»Gospod, da bi spregledal!« (Lk 18,35.37-38.40-42).

 

ČETRTA KATEHEZA: »Gospod, da bi spregledal!«

(Lk 18,35.37-38.40-42). Moj Bog, odpri me zate, da spregledam  in ne spregledam bližnjega.

18. julij 2020

 

Lep poletni pozdrav, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Začenjamo z julijsko katehezo za bolnike. Tudi nocoj je moj gost msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan. Dober večer.

Dober večer.

 

Ob koncu najinega pogovora v juniju, ste zastavili uganko, ki je nakazovala vsebino tokratne kateheze. Zdaj lahko rešitev razkrijeva vsem: nocojšnja kateheza bo posvečena slepim in slabovidnim; o slepoti bomo razmišljali tudi s pomočjo evangeljskega odlomka iz Lukovega evangelija. Za začetek me najprej zanima, kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili in izbrali ravno to temo?

V odločitev za nocojšnjo katehezo me je sililo več stvari. Nekatere naštejem.

Prvi junijski teden je posvečen slepim in slabovidnim, nam videčim pa je to priložnost, da slepe in slabovidne jemljemo kot del družbe.

Dalje. Tretjo junijsko soboto je bilo na Brezjah narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših. Mnogi ste to slavje spremljali prek televizije ali RO. Če se spomnite, je voditelj slovesnosti, čeprav v okrnjenem občestvu msgr. Franci Šuštar, v homiliji spregovoril ob prebranem evangeliju o slepem Bartimaju.

Še naštevam razloge za to katehezo. Ob hoji po gozdu rad iščem in gledam za gobami, pred časom tudi za borovnicami. Nehote pomislim, da slepim in slabovidnim to ni dano.

K izbiri teme pa me je spodbudil tudi pogovor s s. Emanuelo Žerdin v začetku junija v Celju. Morda vam bo uspelo, da ga boste videli na TV Exodus. Pa me vprašate, kaj ima pogovor na televiziji skupnega z nocojšnjo temo o slepoti in slabovidnosti? Bom pojasnil. Požrtvovalni Jože, ki je snemal najin pogovor, ki naj bi trajal uro in čez, naju je prosil, da naj bodo najini pogledi ves čas usmerjeni drug v drugega. A mi verjamete, da to ni tako preprosto? Lahko kdaj preizkusite.

 

Ja, to je res zanimiva vaja; tudi sama svetujem preizkus. Veliko razlogov za izbiro nocojšnje teme, ste navedli, pa me vseeno zanima, če je še kakšen vzrok, da se bova nocoj pogovarjala prav o vidu in slepoti.

Vprašujem se: Znam »zreti« v evharističnega Gospoda, njegovo skrivnostno navzočnost v oltarnem zakramentu, v monštranci? Se še spominjate papeževih maš v času epidemije in adoracije po njih?

Res so procesije Svetega Rešnjega telesa že za nami. Gospod pa ostaja navzoč v naših tabernakljih. Z Njim se srečamo tudi pri vsaki sv. maši. Po duhovnikovih besedah ob koncu maše: Pojdite v miru! me vabi, da postajam sam »monštranca«! Obenem pa je Gospod prizanesljiv in smo zanj pomembni, kot so mu bili v njegovem času, posebno še starejši in bolni.

Kako močno nas spodbuja tudi sv. Avguštin, ki je nekje zapisal: »Vse delo v tem življenju obstaja v tem, da ozdravimo oči srca, da bi mogli gledati Boga.«

Tako naj tudi nocojšnja kateheza opogumlja slepe in slabovidne in tudi videče. Ti slednji, naj bi »opazili« ljudi, ki ne vidijo ali vidijo slabše. Velikokrat smo v zadregi kako pristopiti, začeti pogovor.

- Ob tem želim dodati, da kateheza ni konkurenca redni oddaji na radiu Ognjišče Slepi in slabovidni, ki jo tako lepo vodi Sonja Pungartnik. Tudi ta večer se sposojam nekaj njenih misli.

