ONKOLOŠKI BOLNIK NA RAZPOTJU OBUPA IN UPANJA
17. oktober 2020
Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Dobrodošli ob poslušanju RO. Začenjamo z oktobrsko katehezo za bolnike, ki je tokrat naslovljena z besedami Onkološki bolnik na razpotju obupa in upanja.
Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.
Dober večer.
Dober večer.
Začnimo z izpovedjo, v kateri bomo slišali, kako se je pred tabernakljem prepiral (v narekovajih) izobraženec, zdravstveni delavec, bolnik z rakom, tudi oče treh otrok.
»Tekal sem med platanami pred Onkološkim institutom, kjer se zdravim. V meni tema. Tisti strašni: ›Zakaj ta križ, zakaj ravno meni?‹ Odneslo me je v kapelo Kliničnega centra. Čeprav so usta molčala, sem vpil proti tabernaklju. On pa je molčal.
›Zakaj molčiš? Vsaj odgovori mi!‹ je kričalo v meni.
›Utihni že vendar enkrat!‹ mi je zašepetalo nazaj od tabernaklja. ›Kako naj ti govorim, če mi ne pustiš do besede?‹
Umolknil sem, pa je On spregovoril: ›Vem zate. Ta bolezen je trenutno največ, kar sem ti mogel dati.‹ – ›Ne verjamem.‹
›Ne verjameš? Brez tega trpljenja se neki kelih blagoslova ne bi prijel. S teboj imam načrt. Dolgo sem iskal, komu bi zaupal to trpljenje. V odrešenje bo nekomu, kot je bil nekoč moj križ. Nekdo, saj ga poznaš, obupuje, jaz bi ga rad rešil, pa ga ne morem brez očiščenja, brez trpljenja. Pa sem oboje zaupal tebi, njega in trpljenje, ki ga on sedaj še ne bi mogel nositi. Za njegovo prebujenje s krive poti gre. Ti boš pa že dobil svoje plačilo. Sprejmeš?‹
Molčal sem. Tista duša mi je zelo draga. On je šepetal naprej. ›Brez nekoga, ki bi z veseljem sprejel ta njegov križ, mu tega ne morem dati.‹
›Pa to res ne gre drugače?‹ Sem še barantal z Bogom. ›Zanj sem dal za tri maše ali pa zmolim deset rožnih vencev, grem na božjo pot.‹
›Ne,‹ vztraja Kristus. ›Jaz tudi nisem odrešil sveta z romanji, ne s čudeži, niti ne s triletnim učenjem. Več kot z vsem tem sem naredil v tistih urah tam na Golgoti. Sprejmeš križ, ki bi ti ga rad zaupal?‹
Sprejel sem. Kljub bolečini je tisti večer v meni vse pelo.« (Pavel Krnc)
Tako torej nocoj začenjamo katehezo; nekoliko drugače kot običajno. Ne bomo pa pozabili, da ste gospod Šlibar lurški kaplan; tudi nocoj bo to zagotovo odmevalo ...
Z menoj zelo potrpežljiva Damijana, vedno mi poleg voditelja za pastoralo zdravja pri SŠK »nadenete« še lurškega kaplana. Ob imenovanju pred šestimi leti sem ob tem naslovu sprejel povabilo k še večji ljubezni do bolnikov in do Marije. Za prvo, ljubezen do bolnikov, se trudim na več načinov, saj me slišite in vidite, da sem marsikje, kjer so in ste bolniki. Mislim, da tudi tovrstne kateheze dokazujejo, da vas imam rad. – Ne smem pozabiti tudi na drugo obveznost, namreč na večjo ljubezen do Marije. Kot veste, letos ni bilo romanja v Lurd. Na več slavjih njej v čast sem letos že sodeloval ali kaj zapisal, če omenim samo meni najljubšo romarsko središče pri Mariji Pomagaj na Brezjah. - Pa tudi ta oktobrski večer v naši katehezi ne bom izpustil priložnosti, da rečem nekaj besed o rožnem vencu. Priznam, da ga redno molim, poleg tistega na radiu Ognjišče, kakor mnogi izmed vas, še kakšnega, posebno rad v naravi.
Oktober je mesec rožnega venca. Verjamem, da letos ta molitev dobiva nov pomen in nagovarja tudi koga, ki prej ni bil zvest tej molitvi. Imate pa za nas tudi dodatno spodbudo za molitev rožnega venca. Kakšno?
