INTERVJU ZA GLASILO GODBE DOBROVA – POLHOV GRADEC

1. Kako bi na kratko povzeli svoje življenje do prihoda na Dobrovo? Kje ste se rodili, iz kakšne družine prihajate, kaj ste najraje počeli kot otrok, kako vas je zaneslo med duhovnike in kako ste se odločili za oskrbo bolnikov?

Izhajam iz župnije Moravče, iz družine s petimi otroki, petimi fanti. Hvaležen sem za vzgojo doma, v šoli in v župniji, ki mi je vcepila skrb za sočloveka. Kot otrok sem bil ministrant in se rad družil s fanti podobne starosti. Mlade je povezoval takratni moravški župnik Mrvar, ki nas je povabil za pomoč pri obnavljanju cerkva, hkrati pa s svojim pričevanjskim duhovništvom navdušil za poklic. Po končani osnovni šoli sem nadaljeval Srednjo versko šolo, malo semenišče v Vipavi, maturiral 1969, nato služil vojsko kot bolničar v Našicah in leto dni v Čapljini, nedaleč od Medžugorja. Sredi šolskega leta 1971 sem začel študij na Teološki fakulteti, bil v petem letniku posvečen v duhovnika in prvo kaplansko mesto opravljal v Sodražici. Zaradi bolezni sem tu ostal kar pet let. Nato sem bil pet let kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Ker sem se skoraj vsa kaplanska leta zdravil, dvakrat tudi v bolnišnici, me je takratni bolnišnični duhovnik Turšič, ki mi je v bolniško sobo prinašal obhajilo, v letu 1985 predlagal nadškofu Šuštarju, da mi je zaupal Bolniško župnijo, ki se je takrat ustanovila. Tako sem sprejel poslanstvo bolniškega duhovnika za 27 let v Univerzitetnem kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu.

2. Zdaj ste pravi upokojenec  – vedno ste zasedeni in aktivni na vseh koncih! Kako izgleda vaš delavnik? Kaj vam je v največje veselje?

Saj poznate odpev v pesmi avtorja Jožeta Potrebuješa: »Če se od spomina da živet, potem jaz še dolgo bom na svet …« Ne vem, če bo držalo zame, spominov pa imam veliko in molčat tudi ne znam. Zato še nekaj, čeprav mimo vprašanja. Hvaležen sem zdravnikom pa tudi Božji previdnosti, da sem preživel in prišel do upokojitve, saj sem po letih preživel že vse moje, očeta in mamo, ki sta umrla v 46. in 64. letu ter dva brata, eden je umrl pri 50., drugi v 57. letu. Kljub upokojitvi rad v svoj urnik vpišem obveznosti, predvsem ko gre za srečanja z bolniki in starejšimi po župnijah ali drugo pomoč sobratom župnikom, ko opravljam povezovalno vlogo med slovenskimi duhovniki, ki delujejo v bolnišnicah in še kaj. Seveda pa je moje prvo poslanstvo služba hišnega duhovnika pri Marijinih sestrah na Dobrovi, kjer imam ob njihovem samostanu, v katerem je 13 redovnic, tudi svojo, njihovo »hišico«. Dan se začne in večer se konča z molitvijo. Vmes je več sprotnih obveznosti, ki jih imam kot duhovnik v dekaniji Ljubljana – Vič – Rakovnik, odgovoren sem za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci, duhovnik v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča, odgovoren za svete maše na Kredarici in kot lurški kaplan pri organizaciji romanja skupaj z Unitalsi iz Italije z bolniki in drugimi v Lurd. Zadnje dvoje – Kredarica in Lurd, čeprav zahteva veliko časa in skrbi, je tudi odgovor na zastavljeno vprašanje, kaj mi je v največje veselje. Prav mi pride stavek, ki sem ga pred kratkim slišal: »Bolje se je ‘znucat’ kot zarjavet!«

