2. nedelja med letom B 2021

Vas je kdo vprašal, zakaj ste postale redovnice? In jaz duhovnik? Sam, najbrž tudi ve odgovarjate, da ne moremo ločiti človeških dejavnikov od Božjega klica. Spomnim se staršev, ljubečem ozračju v družini, skromnem življenju, odprtosti za pomoč bližnjim, o duhovnikih, ki sem jih imel kot vzornike ... A zdi se mi, da to še ne zaobjame vsega, kar me je spodbudilo na pot duhovniškega poklica. Najbrž tudi vas, drage sestre. Čutil sem tudi notranji klic, ki se mu nisem mogel odtegniti. Pogosto se še sam čudim pogumu, ki me je v tistih letih spremljal in mi dajal moč za jasno odločitev: za pot v malo semenišče, po vojski v bogoslovje ...

V današnjih berilih najdemo slišano prav to mešanico med Božjim klicem in človeškimi dejavniki. Rosno mladi Samuel še ne more slutiti, da ga ponoči kliče Bog in tudi zreli in izkušeni Eli šele polagoma  razume, da gre za Božji klic.

Zato je prav, da danes slišimo tudi evangelij, kjer odrasli možje, ki spoznajo Jezusa in so nekaj časa pri njem, še druge vodijo k njemu. Janez Krstnik svoje učence usmeri k Jezusu. Ti mu sledijo in Jezus jih povabi k sebi. V tem času, ki ga preživijo z njim, ga spoznajo kot Mesija in že začenjajo svoje spoznanje posredovati drugim. To je moč izkušnje in pričevanja. V življenju je tako, da šele ko doživimo, da so ljudje, ki so verni in molijo, tudi v resnici, v ravnanju taki, jim lahko verjamemo. Le pravi življenjski zgledi imajo moč, da se ob njih ogrejemo in jim sledimo.

Hvaležen sem za celo vrsto ljudi, ki so me v otroštvu in mladosti spremljali in mi pomagali odkriti Božji klic. Če ne bi bili prepričljivi, bi se od vere odvrnil in ne bi mogel slediti notranjemu klicu, ki sem ga v sebi zaslišal. Morda pa ga niti ne bi zaznal.

Spomnimo se tistih, ki so mi pomagali odkriti Božji klic, kot duhovniku, redovnici ... Pa se tudi vprašajmo, smo mi komu pomagali pri odločitvi?

Ne pozabimo, kdor se napoti v Jezusovo bližino in ga spozna, bo izpolnjen in navdušen in končno tudi sam priča in bo druge vodil k Jezusu. Da pa bom pričevalec in pričevalka predpostavlja, da postanem stalen gost pri Jezusu, da se dam povabiti od njega in vedno znova ostanem tam, kjer je doma. To so lahko kraji molitve in molka enako kakor kraji bolezni, starosti, žalosti, pa tudi koronavirusa,  revščine ali kraji tolažbe. Kako čudovito bi bilo, ko odhajamo od nekoga, zdaj tudi lahko po telefonskem pogovoru ali drugih sredstvih obveščanja, in bi lahko rekli: »Našli smo Mesija.«

O nalezljivosti je tudi tekla beseda. Andrej je bil eden od učencev Janeza Krstnika, ki je šel tisti dan za Jezusom. Potem ko je bil z njim in je videl, kje stanuje, se je vrnil v hišo svojega brata Simona Petra in mu rekel: »Našli smo Mesija«. Poglejte, to je nalezljivost, saj je to največja novica, ki mu bi jo lahko sporočil in ga je odvedel  k Jezusu.

Vera v Jezusa je nalezljiva in če duhovnik, škof, redovnica, semeniščnik, posvečena oseba nima te nalezljivosti, je pač brezkužen, je iz laboratorija. In če gre ven, si umaže roke, namesto, da bi tam začel z okužbo Jezusove ljubezni. Vera v Jezusa je nalezljiva …To pa ne velja le za omenjenega duhovnika in druge cerkvene ljudi, velja tudi za vsakega človeka.

Pustimo se gledati Gospodu, pojdimo iskati Gospoda tja, v spomin, kdaj pa kdaj se poglejmo  v ogledalo …

(Prim.:Ervin Mozetič, Janko Krištof)