Za rožni venec bi vas rad navdušil z zgodbo, ki jo je zapisal Božo Rustja in se kar malo nanaša na preteklo katehezo; saj se spomnite, govorili smo o gluhoti.
Zgodba pripoveduje o lačnem dečku, ki je z očetom šel skozi gozd. Otrok je zagledal grmičke zrelih jagod. Začel jih je nabirati in zobati. Ko je ura postajala že pozna, deček ni hotel pustiti jagod. Kaj naj stori oče? Sina je imel rad, čeprav se je sedaj obnašal, kakor mu ni bilo všeč. Dejal je: »Jaz grem naprej, ti pa lahko ostaneš tukaj še nekaj časa. Da pa ne bova izgubila drug drugega, od časa do časa pokliči: 'Oče, oče!' in jaz ti bom odgovoril. Ko ne boš več slišal mojega glasu, pohiti, da me dohitiš.« – Preprosta zgodba nas v času dozorevanja sadov vabi h klicanju Očeta tudi po molitvi rožnega venca. Podarjen nam je mesec oktober, ko bomo še bolj vzljubili in molili rožni venec. Slaba polovica meseca je še pred nami. Potrudimo se.
Tudi papeži zelo poudarjajo molitev rožnega venca, kajne?
Res je, ne le sv. Janez Pavel II. (imam še njegov rožni venec, prinesel sem ga s seboj v studio), tudi sedanji papež in zaslužni papež Benedikt XVI. Pred več kot tridesetimi leti je slednji o rožnem vencu rekel, da se v tej čudoviti molitvi umirimo. Ko premišljujemo skrivnosti, zremo skozi besede kakor skozi okno na življenje Jezusa Kristusa; ne le zremo, ampak postajamo njegovi sopotniki. Skupaj z njim hodimo in on hodi z nami. Njegova življenjska pot postaja naša in naša pot postaja njegova.-Tako je razmišljal Joseph Ratzinger, sedaj zaslužni papež Benedikt XVI., v pridigi v Münchnu leta 1984. – Iskreno želim, da bi bila naša molitev rožnega venca v štirih delih zaznamovana z veseljem, da bi v luči Kristusove skrivnosti sprejemali prihod Božjega kraljestva, odkrivali ljubezen Boga v Božjem ponižanju in prebujali zavest o novem življenju v Kristusu.
Zato, da ne »izgubimo drug drugega«, še pogosteje kličimo Očeta, Sina in Marijo.
Tako. Zdaj pa katehezo nadaljujemo z evangeljskim odlomkom, kakor ga je zapisal evangelist Marko (Mr 2,1-12):
»Ko je Jezus čez nekaj dni spet prišel v Kafarnaum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Sin, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe kakor edino Bog?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: 'Odpuščeni so ti grehi' ali reči: 'Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi'? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu: »Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.« (Mr 2,1-12)
Zakaj ravno ta evangeljski odlomek ob naslovu teme onkološki bolnik?
Prav je, da se ozremo v preteklost. Kmalu po ustanovitvi Bolniške župnije (1985) so bolnice na Onkološkem inštitutu v Ljubljani zbirale podpise, da bi ta ustanova dobila kapelo, kakor tudi druge sorodne ustanove v Sloveniji. Po oddelkih je krožila knjiga, kamor so bolniki zapisali željo po bogoslužnem prostoru. Na prvih straneh knjige so bile tele besede: »Ležimo ... ležimo ... ležimo ... Dnevi še nekako minevajo, noči pa so za mnoge neizprosna duševna muka. Razmišljamo o negotovi prihodnosti. Težko najdemo človeka, ki bi mu zaupali vso bolečino in bi po pogovoru lažje ›sprejemali‹ vso negotovost in stiske. Zato si želimo miren kotiček, kjer bi lahko razmišljali o naših odnosih do nas samih, do naše bolezni, o naših najdražjih, predvsem pa se v miru in tišini pogovarjali z Bogom. Na svoj način bi bil ta prostor v pomoč tudi nevernim ali drugače vernim.« - Zapis na prvih straneh knjige se je končal z besedami: »Lepo prosimo, da nam omogočite oazo miru!« (Medicinska sestra Štefanija Ogrin, pacientka Onkološkega inštituta)
Njihove želje in mnogih drugih, so so izpolnile. Hvala Bogu, od sedemindvajsetih slovenskih bolnišnic so danes kapele v triindvajsetih bolnišnicah. Te bolnišnice, ki jih še nimajo, pa so manjše ustanove.
