Marija nas spremlja na poti življenja.

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Dobrodošli ob začetku avgustovske kateheze za bolnike in preizkušane. Tudi nocoj je z nami Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan. Dober večer.

Dober večer.

 

Ker danes praznujemo Marijino Vnebovzetje, Veliki šmaren, bo seveda tudi nocojšnja kateheza med drugim povezana z Marijo, ki nas spremlja na poti življenja. Ampak najprej obudimo spomin na julijsko katehezo. Na kaj bi nas radi spomnili, gospod Šlibar, da se nam še posebej vtisne v spomin?

Poslušali smo evangeljski odlomek o ozdravljenju slepega: »Gospod, da bi spregledal« (Lk 18,35.37-38.40-42). Katehezo, ki ste jo nekateri pokomentirali in se zanjo zahvalili, sem končal s prošnjo Nataše Ahčin: »Moj Bog, odpri me zate, da spregledam in ne spregledam bližnjega!«

Navedel sem eno od zmot za slepe, ki se glasi: »Oseba s slepoto je zelo nesrečna zaradi izgube vida in jo moramo pomilovati.« Kar ne drži. Je pa res: »Vsi smo enkratni in različni med seboj. Zato, ker nekdo ne vidi, ga ni potrebno pomilovati.«

Dodal pa sem še eno od zmot za slabovidne: »Če oseba s slabovidnostjo preveč obremenjuje svoje oči, se ji vid poslabša.« Resnica pa je: »Ravno nasprotno! S sistematičnimi vajami se nauči ostanke vida uporabljati učinkoviteje.«

Upam, da ste domačo nalogo odlično naredili. Ta je bila: Nikogar ne bom pomiloval, pa naj gre za slepe, slabovidne ali tudi kakorkoli drugačne osebe!

 

Tako, to je bil pogled nazaj, za pogled naprej, pa začnimo nocojšnjo katehezo z molitvijo.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Molimo.

Vsemogočni Bog, svojega služabnika Abrahama si poklical na pot

v neznano in ga varoval na vsakem koraku …

Prosimo te, blagoslovi vse, ki so sedaj na romanju, potovanju, izletu. Spremljaj jih, poveži jih med seboj, pomnoži jim vero, utrdi jim upanje in vžgi v njih ljubezen. Ne pozabi tudi vseh, ki zaradi bolezni in starosti ne morejo nikamor.

Hkrati se ti zahvaljujemo za vsa naša pretekla romanja, potovanja, izlete v gore in drugam. Naj lepi spomini lajšajo naše dolge ure samote.

Pomagaj nam, da bomo ob naših krstnih zavetnikih, ob sv. Krištofu in ob varstvu drugih svetnikov in naših angelov varuhov, varno prispeli do cilja svojega zemeljskega romanja in dosegli večno srečo.

Po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

 

Po uvodni molitvi ste najbrž ugotovili, da bo danes beseda tekla tudi o romanjih in romarjih. Zakaj prav ta tema, gospod Šlibar?

Z vami, gospa Damijana, imava že 17. katehezo, pa ste mi tokrat prvič predlagali temo o romanju. Tudi zato, predvidevam, ker se predvaja ravno na Veliki šmaren, in tudi zato, ker je v tem času več romanj. Seveda, kolikor jih izredne razmere dovoljujejo.

Gospa Damijana, hvaležen sem vam za namig. Tudi meni ustreza, saj me imajo mnogi za romarja v Lurd, na Kredarico, na Sv. Višarje, na Vrhe nad Dobrovo in drugam.

 

Ja, meni se zdi ta tema kot nalašč v teh poletnih dneh in srčno upam, da se bodo čutili nagovorjene tudi naši poslušalci. Tudi tisti, ki so se romanj udeleževali v preteklih letih, zdaj pa to zaradi bolezni ni več možno.

Tako. Upam, da bova ta večer »pobožala« vse, ki naju poslušate. Zato se s katehezo danes spominjam vseh, ki smo v štirinajstih letih romali s posebnim vlakom, letalom ali avtobusom, skupaj z Unitalsi iz Italije v Lurd. O tem bo tudi beseda v nocojšnji katehezi.

Posvečam pa jo tudi drugim romarjem, tudi tistim iz Pediatrične klinike, s katerimi smo šli vsako leto na tako imenovani »strokovni izlet«. Seveda pa tudi vsem drugim romarjem. Še posebno tem, ki smo bili kdaj in morda tudi danes pri Mariji Snežni na Kredarici. Vse vas sem nesel s seboj v kapelo pod Triglavom v simboličnem šopku, ki sem ga dal na oltar … Ste to čutili? Sam sem čutil, da ste »romali« z menoj in vsemi drugimi.

