Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 7. 01. 2021

Nov leto 2021

V Pomislekih Gregorja Čušina sem našel zapis, kaj je rekel ob lanskem prvem dnevu leta. Spomnil nas je »da ljudje marsikaj ohranimo. Običajno lepe stvari. Spomine ... Naše življenje je polno dogodkov in besed ..., pa tudi tega, kar zavržemo, pozabimo ...«. Z Gregorjem vse vas povabim naj »novo leto ne bo le srečno in zdravo, temveč predvsem lepo in sveto, skrivnostno.« (Gregor Čušin, Pomisleki, str. 7)   

Marija, sveta Božja Mati, katere praznik obhajamo na današnji dan, je neprekosljiv zgled novih začetkov. Njeno zaupanje v angelovo povabilo je neomajno. Ali je vedela, na kaj vse je pristala s svojim »da«? Zavedala se je, da tvega škandal, nerazumevanje in nesprejetost. Ob darovanju v templju ji je bilo razodeto, da bo njeno srce presunil meč bolečin. Podarjen ji je bil čas, da se na to pripravi. Njene naloge ji je Bog postopoma razodeval. Tako kot nam, za sproti. Jo vodil od ene odločitve do druge, ji kazal pot in jo krepil z milostjo.

Ob Mariji se učimo, da v zapletenih, težkih in nerazumljivih trenutkih premišljujemo, meditiramo. Božo Rustja v knjigi Tvoje obličje iščem, str. 332, pojasni, da meditirati pomeni, sestaviti skupaj. Marija je prav po premišljevanju v srcu, po meditaciji, zapletene dogodke prepoznavala, da nad njimi stoji Bog.

Daje nam zgled, da bi tudi mi »s Kristusovimi očmi« gledali na dogajanje v svetu in okrog nas. Velikokrat ne moremo spremeniti dejstev in ljudi, lahko pa spremenimo naš pogled, da bo ta v luči vere.

Marijino povabilo vsem je tudi, da delamo za mir, katerega že 54. leto obhajamo.                                                                                                                                                                                                                                                          

Papež Frančišek je  za 54. svetovni dan miru, napisal poslanico pod naslovom »Kultura skrbi kot pot miru«.

Na začetku poslanice je sveti oče zapisal, da nas dogodki, ki so zaznamovali pot človeštva v preteklem letu, »učijo, kako pomembno je skrbeti drug za drugega in za stvarstvo, da bi gradili družbo, ki temelji na bratskih odnosih«.

Papež spomni, da v Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog tisti, ki je človeka poklical k skrbi, hkrati pa je tudi tisti, ki skrbi za svoje stvaritve.

Vrhunec razodetja Očetove ljubezni do človeštva utelešata Jezusovo življenje in služenje. Kultura skrbi se je nadalje kazala tudi v življenju prve Cerkve in se nadaljuje vse do danes.

Sveti oče pri tem navede nekatera načela družbenega nauka Cerkve, ki usmerjajo življenje vernikov: pospeševanje dostojanstva vsake človeške osebe, solidarnost z revnimi in ljudmi brez obrambe, skrb za skupno dobro ter varovanje stvarstva.

Tudi tokrat sveti oče zapiše, da je za kulturo skrbi potrebno vzgajati, ta proces pa se začne v družini. Poleg nje imajo pomembno vlogo šola, sredstva družbenega obveščanja in verstva, zlasti verski voditelji.

Za konec. Stopamo v novo leto. Ne vemo, kakšno bo. Morda se bojimo in nas je strah. A zares pomembno je, da na stvari in dogodke gledamo v Božji luči: s Kristusom, ob njem preverjamo svoje odločitve ter premišljujemo pravilnost svojih dejanj in se trudimo za nerazumljivimi dogodki v svetu in življenju zaznavati Božje delovanje (kot Marija). S temi mislimi stopimo v novo leto. Naj bo srečno in naj ga Gospod »blagoslovi« in nam »podeli mir« (4 Mz 6,24) v njem. Amen.

»BOG ŽEGNAJ«!