Že leta 1994 je bila blagoslovljena kapela v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, na Onkološkem inštitutu pa kasneje, leta 2008.
Počasi se bližam odgovoru, zakaj nocojšnji evangelij? Ob urejanju kapele na Onkološkem inštitutu sem prosil p. Marka Ivana Rupnika, da s sodelavci napravi mozaik. Spominjam se pogovora z njim v zasilni kapeli, ki jo je krasila podoba matere, ki jo je podaril takratni generalni direktor te ustanove. S p. Markom sva se pogovarjala, kaj bi predstavljal mozaik v kapeli, kjer se zdravijo bolniki z rakom. Spominjam se, da sem mu odkrito rekel, da bi bila kakšna Marija s smehljajočim se obrazom manj primerna za to okolje. »In kaj naj bi ustvaril?« me je vprašal. Odgovoril sem mu, da bi bila najbolj primerna upodobitev hromega, ki so ga prinesli pred Jezusa, o katerem smo slišali v pravkar prebranem evangeliju.- P. Marko ni zavrnil predloga. Oba sva se strinjala, naj to še »dozoreva« v naju.
Kasneje sem mu predlagal Gospodovo oznanjenje Mariji, ki nagovori vsakega obiskovalca kapele, tako bolnika kot svojce in zaposlene. Strinjal se je, saj smo prej ali slej vsi povabljeni reči »da«, »zgodi se«, kot je rekla Marija, ne nazadnje tudi temu času in kar prinaša s seboj.
O, hvala gospod Šlibar, da z nami delite te podatke. Zato torej izbrani odlomek. Razjasnite nam prosim okoliščine slišanega evangelija.
Z zanimanjem vstopimo na kraj dogodka, ki smo ga poslušali. Hiša v Kafarnaumu je bila verjetno Petrova, kjer je že ozdravil njegovo taščo. Opazujemo ljudi. Kdo so? Kaj govorijo, kaj delajo? Dogodek se je zgodil čez nekaj dni, po ozdravitvi gobavca. Jezus se je umaknil v samotne kraje. Od tam pride naskrivaj v hišo, vendar izvejo, da je v njej. Celo streho so odkrili, da so prišli do njega. (Prim. Silavano Fausti, Zapomni si in pripoveduj evangelij, str. 63.)
Raniero Cantalamessa je zapisal (Vrzite mreže B, 154), da je bil Jezus v tej hiši kot »doma«, ko je deloval v Kafarnaumu. Zbralo se je toliko ljudi, da ni bilo mogoče stopiti skozi vrata. Očitno je hromi človek popolnoma nebogljen. Ne izvemo, če je lahko govoril in če je prosil zase, kakor je storil gobavec iz evangelija. Jasno je, da je hromi nujno potreboval pomoč. Možje, ki so prinesli hromega sorodnika ali prijatelja, so obšli oviro tako, da so odkrili streho ter bolnika spustili pred Jezusa. Stvar nikakor ni nemogoča, če pomislimo na palestinske hiše v tistem času (in deloma tudi danes), bile so vse pritlične, streha pa je bila iz lesa in zbite zemlje.
Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi.« Ob tem so se nekateri pismouku pohujšali in so mislili sami pri sebi: »To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe, razen enega, Boga?« – Izreden prizor. Kako bi danes to fotografirali, kako bi snemale kamere in o dogodku pisali časopisi.
Premislimo zdaj o zapisu Jezusovega pristopa do bolnika.
Prisluhnimo, morda nam to še kdaj koristi in spodbudi k večji veri.-Jezus je v hiši. Ljudje se drenjajo, ni mogoče vstopiti, možje prinesejo bolnika. Ne preložijo srečanja z Jezusom na »drugič«, ampak odprejo ravno streho in bolnik je pred Jezusom. Kaj je nagnilo Jezusa k dejanju, ki ga je storil? Videl je njihovo vero. Kot da se v hipu sprosti vsa njegova božanska moč, vse njegovo čutenje s človekom, ki ga bremenijo telesne in duhovne stiske. Jezus pokaže vso svojo božansko ljudomilost, ki ga je pripravila do tega, da je postal eden od nas ljudi in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Prim. p. Metod Benedik, Gospodov dan z besedo, 205.)
