»Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog …« (Iz 40,1)

»Žalujočemu smo najbolj v pomoč, ko ga z vsem bitjem poslušamo in mu dopustimo izražati svojo žalost!« (Patrick O'Malley).

21. november 2020

 

Prav lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Začenjamo z novembrsko katehezo za bolnike; nocoj se bomo še posebej ustavili ob sočutni in čuteči bližini v času umiranja in žalovanja. Naš izvir bo božja beseda preroka Izaije Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog …« (Iz 40,1) in misel Patricka O'Malleya Žalujočemu smo najbolj v pomoč, ko ga z vsem bitjem poslušamo in mu dopustimo izražati svojo žalost! Tudi nocoj bo naš sogovornik msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer, gospod Šlibar!

 

Dober večer.

Začnimo nocojšnjo katehezo z molitvijo, s katero kličemo Svetega Duha Tolažnika.

Nebeški Oče, ti vidiš vsako človeško srce in nič ti ni skrito. Pošlji nam Svetega Duha Tolažnika, naj vliva v nas besedo tolažbe in moč sprejemanja. Tako te bomo popolno ljubili in vredno hvalili. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Gospod Šlibar, priče smo zelo nenavadnemu času. Pa vas v začetku kateheze najprej povprašam kako ga vi preživljate?

Zelo drugače. V »normalnih časih« sem imel ne le ob nedeljah, ampak kdaj tudi med tednom obveznosti po župnijah in drugod. Najbolj pogosta so bila srečanja za starejše, tudi okoli dvajset na leto. Pogrešam jih. Avto je tako je več v garaži. - Sicer pa tudi vam ni vse po volji. - V preteklih tednih sem lahko več molil, potelefoniral ali se po internetu srečal s kom. Pogosto, vsaj zvečer, pa se pridružim po internetu molitvi rožnega venca v Lurdu, in seveda tudi na radiu Ognjišče.

 

Ja, pravzaprav lahko ta čas osmislimo tudi kot podarjen čas; ko končno postorimo stvari, ki so nas že dolgo čakale in smo jih kar odlagali. Seveda pa so tudi ljudje, ki v tem času od preobilice dela pregorevajo; naj bo tudi njim v spodbudo  tale nocojšnja kateheza. Preden se posvetimo današnji temi pa še pogled nazaj, k oktobrski katehezi.

V prejšnji, oktobrski katehezi smo razmišljali, kako je bolnik z rakom na razpotju obupa in upanja, kot je rekla dr. Marija Vegelj-Pirc, specialistka za nevropsihologijo, nekdanja vodja oddelka za psihoonkologijo. – Nadaljevali smo z bolnikom, ki se je pred tabernakljem »kregal« z Gospodom. – Kako prinašati pred Gospoda bolnike z rakom in druge, nam je bil v pomoč evangeljski odlomek, ko so k Jezusu prinesli hromega tako, da so odkrili streho ter ga spustili predenj. – Medicinska sestra, ki je tudi sama zbolela, pa nas je spodbujala, kako naj bolezen sprejemamo. Poudarila je, da nam je v veliko pomoč družina in tudi duhovno spremljanje. – Upam, da domačo nalogo niste rešili, ampak živeli, tako da ste zmolili kakšno desetko ali zdravamarijo za bolne. Predvsem pa hvala vsem, ki spremljate bolnike doma, v bolnišnicah, domovih in drugod! – Hvaležen sem vsem, ki ste se oglasili in povedali svoje izkušnje ter potrdili, da smo vsi enih misli. Še pričakujem vaše klice, tudi, ko poveste, da slabše slišite. Potrudila se bova z voditeljico, da bi mogli vsaj za silo razumeti. Spomnim vas, da kateheze lahko poslušate tudi za nazaj na arhivu radia Ognjišče.

 

Ja, avdio arhiv je zelo uporaben in dobrodošel; tudi jaz vas vabim, da ga obiščete, če bi radi katero oddajo slišali ponovno ali pa ste jo zamudili, ko je bila ta na rednem sporedu. Dostop je enostaven. Obiščete spletno stran Radia Ognjišče: radio.ognjisce.si in pod zavihkom Avdio arhiv, poiščete odddajo, ki jo želite slišati; še datum predvajanja izberete in tako lahko oddaji prisluhnete. Npr. lahko poslušate tudi lansko novembrsko katehezo.

