|
Ponovno se vračamo k slišanemu svetopisemskemu odlomku. Pred ozdravitvijo je skušnjava, da se hočemo gluhemu posmehovati.
Res je. Tudi sam se spominjam iz otroških let nečesa podobnega, kar s sedanjo pametjo obžalujem. – Pomembno sporočilo tudi komu od vas, ki poslušate katehezo. Dogaja se, da določeno storimo v nevednost in ne prostovoljno. Kasneje, tudi v starosti to »nosimo« s seboj kot veliko breme. Za neprostovoljna dejanja ali dejanja v nevednosti, nismo odgovorni! Ne pozabite tega. Zagotavljam vam, da boste mirneje živeli.
Dalje. Ni v naši moči, da bi rekli gluhim, s katerimi živimo ali jih srečamo: »Efeta – odpri se!« in bi jim čudežno vrnili sluh. Je pa nekaj, kar lahko storimo tudi mi in jim tako lahko lajšamo trpljenje.
Kaj je torej tisto, kar lahko storimo?
Res. Povabljeni smo, da delamo na tem. Kako? Vzgajajmo se k spoštovanju, k rahločutnosti do tistih, ki jih je prizadela ta telesna motnja. Več o tem še kasneje.
Posmehovanja ali pa šale na račun gluhosti drugih so kakor svet stara navada. Prisluhnimo še enkrat opominu iz Stare zaveze: »Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike« (3 Mz 19,14).
Z nami lahko delite tudi občutje gluhe redovnice.
Res, neka gluha redovnica je dejala: »Gluh človek pravzaprav ne zbuja sočutja, ampak je celo v nadlego, gre na živce, ker hoče, da večkrat ponovimo iste stvari. Tako se ustvarja oddaljenost, obrobnost in tisti strašni: 'Si razumel ali ne?', ki nas tako zelo prestraši. Gluh človek je izoliran iz sveta ljudi.« Tako gluha redovnica.
Kako vedeti, kaj gluhemu človeku ugaja in kaj ga moti? Marsikdaj z najboljšimi nameni lahko zelo prizadenemo, čeprav to še zdaleč ni bil naš namen. Kakšen nasvet, gospod Šlibar?
Za pridobitev tega znanja ni potrebno študirati psihologijo. Najbolj osnovno je, da se zavedamo, da moramo govoriti jasneje, glasneje, tako, da lahko vidi premikanje ustnic in kretnje. Vse to zelo pomaga človeku, ki slabše sliši. Če je potrebno ponoviti, storimo to blago, ne da bi kazali znamenja naveličanosti, in še zmerneje, kot smo to storili prvič.
Dalje. Izogibajmo se polglasnega govorjenja ali pa namigovanja za hrbtom. Gluhost že po naravi sili človeka k sumničenju, da ljudje o njem govorijo slabo, da ga imajo za norca.
Ko zaradi tega, ker človek ne sliši, pride med pogovorom do zastoja in nesporazuma, tega ne izpostavljajmo, da ne bi povzročili posmehovanja, s čimer bi ga še bolj ponižali. To je človeška in krščanska obzirnost, ki je še kako aktualna.
Ali nam poleg povedanega želi evangelij o gluhem še kaj povedati?
Res, to ni edina stvar, o kateri bi nam v zvezi z gluhostjo želel spregovoriti evangelij. V njem je beseda »Efeta« – Odpri se! Efeta je aramejska beseda. V tem jeziku je govoril Jezus. Že v prvi Cerkvi so razumeli, da se ta beseda ne nanaša le na telesno, ampak tudi na duhovo gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred. Žal krstitelj to običajno izpusti. Takoj ko je duhovnik ali kdo drug krstil otroka, se dotakne njegovih ušes in ust ter pravi: »Efeta, to je odpri se!« S tem hoče reči: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za hvaljenje, za življenje.
Sveto pismo je neizčrpen zaklad, zato prosim za še kakšno spodbudo v luči slišanega evangelija.
