oltarju. Med pridigo je rekel:

“Jezus je vstal k novemu življenju. Tudi za tega berača se začenja novo življenje. Z vašo pomočjo lahko sedi tu ob meni. Vstanite in pokažite se ljudem!«

Mož je vstal in pokazal, da lahko hodi.

 Za razmislek

• Simon iz Cirene je pomagal Jezusu.
• Ali lahko kaj storim, da bo drugim življenje lepše?