Res. Ravnokar sem vas spomnil oktobrske, rad pa bi se z vami spomnil še novembrske v lanskem letu. Le zakaj? Smo v novembru in si morda rečete, da bo spet tisto o Vseh svetih, umiranju, smrti … In nadaljujete: Pojdimo spat, o tem je ta mesec že preveč besed … Res se opravičujem, če bom kaj ponovil od lani. Sicer pa: ali ne ponavljate na primer vsak dan to, da vstanete? Hvala Bogu, če to še zmorete. Vsak dan vzamete več ali manj enaka zdravila … in še toliko stvari ponavljate. – Prepričan sem, da ste pozabili naslov lanske novembrske kateheze, ki se je glasil: »Obrisal bo solze z njihovih oči … Biti bogat v Bogu.« V luči Lukovega evangelija in Jezusove prilike, kako je bogatemu človeku polje dobro obrodilo, smo bili spodbujeni, naj modro uporabljamo zemeljske dobrine in naj bomo usmerjeni k večnim. Razmišljali smo o obiskih pri bolnikih, o umiranju, ravnanju ob pogrebu, o molitvi in svetih mašah za rajne ter o žalovanju. Slišali pa smo tudi pastoralne smernice slovenskih škofov o spoštovanju teles umrlih, krščanskem pogrebu, žarnem pogrebu, raztrosu pepela. Mimogrede, ta zadnji način pogreba ne more biti cerkveni pogreb. - O tem smo govorili v lanski, novembrski katehezi. – Kaj torej še ostane za tokratno katehezo? Kaj bi vas še zanimalo? Povabim vas k sodelovanju. Škoda, da smo »na daleč«, vem, da vas kaj zanima. Zato pa le ostanite pri radijskih sprejemnikih.

 

Vaše misli, gospod Šlibar so vedno zelo bogate, zato vabim poslušalce, da vztrajajo in se pustijo nagovoriti; je pa res, da je mesec november zagotovo bolj prežet s temo smrti in umiranja; a tudi bližine in tolažbe.

Te dni smo vsaj na daleč povezani s pokopališči, kjer na Božji njivi čakajo vstajenja naši rajni. Vem, da mnogi podoživljate prezgodnjo in nenadno smrt vaših dragih. Vendar nocoj ne bo veliko besed o umiranju in smrti, pač pa o tolaženju.

Ni naključje, da imamo nocojšnjo katehezo ravno na praznik Darovanja Device Marije in pred praznikom Kristusa Kralja vesoljstva. - Praznika nas vabita k darovanju vsega in sprejemanju po Marijinem zgledu, tudi vse nadloge, težave in žalosti, tudi bolezni, skrbi, obolelosti in smrti ob koronavirusu. Nad vsem, kar smo in kar imamo, naj bo Kristus Kralj in naj uredi tako, da bo prav.

Zdaj pa vas vabim, spoštovani poslušalci, da prisluhnete glasbi. Potem pa bomo nadaljevali s svetopisemskim odlomkom iz knjige preroka Izaije.

(NEBEŠKI JERUZALEM)

No, po  tem – nekoliko daljšem uvodu – pa nadaljujmo s svetopisemskim odlomkom, iz knjige preroka Izaija.

»Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana … Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! … Vse meso je trava, vsa njegova dobrota kot cvetica na polju. Trava se posuši, cvetica ovene, ko Gospod dih pihne vanjo; zares, ljudstvo je trava. Trava se posuši, cvetica uvene, beseda našega Boga pa ostane na veke« (Iz 40,1-3.6-8).

 

Tako torej beremo v Svetem pismu. V katekizmu katoliške cerkve pa v členu 692 beremo o največjem Tolažniku.

V omenjenem členu in tudi na drugih mestih nas Katekizem uči, da Jezus obljublja prihod Svetega Duha, ki ga imenuje »Paraklet – Tolažnik«, dobesedno: »tisti, ki je poklican biti zraven«, »advocatus«. Besedo paraklet navadno prevajamo, kot je to tudi v omenjenem Katekizmu, s »Tolažnikom«. Ta Jezusova obljuba ima svojo potrditev v Prvem Janezovem pismu (2,1), kjer beremo, da je Jezus Kristus naš zagovornik.

 

Marsikdaj se ob obisku duhovnika zgodi tudi kaj posebnega in vas prosim, gospod Šlibar, da delite z nami pričevanje enega od duhovnikov.

