Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 23. 01. 2021

Začenjajmo novo obdobje življenja z dobrimi sanjami, velikodušnimi načrti in s pogledi, polnimi upanja in navdušenja. Ne sami. Gospod nam zagotavlja: »Med vami bom hodil« (3 Mz 26,12).

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Tudi v letu 2021 nadaljujemo s katehezami za bolnike. Po izbranih temah nas bo vodil msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferencami in lurški kaplan.

Dober večer, gospod Šlibar!

Dober večer

 

Čas res hitro teče, prav pred kratkim smo prestopili v novo koledarsko leto. Marsikdo novo leto začenja z velikimi upi in vi, gospod Šlibar ste nocojšnjo katehezo naslovili z besedami: »Začenjamo novo obdobje življenja z dobrimi sanjami, velikodušnimi načrti in s pogledi, polnimi upanja in navdušenja. Ne sami. Gospod nam zagotavlja: »Med vami bom hodil«, kot beremo v tretji Mojzesovi knjigi. (3 Mz 26,12).«

Preden se posvetimo temi, pa še pogled nazaj, v minulo leto. Kako se spominjate katehez v letu 2020, gospod Šlibar?

Rad se spominjam katehez na radiu Ognjišče in sem vesel, da bomo že tretje leto skupaj. Če rečem po »šolsko«, bomo kateheze nadaljevali v »tretjem razredu«. Vesel sem vaših spodbud po telefonu ali zapisanih pričevanj. Bodimo vsi učitelji in učenci!

Z vami se želim kratko sprehoditi in obnoviti lanska srečanja v naši »sobotni veroučilnici«. Vam je kakšna kateheza ostala posebno v spominu? Poglejmo. Zazrti v jaslice, smo v prvi lanski katehezi razmišljali o otroku, družini, nerojenih otrocih. V februarski smo občudovali pogum v trpljenju Božje služabnice Cvetane Priol in se ustavili ob svetovnem dnevu bolnikov. Zaradi prvega vala epidemije so odpadle tri nadaljnje kateheze. Junijsko smo posvetili 4. Božji zapovedi, naslednjo pa slepim in slabovidnim. Avgustovska je bila povezana z Marijo in romanji, kjer sem vam zaupal, katera je moja najbolj priljubljena božja pot, septembrska pa je govorila o gluhih in naglušnih. Sledila je kateheza o onkoloških bolnikih. Novembrska nas je učila tolaženja, v zadnji, decembrski, pa smo se ustavili ob papeževi poslanici za četrti svetovni dan revnih.

Kar vidim vas, kako ste si dobro zapomnili. Lepo je biti ob vas. Vsi ste odlično opravili »drugi razred« in tudi zadnjo domačo nalogo. Lahko nadaljujemo in si kar največ ohranimo v spominu za situacije, ki niso lahke tako za vas, ko prideta bolezen in starost, pa tudi za tiste ob vas, ki morajo upoštevati primerno bližino. Pomislimo tudi na odgovorne v zdravstvu, politiki in sociali. - Predlagam, da zanje in za vse, ki so v potresu na Hrvaškem in ostali brez doma in druge, zmolimo zdravamarijo. (Skupaj molimo.)

 

Hvala, gospod Šlibar za ta pogled nazaj. Kako zelo pomembno je vrednotenje in pregled narejenega. Moram priznati, da sem bila kar presenečena, ko sem tako ozavestila, da spomladi kateheze kar trikrat ni bilo in da ste jeseni kljub slabi epidemiološki sliki vztrajali pri snovanju.

Povabili ste, da kar največ ohranjamo v spominu; predvsem lepega.

Tako. Tega mnenja je bil pred kratkim tudi udeleženec okrogle mize na radiu Ognjišče (dr. Bahovec), ki je poudaril, da »ukoreninjeni v preteklosti, v spominih na minulo, živimo naprej«. – Podobno je poudaril tudi papež Frančišek: »Brez spomina ne moremo naprej, brez celovitega in čistega spomina ni rasti«.

Pa se z vami vprašujem, ali je bilo kaj lepega v minulem letu, kaj posebnega, ali pa je bilo veliko takega, kar bi najraje čimprej pozabili.