Res so bili čudni navzoči. To Jezus zazna. Ob »sočutni bližini« do hromega hkrati spozna, da nekateri navzoči pri sebi čudno mislijo in premišljujejo. Vpraša jih: »Kaj to premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: 'Odpuščeni so ti grehi' ali reči: 'Vstani, vzemi posteljo in hodi'? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,' je rekel hromemu: 'Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!'«
Jezus zna opazovati.
Res, Jezus zna zaobjeti bistvo problema. On je gledal v človekovo srce, videl je vero ljudi, ki so prinesli bolnika. Videl je tudi grehe in slabosti, ki se skrivajo v človekovi notranjosti. Poznal je miselnost pismoukov. Predvidel je reakcije svojih dejanj. Pri svojem opazovanju je odkrival različne ovire, ki niso bile povezane le s telesno in duhovno slabostjo človeka, ki ni mogel hoditi.
Tu je bila množica, ki se je nabila pred vrata hiše, da bolnika niso mogli prinesti pred Jezusa. Tu so bili dolgi obrazi pismoukov in farizejev, ki so komaj čakali, da Jezusa zasačijo pri kršenju Mojzesove postave. Prinašalci so se znašli. Na koncu še najbolj dosledno odpravi ovire ozdravljeni, ki vzame svoja nosila, se napoti ven in mu mora množica narediti prostor. (Prim. Branko Balažic, Pripravite Gospodovo pot, 80.)
V evangeljskem odlomku občudujemo Jezusovo celostno skrb za človeka, a tudi poudarek, da je najvažnejša skrb za dušo, saj hromemu najprej odpusti grehe, potem pa ga še ozdravi. »Vrstni red« ni zanemarljiv, pravi Božo Rustja (Tvoje obličje iščem, 173) v eni izmed svojih knjig.
Zato se zdaj vsi skupaj vprašajmo, koga želimo danes mi prinesti pred Jezusa.
Pred nami je velika naloga. Pustimo evangeljsko pripoved in se vrnimo v sedanjost, naš čas, v okolje, kjer ste zdaj, v tem času koronavirusa. Zavedati se moramo, da gre za nas, da tisto, kar se je nekega dne zgodilo v Simonovi hiši, Jezus še naprej, tudi danes v času tolike negotovosti in skrbi, dela v »Simonovi hiši«, ki je Cerkev. To so naši domovi, bolnišnice, domovi za ostarele. Povsod, kjer so in ste ljudje »hromi« zaradi raka, drugih bolezni telesa, duha in duše. Mi vsi smo tisti »hromi«, ki potrebujemo ozdravljenja in odpuščanja.
Koga vse torej želimo prinesti pred Jezusa? To so tisti, ki nas obkrožajo, s katerimi živimo in delamo. To so tisti, ki želijo od mene in tebe, da bom bolj čuteč, iskren, vdan, delaven. Žena, mož, otroci, starši, brat, sestra, sosed, poslovodja, zaposleni, župnik, župljan, profesor, novinar, radijski voditelj, učenec in toliki neimenovani. Jezus ne želi nikogar prezreti, razočarati, odvreči. In še nečesa ne spreglejmo: tudi oni me želijo prinesti pred Jezusa.
Lahko smo hvaležni, da smemo biti na različne načine pri Jezusu.
Si predstavljate, koliko nas je ta večer pred Jezusom? Ne bojte se priti k Jezusu vsi, ki še poslušate katehezo. Hvaležni bodite vašim, ki so vas »prinesli« predenj, vam omogočili radijski prenos, posnetek … Kar čutim, da vas je veliko. Med vami so tudi taki, ki ste se srečali z rakom, se zdravite, spremljate vaše najbližje … Vem, v kakšni »koži« ste in so. Poznam to stanje, saj sem vam že večkrat povedal o mojem raku pred šestimi leti, pa pri očetu in bratu. Zaupal sem Bogu, se priporočil Mariji Pomagaj na Brezjah in dobrim zdravstvenim delavcem.
V nadaljevanju nocojšnje kateheze pa vas prosim, gospod Šlibar, da z nami delite pričevanje bolnice z rakom.