Z veseljem. Zelo pomembno je naslednje. Kristus se gluhega dotika, ker je ta bolezen ozdravljiva samo z dotikom. Samo z odnosom, in sicer z odnosom, v katerem se drug drugega dotaknemo, v katerem drugega čutimo in se mu damo tudi sami začutiti v vsem, kar smo, v dobrem in v slabem. Kajti čutiti drugega je stvar, ki je pomembnejša od vsega. - Zato ni tako hudo, če se kregamo. Dosti huje je, če utihnemo, če se drug od drugega umaknemo. Če se drug drugega ne dotikamo več. Takrat namreč propadamo. Propadamo, ko ni več odnosa. - Zato se je treba danes skupaj z učenjem matematike in angleščine, slikanja in atletike v šolah in doma odločiti za učenje medsebojnega pogovora, za učenje življenja z drugimi, za poslušanje. Sicer bomo v svetu težko preživeli.
Potemtakem odkrijemo, da se evangelij, ki smo ga izbrali za nocojšnjo katehezo ne tiče le telesne gluhosti.
Pravilno ste slišali. Evangelij se tiče tudi tistih, ki slišijo, tistih, ki kakor maliki »imajo ušesa, pa ne slišijo; imajo oči, pa ne vidijo« (Ps 115,5-6). Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in oči, da bi videlo. To je del najbolj splošnega človeškega prepričanja in je izraženo tudi v nekaterih izrazih vsakdanje govorice. Ali ne rečemo o človeku, da ima »odprto« srce, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je »zaprto« za sleherno sočutje?
Efeta! Odpri se! – je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku, ne le gluhemu. To je povabilo, da se človek ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za potrebe drugih.
V pozitivni naravnanosti bi to pomenilo, da se človek uresniči v vzpostavljanju svobodnih in lepih medsebojnih odnosov med ljudmi, ki se jim podarja in od njih tudi prejema.
Če to naobrnemo na naše odnose z Bogom, je »odpri se!« povabilo, da bi poslušali Božjo besedo, ki nam jo posreduje Cerkev, in dopustili Bogu, da vstopi v naše življenje. V tem smislu je bila močan odmev Jezusovega »Efeta« beseda sv. papeža Janeza Pavla II., ki jo je izrekel ob nastopu svoje papeške službe: »Odprite vrata Kristusu!«
Včasih tako velja zapreti telesna ušesa, da bi bolje odprli ušesa duše, kajne.
Spomnim na že omenjeno gluho sestro, ki je dejala: »Nekatera dekleta izberejo klavzuro – samostan, da bi živele intenzivno življenje in iskale večnost. Moja klavzura je gluhota. Ko dan za dnem živim v molku, izolirana od zunanjega sveta, od njegovega hrupa, odmerjenega časa, sem dosegla umirjenost in življenjsko zrelost. Jezusov Efeta se je v mojem življenju že zgodil, ker mi je odprl srce in razum za njegovo besedo.«
Gluhost je za to ženo postala neke vrste osvetljena klavzura, v zavetju katere je pred oglašujočem hrupom modernega življenja odkrila resničnejši in lepši svet. – Vprašam vas, ki poslušate, upam, da naju slišite, kako pa vi v svoji sobi, na vozičku, postelji, živite s svojo gluhoto?
Poznan nam je Beethoven, najslavnejši med gluhimi. Potem, ko je oglušel, je napisal svoje najlepše skladbe, med njimi Odo radosti v Deveti simfoniji.
Tako, zdaj predlagam, da prav tej skladbi prisluhnemo in sicer v izvedbi slovaškega simfoničnega orkestra …
HIMNA EVROPSKA SKUPNOST
Poslušate septembrsko katehezo za bolnike, ki jo nocoj posvečamo gluhoti. Naš gost je tudi nocoj msgr. Miro Šlibar. Zanimivo je, da ni vedno potrebna telesna gluhost, da bi odkrili drugi svet.
Res je. Gluhost lahko tudi izberemo, kar pomeni, da se sami odločimo, kaj bomo in česa ne bomo poslušali. Primer. Mučenec prvih časov krščanstva sv. Ignacij Antiohijski (goduje 6. julija, umrl kot mučenec 108 po Kr., pokopan v baziliki sv. Petra v Rimu), je priporočal svojim vernikom: »Bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o bližnjem. Bodite gluhi, ko se vam kdo prilizuje in vas skuša podkupiti z obljubami nepoštenega zaslužka.«
Bodite gluhi, ko vam radio ali kakšen drug predvajalnik (televizija) ponuja nespodobne ali bogokletne pesmi, prostaško ali žaljivo govorjenje. Včasih moramo biti gluhi tudi, ko nas kdo užali ali pa govori slabo o nas. Pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da bi vedno vračali udarec za udarec.