Branko Cestnik je v eni zadnjih oddaj na radiu Ognjišče dejal, da je bilo preteklo leto »zmedeno leto«. Priznal pa je, da smo imeli več časa za kaj takšnega, za kar nam ga sicer zmanjkuje. Mimogrede, prav v omenjeni oddaji je gospa, ki se je oglasila po telefonu, predlagala, da bi kaj več brali.

Kako dober sklep ob nocojšnji katehezi, ko bomo razmišljali o tem, kaj pomeni »začetek«. Pa se kar vprašajmo: Kdaj smo prebrali kakšno knjigo? Katero zdaj berete? Sam priznam, da sem v času obiskovanja osnovne šole rad bral pripovedke in pravljice. To ste morda opazili tudi v naših katehezah. Morda kakšno posredujem tudi nocoj.

Če še sledite mojim besedam, vas želim spodbuditi, da ohranjajmo v spominu lepe stvari. Kdo ne pozna Gregorja Čušina? Pobrskal sem v Pomislekih, kaj je povedal v lanskem prvem dnevu leta. Spomnil nas je »da ljudje marsikaj ohranimo. Običajno lepe stvari. Spomine … Naše življenje je polno dogodkov in besed, ki jih tudi zavržemo, pozabimo.« Z Gregorjem vse vas povabim, naj »novo leto ne bo le srečno in zdravo, temveč predvsem lepo in sveto. Skrivnostno!« (G. Čušin, Pomisleki, str. 7). Dodajam: Naj bo osvetljeno z Novorojenim, blagoslovljeno z Vsemogočnim, v varstvu Matere Marije in spremstvu svetnikov, posebno vaših krstnih zavetnikov!

 

O, kako zanimivo ste povzeli lepe misli naših gostov, gospod Šlibar. Res hvala za to pozorno poslušanje našega programa. In ko ste ravno omenili knjige in branje; tudi sama mislim, da je to odličen način učenja, sprostitve pa tudi duhovne poglobitve.

Tako je. Sam se v knjigi Viktorja Manuela Fernandeza 5 minut s Svetim Duhom ob koncu decembra prebral, da smo pozorni, »ko se zaključuje leto. To je čas za oceno, kako smo ga preživeli, in je tudi čas, da se pripravimo na začetek novega obdobja našega življenja. Je čas za pregled, kako je z našimi velikimi ideali, in za vprašanja, kako bi jih bolje živeli.

Ko se pripravljamo in smo že vstopili na začetek novega obdobja, je nujno potrebno, da se ustavimo in Svetemu Duhu predstavimo svoje načrte in sanje in ga tudi prosimo, naj nas razsvetli, da bi videli, ali nam je to zares v dobro … Zato nas Sveti Duh navdihuje, naj začenjamo nova obdobja, da ne bomo ostali zaprti v preteklost, da bomo iz sebe potegnili najboljše, da bomo znali znova začenjati. Dopustimo v tej molitvi, da nam navdihuje dobre sanje, velikodušne načrte, polne upanja in navdušenja« (Viktor Manuel Fernandez, 5 minut s Svetim Duhom, str. 400).

 

Tako, toliko za uvodni del nocojšnje kateheze, zdaj pa se združimo v molitvi.

Dobri Bog, zahvaljujem se ti za vse, kar si nam dal v letu, ki se je izteklo. Spremljal si me in vodil. Moje življenje si naredil rodovitno. Zahvaljujem se ti za vse, kar je dozorelo v meni, za vse dobro, ki se iz mene pretaka k drugim … Tvoji previdnosti izročam vse ljudi, s katerimi bom v novem letu živel, prav tako tiste, ki jih bom srečal. Spremljaj jih, Gospod, s svojim blagoslovom, varuj jih s svojo očetovsko skrbjo, da bodo z zaupanjem vstopili v vse dni novega leta. Amen. (Prim. Božo Rustja, Zgodbe za advent in božič, str. 119)

 

V minulih dneh smo si izmenjali voščila in lepe želje ob božičnih praznikih in prehodu v novo leto. Vi pa imate pripravljeno prav posebno voščilo z receptom.