Z veseljem in jo, kakor njene prisrčno pozdravljam. - Pred dnevi sem prosil medicinsko sestro, ki je delala na onkološkem oddelku in rak tudi njej ni prizanesel, da bi nam kaj povedala o svoji izkušnji
Takole je zapisala in tudi dovolila, da povem ime, Helena je, doma iz Bevk: »Sem upokojena medicinska sestra. Vso delovno dobo sem delala na Onkološkem inštitutu, kjer sem skrbela za bolnike z rakom. Iz študentskih let pa me vežejo prijateljstva in spomini na invalide, ki sem jih spremljala na romanja ali rehabilitacijo.
Kot medicinska sestra na intenzivnem oddelku sem imela veliko stika z bolniki. Zelo pomembno je bilo, da si znal bolnike poslušati, ko so izvedeli za diagnozo rak. Posebno pomembna je bila podpora, kadar je bila potrebna operacija, ko se je spremenila telesna podoba. Dobro je bilo, če si se mogel vživeti in razumeti bolnika tudi brez besed. Kadar so ljudje v težkih preizkušnja, kar diagnoza rak prav gotovo je, je potrebno, da k njim pristopamo spoštljivo in tankočutno. Bolniku nikoli ne smemo vzeti upanja.«
»Poslušati, vživeti se v bolnika, spoštljivo in tankočutno pristopiti« – in nadaljuje s svojo osebno izkušnjo: »Tudi sama sem se srečala z diagnozo rak, najprej pri starših, nato pa tudi osebno. Težje mi je bilo sprejeti bolezen pri starših kot pri sebi. Prvič mi je bila postavljena diagnoza maligni melanom pred 16. leti, nato je bolezen enajst let mirovala. Pred petimi leti se je bolezen ponovno pojavila in zajela več organov. Te metastaze so mi uspešno zazdravili s biološkimi, tarčnimi zdravili, ki jih še vedno prejemam. Za zdravljenje napredovalega malignega melanoma obstaja vedno več zdravil, bolniki pa moramo biti hvaležni, da so registrirana v Sloveniji in nam dostopna. Seveda to zdravljenje ni vedno prijazno, obstajajo stranski učinki, ki pa jih s pomočjo zdravnikov in zdravstvenih delavcev uspešno premagujem. Na nas bolnikih pa je, da izrazimo svoje težave, zaupamo zdravstvenemu osebju in verjamemo v zdravljenje.«
Svojo izpoved nadaljuje takole: »Rak je bolezen, ki ne prizadene samo bolnika, ampak vso družino. Bolezni nikoli nisem skrivala in sem bližnjim tudi takoj povedala, da se mi je bolezen ponovila. Smo močno povezana družina in mi zelo pomagajo, nudijo mi fizično, psihično in duhovno pomoč. Brez njih ne bi preživela. V letošnjem letu po operaciji mi je zmanjkovalo moči. V bolnišnici so mi morali pomagati pri vsem, od hranjenja do osebne higiene, tudi hoditi so me znova učili. Vse to sprejeti je bilo najtežje in pri tem so me poleg zdravstvenega tima podpirali moj mož in moji dragi domači.«
Kaj pa duhovna pomoč?
O tem je zapisala sledeče: »Bolniški duhovnik p. Daniel mi je nudil pomoč s pogovorom in z zakramenti. (V zapisu omeni tudi mene, ki sem bil že njenim staršem zvest obiskovalec, sedaj se spodbudnih obiskov bolniškega duhovnika veseli tudi sama.) – Hvala sestram klarisam, ki prosijo zame, me podpirajo in mi dajejo zgled. Med mojo boleznijo so mi v veliko in nesebično pomoč ljudje iz bevške molitvene skupine. Hvala vsem neimenovanim, ki so mi prav tako nepogrešljivi! Pri prenašanju težav, ki jih je v življenju z boleznijo veliko, mi pomaga tudi darovanje trpljenja za druge preizkušane.«
Prisluhnimo še njenemu sporočilu vsem bolnim.
Tole vam želi naša sogovornica: »Spoštovani bolniki, dragi vsi, želim vam, da vam zdravje dobro služi. Kadar pa pride bolezen, vam želim uspešno zdravljenje, zaupanje v zdravnike in zdravila, v medicinske sestre in ostalo osebje. Želim vam veliko moči za premagovanje težav, ki jih prinaša življenje. Za to moč tudi sama največkrat prosim.« Tako sklene iskren zapis omenjena bolnica in medicinska sestra Helena.