Zadnji poslanici bolnikom za 28. svetovni dan bolnikov je papež Frančišek dal naslov: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek«. To so besede evangelista Mateja (11,28), ki bi bile lahko tudi evangeljske besede za uvod v nocojšnjo katehezo. Pa bomo slišali drug evangelij, povezan z današnjim praznikom.

Gospa Damijana. Prosim »sprehodite« nas, da bomo z Marijo poromali k teti Elizabeti.

 

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku« (Lk 1,39-47).

Tako beremo v Lukovem evangeliju.

Zdravim se nam včasih zdi hoja samoumevna. Pa ni. Pogosteje kot si mislimo, se tako postavlja vprašanje: Bom še kdaj hodil. Tudi vam so ga zastavili, gospod Šlibar, zato me seveda zanima vaš odgovor.

To vprašanje mi je bilo postavljeno v Soči, v Zavodu za rehabilitacijo, kjer obiskujem rehabilitante, bolnike na okrevanju po različnih boleznih. Mimogrede – tudi po koronavirusu. Saj se spomnite, da smo pred časom lahko prebrali o predstojniku ginekološke klinike, ki so ga »spravili na noge«, kot je sam priznal.

Mimogrede, ne pozabljajmo se zahvaljevati zdravstvenemu osebju, ki nas spremlja doma, v bolnišnici ali v domu za ostarele!

Dolgujem odgovor na zastavljeno vprašanje: »Bom še kdaj hodil?« To vprašanje mi ni bilo zastavljeno »včeraj«, mislim reči, da je od tega že precej dolgo. Več let. In ker še zdaj spremljam moža, ki mi je postavil to vprašanje, si upam reči, da sem pravilno odgovoril. Kakšen je bil odgovor, boste slišali.

 

Gospod Šlibar, povejte nam celo zgodbo. Kaj se je zgodilo?

Bila je čisto banalna nesreča električarja. Menjal je žarnico v telovadnici, pa se lestev zmakne in on »pristane« na vozičku … Vem, da že težko pričakujete odgovor na zastavljeno vprašanje: »Bom še kdaj hodil?«

Kaj bi mu vi odgovorili? Moj odgovor je bil: »Še boš hodil.« Poznal sem ga po pogumu, moža polnega upanja in veselja do življenja. Ob pritrdilnem odgovoru sem še dodal, da hoditi ne pomeni hoditi le z nogami, pač pa tudi »hoditi v glavi«.

 

In kako on »hodi« danes, torej, kako živi?

Rad se pripelje k maši v Sočo (seveda je sedaj to omejeno). Pogosto se odpelje k maši na Brezje, od koder pošlje pozdrav in fotografijo. Kdaj se odpelje tudi drugam. V svojem kraju vozi tricikel in nas kdaj, na primer ob rojstnem dnevu, razveseli s torto, ki jo sam pripelje na vozičku, potem ko se sam »spravi« iz avta, vzame iz avta torto in jo pripelje v kapelo. Zamislil si je tudi zimsko romanje, seveda z gondolo, na sv. Višarje.

Lep primer pogumnega moža, ki se sprejema, živi, kolikor se da polno. »Hodi«. In kar je zelo pomembno, ima ob sebi čuteče ljudi, ki mu priskočijo na pomoč.

 

Hvala za delitev te življenjske izkušnje. Zelo dragoceno je slišati take stvari. Spodbudno v trenutkih, ko sami izgubljamo vero in smisel življenja. V nadaljevanju pa vas prosim, da nam še malo raztolmačite evangeljski odlomek, ki smo ga slišali.

Vabim vas, da se, kolikor se da, zberemo. Ne mislim, da vstanete s postelje ali z vozička, ali da prenehate s svojim delom, morda pripravljanjem jedi ali česa drugega za jutrišnjo nedeljo. Če pa ste za volanom, ostanite kar tam in varno vozite. Prav tako bodite »s srcem« tam, če ste v službi v bolnišnici, domu ali drugje.

Z vami si predstavljam, kako se je Marija odpravila v oddaljeno gričevje v Judeji … in kako stopi v Elizabetino hišo. V pomoč pri tem razmišljanju sta mi p. Franc Cerar in Silvano Fausti.

(Prim. F. Cerar, Beseda da besedo, 37: S. Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 36)

V evangeljskem odlomku naletimo na tri poudarke, ki ob Marijinem obisku pomenijo veselje in prinašajo upanje.