Res je. V teh časih preizkušnje pa še pogosteje. - Duhovnik, ki mu tudi ni prizaneseno z več boleznimi, je opisal enega od takih obiskov. - Kar nekaj let je ob prvih petkih na domu obhajal bolno žensko, ki je bila na bolniški postelji brez obeh nog; poznal je njene številne bolezni in je vedel, kako zelo trpi in kako si želi, da bi umrla. Vedno se je razveselila njegovega obiska in njena prva prošnja je bila: »Gospod, prosim, povejte mi kakšno smešnico!« V svoji bolezni si je želela najprej malo smeha, malo razvedrila. - Duhovnik piše, da se je spomnil na Božje naročilo po preroku Izaiju, ki smo ga tudi mi slišali: »Govorite hčeri jeruzalemski na srce …« Povedal ji je vedno kakšno smešnico, da se je iz srca nasmejala vsaj takrat, ko je bil pri njej. Potem mu je rekla: »Hvala, gospod, zdaj bom lažje nosila svoj križ, da sem brez obeh nog. Zdaj bova pa še molila in vi me boste obhajali!« Duhovnik sklene pripoved takole: »Jezus ji je v njeno bolniško sobo prinesel zemeljsko okrepčilo, pa tudi nebeško tolažbo.« (Ivan Povšnar, Spoznanje Boga bo všeč tvoji duši, str. 24.)

V najino omizje z gospo Damijano bom nocoj »povabil« »na daleč« seveda, več oseb, ki nas bodo obogatile z izkušnjami tolaženja.

 

Tako, kot jih pogosto pripeljete s seboj, gospod Šlibar. Ampak najprej pa prosim, da z nami tudi vi delite kaj, kar nas bo nasmejalo. Večkrat ste nam že povedali kaj za razvedrilo, lahko tudi nocoj?

Prejšnja bolnica me je spodbudila, da povem še jaz eno smešno. Bojim se, da bo boleča. - Ste že kdaj videli človeka, ki je imel poviti obe ušesi? Pa se tudi to dogaja. Takole je bilo. Sosed vpraša sosedo zakaj ima poviti ušesi? Likala sem, pa je pozvonil telefon, pa sem mislila, da sem dvignila telefon. Kaj pa drugo uho? Poklicala sem reševalce. - Upam, da imate zdrava ušesa in da ste ob morebitni naglušnosti glasneje odprli radijski sprejemnik. Pred vami je še veliko opogumljajočih besed. Se dobro slišimo?

 

Upam, da se dobro slišimo. Pred nami pa je že naš prvi nocojšnji gost.

Eden mojih nocojšnjih gostov bo papež Frančišek. Ste slišali, kaj je pred kratkim povedal o tolaženju? Približno takole je rekel: »Čas za klepet imate, ne pa za tolaženje!« Pustimo, da nam še kaj pove.

Ob besedah svetopisemskega odlomka o tolaženju, ki smo jim prisluhnili na začetku kateheze, je papež 11. decembra 2018 pri sveti maši v Domu sv. Marte ugotavljal, da bi morala biti tolažba in z njo nežnost nekaj normalnega v življenju kristjana. Žal, tako pravi, nežnost svet briše iz slovarja. - Kako opogumljajoče so njegove besede, da nas Gospod tolaži z nežnostjo, kot to počnejo mame, ki ljubkujejo svojega otroka, ko joka. Nežnost tolaži. Ko otrok joče, ga mame ljubkujejo in ga umirijo z nežnostjo. Ne pozabimo tega!

 

Kako pa papež vidi Jezusa Tolažnika?

Papeževe maše iz Doma sv. Marte so nam še v spominu od prvega vala epidemije. Pri eni od njih je poudaril, da Gospod vedno tolaži od blizu, z resnico in upanjem. Ob tem je spomnil na Janezov evangelij (Jn 14,1-6), v katerem Jezus pravi svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Vérujete v Boga, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.«

V omenjenem odlomku, kjer Jezus izreče svojim učencem, naj se njihovo srce ne vznemirja, vidimo, kakšen je način Jezusove tolažbe. Papež pravi, da imamo veliko načinov tolaženja, od najbolj pristnih, bližnjih, do najbolj formalnih, kot so sožalni telegrami: »Z globoko žalostjo zaradi …« To nikogar ne tolaži, je hlinjenje, je formalna tolažba. Kako pa Gospod tolaži? To je pomembno vedeti, kajti tudi mi, ko bomo v svojem življenju šli skozi trenutke žalosti, moramo zaznati, kaj je resnična Gospodova tolažba.