Kakšna pa je skrb Cerkve za bolnike z rakom?
Željo omenjene bolnice uresničuje Cerkev, ko želi biti blizu bolnikom, posebno tistim z rakom. Spomnim naj vas samo na vsakoletni svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo 11. februarja ob Lurški Materi Božji. Papež Frančišek v svojih nagovorih skorajda nikoli ne pozabi omeniti bolnikov, starejših, ubogih. - Omenim le en dogodek. 11. septembra 2020, torej prejšnji mesec, se je papež v Vatikanu srečal z udeleženci Svetovnega kongresa o onkološki ginekologiji, ki ga je organiziralo Mednarodno združenje za ginekološko onkologijo. Tu je papež spregovoril o pomembnosti »celostne oskrbe«. Ob tem je izrazil žalost in zaskrbljenost v zvezi s precej razširjeno nevarnostjo, da »se človeško razsežnost pri oskrbi bolnih oseb prepušča 'dobri volji' posameznega zdravnika, namesto da bi jo obravnavali kot del oskrbe, ki jo nudijo zdravstvene strukture.«
Mene je papež posebno nagovoril, ko je omenil, da mora bolnik imeti nekoga, na katerega se lahko »zanese«. To je lahko bližnji. Omenja pa tudi »Drugega« z veliko začetnico, ki je naš nebeški Oče. Pri tem poudarja tudi vrednost »bližine«.
Kaj pa pomembnost duhovne bližine? Ta je v teh časih fizične oddaljenosti še toliko bolj pomembna in dragocena.
Vračam se k papežu Poljaku, sv. Janezu Pavlu II. V enem svojih dokumentov je zapisal besede, ki veljajo tudi za mene. Poudaril je, naj hodijo posvečene osebe po stopinjah Božjega Samarijana, zdravnika duš in teles. Posvečajo naj se jim z globokim razumevanjem in sočutjem. V svojih odločitvah naj dajejo prednost bolj ubogim in zapuščenim bolnikom ter na smrt bolnim. Pri bolnikih naj spodbujajo darovanje njihovega trpljenja v občestvu s Kristusom, križanim in vstalim za odrešenje vseh. Še več, prav v teh ljudeh naj krepijo zavest, da so z molitvijo in s pričevanjem, z besedo in vedenjem dejavni vršilci pastorale o moči karizme križa. (Prim. sv. Janez Pavel II., Posvečeno življenje, Ljubljana 1996, 89.) – Na tem mestu se ponovno zahvalim duhovnikom, redovnikom, redovnicam, diakonom, prostovoljcem, karitas in vsem drugim za njihovo bližino trpečim.
Kakšne pa so vaše izkušnje s srečevanji z bolniki, gospod Šlibar?
Naj ne bo v hvalo. Tudi vi, ki poslušate katehezo, kot sem vas že večkrat povabil, kot prej omenjena bolnica, zapišite, se pogovarjajte! Lažje vam bo, bogatite tudi druge. – Torej, odgovorim na zastavljeno vprašanje. Vsa desetletja spremljanja bolnikov, tudi tistih z rakom, opažam, da sem pri njih sprejet. Ne delam nič posebnega. Kaj pa potem, se kdo vpraša. Ob obiskih želim spominjati na duhovno bogastvo, ki ga imajo posamezniki v sebi. Težim za tem, da ohranjam z njimi stik. Podoben želim biti zdravnikom, ki bolnika spremljajo v zdravljenju, jaz pa se soočam z bolnikovimi duhovnimi vprašanji, dvomi in krizami. Žal človek manj rad razmišlja o samem smislu in cilju človekovega življenja. Zato se moram kar potruditi. Opogumljen, tudi z vami, ki me na toliko načinov, bogatite, približno zmorem. – Prepričan sem, da bi podobno rekli tudi vaši dušni pastirji, še posebno tisti v bolnišnicah, ki se jim ponovno zahvaljujem za požrtvovalno delo, posebno v teh časih.
Kako pa se bolniki odzivajo na duhovnikov obisk?