Prvi poudarek: Marija je vstala in se v naglici odpravila na obisk k teti Elizabeti. Pod srcem nosi otroka, v katerem zgodovina dobiva svoj smisel.

Drugi poudarek: Otrok v Elizabetinem telesu se zgane. Kako ne? Skrivnostno čuti, da je davno Napovedani in težko Pričakovani tu. Ko odraste, mu bo pripravljal pot, ga krstil, mu vzgojil prve učence, zanj bo trpel in šel pred njim v smrt. Od veselja nad vsem tem zadrhti v materinem telesu. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin glas je polna čudenja vzkliknila »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« Kako to, da sem prav jaz deležna milosti? Če smo v prvem »koraku« videli Marijo, ki se je v naglici odpravila na obisk k teti Elizabeti, vidimo tu veliko čudenje, ki ga je pokazala slednja.

 

In kaj je bilo še pomembno ob Marijinem srečanju s teto Elizabeto?

Poleg naglice, s katero se je odpravila na romanje, na obisk, in čudenja, ki ga je izrazila ob srečanju teta Elizabeta, smo slišali, da je Marija molila: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.« To je tretji poudarek slišanega evangelija. V prvem delu te Marijine hvalnice odmeva njena zahvala za tisto, kar je Bog izpolnil v njej. V drugem delu pa se Marija zahvaljuje za vse, kar je Bog storil ljudem, kar je opisano v sedmih trditvah.

 

Zanimivo bi bili slišati, kaj pravi o romanju Splošni religijski leksikon. Kaj piše v njem?

Po evangeljskem odlomku in kratkem razmisleku ob njem odpiram omenjeni leksikon, ki pove, da se latinsko romanju reče peregrinatio. In nadaljuje, da je romanje popotovanje k svetim ciljem. Romar je vernik, ki roma na sveta mesta in v svete kraje.

Romanje je znano v vseh časih, deželah in religijah. O tem še kasneje. Romanje kot dejanje ljudske pobožnosti je skoraj vedno znamenje osebne rešitve, želje po prerojenju. Zato romanje spremlja molitev.

 

Kaj pa romanja v Antiki in v Stari zvezi – so takrat tudi romali?

Znano je, da so Egipčani, Perzijci, Indijci, Kitajci, Grki in Rimljani romali k svetim goram, rekam, h kipom, k svetiščem.

V Stari zavezi je omenjenih veliko romanj. Že potovanje v obljubljeno deželo je bilo prav posebno romanje, ki je trajalo kar 40 let. Zapisana pa so romanja v Šilo, še iz predkraljevske dobe (1 Sam 1,1-7), pozneje pa v Gibeon, kjer »je Salomon daroval tisoč žgalnih daritev« (1 Kr 3,4). Jeruzalem sprva ni bil edino romarsko središče. Navajam svetopisemsko navodilo: »Trikrat v letu naj se pokažejo vsi tvoji moški pred Gospodom, tvojim Bogom …« (5 Mz 16,16).

 

Kaj pa o romanjih beremo v Novi zavezi?

V Novi zavezi se omenjajo starozavezna romanja. Tako je Jezus romal ob šotorskem prazniku (Jn 7,1-17), ob pashi pa slovesno vstopil v Jeruzalem (Mt 21,1-10). Njegovi učenci so se zbrali na binkoštni praznik (Apd 2,1-11). Ne nazadnje, je romanje tudi pot na goro Tabor.

 

Kako sta torej povezana krščanstvo in romanje?

Svoje začetke ima krščansko romanje že v prvih stoletjih, ko so posamezniki obiskovali kraje, povezane s Kristusovim življenjem. Krščanstvo formalno ne predpisuje romanja kot obveznost, pa vendar je vseskozi navzoče v zgodovini krščanskega sveta, zlasti zahodnega. Ko je cesar Konstantin leta 313 razglasil krščanstvo za svobodno vero in dal na pobudo svoje matere Helene v Palestini sezidati velike cerkve, je tja hodilo vedno več romarjev. Pozneje v Rim. Od tod slovenski izraz romanje. Romanja so trajala več mesecev ali celo leto. Ob koncu srednjega veka so v Evropi vzniknile številne Marijine romarske poti, kot so Chartres, Loreto, Čenstohova, in romanja na grobove svetnikov.

 

In če še oživa najin pogovor. Kaj pa Slovenci in romanja?