Vas, dragi poslušalci želim vzpodbuditi, da bi radi prisluhnili omenjeni oddaji na radiu Ognjišče, kakor tudi oddaji Modrost v očeh, ki jo pripravljate vi, voditeljica gospa Damijana. Kateheza, ki ji sledite, naj ne bo konkurenca čudovitim oddajam z gostom dr. Jožetom Ramovšem in drugimi, ki so posebej namenjene slepim in slabovidnim. Želim, da bi bila nocojšnja kateheza kamenček v mozaiku oddaj s podobno temo.

 

Ja, vsak se trudi na svoj način in verjamem, da vsak nagovarja nekoliko drugače in tako upam, da dosežemo čimbolj širok krog poslušalcev. In mislim, da ni nič hudega, če se določena tema pojavlja v večih oddajah. Zdaj pa nadaljujeva z molitvijo. Izbrali ste misli pokojne Nataše Ahčin iz najnovejše knjige V tvoj plamen, ki jim je dala naslov Pogled ljubezni  - in se tako tudi dotika nocojšnje teme.

»Samo Ti, Gospod, me vidiš dobro, samo Ti me gledaš v globine moje biti, Ti edini, ki od vekov si, in vse obstaja pod ljubečim plaščem Tvojih oči.

Moj Bog, odpri, odpri me zate, da spregledam in se zagledam vate!

Moje notranje oko umij v kopeli čiste vode, dotakni se me z dihom usmiljenja, zvestobe, slepoto duše vzemi, naj ozdravi, dovolj je Tvoj pogled, dovolj en mimohod Tvojih oči.

Moj Bog, odpri, odpri me zate, da spregledam in se zagledam vate!

Potem bom videla, kot vidiš Ti, bratje, sestre bodo iz teme prestopili v krog luči in lahko bom verjela v dobro, vse obraze bom videla v lepoti prvih dni, ko si ustvarjal iz ljubezni.«

 

Z veseljem tudi gledamo na pretekle dogodke in se spominjamo lepih stvari.

Da. Veseli smo sedmih novomašnikov in posvečenja šestih diakonov. Bog daj, da bomo imeli prihodnje leto spet šest novomašnikov ali še kakšnega več! Vam, ki poslušate – upam, da ste se dobro namestili in ni komarjev okoli vas – izrekam zahvalo za vaše spremljanje novomašnikov in darovanje trpljenja in molitev zanje. Letošnji so že imeli nove maše. Molite tudi za nove duhovne poklice.

Spomnim vas na dopuste v tem času, pa vem, da boste rekli, da za vas ni to nič drugačen čas, kvečjemu, da težje prenašate vročino in ste bolj sami, ker so si vaši vzeli čas za potreben dopust. – Le privoščite jim!

Mimogrede. Ob pripravi na to katehezo sem prisluhnil na tem radiu Ognjišče en lep odpev: »Če se od spomina da živet, potem jaz še dolgo  bom na svet ...«. Zato še nadaljujem s spomini.

 

Tako, na tem mestu se lahko spomnimo prejšnje, junijske kateheze in njenih glavnih poudarkov, da se nam ti še bolj vtisnejo v misli in srce.

Da, hvala vsem, ki ste se zanjo zahvalili. O čem je že tekel pogovor? Ustavili smo se ob 4. božji zapovedi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!« Papež Frančišek je nedolgo tega rekel, da je starost blagoslov. Z njo nam je podarjen čas, da poglobimo bližino z Jezusom. Spodbuja pa tudi mlajše in zdrave. Vabi nas, da jim gremo naproti z nasmehom na obrazu in imamo čas zanje, za vas.