Vem, da ste že slišali za recept za srečno novo leto. Nič ne de, če ga ponovno slišite, prinaša odlično »jed«. Vzemi 12 mesecev, jih skrbno očisti zagrenjenosti, zavisti, dlakocepstva in strahu ter razdeli vsak mesec na 30 ali 31 delov tako, da bo vse skupaj zneslo natanko eno leto. Vsak dan posebej pripravi iz enega dela truda ter dveh delov dobre volje in humorja. Dodaj k vsemu temu tri zvrhane jedilne žlice optimizma, eno čajno žlico strpnosti, zrnce ironije (posmeha) in ščepec taktnosti. Dobljeno maso potem bogato prelij z ljubeznijo. Pripravljeno jed okrasi še s šopki drobnih pozornosti in jo vsak dan serviraj z vedrino. (Božo Rustja, Zgodbe za advent in božič, str. 116)

 

Sem prepričana, da če se bomo res držali tega recepta, da je pred nami dobro leto. Vsekakor je pomembno, da novo leto začnemo brez zagrenjenosti in strahu. Zdaj pa sledi še pogled na cerkveni koledar.

Šestnajsti dan po nedelji Jezusovega krsta smo po cerkvenem koledarju že v cerkvenem času, ki mu rečemo čas med letom. Pa vendar je to bogat čas. Tudi jaslice bomo ohranili do svečnice, 2. februarja. Jutri, na god priljubljenega svetnika sv. Antona Puščavnika bomo obhajali nedeljo verskega tiska, v ponedeljek, dan pred godom Božjega služabnika Friderika Baraga, pa bomo začeli teden molitve za edinost kristjanov. Nekaj dni kasneje se podamo na svetopisemski maraton z vodilom, ki je bilo povedano na začetku kateheze: »Med vami bom hodil!« (23.-29. januar) Več o svetopisemskem maratonu ob koncu kateheze. V katehezi se danes ustavljamo ob začetku, začetkih … Kaj vse si predstavljate pod to besedo: začetek?

 

Jaz si predstavljam novo, drugačno, ... tudi upanje. Pa vi? In kaj o začetku pravi Sveto pismo?

Na prvi strani Svetega pisma beremo:

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« V nadaljevanju Prve Mojzesove knjige je zapisano, da je ustvaril svetlobo … obok sredi vodá – nebo … kopno in morje … zelenje in rastlinje … luči na nebesnem oboku, sonce, luno, zvezde … To je bilo četrti dan. Zatem je ustvaril živa bitja v vodah in ptice … živino, laznino in zveri zemlje. Šesti dan pa je ustvaril človeka (prim. 1 Mz 1 – 31).

Te prve besede Svetega pisma nas spominjajo na tri stvari, kot je zapisano v večkrat omenjenemu Katekizmu katoliške Cerkve: večni Bog je postavil začetek vsemu, kar biva – razen njega. Samo on je Stvarnik. Celota vsega, kar obstaja, je odvisna od njega, ki ji daje bit (KKC 290).

»Stvarjenje je temelj 'vseh odrešenjskih Božjih zamisli', začetek zgodovine odrešenja, ki dosega svoj vrhunec v Kristusu« (KKC 280). Torej: začetek sveta, začetek človeštva, tako tudi nas, in najpomembnejši začetek: rojstvo Jezusa, Odrešenika.

 

Ob začetkih pa je vedno modro ozreti se nazaj, na že prehojeno pot; jo ovrednotiti in se tudi zanjo zahvaliti.

Vprašajmo se, za kaj vse se moramo zahvaljevati! V nekaj trenutkih tihote pomislimo … In če sem vas v današnji katehezi že povabil, da več beremo, bi bilo drugo povabilo, če hočete domača naloga, da na list papirja zapišete, za kaj ste Bogu in ljudem hvaležni. Če bo en list premalo, vzemite še drugega. Sicer pa ne bi bilo napačno, da bi imeli ob sebi zvezek, v katerega bi v tem letu zapisali kakšno lepo misel, ki jo slišite ne le v katehezi, ampak tudi v drugih radijskih oddajah, ki jo kje preberete ali ste jo od koga slišali. Sam imam tak zvezek z napisom na platnicah: Utrinki.

Za vse, tudi za tisto, kar boste napisali, v duhu zapojmo zahvalno pesem. S to pesmijo se v cerkvi ob koncu leta in ob drugih priložnostih Bogu zahvaljujemo za podeljene darove, sadove zemlje in drugo. Saj se še spominjate: duhovnik izpostavi Najsvetejše v monštranci. Saj veste, kaj je to? V prejšnji katehezi sem obljubil, da bi bilo primerno o znamenjih pri bogoslužju spregovoriti kaj več.