Slovenci so sprva romali v središča pokristjanjevanja (Oglej, Salzburg, Štivan) ter h grobovom svetnikov: Petra in Pavla v Rimu, Jakoba v Santiago de Compostela, Frančiška Asiškega v Assisiju, Antona Padovanskega, Heme Krške, v Kelmorajn (Köln) ter v Sveto deželo, pa k vrsti Marijinih svetišč na naših ali bližnjih tleh: Blejski otok, Gospa Sveta, Šmarna gora, Stara Gora, Ptujska Gora, Svete Višarje in Trsat. V zadnjih stoletjih in še danes je najbolj obiskana božja pot na Brezjah ter v krajih Marijinih prikazovanj (Sveta gora nad Solkanom, Fatima, Lurd, Medžugorje). Nekdaj so potovali na romarskih vozovih, večinoma pa peš.

 

Ali romajo tudi verniki drugih verstev?

Romanja in romarske kraje so poznali že Egipčani (Amonovo svetišče), Grki (Olimp, Delfi in drugi kraji), pa tudi Rimljani. Poznajo jih nekrščanska verstva (hinduizem k reki Ganges, budizem v Benares, islam v Meko). Judje so romali vsaj enkrat na leto v Jeruzalem, kjer je bil tempelj. Danes se zbirajo ob ruševinah tega templja.

V islamu je romanje ena od petih verskih obveznosti. Vsak moški mora enkrat v življenju poromati v Meko, osebno ali po namestniku. Hindujci romajo k izviru Gangesa, budisti pa v svete kraje, povezane z Budo. Šintoisti romajo k svetim izvirom in na svete gore.

 

Kaj menite, gospod Šlibar, bi lahko rekli, da so božje poti priviligirani kraji, kjer lahko pokličemo božje posredovanje v človeško zgodovino?

Nekaj navedenih podatkov sem si sposodil iz zbirke petih knjig msgr. mag. Francija Petriča, ki so izhajale po letu 1994 pod naslovom Duša le pojdi z mano. Med drugim je zapisal, da na romanju pride človek v bolj oseben stik z velikimi Božjimi deli v stvarstvu ali pa s preprostimi človeškimi bitji, po katerih je spregovoril ali deloval Bog. Zato ljudje romamo npr. v Lurd, da se sredi tamkajšnje lepe narave srečamo z Božjim delovanjem. Zato iščemo Božjo bližino tudi v nadnaravno lepih krajih naše dežele od gozdov Kočevskega roga do snežno belega Triglava, od vedno zelene Vipavske do nepreglednih prekmurskih ravnic in otožnih koroških dolin.

 

Romanja tudi bogatijo in širijo meje našega običajnega razlaganja in videnja sveta, kajne. In navsezadnje se zdi, da romanja doživljajo nek preporod in se njihov pomen spet povečuje.

Število romarjev v današnjem času raste. Ob koronavirusu je tokrat drugače. Kaže, da smisel romanj odgovarja globoki potrebi človeškega bitja po preseganju navadne izkušnje v skrivnostno izkušnjo presežnega. Na božjo pot ne gremo zato, da bi ostali romarji, ampak da bi po prestani preizkušnji spremenjeni prišli v običajno življenje in zaživeli na povsem nov način.

 

Zdaj pa za predah od nocojšnje teme … vem, da ste tudi za nocoj pripravili nekaj za sprostitev pa tudi za razmislek navsezadnje ...

Spodobi se, da se malo oddahnemo in slišimo, kar je Božo Rustja v knjigi Zgodbe za pogum, zapisal o možu, ki je imel navado, da se je umikal globoko v gozd. To ne bo pobožna šala, ta morda pride na vrsto kasneje. Je pa nekaj konkretnega, neke vrste romanje.

Takole piše Božo Rustja: Nekega dne je človek, ki ga je zanimalo, kam hodi njegov prijatelj, šel za njim. Našel ga je mirno sedečega na hlodu. »Kaj pa delaš?« ga je vprašal. »Molim,« je mirno odgovoril. »Pa moraš na tako oddaljen kraj, da moliš?« – »Tukaj čutim, da mi je Bog blizu.« – »Toda, ali ni Bog povsod navzoč in ali ni povsod enak?« – »Bog že, jaz pa ne.« (B. Rustja, Zgodbe za pogum, 94)

 

Ja, tudi mi romamo v „gozdove“, kjer se želimo srečati z Bogom. Prosim, delite z nami, kako je o romanju zapisal Franci Petrič.