K temu sem vas spodbujal tudi v prejšnji domači nalogi za mesec junij. Saj niste pozabili, ko sem vas povabil, da »živite« s tem, kar vam je dano, mlajši in zdravi pa jim bodite blizu. In tistega ne pozabite, da spoštovanje vključuje tudi priznanje in ljubezen. Vesel sem bil vaših prošenj za papeževe pridige, ki jih je imel v Domu sv. Marte v času karantene. Če bi jih še kdo želel, naj mi sporoči, da mu jih pošljem po e-pošti.

Če smo bili v juniju bolj povezani z Jezusovim Srcem, naj bo julij mesec večje hvaležnosti Jezusovi dragoceni krvi, ki ji med drugim v litanijah vzklikamo: Kristusova kri, cena našega odrešenja, srčnost mučencev, trdnost preizkušenim, tolažba jokajočim, uteha umirajočim … Če imate možnost in še dobro vidite, zmolite kdaj te litanije.

 

No, po vseh teh uvodnih besedah, spominu na prejšnjo katehezo, pa zdaj vabim, da se posvetimo današnji temi, da se nam“ odprejo oči“ - tako v prenesenem pomenu pa tudi čisto zares.

V času karantene mi je bila podarjena priložnost, da sem se tudi sam malo ustavil, kot sem povedal že zadnjič. Kako pa je vam »odprla oči«? Ste kaj zapisali? Ste o tem pripovedovali drugim?

Po molitvi Nataše Ahčin, priprošnji k Svetemu Duhu in izrečenih besedah se potrudimo, da vsaj malo spremenimo odnos do slepih in slabovidnih.

 

Čeprav je tema današnje kateheze slepota, pa nocoj ne bomo govorili o razlogih za slepoto, niti o Braillovi pisavi ali o beli palici, mednarodnem simbolu slepote; o tem prepuščava besedo drugim. Je pa zanimiv podatek, da živi po svetu 39 milijonov ljudi s slepoto (in 246 milijonov ljudi z motnjami vida). Okoli 82% slepih ljudi je starejših od 50 let.

Ja, in med njimi ste nekateri, ki poslušate katehezo. Rekel bi vam: Janez, Marija, Sonja ....živjo, tukaj Miro. Vam lahko pomagam? Kako naj vam pomagam«? Videčim in slepim ter slabovidnim naj besede tega večera pomagajo, da čimbolj vsi začutimo, da smo ena družba, kakor pogosto ponavlja gospa Sonja Pungartnik.

Povabim vas, da se zberemo in prisluhnemo Jezusu in njegovemu srečanju s slepim. Dogodek je zapisal evangelist Luka, pa tudi Matej piše o dveh slepih. Marko ga imenuje po imenu: Bartimaj.

Pred poslušanjem evangeljskega odlomka se vprašajmo, česa si ta večer posebno želimo? Naj ti ne bo nerodno klicati, kot je klical oni v evangeliju: Jezus, usmili se me! Da bi spregledal!

Voditeljica Damijana, prosim, preberite Lukov odlomek.

 

Lk 18,35.37-38.40-42

Ko se je bližal Jerihi, je sedel ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. Zavpil je: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Dejal je: »Gospod, da bi spregledal.« Jezus mu je rekel: »Spreglej! Tvoja vera te je rešila.«

O, kako živ in razgiban je današnji evangeljski odlomek! Prepričan sem, da bi ga prav lahko vsak od vas obnovil. Pri nocojšnji katehezi bom ponovno prosil papeža Frančiška za nekaj njegovih misli, ki jih je imel pred leti na to temo. Z njim želimo ta večer doumeti pomen tega znamenja, čudeža, saj zadeva tudi neposredno nas, kot je dejal papež.

Evangelist Luka pravi, da je tisti slepi mož (evangelist Marko ga poimenuje Bartimaj) sedel ob poti in prosil vbogajme. Nekdo, ki je bil slep, v tistih časih – in tudi danes marsikje ni drugače – ni mogel živeti drugače kakor od miloščine. Lik tega slepega moža predstavlja mnogo oseb, ki so tudi danes odrinjene zaradi telesne ali kakršnekoli druge pomanjkljivosti. Slepi mož je ločen od množice, je tam in sedi, medtem ko prezaposleni ljudje hodijo mimo, zatopljeni v svoje misli. Cesta, ki je sicer lahko kraj srečanja, je zanj kraj osamljenosti. Množica hodi mimo, a on je sam.

