Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 7. 09. 2020

22. navadna nedelja, A, 30. avgust 2020

Zjutraj sem ob prvi sv. maši v vaši cerkvi molil brevir na hribu ob samostanu. Kako čudovit pogled! Meglice, svežina ... Zdaj pa tako, kot je ...

Pred meseci smo živeli brez mask in strahov pred koronavirusom ...

Marijina sestra Helena, ki je s s. Edith v soboto načrtovala vsakoletno romanje s pokopališča na Viču peš romanje za invalide v to Marijino cerkev, po nesrečnem padcu leži v bolnišnici ...

Salezijanski mladi, 35 letni duhovnik Josip Domić, je poln načrtov v petek končal svojo življenjsko pot v prometni nesreči ...

Prepričan sem, da vsak od nas doživlja ne le prijetne stvari. Kar hitro se kaj »postavi na glavo«.

Za vse to in še za druge stvari, lahko čisto osebne, smo danes tu, zazrti v Marijo Vnebovzeto v leščevju.

 

Vsi iz dobrovske fare skupaj z župnikom, sodelavci, Marijinimi sestrami, kakor vsi romarji od drugod, prisrčno pozdravljeni! Hvala vam, da nadaljujete lepo navado romarjev v preteklosti.

Skupaj z vami podaljšujemo praznik Vnebovzete in prav danes je prvi dan devetdnevnice pred Malim šmarnom.

Vesel sem, da smem biti z vami, saj sem bil za Vnebovzetje na Kredarici pod Triglavom. Kamor pa ni bilo tako lahko priti. To so doživeli na Marijo Snežno tudi godbeniki Dobrova-Polhov Gradec, na katere smo z Borutom, vsi ponosni.

Danes smo povezani smo tudi s tistimi, ki zaradi starosti ali bolezni ne morejo v cerkev. Pa tudi s tistimi, ki so se od Cerkve oddaljili.

Ob šmarnih mašah se spominjamo tudi vseh, ki so romali sem k Mariji v Leščevje. In tudi vseh duhovnikov, ki so tu delovali ali so prihajali sem. Posebej sta nam še blizu ob gospoda Goloba, Anton in Lojze.

Prepričan sem, da ste tu, tudi za koga drugega, ki ste ga  v duhu prinesli s seboj.

Verjemite, Marija ima v naročju še mesto za vsakogar. Le poglejmo jo, kako nas je vesela.

In ne pozabimo ji izročiti tudi vse otroke, dijake, študente, njihove učitelje in profesorje in njihove družine, ko bodo začeli pouk.

 

Z vami se bom ob slišani Božji besedi ustavil ob evangeliju, ki smo ga slišali. Apostol Peter se ni skazal kot prejšnjo nedeljo, ko je priznal Jezusa za Mesija.

Danes ne more sprejeti Jezusove napovedi, da bo trpel ...

 

Tudi mi se težko soočamo s trpljenjem. Jezus nam v ev. odlomku pove, da kdor hoče Jezusu slediti, naj bo pripravljen sprejeti svoj križ. Z drugo besedo reči »JA« ,«zgodi se tvoja volja«!

 

Pred dnevi mi je mož, srednjih let pripovedoval: »12 letna vnukinja je zbolela. To je bilo v času, ko naj bi se poročil sin. Z veliko vero je romal na Brezje. Ob obhodu kapele po kolenih, je vneto in z vero prosil Marijo, da ozdravi vnukinjo, ki se je zdravila v bolnišnici. Pripravljen je bil sprejeti vse, kakor bo Božja volja, čeprav si je zelo želel zdravje deklice, da bi lahko izvedli sinovo poroko. In res, dekletce se je pravočasno vrnilo iz bolnišnice brez znakov bolezni. Zdravnikom in drugim, ki so jo spremljali, se je to zdelo čudežno«.

Koliko podobnih pričevanj bi lahko povedali vi, dragi bolniki in vsi navzoči! Tudi dvoletni Metod s čudežno ozdravitvijo v priprošnji k božjemu služabniku Antonu Vovku.

 

Pa še nekaj osebnega. Ob novici, da imam raka, sem poromal na Brezje. Tudi sam imam navado, da grem po kolenih okoli Marijinega oltarja. Brez velikih besed in  molitev, sem svojo stisko izročil Mariji. Kaj vse sem ji še povedal, ne vem. V pomoč mi je bila tudi opoldanska molitev angel Gospodov. Posebej so me nagovorile besede: »zgodi se mi po tvoji besedi«. Umirjen se odšel z Brezij. V naslednjih dneh je  bila operacija na prostati. Do sedaj je minilo dobrih sedem let. Vse situacije življenja kot so: menjava treh kaplanskih mest, več kot tridesetletno spremljanje bolnikov v bolnišnicah, zgodnje smrti staršev in dveh bratov in tolikih drugih, pa poslušanje tolikih v njihovi žalosti, mi dajejo pogum besede, ki sem si jih izbral za mašno geslo: »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8, 28).

 

Današnje razmišljanje sklenem z mislijo iz knjižice, ki jo je pred kratkim izdala Družina, z naslovom Kje je Bog v času koronovirusa, avtorja Johna C Lennoxa, str. 33), kakor sem jo povedal včeraj na Zaplazu, ob srečanju bolnih in starejših.  »Kristjan ni nekdo, ki  je našel odgovor na vprašanje bolečine, trpljenja in koronovirusa, ampak nekdo, ki ljubi Boga in mu zaupa zato, ker je ta tudi sam trpel ... Če bi bilo Jezusovo trpljenje zadnje, kar je za nas storil, ne bi o njem slišali ničesar več. Toda ni se vse končalo z njegovo smrtjo. Veselo sporočilo, ki je ob tisti prvi veliki noči spravilo ves Jeruzalem na noge in se je nato skozi stoletja razlegalo vse do danes, je, da je Jezus smrt premagal, da je vstal od mrtvih in bo ob koncu časov sodil vsemu človeštvu« (str.61- 62).

 

Predno sklenem razmišljanje z molitvijo, povzemam nametane misli, da se bolj »vsedejo« v nas. Vse boste lahko prebrali tudi na spletni strani: miro slibar ali pastorala zdravja.

- truditi se sprejemati vsakdanje težave;

- z romanjem ob šmarnih mašah nadaljujemo verigo prednikov;

- tako smo podobni  Petru in apostolom, ki se težko soočajo s trpljenjem.

-  s hvaležnostjo sem bom spominjal velikih Božjih del v osebnem življenju, v družini, župniji ...

 

Dodam še molitev.

Marija, na naši poti vedno siješ kot znamenje odrešenja in upanja. Zdravje bolnikov, zaupamo se tebi, ki si pod križem doživljala Jezusovo bolečino in ostala trdna v veri. Posreduj za nas pri Jezusu, ki je nase vzel vse naše trpljenje in si je naložil naše bolečine, da bi nas po križu popeljal k slavi vstajenja. Amen.