Bolniki, tako tisti z rakom kot drugi, se odzivajo različno. Mimogrede, ne pozabimo evangelija ob nocojšnji katehezi. Nekateri odklonijo ponujeno pastirsko skrb. Toliko pa jih je, tudi med vami, ki poslušate katehezo, ki si želijo predvsem človeka, ki zna poslušati. Lažje jim je, če »lahko dajo ven iz sebe ...« Bolniki so večkrat zbegani. Nekateri čutijo krivdo zaradi preteklosti, zaradi opustitev. Nerešen prepir jih lahko teži podobno kot bolezen sama. Včasih je duhovnik tarča bolnikove jeze, prikladen grešni kozel, »koš za smeti« ... Vse to si upajo, saj vedo, da se jim ne bo maščeval. Marsikdo v duhovniku vidi utelešenje krivca, da ga je tudi Bog pustil »na cedilu«. Še kako je zato pomemben potrpežljiv in sočuten stik. Kaj hitro se sicer taki ljudje za vedno odtujijo.
Nekateri potrebujejo potrditev, da niso sami. Bolnik doživlja vse, kar ga doleti, kot vožnjo v neznano. Tu pridejo prav izkušnje, ki jih duhovnik posreduje po pripovedovanju drugih, podobnih bolnikov.
Nekateri so zadovoljni že, če vidijo prijazen obraz in se lahko pomenijo z duhovnikom. Drugi spet družbo, ki jo v osamljenih oddelkih še bolj pogrešajo. To je aktualno posebno v teh časih omejitve obiskov. Prevečkrat pa se bolnik prestraši, češ, da duhovnikov prihod pomeni, da bo »dan v sveto olje«. Ta nesporazum je lahko moteč, a se mu da izogniti, če duhovnik pogosto obiskuje bolnika.
Tudi za nocoj imate za nas pripravljeno nalogo, še prej pa boste z nami delili kratko anekdoto.
Rabiju Gererju je nekoč eden od učencev potožil: »Neprenehoma se učim, molim, se trudim biti dober in delati dobro, in kljub temu ne opazim, da se s tem približam Bogu.« - Tedaj je rabi odgovoril: »Vzemi Božjo voljo nase kakor vol svoj jarem in osel svoj tovor. Poglej, kako vol živi: zjutraj gre iz hleva na polje, orje in ga spet peljejo domov, in tako dan za dnem, in nič se mu ne spremeni, toda zorano polje rodi svoj sad.« (Nedelja, štev. 39, 2020, str. 9.)
Tako, zdaj pa k nalogi. K čemu nas bo spodbujala?
Veliko vsebin nosi ta mesec. Poleg večje zavzetosti za molitev rožnega venca, je tudi mesec varovanja pred rakom dojke. Prav danes pa tudi mednarodni dan boja proti revščini in dan traume. Jutri pa svetovni misijonski dan s povabilom: »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,9). - Ker so obiski bolnikov omejeni, in ste morda sami bolnik ali poznate koga, ki se zdravi za rakom, za drugo boleznijo in tudi koronavirusom, predlagam, da zmolite za domačo nalogo desetko rožnega venca ali pa vsaj kakšno zdravamarijo, vsak dan, ali vsaj kdaj. Tako bomo vsi misijonarji z velikodušnim: »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,9).
Pred blagoslovom prisluhnimo dvema kiticima pesmi bolnice za ta čas:
Med prsti rožni venec tiho mi drsi,
pred mano pa stojiš, Marija, ti.
In vabiš me, da s tabo stopil bi na pot,
ki jo nekoč prehodil je Gospod ...
Ko molim rožni venec, mislim na ljudi:
vsi srečo iščemo in vsak trpi.
In upamo, da pride odrešenja čas.
Na poti tej, Marija, varuj nas …
Zdaj pa vas prosim še za sklepni blagoslov.
Gospod z vami. – In s tvojim duhom.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta + in Sina + in Svetega Duha naj pride na vas naj ostane z vami. – Amen.
Gospod Šlibar, prav lepa hvala za vse vaše opogumljajoče besede nocoj. Verjamem, da so marsikoga od naših poslušalcev nagovorile in spodbudile. Hvala za vaše vpoglede v Sveto pismo. Zares dragoceno!
Hvala tudi vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke za vašo pozornost in spremljanje.
Vse dobro do našega naslednjega snidenja. Lahko noč!
Lahko noč.
.............................................................................................................
(PRIHODNJA TEMA: November. Umiranje, čuteča in sočutna bližina)