 

Tako bi lahko rekli, da nas brezbrižnost in sovražnost naredita slepe in gluhe.

Lepo ste povedali. Podoba odrinjenega je žalostna, zlasti, ko je v ozadju mesto Jeriha, čudovita in bujna oaza v puščavi. Vemo, da je izraelsko ljudstvo na koncu svojega dolgega izhoda iz Egipta prišlo ravno v Jeriho. To mesto predstavlja »vzhodna vrata« v obljubljeno deželo. Mojzes je ob tisti priložnosti izrekel besede: »Če bo pri tebi obubožal kateri izmed tvojih bratov v katerem koli kraju v tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom. Ker v deželi ne bo zmanjkalo revežev, zato ti zapovedujem: 'Široko odpiraj svojo roko bratu, nesrečnežu in revežu v svoji deželi!'« (5 Mz 15,7.11).

Nasprotje med tem priporočilom Božje postave in situacijo, ki jo opisuje slišani evangelij, je »kričeče«. Medtem, ko slepi vpije in kliče Jezusa, ga ljudje grajajo in poskušajo utišati, kakor da ne bi imel pravice govoriti. Zanj nimajo sočutja, nasprotno, njegovo vpitje jim je v nadlego.

Z vami se vprašujem, če smo jim kdaj podobni? Morda takrat, ko na cesti vidimo toliko ljudi, ki so revni, bolni, nimajo kaj jesti. Kolikokrat nam je v nadlego, ko se znajdemo pred begunci, migranti, brezdomci. To je skušnjava vseh nas.

 

V evangeljskem odlomku opazimo tudi zanimivo podrobnost. Nekdo iz množice je slepemu možu pojasnil razloge, zakaj so bili vsi tisti ljudje tam: »Mimo gre Jezus, Nazarečan.«

Jezusov mimohod je označen z istim glagolom, s katerem se v Drugi Mojzesovi knjigi govori o mimohodu angela pokončevalca, ki se izogne hišam Izraelcev v egiptovski deželi (glej 2 Mz 12,23). To je velikonočni »mimohod«, začetek osvoboditve. Kadar gre mimo Jezus, je vedno zraven osvoboditev, rešitev. Slepi večkrat zavpije in Jezusa prepozna kot Davidovega sina, pričakovanega Mesija, ki naj bi po besedah preroka Izaija slepemu odprl oči (glej Iz 35,5).

 

Drugače kot množica ta slepi mož gleda z očmi vere. Zahvaljujoč veri ima njegova prošnja mogočen učinek. Slišali smo, da je Jezus rekel: „Tvoja vera te je rešila.“

O, kako blagodejno! Ko ga je Jezus zaslišal, se je »ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu«. »S tem je Jezus slepega spravil z roba ceste in ga postavil v središče pozornosti svojih učencev in množice.

Ob tem lahko pomislimo na težke ali grešne situacije, v katerih smo se kdaj znašli. Še nas prevzame veselje, ko se spomnimo, kako nas je  Jezus prijel za roko in nam skazal usmiljenje.

 

Gospodov mimohod je tako srečanje usmiljenja.

Kako osrečujoče! Ko se je Jezus približal slepemu, se uresniči »dvojen prehod«. Prvič: ljudje so slepemu oznanili veselo novico, a z njim niso hoteli imeti nobenega opravka. Sedaj Jezus vse primora, da se zavejo, da vesela novica pomeni v središče svoje poti postaviti tistega, ki je bil iz nje izključen. Drugič: slepi ni videl, a njegova vera mu je odprl pot rešitve in tako se je znašel sredi vseh tistih, ki so prišli, da bi videli Jezusa.

