Onkološka ginekologija

VATIKAN (petek, 11. september 2020, RV) – S papežem Frančiškom so se danes v dvorani Pavla VI. v Vatikanu srečali udeleženci Svetovnega kongresa o onkološki ginekologiji, ki ga je organiziralo Mednarodno združenje za ginekološko onkologijo. Sveti oče je v ospredje postavil celostno oskrbo bolnikov in pomen odnosa v procesu zdravljenja.

Srečanja v Vatikanu so se udeležili predstavniki različnih združenj s področja ginekološke onkologije, med katerimi so bile tudi nekdanje pacientke. »Pri svojem dragocenem služenju se dobro zavedate, kako pomembno je ustvarjati vezi solidarnosti med bolniki z resnimi patologijami, v kar so vključeni tudi svojci in zdravstveni delavci, v odnosu vzajemne pomoči,« je dejal sveti oče. »In to postane še bolj dragoceno, ko se sooča z boleznimi, ki lahko resno ogrožajo ali oškodujejo plodnost in materinstvo. V teh situacijah, ki globoko vplivajo na življenje ženske, je nujno poskrbeti za psihološko, odnosno in duhovno stanje vsake pacientke, in sicer z veliko občutljivostjo in spoštovanjem.«

Papež je spregovoril o pomembnosti »celostne oskrbe«, tudi v primerih paliativne oskrbe, v katero je dobro vključiti osebe, ki so sposobne spremljati pot zdravljenja in nuditi zaupanje, upanje in ljubezen. »Vsi vemo – in to je tudi dokazano,« je dejal sveti oče, »da živeti v dobrih odnosih pomaga in podpira bolnike na njihovi poti zdravljenja, saj v njih ponovno prebuja ali utrjuje upanje. Bolna oseba je vedno veliko več kot zgolj protokol, v katerega je umeščena s kliničnega vidika. To dokazuje dejstvo, da ko bolnik vidi priznano svojo edinstvenost – vaša izkušnja lahko to potrdi – se dodatno poveča zaupanje v medicinsko ekipo in v pozitivno obzorje.«

Frančišek je izrazil željo, da rečeno ne bi ostalo samo izraz neke ideje, ampak bi vedno bolj našlo prostor in priznanje znotraj zdravstvenih sistemov. »Pogosto se upravičeno zatrjuje, da se odnos, srečanje z zdravstvenim osebjem, začenja pri oskrbi. V kakšno korist je bolnikom, če imajo priložnost svobodno odpreti svoje srce in zaupati svoje stanje in situacijo!«

A v konkretnem vendarle ostaja vprašanje, kako razviti to veliko potrebo znotraj bolnišnične organizacije, ki je močno pogojena z zahtevami učinkovitosti. Papež je pri tem izrazil žalost in zaskrbljenost v zvezi s precej razširjeno nevarnostjo, da »se človeško razsežnost pri oskrbi bolnih oseb prepušča 'dobri volji' posameznega zdravnika, namesto da bi se jo obravnavalo kot del oskrbe, ki jo nudijo zdravstvene strukture. »Ni treba dopustiti,« je poudari papež, »da ekonomija vsemogočno vstopi v svet zdravstva do točke, ko kaznuje bistvene vidike, kot je odnos z bolniki. V tem smislu so hvalevredna različna združenja, ki brez namenov po dobičku v središče postavljajo paciente, s tem ko podpirajo njihove potrebe in legitimna vprašanja ter dajejo glas tudi tistemu, ki ga nima zaradi svojega osebnega, ekonomskega in družbenega položaja.«

Seveda raziskovanje zahteva veliko ekonomskega prizadevanja. A po papeževem prepričanju je vseeno možno najti ravnotežje med različnimi faktorji. »Pa vendar je prvo mesto treba dati osebam, v tem primeru bolnim ženskam, a tudi – ne pozabimo tega – osebju, ki je z njimi v vsakodnevnem tesnem stiku, da bo lahko delalo v ustreznih pogojih.«

Sveti oče je zbrane spodbudil, naj po svetu širijo »dragocene rezultate« svojih študij in raziskav, »v korist žensk, za katere skrbite«: »Kljub svojim težavam nas ženske spominjajo na vidike življenja, ki so včasih pozabljeni, kot so negotovost našega življenja, potreba po drugem, nespametno živeti osredotočeni samo nase, stvarnost smrti kot del samega življenja. Stanje bolezni izpostavlja tisto odločilno držo človeškega bitja, kar je 'zanesti se': zanesti se na drugega brata in sestro, na Drugega z veliko začetnico, kar je naš nebeški Oče. In izpostavlja tudi vrednost 'bližine', 'postati blizu', kakor nas to uči Jezus v priliki o dobrem samarijanu.«