Romanje ali božjepotništvo je pobožnost, ki jo v skupini ali posamično, h kakemu svetišču ali na svet kraj, opravi človek s posebnimi dejanji, ki so izraz njegove vere. Nagib za romanje je lahko izpolnitev zaobljube, pokora, zahvala ali prošnja za Božjo pomoč. Prakso romanj v različnih oblikah poznajo vsa verstva. Romar obiskuje kraje ali posmrtne ostanke nekega heroja oz. svetnika in z njim povezane predmete, kjer po prepričanju ljudi prihaja do dejavnejšega in hitrega Božjega delovanja.

 

V nadaljevanju pa vas vabim, drage poslušalke, spoštovani poslušalci, da prisluhnete zapisu ene od romaric v Lurd. Takole je napisala:

Povabljena sem bila, da napišem to, kar me je nagovorilo v Lurdu, da tudi vam podelim. To nalogo z veseljem izpolnjujem, ker vem, da mnogim od vas ni dano romati v Lurd in se srečati z množico romarjev z vsega sveta.

In kaj lahko nagovori romarja, ki je zaradi bolezni ali nesreče priklenjen na voziček, ostarelega, spremljevalca, prostovoljca, jubilanta (od 10-letnega Davida do 90-letne Pavle), zdravstvenega delavca, duhovnika?

Morda je bilo to jutranje prebujanje brez običajnih budilk. Zbujali smo se ob zvokih lurške pesmi Zvonovi zvonijo in pritegnili smo zraven: »AVE, AVE, AVE MARIJA!«

 

KAJ PIŠE ROMARKA V LURD V NADALJEVANJU?

Nadaljujem, kaj nagovarja romarja v Lurdu. Morda je bila to naša – slovenska jutranja maša, ob 6. uri zjutraj, ko na nebu še svetijo zvezde in luna. Ob somaševanju duhovnikov, ko je mašo vodil eden od upokojenih slovenskih škofov (Metod Pirih). K Lurški Mariji smo prinesli prošnje in zahvale vseh tistih, ki ste nas prosili. Morda je bila to kopel v lurški vodi, med čakanjem v vrsti pa smo zbrano molili rožni venec, se priporočali Lurški Mariji, sv. Bernardki, našim krstnim zavetnikom … Morda procesija svetega Rešnjega telesa in krvi … Morda so bila to večerna srečanja, večernice – molitev rožnega venca Božjega usmiljenja, pesem, pogovor, veselo druženje.

 

TOREJ NA ROMANJU NI SAMO MOLITEV …

Verjemite, bilo je veselo, in v teh dneh smo postali ena velika družina, ki diha skupaj. Morda je bilo to spokorno bogoslužje – pogovor z duhovnikom, škofom … Križev pot na Kalvarijo … Morda je bila to procesija z lučkami, z več tisoč verniki z vseh koncev sveta – pa vendar eno. Družila nas je Lurška Marija. In pred vso to množico smo Slovenci lahko zapeli in zmolili dve zdravamariji v slovenščini.

In če govorimo v številkah, je to več desettisoč zbranih, vseh barv – v nedeljo pri mednarodni sveti maši v baziliki sv. Pija, kjer moli vsak v svojem jeziku. Veličastno!

Morda je bila to hiša, kjer se je Bernarda rodila in živela prva leta, ali veličastna bazilika Brezmadežnega spočetja z mozaiki patra Rupnika.

 

IN LURŠKA VODA?

Res, veliko smo jo pili. Zdravnici sta nam naročali: Pijte, pijte in še enkrat pijte lurško vodo! Lurško vodo sem odnesla domov – za vse tiste, ki so mi naročili, in za vse tiste neznane, h katerim me bo pot vodila v naslednjih dneh, mesecih.

Vrnili smo se na svoje domove, v naše vsakdanje življenje, pa vendar mnogo, mnogo bogatejši. AVE MARIJA. (Nataša Klemenčič)

Ob izrečenih besedah sem vas spomnil na vaša doživeta romanj. Radi se jih spominjajmo. Za nekoga so nepozabna romanja na Brezje, v Brestanico, na Sveto Goro – Skalnico, na Ptujsko Goro, Zaplaz, v Turnišče … če omenim samo škofijska romarska svetišča. Vam, vzdržljivejšim, je nepozabna Jakobova pot v Compostelo ali slovenske Jakobove poti … Za druge pa organizirana romanja v slovenske romarske kraje in druge po svetu, kolikor dopuščajo trenutne razmere.

 

Gospod Šlibar, nam zaupate, katera pa je vaša najljubša romarska pot?

Z veseljem. Zanimivo bi bilo slišati vas, drage poslušalke in poslušalci, kaj vi mislite, katera je moja najljubša romarska pot? Ker ste nekateri že romali z menoj v Lurd in o romanju slišali na radiu Ognjišče, tam sem bil, mislim 18 krat, šest let (od 2014) sem tudi »lurški kaplan« ... , boste rekli, da je to moje najljubše romanje. Pa je res? Kaj mislite?

