Vse z Marijo

V tokratni številki Glasnika Kraljice miru se nam bo predstavil verjetno vsem dobro poznani msgr. Miro Šlibar, dolgoletni bolniški duhovnik, lurški kaplan in velik častilec Matere Božje, ki v zadnjih letih vsak mesec poroma tudi h Kraljici miru na Kurešček, kjer daruje sveto mašo za svetost življenja in splavljene otroke.

1. Kljub temu da vas mnogi poznajo, pa vendar ne vedo, kako se je pred 70. leti začela vaša pot življenja in kako je prišlo do tega, da ste postali duhovnik. Nam lahko poveste nekaj besed o svojem otroštvu, mladosti in klicu v duhovništvo?

Izhajam iz župnije Moravče, iz družine s petimi otroki, petimi fanti. Hvaležen sem za vzgojo doma in v cerkvi, ki mi je podarila skrb za sočloveka. Po končani osnovni šoli sem nadaljeval Srednjo versko šolo, vipavsko malo semenišče, maturiral 1969, nato služil vojsko kot bolničar v Čapljini, nedaleč od Medžugorja. Sredi šolskega leta 1971 sem začel študij na Teološki fakulteti, bil v petem letniku posvečen v duhovnika in prvo kaplansko mesto opravljal v Sodražici. Zaradi bolezni sem tu ostal kar pet let.

2. Kot nam je znano, ste hudo zbolel že na začetku duhovniške poti …

Res je. To me je zadržalo proti takratni praksi v Sodražici, kjer je gospodinja Micka zgledno skrbela zame, njen brat, župnik Tone Čopar, pa imel veliko potrpljenja z menoj. V teh petih letih sem se dvakrat zdravil v bolnišnici za kronično vnetje črevesja. Po petih letih duhovniškega dela v deželi suhe robe, sem bil tri leta v Šentjerneju pod Gorjanci, nedaleč od kartuzije Pleterje. Potreben čas in sprememba okolja, pa tudi cviček, vse to mi je hitro vrnilo zdravje. V prejšnji in novi župniji je bilo lepo sodelovanje z župnijskim občestvom in duhovniki. V Šentjerneju sem imel lepa srečanja z Romi, cigani, tudi posebne svete maše zanje v šentjernejskem Lurdu. Odskočna deska za pastoralo bolnikov pa je bila župnija Zagorje ob Savi, kjer sem bil naslednji dve leti.

3. Kako vas je pot privedla do služenja bolnim v bolniški župniji?

Začudili se boste, ko vam povem, da sem hvaležen Bogu za svoje bolezni, zgodnjo smrt staršev in tudi dveh bratov. Seveda ne zato, ker so zgodaj umrli. Ata je umrl pri 46, mama pri 64, brata pa pri 50 in 57 letih. Bolezni in smrti najbližjih so me odpirale k bolj zavzetemu in čutečemu spremljanju bolnikov, srečevanju s svojci in prijatelji ter tudi z zaposlenimi v zdravstvu. »Okrepljenega« z vsem tem me je takratni nadškof dr. Alojzij Šuštar vprašal, če sprejmem župnijo, ki je še ni. Rodila se je na moj rojstni dan, 12. julija 1985. Postal sem župnik personalne župnije, župnije za bolnike, torej za tiste, ki so se zdravili v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

4. 27 let ste bili bolniški duhovnik, verjetno imate veliko spominov na ta del življenja. Bi podelili z nami kak utrinek iz služenja bolnim in trpečim?

Saj poznate odpev v pesmi avtorja Jožeta Potrebuješa: »Če se od spomina da živet, potem jaz še dolgo bom na svet …« Ne vem, če bo držalo zame, spominov pa imam veliko.

Ker so za nami diakonska in mašniška posvečenja ter nove maše, bom omenil dogodek, ki se je zgodil že pred veliko leti na praznik sv. Petra in Pavla. Bil sem na posvečenju v ljubljanski stolnici. Ob vrnitvi sem imel na telefonski tajnici sporočilo o nujnem obisku na intenzivnem oddelku. Pri ženi srednjih let je šlo za poškodbo ob padcu s češnje. Potem ko je prejela zakramente, je z žalostjo povedala, da »nog na čuti«. Obmolčal sem. Mimogrede – v takem primeru je to najbolje! Potem pa je spregovorila: »Tudi to, da ne bom več hodila, darujem za novomašnike in nove duhovne poklice.« Ne vem, kolikim je s svojim sprejemanjem drugačnosti izprosila, da so v službi Gospoda. Je pa povabilo nam, ki tudi nismo brez takih ali drugačnih težav, da jih znamo »izročati«.

5. Verjetno vam je bila v tako težkem poklicu v oporo tudi Mati Marija. Ste že od nekdaj gojili Marijansko duhovnost?

Naše mame so bile prve »Marije«. Naučile so nas molitve k Mariji, posebno O, Gospa moja. Spominjam se romanja na Brezje in celonočnega bdenja – zame spanja – v Marijinem svetišču. V spominu mi je kip Brezmadežne v vipavskem semenišču na hodniku. Nisem mogel mimo, ne da bi se ozrl k njej. Tako je bilo tudi pozneje. In zdaj ne pridem nikoli na Brezje, ne da bi šel po kolenih okoli njenega oltarja in ponesel v njene roke vse, ki se mi priporočajo v molitev, posebno bolne. To sem storil tudi takrat, ko sem zvedel za raka. To rad nadaljujem, prakticiram pa tudi na Kureščku in Mariji, Kraljici miru priporočam bolne in vse, ki potrebujejo miru in sprave.