Jezus gre mimo tudi v našem življenju. In ko gre mimo, me povabi, da se mu približam, da bi bil boljši, boljši kristjan, da bi hodil za Njim …

 

In lahko rečemo, da Bog postane služabnik.

Tako je. Slepega Jezus vpraša: »Kaj hočeš, da ti storim?« Te Jezusove besede so presunljive: Božji Sin je pred slepim možem kakor ponižen služabnik. Ko mu slepi odgovori, ga ne imenuje več Davidov sin, temveč Gospod. To je naziv, ki ga Cerkev vse od začetka namenja Vstalemu Jezusu. Slepi prosi, da bi spregledal. Njegova želja je uslišana: »Spreglej! Tvoja vera te je rešila.«

Svojo vero je pokazal s klicanjem Jezusa, ko ga je želel na vsak način srečati. To mu je podarilo rešitev. Zahvaljujoč veri sedaj lahko vidi. Predvsem pa se čuti ljubljenega s strani Jezusa.

 

In tako bi lahko rekli, da je naša naloga, da vsak dan storimo korak od berača do učenca.

Prav to. Pripoved se konča z besedami, da je slepi »šel za njim in slavil Boga«, postal je njegov učenec. »Preiti od berača k učencu je tudi naša pot: vsi smo berači. Vedno potrebujemo zveličanje. Vsi moramo vsak dan storiti ta korak od berača k učencu.«

Slepi je začel hoditi za Gospodom, postal je del njegove skupnosti. Tisti, ki so ga hoteli utišati, sedaj glasno pričuje o svojem srečanju z Jezusom Nazarečanom. »Vse ljudstvo je to videlo in dalo Bogu hvalo.« Zgodil se je še drugi čudež: kar se je dogodilo slepemu, je omogočilo, da je tudi ljudstvo končno spregledalo.

In mi? Pustimo se tudi mi poklicati Jezusu, pustimo se ozdráviti Jezusu, pustimo, da nam Jezus odpusti in pojdimo za Jezusom in slavimo Boga.

Še več. Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo posnemali slepega človeka iz evangelija in se bomo napotili z njim po poti zveličanja.

 

Ta Jezusov čudež – kot mnogi drugi – se dogaja na dveh ravneh. Na telesni in na duhovni ravni.

Tako je. Govori nam o dveh vrstah slepote: o slepoti oči in o slepoti srca. Druga je veliko hujša in je težje ozdravljiva kot prva. S telesnimi očmi vidimo minljive stvari, z očmi srca pa neminljive. - Saint-Exupery v Malem princu pravi: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«

Izraz »slep« je obremenjen s številnimi negativnimi pomeni, da ga po pravici, kakor je tudi današnja težnja, uporabljamo za moralno slepoto nevednosti in ravnodušnosti. Tisti Bartimaj ni slep, je samo človek, ki ne vidi. S srcem vidi bolje kot mnogi drugi okoli njega, ker veruje in ohranja upanje. Prav ta notranji pogled mu pomaga, da zopet telesno spregleda in vidi stvari okoli sebe. »Tvoja vera te je rešila!« mu je rekel Jezus. - Eno od znamenj njegove vere je dejstvo, da je takoj, ko je bil ozdravljen, stopil na pot za Jezusom, postal je njegov učenec. On ni izmed tistih, za katere velja pregovor: »Milost zadobljena, svetnik pozabljen« (prim. Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, str. 247). Poznate še koga iz Svetega pisma? Uganili boste gotovo, da gre za Savla, kasnejšega Pavla, ki je padel s konja in oslepel …

 

 

Na valovih RO spremljate sobotno katehezo. Naš gost je msgr. Miro Šlibar. Nocoj govoriva o slepoti; tudi o slepoti srca. Zdaj pa vas prosim, da z nami delite konkreten primer o moči blagoslovljene vode in molitve.