Eden od psalmistov je izrekel naslednje besede, ki jih Cerkev polaga v usta Kristusu na križu; On kljub žalitvam ni odgovarjal z žaljivkami: »Jaz pa sem kakor gluh, ne slišim, kakor mutec, ki ne odpira svojih ust« (Ps 38,14).
Kolikemu zlu se lahko izognemo, posebno v družinah, preprosto tako, da pustimo besedam, ki so bile izrečene v trenutku jeze, da padejo v praznino, kakor da jih sploh ne bi slišali!
No, to so zelo praktični nasveti, ki vabijo prav vsakega izmed nas …
Vabim vas, vse, ki vztrajate v katehezi in se niste prepustili gluhosti, da povzamemo nasvet gluhe sestre, ki sem jo že omenil, in si tudi mi uredimo našo malo klavzuro. Postanimo gluhi, da bi bolje slišali. V svetu, v katerem živimo, to postaja skoraj fiziološka potreba, če nočemo, da bi se potopili v hrupu, kjer je polno nepotrebnih besed, ki nas oblegajo od vseh strani. Med oblikami onesnaževanja okolja je danes tudi onesnaževanje s hrupom.
Zdaj pa prosim še za čisto konkretna priporočila za lažje medsebojne odnose.
Določena priporočila bom ponovil. – Zavedati se je potrebno, da komunikacija z gluho osebo ni nikakršen bavbav, zato ni nobene potrebe, da se gluhi ali gluhonemi osebi na veliko izogibate. Res pa je, da je potrebno biti pri komunikaciji pozoren na nekatere dejavnike, ki jih omenim:
- Za komunikacijo izberite tiho okolje z minimalnimi zvočnimi motnjami, ki bi motile gluho osebo pri komunikaciji. – Ko govorite, glejte sogovornika v obraz, saj se gluhi pogosto zanašajo tudi na branje z vaših ustnic. – Prostor, v katerem poteka pogovor, naj bo dovolj svetel, saj bo gluha oseba lahko le na ta način brala z vaših ustnic. – Preveč glasno govorjenje z gluho osebo ni potrebno, saj vas ne bo nič bolje slišala. Veliko bolj je pomembno razločno odpiranje ustnic. – Gluhi zelo težko komunicirajo v skupini, saj se ne morejo prilagajati različnim sogovornikom tako hitro kot vi. Če se le da, zato pogovor opravite v dvoje. – Če ne gre prek govora, vas papir in svinčnik zagotovo rešita v komunikaciji z gluho osebo. Mimogrede. Človek, ki je gluh ali ne more govoriti, lahko, če želi, ni pa nujno, pri spovedi svoje grehe zapiše.
Ker gluhoneme osebe večinoma komunicirajo le v znakovnem jeziku, so pogosto tudi psihosocialno osamljene. Pri komunikaciji upoštevajte naštete nasvete, ki vam bodo zagotovo v veliko pomoč. Če imate v bližini gluho osebo, jo večkrat obiščite, se z njo pogovorite ali pa jo usmerite v eno od mnogih društev, kjer se gluhonemi družijo med seboj. Seveda bomo v teh časih upoštevali pravila. - Ne pozabite, nikoli ni prepozno, da se tudi vi naučite znakovnega jezika. Z eno besedo, gluhi ali naglušeni osebi ste lahko v veliko podporo.
Se vam zdi gospod Šlibar, da se kaj premika glede vključevanja gluhih v družbo?
Res je, da je na področju vključevanja gluhih v družbo še veliko nedorečenega, pa so v zadnjih letih storjeni veliki premiki. Vprašujete, kaj lahko naredite, če ste v stiku z gluho osebo?
