Drugačno romanje
Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) nakazujejo skrivnostno pot milosti, ki se razodeva preprostim in daje novo moč utrujenim. Besede odražajo solidarnost Sina človekovega z vsemi, ki so in ste ranjeni in obteženi. Vsem obljublja tolažbo in počitek … Kako nas pobožajo te besede papeža Frančiška v poslanici za letošnji 28. svetovni dan bolnikov, ob godu Lurške Matere Božje 11. februarja. Pridite … Pojdimo … Romajmo, seveda drugače.
Z omenjenimi besedami nagovarja Jezus ne le bolnike in preizkušane, pač pa vse, ki živimo pod težo koronavirusa. Kako odvisni smo od Boga!
V tem prispevku bi vas, dragi bralci Prijatelja, če bi bili normalni časi, spodbudil, da kam greste, se peljete, poromate, potujete … Recimo na kakšno božjo pot doma ali po svetu. Bolj krepki, da stopite na kakšen hrib ali goro, morda k Mariji Snežni na Kredarico. Ali pa se podate kam na obalo, drugi pa bi našli mir ob jezeru ali v katerih od naših toplic … Pa kaj vas vznemirjam! Ko sem pripravljal ta zapis, sem se srečal z zdravnico Zvonko Zupanič Slavec, zgodovinarko medicine in predstojnico Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ker dobro pozna epidemiološko situacijo, sem jo povabil, naj se malo »sprehodi« najprej z menoj, potem pa še z vami, z besedami, ki vam jih bom posredoval. Naj ne bodo le opomin. Potrdijo naj nas tudi v tem, kar že delamo.
Kako »romati«, iti naprej vsak dan, ko ne veš, ali boš zbolel, kako se obvarovati bolezni, živeti z njo? Kako preprečiti okužbo? O tem sem jo povprašal, da bi zmogli pogumno in polni upanja »romati« skozi te mesece, ko so druženja, izleti, potovanja in romanja tako okrnjeni. Spomnim vas vsaj na vseslovensko romanje bolnikov, invalidov in starejših, ki je bilo tretjo junijsko soboto na Brezjah. Pa še na druga, že načrtovana romanja, med njimi tudi vsakoletna v Lurd.
Omenjena zdravnica je v pogovoru poudarila, da zdajšnja situacija ni vsakdanja. To vemo vsi. Ker je drugačna, težko ustrezno odreagiramo. Potreben je čas, da razumemo, da imajo nove bolezni svoje zakonitosti. Treba je poslušati poznavalce teh razmer, ki imajo znanje in izkušnje, kako si v taki situaciji pomagati. Zelo je poudarila pomembnost pozitivne naravnanosti, pa tudi, da sprejemamo nasvete in priporočila, ki nas želijo zaščititi pred boleznijo. Posebno je opozorila na higieno rok, primerno fizično oddaljenost in nošnjo mask. To preprečuje okužbo drugih in varovanje pred okužbo. Pomembno je tudi prezračevanje prostorov.
Ta priporočila moramo najprej sami razumeti, sprejeti, upoštevati in priporočati drugim. Pomembno je, da o odgovornem vedenju najprej sami pozitivno razmišljamo in živimo v upanju, da je to prehodno obdobje, saj pričakujemo, da bo virus izgubljal na svoji moči in se mu bomo krepko postavili v bran.
Zato moramo v teh časih vzeti v zakup tudi to, da se manj družimo. Vem, da ni lahko. Sogovornica je priporočala pogovor na daljavo, morda skozi okno ali prek telefona in video klica. In ne pozabimo. Več zmoremo, kot mislimo. Tako bomo zaščitili svoje življenje in življenje drugih. Hkrati pa bomo imeli garancijo, da bomo ob spremenjenih časih lahko spet normalno romali, potovali, se družili …
Da zmoremo več, kot mislimo, pove tudi opis naslednjega srečanja. Zgodilo se je pred dnevi. Z avtomobilom sem se vračal domov, v svojo hišico ob samostanu na Dobrovi. Peljal sem se mimo hiše, pred katero sem že večkrat videl starejšo gospo Anico na invalidskem vozičku. Včasih sem jo videl gledati skozi okno, ko je opazovala mimoidoče. Kot že tolikokrat, sem tudi tokrat peljal mimo. Srce pa mi ni dalo, da ne bi obrnil in zapeljal na njeno dvorišče. V primerni razdalji sva se pozdravila. Začuden sem bil, da me je prepoznala, še bolj pa potem, ko je rekla, da je vsak dan pri maši prek televizije Exodus in moli rožni venec ob televizijskem prenosu. V pogovoru mi je povedala, da je z berglami prišla do grede s solato. Videl sem jo, kako je sede okopavala in pripravljala zemljo za saditev nove solate. Marsikaj sva se še pogovorila. Zaželela si je, da bi še kdaj prišel na tak, čeprav kratek obisk »na razdalji«.
Morda bo kdo ugovarjal, češ, le kaj nas vabiš na obisk, saj nam je v tam času odsvetovano. Vsem predlagam. Vaši obiski so lahko tudi z mislijo, zapisom pozdrava na kartici, telefonskim klicem … In svoje drage lahko obiskujete tudi z molitvijo, z ljubečim spominjanjem. Želim vam veliko takih obiskov in romanj. Srčno vam želim, naj se vas bolezen ne dotakne. Naj bo virus čim prej zaustavljen tudi z ustreznimi zdravili. Tako od vas »romam« in vas pozdravljam z obljubo, da še »pridem«. Do takrat ostanite zdravi!
Miro Šlibar