6. Mnoge bolnike ste spremljali na romanje v Lurd in postali celo lurški kaplan. Kako je prišlo do tega?

Prvič sem romal v Lurd kot bogoslovec na vseslovenskem romanju pod vodstvom p. Marjana Šefa v letu 1973. Spominjam se, da sem se takrat prvič srečal z »drugačnimi«; tam so me bolniki in invalidi učili pravega odnosa do njih in tudi tega, kako jim pomagamo. Po prvem romanju sem bil v Lurdu še nekajkrat s Slovenci. Zelo pa sem si prizadeval, da bi romali v Lurd tudi bolniki in invalidi. Spominjam se dogodka v kapeli v Kliničnem centru. Po končani maši mi je prisotna invalidka z veseljem povedala, da je bila v Lurdu. Kako? S kom? Z Unitalsi iz Gorice. S posebnim vlakom … Stopili smo skupaj z organizatorji in naslednje leto že skupaj romali. Od takrat, od leta 2006, do letos bi bilo petnajsto po vrsti. Žal je zaradi znanih vzrokov odpadlo. Povprečno nas je romalo okoli 70. Z nami pa so bili seveda še prostovoljci, medicinske sestre, zdravniki, pa tudi zdravi romarji. Po priporočilu, ki so ga dali organizatorji iz Italije lurškemu nadškofu Nikolaju, sem bil leta 2014 imenovan za lurškega kaplana. Ta naslov me spodbuja za še več ljubezni do bolnikov in do Marije. K temu me spodbujajo tudi mesečna srečanja pri Mariji na Kureščku.

7. Vrsto let že darujete svete maše na Kredarici, zadnja leta pa vsak mesec pripravljate tudi prispevke za bolne in trpeče na Radiu Ognjišče. Nam lahko poveste nekaj o vaših poteh v teh časih?

V pogovoru s »triglavskim« župnikom Francetom Urbanijem sem pred 23 leti prevzel odgovornost vodenja slavja na Kredarici ob zapovedanem prazniku Marijinega vnebovzetja. Pomembno je že dogajanje na večer pred praznikom s procesijo in blagoslovom na vse štiri strani sveta. Ob tej priložnosti želijo mnogi tudi spoved in pogovor. Lepo je sodelovanje pri svetih mašah, ki so na praznik ob 8. in 11. uri. Sicer pa grem še kdaj na Kredarico, posebno od avgusta lani, ko sem prejel od nadškofa Stanislava dekret, to je odgovornost za vodenje svetih maš tam pri Mariji Snežni. Ob pomanjkanju duhovnikov in drugih razlogih so svete maše le trikrat v letu, to je na praznik Marije Snežne (5. avgusta), Marijinega vnebovzetja (14. in 15. avgusta) in na Mali šmaren (8. septembra). Lepa doživetja v gorah in srečanja z bolniki najdejo mesto tudi v radijskih katehezah za bolnike, ki so vsako tretjo soboto v mesecu ob 21. uri na radiu Ognjišče. Po svojih zmožnostih želim z voditeljico Damijano Medved osvetliti preproste stvari sprejemanja in življenja z boleznijo, starostjo in drugačnostmi vseh vrst.

8. Vsak mesec prihajate tudi na Kurešček. Kaj za vas pomeni ta kraj in vsakomesečne molitve in darovane svete maše za svetost življenja?

V večletnem romanju na Kurešček vsak drugi četrtek v mesecu vidim »mali Lurd«. Res da tu ni množice bolnikov, kot smo je navajeni iz Lurda, z izjemo letošnjega leta, jih pa prisotni »prinesemo s seboj«, ko molimo za nerojene otroke in svetost življenja. V veselje mi je molitev pred Najsvetejšim od 17. ure in darovanje svete maše za omenjene namene ob 18. uri. Ker je namen molitvenega in mašnega slavja aktualen – nerojeni, svetost življenja –, bi pričakoval večjo udeležbo. Zato vas vabim, pridite, da bomo skupaj molili in z žrtvijo doprinašali za več upanja in veselja do življenja.

9. Za konec bi vas prosili, da podelite kako misel bralcem Glasnika Kraljice miru, še posebej tistim, ki so bolni in v raznih preizkušnjah.

Najprej čestitam vsem vam, bralci Glasnika Kraljice miru, za vaše osebne in družinske praznike! Sebi in vam želim, da bi zares bili »glasniki miru«.

Spominjam se besed papeža Frančiška v Bolgariji nedolgo tega. »Marija je poslušala, se odločila in delovala.« Vsa naša romanja, molitve in pobožnosti naj pomagajo k temu trojnemu koraku. Prosimo za Božje in Marijino varstvo pred koronavirusom. Zato z velikim zaupanjem kličimo Marijo z novimi vzkliki iz lavretanskih litanij: Mati usmiljenja, Mati upanja, Tolažba migrantov. Prosi za nas! Vse vas blagoslovim – kakor naredim vsako jutro – z besedami moskovskega patriarha Kirila: »Naj vas blagoslovi Bog Oče, ljubezen, ki križa; Sin, križana Ljubezen; Sveti Duh, zmagoslavna moč, ki izhaja iz Očeta in Sina.«

Bralci Glasnika Kraljice miru se vam iskreno zahvaljujemo za vašo predstavitev in vam obenem voščimo obilo blagoslova na vaši življenjski in duhovniški poti! Ob vašem 70. jubileju se skupaj z vami zahvaljujemo Bogu in Mariji za vse prejete milosti, predvsem za dar življenja in za poklic služenja bolnim in trpečim. Mnogim ste in jim še pomagate na poti bolezni in zdravljenja. Z velikim veseljem vsak 2. četrtek prihajate tudi na Kurešček! Hvala vam in Bogu hvala za vse, kar je storil po vas. Naj vam stoterno povrne!

Pogovarjala se je: L. S.