O treh korakih smo pravkar slišali po besedah papeža Frančiška, pa dovolite, da jih ponovim: Gospod je vedno blizu, govori resnico in daje upanje.

Gospod ni nikoli oddaljen. »Sem.« Ta lepa beseda: »Sem. Sem tukaj z vami.« Velikokrat v tišini. A vemo, da On je. On vedno je. Ta bližina je slog Boga, ki nam je z učlovečenjem postal blizu, Emanuel. Gospod ne uporablja praznih besed. Nasprotno, raje ima tišino. Moč bližine, navzočnosti. Govori malo. A je blizu.

Dalje. Jezus je resnicoljuben. Ne govori formalnih stvari, ki so laži, kot npr.: »Bodi miren, vse bo minilo, nič se ne bo zgodilo, minilo bo, stvari minejo …« Ne. Pove resnico. Je ne skriva. Odločno reče o sebi: »Jaz grem. Umrl bom.« Smrt je za nas vse dejstvo, verujemo pa tudi, kot izpovedujemo v veroizpovedi, da »pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku«.

Tretja poteza Jezusovega tolaženja pa je upanje. V omenjenih evangeljski besedah gre za težak trenutek. Kljub temu nas vabi: »Naj se vaše srce ne vznemirja. Tudi vame verujte … V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Odhajam, da vam pripravim prostor.« - On gre prvi, da bi v tisti kraj odprl vrata, skozi katera bomo stopili vsi. »Spet bom prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« – Bodimo pozorni na papeževe besede, da »se Gospod vrača vsakokrat, ko je kdo od nas na poti, da odide s tega sveta. 'Prišel bom in vas vzel k sebi.' Kakšno upanje!« – Spominjam se besed p. Marka Rupnika. Navajam jih po spominu. Gospod bo prišel in nas bo prijel za roko ter nas odvedel »domov«. Prosimo za milost, da bi se naučili pustiti tolažiti se Gospodu, ki tolaži od blizu, z resnico in upanjem, kot pravi papež Frančišek.

 

In se seveda vprašamo, ali mi vzgajamo za tak način tolaženja?

Prepričan sem, da ja, a pri tem ne odnehajmo. Otrok, ki ga bom omenil je imel »dobre učitelje« tolaženja. - Na neki šoli je eden izmed otrok vedno nosil s seboj dva robčka. Učiteljica ga je nekoč vprašala, zakaj. »Enega, da si obrišem nos, drugega pa imam za brisanje oči tistih, ki jočejo.« Koliko robčkov nosimo s seboj mi? (B. Rustja, Obrisal bo solze z njihovih oči, str. 30). Seveda bomo v teh časih »počasnejši« s temi dejanji tolaženja.

 

Kako lepa misel … nam vsem v razmislek. Da bi znali biti kot ta otrok. Vedno še z robčkom za tiste, ki jočejo. Zdaj pa imate za nas še enega gosta, kajne.

Moj naslednji »gost«, ki je povabljen, da nas ta večer tolaži in opogumlja, je eden izmed tistih duhovnikov, ki so bili v samoizolaciji. To je Klemen Jager, župnik v župnijah Sv. Miklavž nad Laškim, Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah in Sv. Jedrt nad Laškim, ki je leta 2014 zmagal na festivalu Ritem srca s pesmijo Za teboj, Gospod. Se ga spomnite? Bi bila njegova pesem primerna za nocojšnjo katehezo?

Sam je spregovoril na našem Radiu Ognjišče, da je bil njegov test na covid-19 pozitiven. To je sprejel z vdanostjo. Bil je presenečen, ker se je pred tem počutil dobro in zdrav.