Dovolite na kratko, čeprav bodo besede mimo osrednje teme o začetku. O monštranci sem prebral v Splošnem religijskem leksikonu, str. 782, naslednje: Ime prihaja iz latinske besede monstrare, kar pomeni pokazati. Je liturgični predmet, v katerem je izpostavljena posvečena hostija. Uporablja se od 14. stoletja. V ovalnem obroču, zavarovanem s prozornim steklom, je »zaponka« oz. lunica, kamor dajejo hostijo. Navadno je monštranca izdelana iz plemenitih kovin, pogosto z izjemno umetniško obdelavo, še zlasti v gotiki in baroku. Pri blagoslovu verniki pokleknejo na kolena ali se priklonijo in naredijo znamenje križa.

Ker vem, da vam že dolgo časa ni bilo mogoče v cerkev, vas vprašam, če se še spominjate vaše monštrance? Vem, da jo pogrešate in blagoslova z njo na praznik Sv. Rešnjega telesa in ob drugih priložnostih. In tisti, ki ste radi zahajali v gore … Kako so lepe procesije na Kredarici ob kapeli Marije Snežne na večer praznika Marijinega vnebovzetja in blagoslov na vse strani neba in zemlje! Čeprav sem to že kdaj omenil, mi ne zamerite, saj nocoj tudi obujamo spomine.

Ob tem še kratka uganka, na katero boste vsi znali odgovoriti: »v soncu je lunca, v lunci je kruh«. Ja, prepričan sem, da ste ob prejšnjih besedah pravilno odgovorili. Pa še vi koga vprašajte. Morda boste na ta način koga povabili k naši katehezi.

No, glejte, skoraj sem se izgubil, ko sem želel povedati, da pred blagoslovom z Najsvetejšim pojemo zahvalno pesem, v kateri se slišijo besede zahvale Stvarniku, Sinu in Svetemu Duhu. Nekatere povzemam, vi pa se v duhu pridružite tej molitvi: Tebe Boga, hvalimo … Polna so nebesa in zemlja veličastva tvoje slave … Tebe hvali apostolov slavni zbor. Tebe prerokov hvalevredno število … Tebe mučencev sijajna vojska. Tebe po vsej zemlji slavi sveta Cerkev … Očeta neskončnega veličastva; častitega tvojega Sina, pravega in edinega … In Svetega Duha, Tolažnika … Tako smo sklenili zahvalo Vsemogočnemu Očetu za začetke sveta in nas na njem.

 

Tako, da ne bomo peli le v duhu in se spominjali, kako zveni Zahvalna pesem, vas vabim, da ji zdajle prisluhnete in seveda zraven tudi zapojete.

Spremljate program Radia ognjišče in sicer poslušate radijsko katehezo za bolnike, ki jo pripravlja msgr. Miro Šlibar. V nadaljevanju boste tako slišali več o začetku druge božje osebe Jezusa Kristusa.

Če pozorno spremljate katehezo, ste opazili, da tokrat pri katehezi nismo prebrali daljšega svetopisemskega odlomka, pač pa začeli z nekaj stavki o stvarjenju sveta in vsega, kar je na njem. Kot rečeno, to je prvi začetek.

Nadaljujemo z začetkom Jezusa Kristusa, katerega rojstni dan smo obhajali pred dobrimi tremi tedni. Čudežno spočetje v Devici Mariji, božič, Jezusovo rojstvo ob zavetju krušnega očeta sv. Jožefa, Jezusovo življenje triintridesetih let, njegova smrt in vstajenje.

Prepričan sem, da imate lepe spomine na letošnji božič. Vem, da ste koga poklicali po telefonu, napisali kakšno voščilo … Pač to, kar vam je bilo dano. Zanimivo bi bilo slišati, kam položite prispela voščila. Vam jaz zaupam? Ob mojih jaslicah v dnevnem prostoru imam košarico, v njej pa voščila. Vsak dan vzamem eno, ga preberem in tisti dan še večkrat v mislih obiščem tisto osebo. Tudi za danes sem vzel eno od voščil iz košarice in vam ga posredujem.