Navedel bom dogodek, ki se je zgodil v Kliničnem centru v Ljubljani. Čeravno ne gre za slepega, pa je zgovoren. Dolgoletni prijatelj, ki sem ga že pred leti poročil in je bil zdaj na zdravljenju, mi je pred kratkim povedal in zapisal ta dogodek. Dovolil mi je, da vam ga posredujem. Kot bomo slišali, je tudi sam poimenoval ta poseben dogodek »čudež« (o bolniku Cenetu, doma iz Golnika na Gorenjskem).

Bilo je neki večer sredi novembra v prejšnjem letu (2019). V sobi sva s sobolnikom ostala sama. Pozno zvečer, okrog 22. ure, je postal zelo nemiren. Zelo je začel stokati. Vstal je in skušal odpreti okno. »Kaj pa je?« sem ga vprašal. »Ne vzdržim več ...«

Zelo sem se ustrašil in mu odvrnil, naj si ne jemlje življenja. V sobo je pritekla tudi dežurna sestra, ki sem jo prosil, da mu naj da močnejše protibolečinsko sredstvo. Rekla je, da mu je dala, kakor je predpisal zdravnik. Ta pa je v operacijski in ko pride, mu lahko predpiše ustrezno dozo.

Ko je sestra odšla, sem mu predlagal, da ga bom blagoslovil z blagoslovljeno lurško vodo in bom zanj molil. In res. Takoj sem začel. Prepričan sem, da je bil na delu Sveti Duh.

 

Kaj je na tem mestu storil sobolnik?

Najprej je polglasno zmolil desetko rožnega venca: ki je za nas križan bil. Nato je blagoslovil bolnika in prostor ob postelji. »Zatem sem ga še pokrižal z blagoslovljeno vodo z lurškega romanja. Nato mi je naročil, naj povem hčerkam, ki ga nameravajo obiskati, da jih ima zelo rad.

Potem sem se ulegel. Bolnik, prej tako nemiren, se je v krajšem času umiril in zaspal. Kar verjeti nisem mogel ob njegovem umirjenem smrčanju. Okrog polnoči prihitita v sobo sestra in dežurni zdravnik. Takoj ju zaustavim, da ga ne bi zbudila, dam prst na usta in zašepetam, da spi. Začudena sta zapustila sobo.

Jaz tiste noči nisem mogel zaspati, malo sem zadremal proti jutru.

V naslednjih dneh se mu je stanje zelo popravilo, tako da je bil v nekaj dneh odpuščen.«

 

Sta se po tem dogodku še kdaj srečala?

»Kar dolgo je minilo od časa, ko sva se razšla,« pripoveduje moj znanec in nadaljuje: »Končno me je presenetil z velikonočnim voščilom in mi zaupal, da je doživel še drugi čudež. Od najinega slovesa je imel še dve težki operaciji. Zdravnik, ki ga je operiral, mu je rekel: To je pa drugi čudež, da ste prenesli to operacijo.

V teh dneh smo se dogovorili, da se bomo dobili na Brezjah, seveda ko bo to možno!«

 

Konkretne izkušnje so res dragocene. Hvala, gospod Šlibar, da jih posredujete našim poslušalcem.

V nadaljevanju pa nekaj priporočil ob srečanju s slepim ali slabovidnim; recimo na ulici.

Res. Ob poslušanju radijske svetovalnice 2. junija 2020 ob 8. uri, sem se ob gostji Sonji zapomnil med drugim tudi sledeče, nekaj sem že omenil preje. - Torej. Slepe naj družba sprejema kot del vseh nas; slepim je pomemben glas in dotik; ko videči prepozna, da je slepi v zadregi, naj ga pokliče po imenu in tako pove, kdo je. Vpraša naj, če lahko pomaga in kako pomaga ... Več boste lahko slišali v prihodnjih omenjenih oddajah.

 

Pa še eno zgodbo nam boste posredovali; da bomo videči še bolj razumeli slepoto. Prosim, povejte.

Najbrž to ne bo tisto, kar ste pričakovali. Mnogi poznate to zgodbo, ki ni samo za pomlad. Aktualna je za vsak letni čas in povabilo vsakemu.