»Človek nikoli ne ve, kdaj ga doleti,« je še dejal v pogovoru za Radio Ognjišče. V pogovoru z voditeljem Matjažem je priznal, da je v tistih dneh doživljal, kako veliko je vredno srečati človeka v živo in z njim spregovoriti kako besedo. Priznal je, to je bilo že pred mesecema, da so za njim trije težki dnevi, da ni imel vonja in okusa. Rekel je, da je v tistih dneh igral na klavir, pospravljal, molil in zasebno maševal. - Vsem sporoča: »Imamo življenje v krhkih posodah. Tudi če mislimo, da se nam ne more nič  zgoditi, pride virus in pokaže, da sem majhen – pred Bogom in samim življenjem, a hvaležen za vse trenutke, ko lahko brezskrbno hodim in okušam življenje v polni meri.« (Vir: Radio Ognjišče)

 

Tako dragocena so taka pričevanja. Zdajle pa se vsi skupaj spomnimo župnika Klemena Jagra in prisluhnimo njegovi zmagovalni pesmi.

Klemen Jager, Za teboj, Gospod …

Poslušate novembrsko katehezo za bolnike. Naš gost je msgr. Miro Šlibar. Nocoj govoriva o tolažbi in sočutju. In sledi še ena gostja, s pretresljivim pričevanjem. Kdo prihaja s svojimi besedami med nas?

Ena od oseb nocojšnjega tolaženja je šestdesetletna vdova. Prosil sem jo za besede tolažbe. Takole je zapisala: »Kot trnje se je moževa bolezen zabodla v mojo nepripravljenost. Sledili so dnevi preizkušenj trdnosti v veri. Kapela na Onkološkem je postala najin milostni kraj. Tišina, molitev, branje Svetega pisma – to je bil najin osebni stik z Bogom. Zdravstveno stanje moža je bilo zelo resno, jaz pa z močmi na tleh. Bogu hvala, da sem lahko vse obveznosti izpustila in se popolnoma predala možu. Mož mi je s svojim trpljenjem v času bolezni dal toliko moči, poguma in zaupanja v Božjo navzočnost v najinem zakonu. Za ta zgled vdanosti sem mu iskreno hvaležna.«

- »Skupaj sva jokala in skupaj sva se smejala, ljubezen ne pozna meja. Z molitvijo rožnega venca sva si sprosila po Mariji romanje v Lurd. Pri evharistični procesiji, v tišini pred najsvetejšim, se je moža dotaknila Božja roka moči in tolažbe. 'To je to!' je dejal. - To je bil zame trenutek nebes na zemlji, nisem pa vedela, da nama je podarjeno samo še mesec dni skupnega bivanja na zemlji. - Na praznik Marije Snežne, najine priprošnjice, tolažnice na najini poti, sem jo pri sveti maši prosila, naj mojega moža reši trpljenja. Izročila sem ji ga v njeno varstvo. Marija me je uslišala, to je bil Marijin blagoslov, meni nerazumljiv.«

- Pismo končuje: »Poslovil se je po najini jutranji molitvi v objemu dveh hčerk. - Najina pot ima nov začetek, moja na zemlji in njegova v večnosti, a zaupam, da se srečava v najinem večnem 'domu'. Doživljam praznino, bolečino in iščem tolažbo. Tišina, molitev, pogovor naju povezuje kot mavrica med nebom in zemljo. - Tam zgoraj v planinah sva si tako blizu, planine so bile najin raj na zemlji. Vidim ga, kako se z menoj vzpenja, občuduje Božje stvarstvo in se veseli doseženega vrha. To so trenutki sreče, Božjega dotika med menoj in njim. - Prosim Marijo, naj mu izkaže namesto mene materinsko ljubezen, meni pa podeli duhovne ljubezni, iz katere bom črpala moč za življenje.«

 

Hvala za delitev teh besed, gospod Šlibar. Verjamem, da so se dotaknile marsikoga med našimi poslušalci. Hvali gospe za njen pogum, da jih je delila z nami.

Nocoj govoriva o tolažbi. Na kaj moramo biti posebej pozorni?

Omenil bom pet dejstev (izmed številnih drugih), na katere moramo biti posebej pozorni:

1. Tolaženje se mora hraniti z blagostjo in s prijaznostjo, ne pa s strogostjo in z grobostjo. Tolažba mora umiriti bolečino, ne pa povzročiti vznemirjenja.

2. Kadar obiščemo bolnika z namenom, da bi ga potolažili, moramo biti še kako pozorni na to, da ne govorimo lahkomiselno in površinsko. Job je molčal sedem dni. Molčali so tudi njegovi prijatelji in ne bi niti spregovorili, če Job ne bi pretrgal tišine zaradi bolečine.