»Svetilke ugašajo, polnoč kipi. V nas je negotovost, nemoč, tema. In praznino močno čutimo. Naj bo ta praznina podarjena priložnost, da jo napolni 'Luč', luč radosti, luč sreče, luč veselja, luč preprostega betlehemskega Deteta, ki prinaša neizmerno bogastvo odrešenja. Doživet božič in blagoslovljeno novo leto 2021!«

Ker jaslice ohranimo do svečnice, imamo še veliko možnosti biti z Novorojenim in s tistimi, ki so nam voščili za praznike. Vse z namenom, ki so ga Marijine sestre na Dobrovi, kjer sem hišni duhovnik, zapisale pod oltarjem: »Živi in rasti v meni, Jezus!« To je naša prošnja Jezusu. Naj bo uslišana! Prav tako pa tudi Jezus naju prosi: »Živi v meni!« Tudi teh Jezusovih besed ne preslišimo.

 

O, kako nagovarjajoč način prebiranja božičnih voščilnic. Običajno jih pride po več naenkrat in se potem lahko sporočila kar izgubijo. Z mislijo na pošiljatelja večkrat dnevno pa voščilo dobesedno oživi in se tudi množi. Mi pa se še ustavimo ob začetkih.

Potem, ko smo slišali o začetku sveta, stvarjenju, in se zanj zahvaljevali, se spomnili začetka Jezusovega življenja kot človeka, se ustavimo še ob začetku nas samih.

Seveda se bomo najprej spomnili naših staršev. Kaj vse so nam pripovedovali o našem rojstvu, krstu, otroštvu … Spomini na prehojene poti … do danes … Koliko začetkov in nadaljevanj je že bilo!?

Spomnimo se na kak začetek, ki se je posebej »usedel« v nas. Zaupam vam kakšnega osebnega. Omenim mojo pot v malo semenišče v Vipavo po končani osnovni šoli v Moravčah … Kljub temu da nas je šlo kar precejšnje število fantov in deklet v duhovne poklice iz naše fare, je bil to zame prav poseben dogodek, ki bi ga uspel narisati, čeprav je od takrat že več kot 55 let … Pa začetek služenja vojaškega roka, začetek bogoslovja, mašniško posvečenje, petkratno začenjanje na župnijah: Sodražica, Šentjernej, Zagorje ob Savi, Bolniška župnija, samostan Marijinih sester na Dobrovi … Vem, da kaj veliko novih začetkov ne bo več. Vsi ti, tudi neomenjeni, pa vem da vodijo v najveličastnejši začetek, v drugo življenje, v Božji objem. Upam nanj in pričakujem, da bo Gospod tudi te kateheze »vzel za dobro« in bo to vsaj malo pripomoglo, da bom sprejet, kljub vsem človeškim pomanjkljivostim.

Da ne pozabim. Znova vas – že drugič ta večer – spomnim, da poleg branja za domačo nalogo kaj zapišete. Le pogumno nadaljujte in boste ob koncu leta z veseljem brali, kaj vse lepega je bilo.

 

Kako lepa spodbuda ... po pisanju. Upam, da jo boste vzeli zares, spoštovani poslušalci; ob koncu leta pa se s hvaležnostjo zazirali nazaj v lepe trenutke. Marsikdo nam je lahko tudi zgled.

Kako lepo je zapisal Franc Sodja v knjigi Minute tihote: »Vsako jutro se zavem svojega bivanja, vsak dan je pred menoj moje poslanstvo, vsak dan začnem z novo močjo, vsako jutro sprejmem svoj dan, da ga napravim lepega, bogatega … Vsak dan mi je podarjen. Vem, da je dar Ljubezni. To mi daje pogum. Razprostri svoje roke. Brez milosti sem nič.«

To misel prepoznajmo v znani pripovedi o orlu. Držim besedo, saj sem vam obljubil. Še prej pa prisluhnimo, s kakšnim spoštovanjem govori o človeku Katekizem katoliške Cerkve.

