Velikonočno voščilo
Pozdravljeni bolniki, starejši in vsi drugi, z dragimi vašimi!
Upam, da ste zdravi in polni ljubečega sprejemanja vsega: upanja, osmišljanja vsega, veselja in Bližine in tudi bližine, kot je to seveda mogoče ... K vsemu temu in še več, nas je nagovarjal letošnji radijski misijon. Sprejmite te vrstice kot prijateljsko, ljubečo roko, ko si sicer ne moremo v resnici podati roke in zaželeti blagoslovljen začetek Velikega tedna z Gospodom v zmago velike noči.
Posebno sem z vami vsako jutro ob petih, pri rožnem vencu, takoj za tem, pa vse iz svoje sobe blagoslovim z besedami moskovskega patriarha Kirila: »Blagoslovi vas Oče, ljubezen, ki križa, Sin, križana Ljubezen, Sveti Duh, zmagoslavna Moč, ki izhaja iz Očeta in Sina«.
Spomnim tudi na celodnevno molitev pred votlino v Lurdu. Duhovniki se menjajo na pol ure. Molijo in razmišljajo ob Božji besedi, seveda brez navzočnosti vernikov (lourdes TV, direct).
Ob desetih pa vas »nesem« k sv. maši, ki jo sam darujem v kapeli pri Marijih sestrah na Dobrovi. Ob drugih fotografijah, ki sem jih položil na klopi, so tudi vaše.
Na ta način se povezujem z vami, z vsemi mojimi dragimi bolniki in starejšimi, njihovimi svojci in prijatelji. Na poseben način pa molim za zdravnike in vse zaposlene v zdravstvu. Priporočam jih sv. Kozmu in Damijanu, priprošnjikoma zdravnikov. Prav tako državne voditelje in njihove sodelavce slovenskim mučencem in blaženim ter Božjim služabnikom in služabnicam.
Večkrat sem v radijski Katehezi za bolnike (vse in še drugo, dobite na miro-slibar.rkc.si) spomnil na veliko resnico, ki se je zelo držim in sem jo že večkrat povedal. V tem trenutku nam je lahko spodbuda na goro vzpenjanja proti veliki noči in koncu tega stanja. Namreč. Pred seboj moram imeti cilj, ob sebi dobre ljudi (zdaj ne) in ne smem »obmiromati« na mestu, moram »hoditi«, korak za korakom. Dan za dnem. Tako tudi papež Frančišek.
To ne velja samo za pot proti Kredarici (seveda ne v teh časih). Omenjeno velja tudi za zdajšnjo situacijo bolezni. Pa še nasvet, ki sem ga prebral v eni zadnjih Nedelj, cerkvenem listu krške škofije: »Tudi koronavirusova pandemija bo šla mimo. Do tedaj pa občudujte naravo okrog sebe, ko se z vso močjo odpira vigred! Spet bo pomlad! Saj sami veste«! (in je že tu)
Pa še tole bom dodal, čeprav ste nekateri že slišali v katehezi za bolnike.
Ponujam vajo, ne le za hec, naj koristi za zdravje telesa, duše in duha. Vaja je čisto preprosta. Preprosto, dvigneš glavo. Samo mišicam in vratni hrbtenici moraš dovoliti, da se nekoliko iztegnejo in pri tem dvignejo brado. Če hočemo druge ljudi opogumiti in jim vliti upanje, rečemo: »Glavo gor!«
Torej preprosto dvigni glavo. Ob vsaki priložnosti. Že zjutraj pri vstajanju. Čim večkrat čez dan. Predvsem pa takrat, ko opaziš, da se te hoče polotiti malodušje.
Zakaj drža »GLAVO GOR« pomaga?
Ko povesiš glavo, se žrelo in prehod do sapnika zožita, zato dihanje ne more biti dovolj globoko in zastaja. Tekoče dihanje pa je bistveno za dobro počutje. Z dvignjeno glavo boš dihal lahko in sproščeno, saj boš imel iztegnjen vrat in grlo.
Zato: glavo gor – saj s tem nemudoma izboljšaš svoje razpoloženje. Počutiš se močnejši, slaba volja in stres ti ne moreta do živega. Tudi na druge ljudi boš z dvignjeno glavo naredil močan vtis. To pa seveda trajno izboljšuje tudi tvoje počutje. (Claudia Croos-Muller, Glavo gor, 12).
Želim vam blagoslovljen čas vzpenjanja preko Kalvarije velikega tedna v veliko noč. Z besedami papeža Frančiška, ki jih je izrekel pred dnevi, na cvetno nedeljo, tudi vam želim, »da se od Marije naučimo notranjega molka, pogleda srca, ljubeče vere, da bomo hodili za Jezusom po poti križa, ki vodi k slavi vstajenja. On hodi z nami in podpira naše upanje!« Sam pa še dodam besede iz četrte evharistične molitve: »Prostovoljno je šel v smrt, da bi spolnil načrt tvoje ljubezni. Vstal je od mrtvih, tako uničil smrt in obnovil življenje«. Berta Golob pa je zapisala: Ko v srcu z Jezusom trpiš, je manj grenak tvoj težki križ«.
Želim blagoslovljeno veliko noč in vas in vse vaše pozdravljam.
