Božično voščilo 2020, Moravče

Na božično praznovanje smo se posebno intenzivno pripravljali štiri  adventne tedne. Ob svečah je rastlo v nas hrepenenje po Gospodovem rojstvu. Če kdaj, smo Jezusove bližine potrebni v tem posebnem času pandemije.

Že vse od otroštva je božič zame prav poseben praznik, ki sem ga vedno težko pričakoval. V domači, moravški cerkvi smo hodili k »zornicam«, jutranjim mašam. Kako vesel sem bil dneva, ko sem lahko ministriral.

In postavljanje jaslic ... Dirigentska roka je bil g. župnik Mrvar, s toplim čajem in priboljškom pa nas je razveseljevala sestra Milka. Mi, moravški fantje, od katerih nas je več duhovnikov, pa smo igrali »različne inštrumente«. Župniku ni bilo lahko »zaigrati« pravo melodijo, ko je šlo za postavitev jasličnih figur, pa nam ni vedno uspela »prava melodija«.

Trdno sem prepričan, da bi vas kdo drug, od rojakov, duhovnikov Moravčanov, lepše nagovoril za praznike Jezusovega rojstva in novo leto s praznikom sv. Treh kraljev. Vseeno sprejmite odprtih src, kot pastirji v Betlehemu, tudi to moje voščilo in pozdrave, ki naj bodo izrečene od vseh.

Vsak božič, v letošnjem pa še posebno, sem povabljen, da grem k jaslicam in si globoko vtisnem podobo Božjega otroka, Jezusa. »Pustimo, da se nas dotakne nežnost, ki rešuje«, kot je rekel papež Frančišek. Le tako ga bom mogel prinašati ljudem, posebno starejšim, bolnim in preizkušenim ter vsem ljudem.

To sem želel povedati v katehezi za bolnike  tretjo soboto v decembru tudi s pripovedjo avtorja Bože Rustja, iz knjige Zgodbe s semeni upanja, (Ognjišče 2004, 133).

Pripoveduje o revnem pastirju. Takole gre: Tisto noč, ko se je rodil Jezus, so angeli to veselo novico oznanili pastirjem. Med njimi je bil tudi zelo reven pastir, ki ni imel prav ničesar. Ko so njegovi prijatelji sklenili, da gredo na povabilo angelov v votlino in vzamejo s seboj kakšno darilo, so povabili tudi njega. Pastir pa je rekel: »Ne morem iti praznih rok, nimam kaj podariti.« Prijatelji so ga prepričevali in ga nazadnje le pregovorili.

Prispeli so na kraj, kjer je bil otrok s svojo materjo in z Jožefom. Marija je držala dete v naročju in se smehljala, ko je videla, kako velikodušno so pastirji prinašali svoje preproste darove. Zagledala je tudi pastirja, ki ni imel ničesar, in povabila ga je, naj stopi bliže. V zadregi se je približal. Da bi lahko sprejela darila pastirjev, je Marija nežno položila dete v naročje pastirju, ki je bil praznih rok.

Vabilo te zgodbe in božiča  meni in vsem naj bo, da si upamo priznati svojo revščino in sprejemati pomoč od drugih. Pa še sami razmislite, kaj vam zgodba sporoča.

Vsem želim blagoslovljen praznik Jezusovega rojstva, ki naj vam da vsega potrebnega v novem letu pod mogočno roko Matere Marije. Moje voščilo, prosim, posebno posredujte starejšim in bolnim, njihovim svojcem, ter zaposlenim v zdravstvu.

                                       Vaš Miro (Šlibar) Bejev