»Dostojanstvo človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti po Božji podobi in sličnosti; izpolnjuje se v poklicanosti k blaženosti v Bogu … Ljudje sami sebe dograjujejo in rastejo od znotraj; iz celotnega svojega življenja, čutnega in duhovnega, napravljajo gradivo za svojo rast. S pomočjo milosti rastejo v kreposti in se izogibajo greha in se, če so ga storili, kakor izgubljeni sin izročijo usmiljenju našega nebeškega Očeta. Tako se približajo popolnosti ljubezni« (KKC 1700).

Sedaj pa zgodba.

Nekaterim že znana pripoved naj vse spodbudi, da se zavemo svojega dostojanstva, ko sem starejši, zdrav ali bolan, otrok, mladostnik, starš, na katerem že koli odgovornem ali neodgovornem mestu.

 

OREL, KI JE MISLIL, DA JE KOKOŠ

Neki človek je hodil po gozdu in je našel orliča, ga odnesel domov in ga dal v kokošnjak, kjer se je kaj hitro naučil zobati zrnje, namenjeno kokošim in se vesti kot kokoš. – Nekega dne je neki naravoslovec, ki je šel mimo tistih krajev, vprašal gospodarja, kako to, da se je orel, kralj ptic, znašel v kokošnjaku in živi s kokošmi. »Ker sem ga hranil s krmo za kokoši in ga naučil, naj se vede kot kokoš, tako da se ni nikoli naučil leteti,« je odgovoril gospodar. »Vede se kot kokoš, zatorej ni več orel.« »Kljub temu,« je vztrajal naravoslovec, »še vedno ima orlovsko srce in se lahko brez težav nauči leteti.«

Po dolgem pogovoru sta se gospodar in naravoslovec dogovorila, da je vredno poskusiti, ali se bo orel res naučil leteti. Naravoslovec je z vso tankočutnostjo vzel orla v roke in mu rekel: »Ti pripadaš nebu, ne zemlji. Razširi svoja krila in vzleti.«

Toda orel je bil dokaj zmeden. Ni dobro vedel, kdo je dejansko, in ko je videl kokoši, kako zobljejo zrnje, je skočil na tla in se jim pridružil. To naravoslovcu ni vzelo poguma, tako da se je vrnil še naslednji dan, spet vzel orla v roke, ga odnesel na streho gospodarjeve hiše in ga spet spodbujal z besedami: »Ti si orel. Razpni svoja krila in vzleti.« Toda orel se je zbal svojega novega jaza, ker ni poznal sveta; še enkrat je skočil dol in šel zobat zrnje.

Tretji dan je naravoslovec vstal že zgodaj, šel po orla in ga odnesel na vrh hriba. Tam ga je dvignil visoko in ga skušal opogumiti z besedami: »Ti si orel, pripadaš nebu in zemlji, zdaj pa razpni svoja krila in vzleti.«

Orel je pogledal okrog sebe, pogledal najprej dol proti kokošnjaku in nato gor proti nebu. Vendar še vedno ni vzletel. Tedaj ga je naravoslovec dvignil proti soncu in orel je začel drhteti ter počasi le razpirati krila. Nazadnje je z zmagoslavnim krikom vzletel proti nebu.

Čisto mogoče je, da se orel z določeno mero nostalgije še vedno spominja kokoši; čisto mogoče je tudi, da se od časa do časa vrne in obišče kokošnjak. Ampak, kolikor mi je znano, ni ponovno začel živeti kot kokoš. Bil je orel, čeprav ga je gospodar hranil in vzgajal kot kokoš. In človek, ki se je prav tako kot orel naučil biti takšen, kakršen v resnici ni, lahko sprejme novo odločitev in začne živeti v skladu z lastnimi dejanskimi možnostmi, kakršne ima zmagovalec. (Angelo Brusco, Duhovno spremljanje bolnikov, str. 88.)

 

Ja, pomenljiva zgodba, ki nam vsem da misliti ... Nocoj ste torej gospod Šlibar govorili o treh začetkih.

Nama še sledite? Res smo se za hip dotaknili treh začetkov. O tem bi bilo lahko katehez za celo leto in še več. - O začetku stvarstva verujemo in živimo, kakor izpovedujemo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi (ta »kratki«, ki jo molimo pri sveti maši), »da je Bog Oče, vsemogočni, stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari«. – V nadaljevanju veroizpovedi priznavamo začetek druge Božje osebe: »Verujemo v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega; ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki … in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek …«

Kot tretji veliki začetek je naše, moje in tvoje življenje človeka in Božjega otroka. – Tako že ponavljamo katehezo, da nam bo ostala bolj v spominu.

