Pridi, Gospod Jezus

Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost. Pridi v naše strahove. Pridi v našo tesnobnost. Pridi v naše napake. Pridi v naše poraze. Pridi v naše razprtije. Pridi v našo žalost. Pridi v našo osamljenost. Pridi v našo temo in obup. Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje. Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe. Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost. Pridi v našo temo in stopi v naš obup. Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome. Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju. Pridi, Gospod Jezus. (Božo Rustja, Zgodbe za advent in božič, str. 9)

SVEČE NA ADVENTNEM VENCU

Na adventnem vencu so gorele že štiri sveče in ljudem naznanjale, da se bliža božič. V napol mračni cerkvi je vladala popolna tišina, zato si lahko slišal pogovor med svečami.

Prva je rekla: »Ime mi je MIR, a ne morem ostati prižgana v današnjem svetu, kjer sta sovraštvo in nasilje tako pogosta. Nihče več ne skrbi za moj plamen ... Kmalu bom ugasnila.« Njen plamen je začel pojemati in kmalu je res ugasnila.

Druga sveča se je oglasila: »Moje ime je VERA, a moja svetloba ne razsvetljuje več. Mraz brezbožnosti in tema dvoma sta me zdrobila. Nima smisla, da bi še svetila.« Komaj je to izgovorila, je zavel strupeno mrzel veter ter jo ugasnil.

Tretja sveča je žalostno spregovorila: »Moje ime je LJUBEZEN. Nimam več moči, da bi ohranjala svoj plamen. Ljudje me dušijo s svojo brezčutnostjo in me nič več ne cenijo.« In pri priči je ugasnila.

Tedaj pa je v cerkev stopil otrok. Zagledal je ugasle sveče: »Zakaj ne gorite? Do kraja bi morale dogoreti!« je zaklical. Otroku so se orosile oči, takrat se je zaslišal glas četrte sveče: »Ne bodi žalosten. Dokler gori moj plamen, lahko znova prižgemo druge sveče, kajti moje ime je UPANJE.«

Otrok se je pomiril. S četrto svečoc je prižgal druge tri. V mraku cerkve so na adventnem vencu spet zaplapolali plameni vseh štirih sveč. (Božo Rustja, Zgodbe za advent in božič, str. 26)

PRIČAKOVATI

Neki slepi mož je z menoj stal sredi množice potnikov v letališki stavbi. »Počakaj me tu,« sem mu dejal. Želel sem mu prihraniti neprijetno prerivanje po ogromni stavbi, zato sem ga pustil v varnem kotičku. Sam sem odšel potrdit vozovnico, oddat pošto ter preverit prihode in odhode letal.

Vračal sem se k njemu in ga iz razdalje opazoval. Mirno je stal tam. Ljudje so hodili okrog njega. Neki otrok je strmel vanj. Nosač je okoli njega znosil prtljago. Fant, ki je prodajal časopise, se je čudil, zakaj časopisov niti ne pogled. Slepi mož je samo stal.

Odmev korakov, različni ropot in neznani glasovi, ki so jih povzročali ljudje s svojim prihajanjem in odhajanjem, mu niso nič pomenili. On je stal tam in čakal, da se vrnem.

Čakal je potrpežljivo, v prepričanju, da se bom vrnil. Na njegovem obrazu ni bilo ni ti sence dvoma. Na njem si lahko opazil le pričakovanje. Vrnil se bo, me prijel pod pazduh in me peljal naprej.

Ta pogled slepega moža z zaprtimi očmi, ki je stal sredi vrveža, me je spomnil, kakšno bi moralo biti kristjanovo pričakovanje v adventu: polno vere in zaupanja v Gospoda, ki gotovo pride!

BLAGOSLOVNA MOLITEV ADVENTNEGA VENCA

Molimo. Nebeški Oče, tudi to leto nam naklanjaš adventno veselje, ko v upanju in zaupanju in zaupanju pričakujemo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika.

Prosimo te, blago+slovi ta adventni venec in sveče. Kakor bomo vsako nedeljo  prižgali novo svečo, tako nam daj rasti v ljubezni do Kristusa. Pripravi nas na praznik njegovega rojstva in nam daj nekoč gledati slavo njega, ki je pot, resnica in življenje, in s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

.................................................................................................................................

Miro Šlibar, Ul. Emila Adamiča 60, 1356 Dobrova, GSM 031 613 378, miro.slibar@rkc.si; www.miro-slibar.rkc.si