- Večkrat, kot je mojih let, sem poromal v najvišjo ležečo kapelo Marije Snežne pod Triglavom, tudi danes ... Je to moja najljubša romarska pot?

- Najbližja in najlažja je romarska pot na Brezje. Tja sem romal že kot otrok. Če se ne motim, sem enkrat v katehezi že omenil, da sem ponoči tam tudi zaspal, ko sem romal v spremstvu staršev.

Torej odgovor na vprašanje je: najljubša romarska pot so Brezje. Zakaj? Ljubljanski pomožni škof Franci Šuštar je ob junijskem srečanju (20. junij 2020) na Brezjah ob srečanju bolnikov, invalidov in starejših v pridigi omenil: »Marija ima v svojem naročju še vedno mesto za vsakega od nas ...«.

- Najraje sem pri Mariji Pomagaj na Brezjah takrat, ko ste vi, na že omenjeno tretjo junijsko soboto. - Prav tako na prvi julijski ponedeljek, ko poromamo k Mariji duhovniki, sošolci iz Ljubljanske nadškofije, posvečeni leta 1975. Takrat nas je bilo posvečenih 17. - Če le morem, grem kdaj tudi peš, ali vsaj del poti, posebno ob prazniku Marije Pomagaj 24. maja, ko smo tam tudi v veliki hvaležnosti za radio Ognjišče.

Prepričan sem, da vas nisem razočaral z odgovorom. Torej Slovensko Marijino narodno svetišče, bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, je moja najljubša romarska pot. Je tudi vaša?

 

Nocoj sva govorila o romanju na romarske kraje, kaj pa naše romanje od rojstva do smrti?

Da, za to romanje se ni treba prijaviti, rezervirati, plačati … Po krstu smo vstopili, povedano v prispodobi, na »vlak« Cerkve. Krst nam je dal »vstopnico« za večnost.

V spominu mi je moj rojak iz Moravč, mož brez obeh nog, na vozičku. Ko sem mu prinašal obhajilo, je rad rekel: »Vstopnico za domov sem prejel pri krstu, malo sem jo zamazal, a jo imam.«

 

Kdo so naši spremljevalci?

Na »vseživljenjskem romanju« potrebujemo marsikaj in marsikoga: Marijo, vzornike svetnike, posebno krstne zavetnike, druge priprošnjike, kot npr. sv. Krištofa, angele varuhe, dobre ljudi, zdravstvene, socialne delavce, dobre politike … Potrebujemo Cerkev, župnijska občestva, razne skupine … Pa družino. O njej smo že več povedali v prejšnjih katehezah, posebej v tisti o 4. zapovedi. Spremljevalci so še sorodniki, prijatelji, sodelavci, pa tisti iz raznih društev, za mnoge med vami Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI), Prijateljstvo bolnikov … Za mnoge od vas so to le domača ognjišča.

In na kaj ne smemo pozabiti? Potrebujemo tudi »hrano«. V katehezah sem že večkrat omenil Katekizem katoliške Cerkve (KKC). V členu 1392 je zapisano: »Kar snovna hrana povzroča v našem telesnem življenju, to na čudovit način uresničuje obhajilo v našem duhovnem življenju. Zedinjenje s telesom vstalega Kristusa ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, prejeto pri krstu. Ta rast krščanskega življenja mora dobivati hrano iz evharističnega obhajila, kruha našega romanja prav do trenutka smrti, ko nam je podeljen kot popotnica …«

 

Na tem mestu vas prosim, gospod Šlibar, da poveste nekaj več o duhovnem obhajilu.

Ne bo odveč, če ponovno slišite. V času epidemije in v vašem življenju starosti in bolezni, je zelo pomembno tudi duhovno obhajilo, o katerem je bilo zadnje čase veliko besed. Kakor ga je priporočal papež Frančišek v tistih treh mesecih, ga priporočam tudi sam in vas vabim, da vam je tudi ta duhovna hrana v pomoč pri romanju skozi življenje v Božji objem.

Se še spominjate tiste preproste molitve, ki jo je pri vsaki sv. maši v domu sv. Marte molil papež. Naj jo ponovim. »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu Tvoje ljubezni, želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem v te, upam v Te, ljubim Te. Tako bodi!«

Lahko molimo tudi z drugimi besedami ali pa zahrepenimo po duhovnem srečanju z Jezusom v tihoti srca.

