dr. Moscatti

ITALIJA (nedelja, 26. julij 2020, RV) – 25. julija mineva 140 let od rojstva Jožefa Moscatija, »svetega neapeljskega zdravnika«, ki je umrl 12. aprila leta 1927. Janez Pavel II. ga je za svetnika razglasil 25. oktobra leta 1987. Vatikanski časopis L'Osservatore Romano je ob spominu nanj objavil članek jezuita p. Francesca Citarda z naslovom »Nevsakdanjost v vsakdanjosti«. V času pandemije, ko mnogi zdravstveni delavci vsak dan darujejo svoje življenje, je njegova življenjska zgodba še bolj pomenljiva.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zdravljenje telesa in duše

Moscatijeve zdravniške dejavnosti ni vzdrževala zgolj znanost, njegovo temeljito strokovno znanje, ampak tudi božja dejavna ljubezen. Ta izredna zveza med znanostjo in vero je še drugo dejstvo, ki priča o nevsakdanjosti v vsakdanjem življenju znanstvenika: razširil je svoje medicinsko področje in svojih zdravstvenih nasvetov ni omejeval zgolj na telo, ampak je skrbel tudi za dušo, kot je zapisal prof. Bottazzi: »… nikoli ni ob zdravljenju telesa pozabil tudi in predvsem na zdravljenje duš. Usmeril jih je k tisti svetlobi, ki je zanj po edinstveni božji milosti žarela iz nam nedoumljivih globin.« 

Na receptih poleg zdravil tudi zakramenti

To je prav tako razvidno tudi iz receptov, na katerih je poleg zdravil pogosto predpisal tudi zakramente, posebej spoved in evharistijo. Sveti zdravnik jih je prepoznal kot močna zdravilna sredstva, ki s tem, ko delujejo v duši, zdravijo tudi telo. Zdi se, da to izredno Moscatijevo občutljivost lahko prepoznamo tudi v tistih zdravnikih, ki so v času pandemije prosili, če lahko na veliko noč nesejo obhajilo bolnikom.

Evharistija, središče življenja

Po Moscatijevem prepričanju Evharistija ni namenjena le bolnikom, ampak je potrebna tudi kot podpora za duhovno življenje zdravnikov, da bi vsako njihovo dejanje spodbudil in vodil Božji Duh. Jezuit p. Giovanni Aromatisi, ki je bil Moscatijev duhovni svetovalec, je zapisal: »Češčenje Najsvetejšega zakramenta je bilo središče vsega njegovega življenja. Sveto obhajilo je prejemal vsak dan in zelo pogosto se je moral zato soočati z nelahkimi okoliščinami. Ponoči je potoval tešč, da je lahko naslednji dan prejel obhajilo. Med bolniki, posebej med tistimi, ki so živeli daleč na Siciliji in v Kalabriji, je bilo splošno znano, da so morali, če so želeli, da jih obišče profesor Moscati, poskrbeti za to, da je bil na voljo duhovnik, da je bil on lahko pri maši, pri njej stregel in prejel sveto obhajilo.

Daritev do konca

V tem lahko prepoznamo še en nevsakdanji vidik v vsakdanjem življenju Jožefa Moscatija: njegovo evharistično življenje. Vsakodnevni dar evharistije ga je hranil in mu pomagal, da je bil on sam dar za svoje bolnike; gre za evharistično življenje, ki se ni obotavljalo z daritvijo samega sebe v celoti – tudi ko je bilo v nevarnosti njegovo lastno življenje, da bi rešil bolnike v eni izmed razpadajočih zgradb po izbruhu Vezuva. Stavba se je zrušila takoj potem, ko je Moscati iz nje stopil z zadnjim bolnikom.

Skrb za druge se nadaljuje

Moscatijevo evharistično življenje na zemlji se je tiho sklenilo na postelji v njegovi ambulanti 12. aprila 1927, v starosti 46 let, kmalu zatem, ko je sprejel zadnjega pacienta. Kljub temu pa raznovrstne množice oseb, med katerimi so tudi ateisti ali osebe, ki so se oddaljile od vere, ki še danes prihajajo na njegov grob v Novi cerkvi Jezusovega imena v Neaplju, najbolj živo pričajo o tem, da se za Moscatija evharistični čas skrbi za življenja drugih še ni končal; prav tako kažejo, da se more nevsakdanjost še vedno utelesiti v vsakdanjem življenju preko molitve in priprošnje svetega zdravnika.      

Danes bližina bolnikom, zdravnikom, duhovnikom

P. Citarda svoj članek sklene z besedami upanja, da je sv. Jožef Moscati v tem času pandemije, nadaljeval s svojim delom tako, da je bil blizu vsakemu bolniku ter je navdihoval duhovnike in zdravstvene delavce pri karitativni predanosti do bližnjega oz. preko ne običajnega in izjemnega, darovanja samega sebe, tudi za ceno lastnega življenja.