Danes se sicer številna sredstva javnega obveščanja že močno prilagajajo gluhim in naglušnim. Prav tako pa so jim na voljo različne aplikacije, ki si jih lahko naložijo na mobilne telefone in jim pomagajo iz morebitnih težav, kot je na primer pomoč na cesti. Kljub temu pa takšne osebe vseeno potrebujejo svojega tolmača za urejanje raznih pravnih zadev ali pa pri obisku zdravnika, zato jim lahko tudi vi, če poznate znakovni jezik, pri tem pomagate. Ne pozabite, da imajo mnoge cerkve tako imenovano »induktivno zanko« za lažje sodelovanje pri bogoslužju. Ko bodo časi drugačni, le povejte to osebam, ki slabše slišijo in nosijo slušni aparat.
Če se še za kratek hip ustaviva pri slišanem evangeliju. Zanimiv je zaključek odlomka.
Odlomek, ki je vodilo naše kateheze, se konča z naslednjo navdušeno pohvalo množice Jezusu: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«
Neki pridigar se je zmedel in rekel: »Gluhim je dal, da govorijo in nemim, da slišijo.« To seveda ni ne vem kakšen čudež. Po vsem tem, kar smo rekli, lahko to pohvalo beremo tudi takole: »Evangelij vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, ko je dobro, da slišijo, in napravi gluhe tiste, ki nas poslušajo, ko je dobro, da ne slišijo« (Rainero Cantalamessa, Vrzite mreže B, str. 219–222).
Tisti, ki slišimo, si pravzaprav težko predstavljamo, kako živijo gluhi, zato je še toliko bolj pomembno, da govorimo o teh temah, da se poskušamo vživeti v gluhega. Zato so konkretne izkušnje, pričevanja še toliko bolj dragocena.
Kako silno težko je biti gluh, sem slišal od svojega prijatelja, sošolca duhovnika (Ivan Povšnar, Spoznanje Boga bo všeč tvoji duši, str. 219). Pripoveduje o prijatelju, ki je bil skoraj popolnoma gluh. V njegovi župniji so imeli zelo velik in imeniten cerkveni mešani pevski zbor, ki je pri maši zapel tako, da si ostal očaran, ko si jih poslušal. Pripoveduje, da so na neko veliko noč, ko je pevski zbor pri maši pel silno lepo in na glas, mojega prijatelja spraševali in mu z rokami kazali in mahali po maši: »Ali si slišal, kako so pevci danes blesteli in lepo peli?« Odgovoril je: »Ko so pevci peli, se mi je zdelo, da od daleč slišim, kot da bi ropotal traktor.« – Biti gluh je torej težko. Poleg gluhote biti še nem je pa še težje.
Če se ponovno vrneva na evangeljski odlomek in se zdaj ustaviva ob tistih, ki so bili ob gluhonemem.
Ostajam ob zapisanih mislih omenjenega sošolca. Povabim vas, da se spomnimo gluhega, ki so ga privedli k Jezusu. Bil je gluh in nem, razumeti je mogel samo kakšno malenkost, dopovedati mu niso mogli skoraj ničesar. Preprosto so ga prijeli za roko in ga odpeljali. Mislili so si: »Boš že videl, kaj bo.« Kakšno veselje in presenečenje je bilo to zanj in za tiste, ki so ga pripeljali k Jezusu. Če ga ne bi privedli k Jezusu, bi vse življenje ostal gluh in nem. Kako pomembno je druge pripeljati k Jezusu! To je tudi naša naloga.
V teh dneh, ko se je začelo novo katehetsko leto, smo tudi starši privedli svoje otroke k Jezusu; kaj lahko ob tem storijo starejši, invalidi in na splošno tisti, ki si mislijo, da ne morejo več ničesar storiti.
Malo se oddaljimo od gluhih. – V začetku tega meseca so mnogi starši privedli otroke k Jezusu, kot ste rekli. Z nekaterimi so tudi navzoči pri katehezi, verouku, v kolikor razmere dopuščajo. Starejšim otrokom so omogočili plačilo veroučnih knjig in jih spodbujajo, da se udeležijo poglabljanja v veri. Z njimi gredo k sveti maši in doma molijo. Na te načine starši privedejo otroke k Jezusu. Velikokrat so spodbuda tudi vrstniki.