 

In, če bomo romali v prej omenjeni družbi in ob primerni »hrani«, se ne bomo pritoževali, da smo zaman na svetu, kajne?

Zagotovo. Pred dobrim mesecem sem tole doživel (9. julij 2020). Z avtomobilom sem se vračal domov, v svojo hišico ob samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Peljal sem se mimo hiše, pred katero sem že večkrat videl starejšo gospo Anico na invalidskem vozičku. Včasih sem jo videl gledati skozi okno, ko je opazovala mimoidoče. Kot že tolikokrat, sem tudi tokrat peljal mimo. Srce pa mi ni dalo, da ne bi obrnil in zapeljal na njeno dvorišče. V primerni razdalji sva se pozdravila. Začuden sem bil, da me je prepoznala, še bolj pa potem, ko je rekla, da je vsak dan pri maši prek televizije Exodus in moli rožni venec ob televizijskem prenosu. V pogovoru mi je povedala, da je z berglami prišla do grede s solato. Videl sem jo, kako je sede okopavala in pripravljala zemljo za saditev nove solate. Marsikaj sva se še pogovorila. Zaželela si je, da bi še kdaj prišel na tak, čeprav kratek obisk »na razdalji«.

Mimogrede. Vam, spoštovana Anica in vsem, ki ste in boste godovali v tem času, iskrene čestitke in dobre želje!

 

Zdaj je pa čas za šalo, ki ste jo obljubili malo prej, gospod Šlibar. Prosim.

V začetku 90. let, ko smo imeli občutek, da sveti oče Janez Pavel II. na svojih potovanjih ne bo izpustil nobenega kotička Zemlje, je krožila po Italiji naslednja šala: »Katera je mala razlika med Bogom in papežem?« »No, Bog je povsod – papež pa je že bil povsod.« (Najboljše anekdote o papežih, 45)

 

Simpatična:-) Skoraj pri koncu tokratne kateheze smo. Kaj bi bil vaš glavni poudarek?

Najprej vam povem, da sem vam hvaležen, da ste vztrajali skoraj do konca kateheze. Z vami se želim spomniti nekaterih poudarkov kateheze. Naslov »Marija nas spremlja na poti življenja« sem vzel iz bogoslužnih besed pri maši, pred obhajilom.

Celotno besedilo se glasi: »Gospod Jezus Kristus, tvoja mati nas spremlja na poti življenja. Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve …« in se še nadaljuje«. Ne bomo pozabili, da nas Marija  spremlja na poti življenja!

Slišali smo evangelij Marijinega romanja k teti Elizabeti.

Vam, ki ne morete na romanja in ne morete hoditi, je elektrikar invalid povedal, da tudi tak »lahko hodiš« in polno živiš. Ob evangeliju se vas spomnil na trojni poudarek: v naglici je Marija šla na pot k teti Elizabeti, ta se je čudila ob obisku nečakinje Marije, ki je zapela hvalnico Bogu.

Zatem smo več spregovorili o romanju. Božo Rustja nas je popeljal v gozd. Zakaj je že tisti mož hodil v gozd? »Bog je res povsod, jaz pa ne!«

Franci Petrič nam je spregovoril o globokem teološkem sporočilu romanj. O osebnem izkustvu romanja v Lurd pa je spregovorila lurška romarica. Sam pa izbral za najljubšo romarsko pot Brezje.

Sklenili smo z našimi vsakdanjimi romanji. Ne smemo se smiliti sami sebi, kakor nas je spodbudila gospa z berglami na vrtu. Ob koncu pa je bila beseda še o Božjem kruhu (obhajilu in duhovnem obhajilu), ki ga moramo imeti v potovalki ali kovčku ob našem življenjskem romanju.

 

Res bogata vsebina se je nanizala nocoj. Upam, da je prišla do src naših poslušalcev in poslušalk.

Če pa ni prišla, pa dodam še kak »bonbonček«. Saj bi dal skodelico kave, pa je že pozno, pa še fizična oddaljenost se priporoča.

– Pred kratkim mi je mož v Soči ob podobnem pogovoru, kot je danes, rekel: »Če nimaš cilja, si mrtev.«

– »Bonbonček, tudi za sladkorne bolnike, bi bil lahko tudi naslednji. Če hočem nekam priti, nekaj doseči, osvojiti kak cilj ali vrh, ne smem pozabiti trojnega: hoditi korak za korakom, hoditi v dobri družbi, imeti cilj!

