4. postna nedelja

(povzel po papežu Frančišku)

Moje rokovanje s papežem (1. dec. 2018)

V duhu mu čestitajmo »stisnimo roko« in zagotovimo molitev zanj!

Ob Božji besedi razmišljajmo z njim, kakor je nagovoril pred leti vernike.

Na današnjo četrto postno nedeljo, ki se imenuje tudi nedelja »laetare«, kar pomeni »razveseli se«, nas vstopni spev v evharistično bogoslužje vabi k veselju: »Razveseli se, Jeruzalem. Vriskajte in radujte se vsi, ki ste bili žalostni.« Kaj je razlog tega veselja? Razlog je velika ljubezen Boga do človeštva, kakor nam nakazuje današnji evangelij: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Besede, ki jih Jezus izgovori med pogovorom z Nikodemom, povzamejo temo, ki je v središču krščanskega oznanila. Tudi ko se zdi, da je situacija brezupna, Bog posreduje in ponudi človeku rešitev in veselje. Bog se namreč ne drži ob strani, ampak vstopi v zgodovino človeštva, vplete se v naše življenje, da bi ga poživil s svojo milostjo in ga rešil.

Poklicani smo prisluhniti temu oznanilu ter zavrniti skušnjavo, da bi se čutili prepričani sami vase, da bi Boga zmanjšali, terjali absolutno svobodo od Njega in njegove Besede. Ko zberemo pogum in se prepoznamo takšne, kakršni smo, se zavemo, da smo kot osebe poklicani soočiti se s svojo šibkostjo in svojimi omejitvami. Lahko se zgodi, da nas zajamejo tesnoba, zaskrbljenost za jutri, strah pred boleznijo in smrtjo. To pojasni, zakaj se mnoge osebe, ki iščejo izhod, podajo na nevarne bližnjice, kot so na primer droge, vraževernosti ali čarovniški rituali.

Prav je, da poznamo svoje omejitve, svoje slabosti. Moramo jih poznati, a nikakor zaradi njih obupati, temveč jih darovati Gospodu. On nam pomaga na poti ozdravitve. Vodi nas za roko, nikoli nas ne pusti samih. Bog je z mano in zato se veselim. Razveselimo se danes.

Imamo resnično in veliko upanje v Boga Očeta, bogatega v usmiljenju, ki nam je dal svojega Sina, da bi nas rešil. In to je naše veselje. Seveda imamo tudi veliko žalosti, a če smo pravi kristjani, imamo tudi upanje in majhno veselje, ki raste in nam daje varnost. Ne smemo obupati, ko vidimo svoje omejitve, grehe in slabosti. Bog je tam, Jezus je na križu, da nas ozdravi. To je Božja ljubezen. Zreti križanega in si reči: »Bog me ljubi.« Res je, da obstajajo te omejitve, slabosti, grehi, a Bog je večji od teh omejitev, teh slabosti, teh grehov. Ne pozabimo, da je Bog večji od naših slabosti, naše nezvestobe, naših grehov. Primimo Gospoda za roko, zrimo v križ in pojdimo naprej.

»Marija, Mati usmiljenja, naj v naše srce položi gotovost, da smo ljubljeni od Boga. Naj nam je blizu v trenutkih, ko se čutimo same, kadar smo v skušnjavi, da bi se vdali v življenjske težave. Prenese naj nam čustva svojega Sina Jezusa, da bi naša postna hoja postala izkušnja odpuščanja, sprejetosti in ljubezni. Amen.

Ob koncu bi nas še povabil naj molimo zanj. Slišimo povabilo in zanj zmolimo zdravamarijo....