Ob tem pa ne smemo pozabiti, kako lahko tudi starejši, invalidi in tisti, ki mislijo, da ne morejo ničesar več storiti, privedejo koga k Jezusu. Kako? Besed ni potrebno veliko, raje manj. Molitev zanje je čudovita pomoč. Če pa je pridruženo še darovanje trpljenja, so naredili največ, kar lahko. Kako pa bo in kakšen bo odziv mladih, prepuščamo Bogu. – Ne pozabite na to!
Lahko z nami delite kakšen konkreten primer, kako starejši in invalidi koga privedejo k Jezusu.
Z veseljem. V župniji so srečanja za starejše in bolne. Žal je v tem letu posebnih razmer takih srečanj manj in so prilagojena temu času. Nekateri starejši se branijo priti. Toliko izgovorov. Med njimi morda tudi takšen: »Veš, ne bi šel ... Imam bergle, pa mi je nerodno ropotati s tistim po klopi ... Kaj bodo pa rekli, ko me bodo videli na vozičku? Težko toliko časa zdržim brez toalete ... Nočem domače obremenjevati ...« Dogaja pa se tudi drugo. Nekdo, ki je prav tako na vozičku, reče: »Ti kar pridi, saj ne bo nič hudega, če malo zaropota kakšna bergla. Te pridem jaz iskat in te tudi pripeljem nazaj! ... Dovoli, da tvoji naredijo kaj zate, koliko si kot oče in mati naredil zanje!«
Še nadaljujem. - Tudi bolniki v bolnišnici lahko privedejo druge bolnike k Jezusu. Primer: »Jutri pride bolniški duhovnik,« pove bolnik sobolniku v sobi. »Ali naj mu rečem, da tudi tebe obhaja?« Pogosto dobi odgovor: »Ne, ne! Mi je nerodno k spovedi! Pa tudi nobenega greha nimam, ni treba!« »Oh, kar malo se opogumi, saj je bolniški duhovnik fejst fant, boš vidla!« »No, dobr, pa mu reci!« – Ste slišali, na takšne in podobne načine vodimo druge k Jezusu. Ne pozabite na ta apostolat: privesti druge k Jezusu!
Naše življenje bi moralo biti eno samo veliko uho!
Gospod Šlibar, skorajda do konca tokratne kateheze smo prišli. Kaj bi radi še posebej poudarili, kaj naj nosimo v srcih do našega naslednjega slišanja?
Spomnili smo se, da so v septembru kar štirje Marijini prazniki. Novo zame je odkritje zavetnika za gluhe in naglušne, to je sv. Filip Smaldonej, Italijan (1848–1923), ki se je rodil približno sto let pred menoj. Zatem smo slišali nekaj o gluhosti in prisluhnili svetopisemskemu odlomku o Jezusovi ozdravitvi gluhega. In ugotavljali, da gre za gluhoto tudi v duhovnem smislu. Med praktičnimi nasveti sem posebej poudaril, da gledamo gluho osebo v obraz, razločno odpiramo ustnice, se poslužujemo pisanja, pogosto obiščemo gluhega ali naglušenega, ga vključujemo v družbo, povemo za možnost poslušanja v cerkvi prek induktivne zanke ... Pri tem sem tudi poudaril pomembnost apostolata gluhih med seboj in apostolata, h kateremu smo poklicani vsi.
Tako. In zdaj vas prosim le še za sklepni blagoslov.
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo.
Gospod Jezus, ki si dal gluhim slišati in nemim govoriti.
Prosimo, daj poguma vsem, ki slabo slišijo,
znanje zdravstvenim delavcem,
svojcem pa čutečo bližino.
Tvoj blagoslov naj nas vse spremlja, da se ti bomo vedno zahvaljevali in te vekomaj veseli slavili.
Po Kristusu našem Gospodu.
Amen.
Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina + in Svetega Duha
naj pride na vas in na vas vedno ostane.
Amen.
Gospod Šlibar, hvala za vse nocojšnje misli; verjamem, da smo se vsi skupaj naučili česa novega in da nas to pravzaprav ohranja čile in vitalne. Verjamem tudi, da nas je nagovorila razlaga evangeljskega odlomka. Zato prav lepa hvala.
Najlepša hvala pa tudi vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke za pozornost in poslušanje.
Vse dobro vam želim do našega naslednjega snidenja. Od vas se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.
Lahko noč.
|