– Naj še nadaljujem. Na romanju vseh vrst, tudi življenjskem, moram dati v potovalko »potrpežljivost«. - Da se ne zgodi kaj podobnega: V hotelu s petimi zvezdicami se romar, ja romar, ne turist, pritožuje, da ni vse v redu …!

– Na romanju je poleg drugih molitev skoraj vedno tudi križev pot in spoved!

– Sladek bonbon je tudi sledeči v stavku dr. Andreja Rahtna: »Temna je pot pred nami, a nad nami so še svetle zvezde« (dr. Andrej Rahten, Razpad skupne države – ob predstavitve knjige v Celju, 17. julij 2020).

– Za bonbon vzemite tudi domačo nalogo, ki naj bo v tem, da zmolite kdaj očenaš in zdravomarijo v zahvalo za vsa romanja v vašem življenju in se spomnite vseh, ki so in še »romajo« z vami.

 

O, veliko modrega ste nam prinesli nocoj, gospod Šlibar. Tudi nalogo torej imamo.

 

Za konec pa še sporočilo zdravnice Zvonke Zupanič Slavec.

Ko sem pripravljal to katehezo, sem se srečal z zdravnico Zvonko Zupanič Slavec, zgodovinarko medicine in predstojnico Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ker dobro pozna epidemiološko situacijo, sem jo povabil, naj se malo »sprehodi« najprej z menoj, potem pa še z vami, z besedami, ki vam jih bom posredoval. Naj ne bodo le opomin. Potrdijo naj nas tudi v tem, kar že delamo.

 

Kaj vam je svetovala?

Kako »romati«, iti naprej vsak dan, ko ne veš, ali boš zbolel, kako se obvarovati bolezni, živeti z njo? Kako preprečiti okužbo?

To in še kaj sem jo vprašal, da bi zmogli pogumno in polni upanja »romati« skozi te mesece, ko so druženja, izleti, potovanja in romanja tako okrnjeni.

In kaj mi je odgovorila? Poudarila je, da zdajšnja situacija ni vsakdanja. To vemo vsi. Ker je drugačna, težko ustrezno odreagiramo. - Potreben je čas, da razumemo, da imajo nove bolezni svoje zakonitosti.

 

Kaj je še posebej poudarila?

Zelo je poudarila pomembnost pozitivne naravnanosti, pa tudi, da sprejemamo nasvete in priporočila, ki nas želijo zaščititi pred boleznijo. Posebno je opozorila na higieno rok, primerno fizično oddaljenost in nošnjo mask. To preprečuje okužbo drugih in varovanje pred okužbo. Pomembno je tudi prezračevanje prostorov.

Ta priporočila moramo najprej sami razumeti, sprejeti, upoštevati in priporočati drugim. Pomembno je, da o odgovornem vedenju najprej sami pozitivno razmišljamo in živimo v upanju, da je to prehodno obdobje, saj pričakujemo, da bo virus izgubljal na svoji moči in se mu bomo krepko postavili v bran.

To že delamo, pa vam vseeno posredujem njene besede. V zakup moramo v teh časih vzeti tudi to, da se manj družimo. Vem, da ni lahko. Naj bo več pogovora na daljavo, morda skozi okno ali prek telefona in video klica. Pripomnila je še in nas opogumila, da ne pozabimo, da več zmoremo, kot mislimo. Če bomo to upoštevali, bomo zaščitili svoje življenje in življenje drugih. Hkrati pa bomo imeli garancijo, da bomo ob spremenjenih časih lahko spet normalno romali, potovali, se družili.

Po njenih besedah tudi sam prekinjam svoje romanje z vami ta večer in vas pozdravljam z obljubo, da še »pridem«. Do takrat pa ostanite zdravi!

 

Hvala, gospod Šlibar. Za konec pa prosim še za blagoslov.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Bog vse tolažbe naj vodi vaše dneve v svojem miru in vam podeli svoje darove.

Amen.

Rešuje naj vas vsakega nemira in utrjuje vaša srca v svoji ljubezni.

Amen.

Podari naj vam živo vero, upanje in ljubezen, da boste naredili na tem svetu čim več dobrega in srečno prišli v večno življenje.

Amen.

Ostanite v miru. Bogu hvala.

 

Z blagoslovom smo prišli do konca avgustovske kateheze. Prav lepa hvala za vse vaše misli in spodbude nocoj, gospod Šlibar. In hvala tudi vam, dragi poslušalci, spoštovane poslušalke za vašo pozornost. Od vas se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

Poslušalke in poslušalci - tako ste bili večkrat nagovorjeni ta večer. Ob omenjenih besedah boste prav lahko uganili temo septembrske kateheze.

Lahko noč