3. Kot zdravniki, ki znajo počakati pravi trenutek za pomoč v bolezni, moramo tudi mi čakati na pravi trenutek, da začne teči naša primerna zdravilna beseda.

4. K bolniku ali človeku, ki mu je življenje prizadejalo bolečino, greš zato, da bi sočustvoval z njim, ne pa zato, da bi povzročal prepire.

5. Bodi pozoren na to, da ne boš odsoten, kadar bo tvoj sogovornik potreboval tvojo pomoč. (Prim. Angelo Brusco, Duhovno spremljanje bolnikov, 265)

Dragocene so bile tudi izrečene besede in pričevanja na praznik Vseh svetih v štiri urni oddaji na našem radiu Ognjišče. Ja, pomembno je o tem govoriti, se učiti ... !

 

Kaj pa starejši, bolni in vsi, ki doživljajo toliko stisk in skrbi. Ali tudi lahko tolažijo?

Vsem vam bi veljale besede iz knjige Je čas umiranja, zadnji dnevi življenja, ki je tako primerna za branje v teh dneh in jo je izdala Družina. V njej sem našel stavek, ki odgovori na zastavljeno vprašanje. Malo sem ga priredil. Takole se glasi: »Vaše mesto tolaženja in oznanjevanja ni prižnica, temveč bela postelja negibnosti.« (Nicolas Diat, Je čas umiranja, zadnji dnevi življenj menihov, 34). Temu lahko dodate še izpolnjevanje domače naloge, ki naj bo ta, da se večkrat v mislih sprehodite po grobovih vaših dragih, pogledate fotografije vaših dragih, se spomnite svojih najbližjih, tudi vaših duhovnikov, in zanje molite.

 

Tako, tudi nalogo torej imamo. Prepričana sem, da bomo radi pregledali stare fotografije, ujete trenutke in se spomnili vseh skupnih doživetij z našimi dragimi.

Ob koncu tokratne kateheze smo, na kaj bi nas še posebej opozorili, da se nam vtisne v srce?

Na začetku sem vam zaupal, kako živim v tem času. Nato smo ob Izaijevih besedah  o tolažbi »spletali venec« da bi bili bolj »dišeči« v našem vsakdanu v smislu sočutne bližine. - Ob pričevalcih – tudi vas, čeprav vas nisem slišal, smo se učili tolaženja, ki je tako aktualno ne le ob smrti, ampak tudi v teh časih preizkušnje. Papež Frančišek nas je spodbujal k tolaženju z nežnostjo in pogledom na Jezusov način tolaženja, ki  vsebuje bližino, resnico in upanje. Sklenili pa smo s konkretnimi priporočili o tolaženju. Ne pozabimo:  Tolaženje se mora hraniti z blagostjo in s prijaznostjo, ne pa s strogostjo in z grobostjo.

 

Tako in zdaj vas, gospod Šlibar prosim še za sklepni blagoslov.

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

 

Blagoslovi naj vas Bog vse tolažbe,

ki je človeka v nedoumljivi dobroti ustvaril

in po vstajenju svojega edinorojenega Sina

dal vsem vernim upanje,

da bodo vstali k novemu življenju. Amen.

 

Nam živim naj odpusti grehe,

vsem rajnim pa da delež večne luči in svoj pokoj. Amen.

 

Verujemo, da je Kristus res vstal od mrtvih,

naj z njim tudi živimo v večni sreči. Amen.

 

To naj vam podeli vsemogočni Bog, Oče + in Sin + in Sveti Duh. Amen.

Prav lepa hvala, gospod Šlibar. Za vse vaše nocojšnje besede; za tolažbo in sočutje. Zdi se mi, da smo tako zelo lačni tega; kar skozi celo leto in ne samo v mesecu novembru. Upam, da so vaše besede in misli nagovorile tudi naše poslušalce in poslušalke, ki se jim zahvaljujem za pozornost in poslušanje.

Vse dobro in srečno do naslednjega slišanja. Lahko noč.

Naj vam bo lahka noč in polna tolažbe.

 

GLASBA

Poslušali ste novembrsko katehezo za bolnike, v kateri je bil naš gost msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Nocojšnja kateheza je bila posvečena tolažbi in sočutju umirajočim in žalujočim. Oddajo je tehnično uredil Matej Kržišnik, vodila sem jo Damijana Medved.