3. Kako to, da smo imeli takšno srečo, da ste za čas vašega pokoja prišli ravno na Dobrovo?

V letu 2011 je prišla v župnijo sv. Petra v Ljubljani redovna skupnost minoritov. Poleg šempetrske župnije so prevzeli tudi delo bolnišničnih duhovnikov v Bolniški župniji. Leto dni sem bil še z njimi, potem pa sem bil sprejet za hišnega duhovnika pri sestrah na Dobrovi. Dobrove sem se razveselil zaradi čudovite božjepotne cerkve, zaradi mojega sošolca Lojzeta Goloba, s katerim sva vseskozi dobra kolega, pa tudi zaradi vas, dobri ljudje, saj že samo ime Dobrova, vse vas »objema«.

4. Lepo ste se vklopili v župnijo, vedno ste vsem prijeten sogovornik. Kako ste se spoznali z našo godbo?

Hvala. Naj se navežem na prejšnje besede. Z župnijo sem »zrastel« tudi po omenjenem takratnem župniku Golobu in to nadaljujem ob sedanjem župniku najstarejše božjepotne cerkve Marijinega vnebovzetja na Dobrovi, Janezu Kvaterniku. Tudi godbo sem spoznal po župniku Golobu in ob udeležbi na vsakoletnem koncertu.

5. Poleti ste za nas pomagali organizirati celo pohod na Triglav! In vso pot ste bili godbenikom in spremljevalcem dobra družba in duhovno spremstvo. Kaj vam pomeni naš najvišji vrh?

Omenil sem že, da skrbnim za svete maše na Kredarici. Ko sem zvedel za pohod godbe na Triglav, nisem podvomil, da bi se jim pridružil. V veselje mi je bilo, da so me povabili. V dvodnevnem druženju sem v godbenikih in njihovih spremljevalcih prepoznaval požrtvovalne in prijetne ljudi. Ja kakšni pa naj bi bili, saj so še mladi! Lepo mi je bilo maševati v kapeli Marije Snežne na Kredarici in to »na takšni višini«, pa kakor hočete to razumeti. Naj povem, da je bila to moja prva maša v kapeli pod Triglavom v mojem sedemdesetem letu življenja. Upravičeno sem pogumnim godbenikom z Borutom čestital za podvig z inštrumenti na Kredarico in na naš najvišji vrh, na Triglav.

6. Mi si želimo, da bi še dolgo smeli sodelovati z vami. Kakšno sporočilo imate za naše godbenike, ki se v tem negotovem času pripravljajo na svoj letni koncert?

Najprej čestitam vsem godbenikom že vnaprej za deseto obletnico druženja, ki bo prihodnje leto. Pa tudi vsakemu posebej za osebne in družinske praznike. Prepričan sem, da imajo godbeniki veliko podporo tudi pri domačih. Zato se tudi njim zahvaljujem in vse pozdravljam.

V veliko veselje mi bo še sodelovati z vami, godbeniki, pa tudi z vsemi, ki ste povezani z godbo iz dobrovske in polhograjske fare. Vesel sem, da ste se v tem negotovem času povzpeli na najvišji vrh. Tak pogumen korak naj bo tudi vsak naslednji – tako v času koronavirusa kot sicer. Rad ponavljam, pa bom tudi sedaj zapisal: za vse v življenju, ne le za godbo, velja: potrebno je imeti cilj, »iti na pot«, biti v dobri družbi. Godba je ob Roku in Borutu dobra družba, z vajami, druženji, koncerti in še čem, ste »na poti«, cilje pa imate in jih imejte – in to visoke. Z latinci bi rekel: »Vel potius creata sunt!« Po slovensko bi se reklo: »Še za kaj več smo ustvarjeni!« Visok naj bo vaš cilj tudi v prihodnje; kot je bil Triglav, naj se ponovi še kam. Čestitam!

Na vprašanja Magdalene Tehovnik je odgovarjal Miro Šlibar.