 

Ja, nekateri začetki so že nami, pred nami pa novi ...

Kaj vse se bo v letu, ki je šele na začetku in bo imelo še 349 dni, začelo v osebnem, družinskem življenju, po župnijah, škofijah, v Sloveniji, Evropi in svetu!

Dovolite, da omenim le nekatere začetke. Že v januarski Besedi starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim, sem zapisal o začetku leta sv. Jožefa. Ker nimate vsi možnosti, da bi Besedo prebrali, nocoj znova povem.

Papež je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020 z apostolskim pismom »Patris corde« (Z Očetovim srcem) napovedal Leto sv. Jožefa, ki bo potekalo do 8. decembra 2021, ob spominu 150-letnice razglasitve sv. Jožefa za varuha vesoljne Cerkve. V omenjenem pismu papež nežno in ganljivo opisuje sv. Jožefa kot ženina Device Marije za zavetnika katoliške Cerkve, moža ustvarjalnega poguma, delavca, človeka, ki je bil vedno v senci, Jezusovega krušnega očeta. V ozadju Apostolskega pisma je pandemija covid-19, ki nam je dala razumeti, piše papež, pomen navadnih ljudi, tistih, ki so, daleč od središča pozornosti, vsak dan potrpežljivi in vlivajo upanje, sejejo soodgovornost. Prav kakor sv. Jožef, »mož, ki je ostal neopažen, mož vsakdanje obzirne in skrite prisotnosti. In vendar je njegova vodilna vloga brez primere v zgodovini zveličanja.« – Sv. Jožef, najpokornejši, izprosi nam, da bomo sprejemali, da smo tolikokrat neopaženi in se bomo zavedali veličine skrite prisotnosti! (Vir: Vatican News – slovenska redakcija). Papež je dopolnil najavo začetka leta sv. Jožefa s tem, da bomo od 25. marca letošnjega leta do 27. junija obhajali tudi leto Svete Družine. – Zelo priporočam, da več prebiramo o sv. Jožefu, predvsem pa ga tudi prosimo.

 

Konec januarja se začenja tudi svetopisemski maraton ...

Tako je. Drug pomemben začetek, ki sem ga že omenil (23. do 29. januar), bo Svetopisemski maraton, seveda prilagojen temu času, z vodilom, ki smo ga danes že slišali: »Med vami bom hodil!« Prosili so me, da povabim na maraton tudi starejše in bolne, torej tudi vas. Ker vas je danes veliko v naši »učilnici«, vas povabim zelo osebno.

Abrahamovih let je že, kar sem služil vojsko kot bolničar prav blizu Medžugorja. Kako sem se razveselil pisma od doma, najbolj od mame. Čutil sem, da ne bi bilo prav, da ga preberem kar mimogrede. Poiskal sem primeren prostor in trenutek. Še sedaj vidim otroško lepo pisavo svoje mame, ki že nad trideset let živi v Bogu.

Še tisočkrat večje spoštovanje bi moral imeti človek do branja Svetega pisma. Ob svojem spremljanju bolnikov in vprašanju, kaj najraje berejo ljudje, ki trpijo, mi odgovarjajo, da o Jezusovem trpljenju. Razumljivo. Z Njim se prav lahko poistovetijo, čeprav svojega trpljenja ne razumejo.

V prebiranju Svetega pisma tako tisti, ki trpijo, prepoznavajo ljubečega Očeta. »Zdravim« – v narekovaju ­– pa naj bo branje Svetega pisma priložnost, da se ustavijo ob trpečih in jim iz Svetega pisma radi prebirajo pismo Očeta, ki nas ni pozabil. Seveda velja to v »normalnih« okoliščinah.

Bo po vsem tem še kdo trdil, da mu ni mar branje Svetega pisma, ko nam piše Oče, z veliko začetnico, če smo že s takim spoštovanjem brali ali še beremo pisma ali vsaj SMS sporočila? Če bodo razmere dopuščale, naj na primeren način, po vaši iznajdljivosti, svetopisemski maraton pride tudi v bolnišnice, domove za ostarele in vaše domove.