Pred časom mi jo je poslala odrasla skavtinja.

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano: »Prosim, pomagajte mi, slep sem.«

Ljudje so hodili mimo njega, ga bežno pogledali, skomignili z rameni in odšli dalje. Le malokdo je vrgel drobiž v njegov klobuk.
Neki moški je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel ta isti moški znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis – in predvsem, kaj je napisal.
Moški je odgovoril: »Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami.« Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino: »Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.«

 

Ja, včasih se nam je težko vživeti v doživljanje drugega, ampak prav povedana zgodba nam jasno pokaže, kako drugače lahko doživljamo neko stisko, če nam je predstavljena s čutečimi besedami.

Kaj  bi sicer izpostavili gospod Šlibar, kot glavno sporočilo nocojšnje kateheze?

Nocojšnjo katehezo bi povzel v besedah evangelija, ki smo ga slišali: »Gospod, da bi spregledal« (Lk 18,35.37-38.40-42) in s prošnjo Nataše Ahčin in moj dodatek: Moj Bog, odpri me zate, da spregledam  in ne spregledam bližnjega«!

 

In kaj bo za domačo nalogo do našega avgustovskega srečanja?

Izjemoma bo najprej uganka: Malo spredaj, malo zadaj se lahko naslonijo, pravo sliko nam pokažejo (očala).

 

No, pa imamo spet en miselni oreh. Lahko namigneva, da je rešitev na nek način tudi povezana z nocojšnjo temo. Kaj ste poleg uganke še pripravili?

V pripravi na katehezo sem našel knjižico 10 zmot in 10 resnic za slepe in prav tako 10 zmot in 10 resnic za slabovidne. Ena od zmot za slepe je: »Oseba s slepoto je zelo nesrečna zaradi izgube vida in jo moramo pomilovati.« Resnica pa je drugačna: »Vsi smo enkratni in različni med seboj. Zato, ker nekdo ne vidi, ga ni potrebno pomilovati.«

Pa še ena od zmot za slabovidne: »Če oseba s slabovidnostjo preveč obremenjuje svoje oči, se ji vid poslabša.« Resnica pa je: »Ravno nasprotno! S sistematičnimi vajami se nauči ostanke vida uporabljati učinkoviteje.«

In za nalogo? Nikogar ne bom pomiloval, pa naj gre za slepe, slabovidne ali tudi kakor koli drugačne osebe! Morda boš storil, kakor imam sam navado: neopazno ob srečanju zmolim zanj eno zdravamarijo.

 

Tako, nalogo imamo. Zdaj pa vas, gospod Šlibar prosim le še za sklepno molitev.

Skupaj bomo molili molitev najnežnejših let, ki so nas jo naučile naše mame. Molimo počasi s posebnim poudarkom da Mariji izročamo svoje oče, na kar bodimo še bolj pozorni, ko molimo to molite: O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem; in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in sebe popolnoma vsega. Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me, brani me kakor svojo last in posest. Amen.

 

Prosim še za sklepni blagoslov.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

O Bog, oče Luči, ob spominu na sv. Lucijo, devico in mučenko, priprošnjico za zdravje oči, te prosimo, usliši njeno molitev, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa tebe večno gledali.

Zato nas blagoslovi vsemogočni Bog Oče + in Sin + in Sveti Duh.

Amen.

 

Tako smo prišli do konca julijske kateheze, ki se je posebej dotikala slepote; pa ne samo telesne slepote, ampak tudi slepote srca. Hvala, gospod Šlibar za vse vaše misli; za razlago evangeljskega odlomka, ki nam pomaga bolje razumeti Jezusove čudeže in ki nas tudi čisto osebno nagovarja, da se pridružimo njegovim učencem.

Hvala tudi vam spoštovani poslušalci, drage poslušalke, za vašo pozornost in spremljanje. Vse dobro vam želim, od vas pa se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

Lahko noč.