Dobrova, 6. april 2020 Miro Šlibar
Dodam še zgodbo, ki jo je za 4. postno nedeljo pripravil p. Marjan Čuden, frančiškan in molitev p. Pavla Jakoba, tudi frančiškana.
Neki duhovnik je večkrat šel mimo berača, ki je dan za dnem sedel ob hiši in prosjačil. Bil je hrom, toda duhovnik ni nikoli razmišljal, kaj to pomeni. Nekega dne pa se je zamislil ob usodi tega berača. Videl je ljudi, ki so šli mimo pohabljenca, ne da bi se nanj ozrli, ne da bi pokazali kanček spoštovanja. Molče so mu dajali miloščino. Duhovnik se je nekoliko obotavljal, nato pa je stopil k beraču in ga vprašal, če bi morda rad vstal in hodil. Berač ga je najprej nezaupljivo pogledal, potem pa rekel, da je prvi mimoidoči, ki ga je po dolgem času nagovoril. Začel je pripovedovati o svoji usodi, o svojem težkem življenju. Bil je zelo osamljen. Čutil je, da je mnogim ljudem neprijetno, da bi se ob njem ustavili. Sramujejo se govoriti z njim. Povedal je, da bi zelo rad hodil, toda nihče mu ne pomaga. Zanj in njegove sorodnike so ortopedski pripomočki predragi. Zaveda se, da se mu želja, da bi lahko hodil, ne bo nikoli spolnila. Duhovnik mu je segel v roko in obljubil, da mu bo pomagal, kolikor bo lahko.
Naslednjo nedeljo je pri maši spregovoril o možu in njegovi usodi ter o odgovornosti vseh za življenje tega siromaka. Spontana nabirka je bila višja od cene za bergle in umetno nogo. Berač je bil nad darom presrečen in vneto se je učil hoditi, dokler tega ni zmogel brez tuje pomoči. Za veliko noč je duhovnik povabil moža k maši in mu dal prostor pri sebi ob oltarju. Med pridigo je rekel: “Jezus je vstal k novemu življenju. Tudi za tega berača se začenja novo življenje. Z vašo pomočjo lahko sedi tu ob meni. Vstanite in pokažite se ljudem!« Mož je vstal in pokazal, da lahko hodi.
Za razmislek: Simon iz Cirene je pomagal Jezusu. Ali lahko kaj storim, da bo drugim življenje lepše?
NA KOLENIH
Vse si nas spravil na kolena
in nemočni klečimo pred tabo, smrtni virus!
Kakor Prometeja si nas prikoval
na črni kamen strahu
in črni orel negotovosti nam kljuje drobovje.
Poljubi so ostali le še za sovražnike,
pred objemi moramo bežati,
obiski so postali prepovedani,
govorimo lahko le še v slušalko in mikrofon,
druženje je postalo kaznivo,
rokovanje pa smrtno nevarno.
Kljub cvetenju in bohtenju narave,
kljub izzivalnemu soncu in petju ptic,
svetlih zvezd in smejoče lune,
kljub očiščenim rekam in pobeglemu smogu
ostajamo priklenjeni v svojih sobah,
zasvojeni zremo v ekrane
in seštevamo črne številke tvojih žrtev.
Ti, ki nisi le parazit.
ampak tudi terorist in morilec,
ki se tihotapiš naokrog in čakaš na žrtev
in jo potem narediš za svoje orožje,
kaj hočeš od nas?
Nas hočeš prisiliti,
da te priznamo kot zlobno božanstvo,
da predte pademo in te molimo,
ker smo se odrekli svoji veri v ljubečega Boga?
Nas hočeš osvestiti, da nismo gospodarji sveta in ne življenja,
ker smo si tako objestno oboje prisvojili?
Nas hočeš umiriti in ozdraviti,
ker smo postali bolniki s pomanjkanjem časa?
Nas hočeš zdesetkati,
ker ne znamo več drug z drugim deliti?
Nam hočeš preprečiti naše dihanje,
da bi lahko spet zadihala Zemlja?
Si morda samo nastavil ogledalo
naši slepi in ošabni sebičnosti,
da bi razmislili, kaj je zares pomembno?
Si nam hotel postaviti meje, ker smo mislili,
da si lahko brezmejno privoščimo vse,
in si nas hotel spraviti narazen,
da bi na novo uzrli sebe, drugega in Boga?
Strah me je in drgetam pred teboj,
ker lahko spreminjaš ljudi v hudobne soljudi,
a vseeno verjamem, da so ti dnevi šteti,
ker nisi božanstvo, jaz pa poznam resničnega Boga;
zato verjamem, da tudi proti tebi obstaja zdravilo,
verjamem, da se bomo kmalu lahko zopet objemali,
poljubljali, rokovali in družili;
verjamem, da bodo kmalu oživele naše ulice in trgi
in bodo igrišča spet polna otroškega smeha.
Le mi bomo morda drugačni kakor poprej:
morda bomo vedeli, da nismo gospodarji sveta,
morda bomo spoznali dragocenost življenja,
morda ne bomo več splavljali otrok in evtanizirali starih
in morda nam bo narava zopet božji vrt!
p. Pavle Jakop