Sebe in vas vabim, da se hitrih nog ali v počasnem premikanju z berglami ali vozičkom podamo na Svetopisemski maraton. Prepoznajmo Njega, »ki že hodi med nami«!

Z vami »tečem« na svetopisemskem maratonu in sem vesel druženja z vami ob prebiranju Svetega pisma. Tako sem zapisal v omenjenem lističu.

 

Gospod Šlibar, veliko bogatih misli ste nanizali nocoj, bližamo se sklepu januarske kateheze. Kaj bi povedali ob koncu?

Katehet ob koncu ure navadno ponovi obravnavano temo. Tako bom storil tudi sam. Še prej pa »malo reklame«. Najbrž vsi niste pred tremi leti prisluhnili Katehezi za bolnike, ki je vsako tretjo soboto ob 21. uri na radiu Ognjišče. Letos torej vstopamo v tretje leto in smo veseli vseh, ki sodelujete. Pa še koga povabite, da bo »začel z nami hodit k verouku«, povedano v prispodobi. Da bo tudi on »začel« … Oprostite, ker sem to besedo nocoj tolikokrat ponovil. Le koliko bi jih našteli?

Zdaj pa ponovimo vsebino kateheze. Ne bojte se, ne bo za oceno. Tudi če ste bili v lanskem letu z nami, sem uvodoma spomnil na obravnavane teme in povabil, da ohranjajmo v spominu lepe stvari. Vem, da boste težko pozabili epidemijo s covid-19. Kakšno korist pa je lahko tudi to prineslo, smo ugotavljali v katehezi.

Zatem sem vse povabil, da pogumno vstopamo v novo obdobje življenja, v novo leto, in posredoval recept za srečno novo leto.

Potem pa smo se podali na svetopisemski začetek, stvarjenje sveta in človeka. Nadaljevali smo z začetkom Božjega Sina, njegovim rojstvom iz Device Marije ob krušnem očetu sv. Jožefu. Kot tretji začetek sem spomnil na naš začetek življenja, naše rojstvo, naš krst in toliko nadaljnjih začetkov v življenju. Proti koncu pa sem vas povabil na začetek leta sv. Jožefa in na svetopisemski maraton. Dodajam, da bomo čez dobre tri tedne (čez 26 dni), na praznik Lurške Matere Božje, obhajali 29. svetovni dan bolnikov s papeževo poslanico bolnikom.

 

Tako, nekaj pogleda nazaj, a z zazrtostjo v prihodnost. Zdaj pa res samo še sklepne besede in blagoslov.

Ne vem, če ste po tej uri bolj hvaležni za vse, kar se je zgodilo v preteklosti, in se veselite novih začetkov z dobrimi sanjami, velikodušnimi načrti in s pogledi, polnimi upanja in navdušenja. Poleg dobrih in čutečih spremljevalcev v vašem življenju, kot so vaši domači, zdravstveno osebje v domovih in bolnišnicah, duhovniki, redovniki, redovnice, vam tudi Gospod zagotavlja, da niste sami in daje »pečat« s stavkom iz Mojzesove knjige: »Med vami bom hodil« (3 Mz 26,12).

Ne pozabite domače naloge: preberite kakšno knjigo – poleg branja verskih in drugih časopisov in revij – ter si zapišite, za kaj vse ste hvaležni.

In še SKLEPNI BLAGOSLOV

 

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Bog, vir in začetnik vsakršnega blagoslova,

naj vam da svojo milost,

razlije na vas bogastvo svojega blagoslova

in vse leto varuje vaše življenje.

Amen.

Naj vas utrdi v pravi veri,

vam podeli neomajno upanje

in do konca vztrajno ljubezen v sveti potrpežljivosti.

Amen.

V svojem miru naj vodi vaše dneve in vaše delo,

zdaj in vselej naj uslišuje vaše molitve

in vas srečno pripelje v večno življenje.

Amen.

 

Tako, prišli smo do konca prve letošnje Kateheze za bolnike. Hvala za navdihujoč začetek, gospod Šlibar in hvala vam, dragi poslušalci, drage poslušalke za pozornost in poslušanje.

Do naslednjega snidenja pa se od vas poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

Pa mirno spite v nadaljevanju noči s tolikimi spomini in začetki. Lahko noč!